Lepi janičar: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.345:
»Naši!« je dejal Ilmihal.
==
Omarju je težilo dušo nekaj kalnega, žalostnega. Srce mu je utripalo od razburjenosti, od otroške radovednosti, od nejasne bojazni...
Iz prašne megle se je bliskalo jeklo in turbani so rdeli ko kri. Že je slišal divje priganjajoče glasove, topot konjskih kopit, žvenket orožja.
Spredaj je jezdil Osman paša svojega ponosnega arabskega Dorata. Od živo pisanega turbana so mu nihali dolgi čopki na rame. Okoli vratu mu je visela jeklena verižica s srebrnim okrovom za koran. Na usnjatem prsnem oklepu so se mu svetile toke, debeli srebrni glaviči. Močna jeklena zapona mu je sklepala široki usnjati pas; nanj je bila pripeta kriva damaščanka z mnogotero zazankanimi zlatimi motvozi. Za sedlom je bila zvita ozka molitvena preproga. V levi je držal uzdo z zlatimi resami, v desnici pa leskovo vejo in odganjal konju nadležne muhe; pri tem pa je skrbno pazil, da ni poškodoval nobene živalce.
Osman paša je bil zelo dobre volje. Poslati je nameraval najlepše mlade ujetnike preko Sarajeva in Višegrada skozi »staro Srbijo« v Carigrad sultanu, ki mu je bil odtegnil milost. Upal je, da se znova prikupi Mehmedu in da dobi častni naslov »ghazi«, premagovalec nevernikov.
Omar je pridirjal pred pašo, ustavil konja in v pozdrav dejal desnico na srce, usta in čelo. Osman se je razveselil, ko je videl mladeniča tako čilega in zdravega.
»Kako ste se imeli doma, Omar?«
Vrstica 1.398 ⟶ 1.365:
»Hvala Alahu, vse.«
»Tudi nam je pomagal Alah. Da vidiš, ljubi sinko!« Krenila sta s ceste na travnik. Mimo njiju so jahali srepogledi bosenski roparji, bivši janičarji, martolozi ali neredni vojaki, Albanci, Rumelci, Anatolci in divji Arnavti, vsi na majhnih, lahkih, pa vendar močnih konjih. Nekateri so se postavljali z uplenjeno zlatnino in srebrnino na visokih turbanih, na prsih, na rokah, na sedlu in v grivi svojih konj; nekateri so bili navzlic vročini odeti z mašnimi plašči. Sulice, okovane z železom, so žvenketale ob kratkih sabljah, bojnih sekirah, ob lokih in tulih s puščicami, ob okroglih, malih tarčah. Na jeklenem orožju je videl Omar rjave brizge in proge, ostanke človeške krvi.
Za njimi je prihajala dolga vrsta tovornih konj. Povezani z močnimi jermeni so stopali posamez drug za drugim in nosili ob obeh straneh lesenega sedla bisage in košare, polne naropanega blaga. Iz nekaterih zavezanih vreč so žalostno gledale glavice ujetih štiri — do petletnih otrok. Za njimi so gnali ugrabljene konje, govedo, koze, ovce.
Omar se je zganil — prihajala je dolga vrsta ujetnikov in ujetnic. Spredaj so stopicali dečki in deklice, zvezani po dva in dva. Za njimi so se vrstili mladeniči in možje, dekleta in žene, vsi z verigami priklenjeni drug k drugemu kakor živina. Med oddelki so jahali Turki, hripavo naganjali pešajoče, jih suvali z nožnicami sabelj, s sulicami, z ostrogami in širokimi stremeni, jih bičali z dolgimi trojermenskimi biči. Ujetniki so korakali topodušno, kakor izmučena tepena živina, ki se temno zaveda le, da ne more uiti neusmiljenim udarcem.
Iz teh osahlih ust ni bilo nobene tožbe, nobenega vzdiha več, v teh srcih ni bilo nobene nade, iz teh izžetih mrtvih oči ni kanila nobena solza. Skozi razcapane, umazane halje so rjavele in rdele na pol zaceljene, oprašene rane. Nekateri so morali nositi uropano blago; nekateri so se bili skušali upreti ali bežati — zadela jih je strašna kazen: na mestu nosov in ušes so bile samo kepe strjene krvi in šopi prilepljenih las. Za konjske repe privezane so tirali duhovnike, menihe in nune: bele dominikanke iz Velesova, iz Mekinj sive redovnice sv. Klare, bele kartuzijane iz samostana v Pleterjah in bele cistercijane iz Stične.
Od daleč je Omar slišal grozen smeh... Izredno močan mlad mož, vklenjen v dvojne verige, se je venomer pošastno grohotal.
»Zverina, haha, zverina, haha!« je kričal, ko je ugledal Osman pašo; hropel je in strahovito škripal z zobmi. Bil je blazen.
»In to so moji rojaki!« si je mislil Omar. Peklo ga je v dno duše, srce se mu je krčilo ob tožnem pogledu. Popadalo ga je v vratu, v grlu — ščemelo ga je v očeh — stisnil je ustne — bal se je, da ne zajoka naglas.
Z jasne ravni so zavili v mrakotno, hladno sotesko.
»Vode, vode!« so prosili sužnji, ko so dospeli do gorskega vira. Na paševo povelje so poskakali nekateri jezdeci raz konje, nastregli bistre studenčnice v usnjate
vreče in dali ujetnikom piti.
»Naprej!« je ukazal Osman paša in se obrnil k Omarju, ki je bil ves bled in razburjen. »No, Omar, kaj? Tvoja duša je še mehka. Privaditi se boš moral takim prizorom. Drugo leto pojdeš z nami na Štajersko in Kranjsko; v janičarsko orto moreš še vedno pozneje.«
Omar je slišal te besede kakor iz meglene daljave. Stežka se je zdramil; čutil je pašev pogled in se nasmehnil.
»Kje je beglerbeg?« je vprašal, samo da bi kaj rekel.
»Na poti proti Sarajevu,« je odvrnil paša. »Prejkone je
že blizu Busovače.«
Pozno popoldne so dospeli pod Vranduk. Na trdnjavi so zagrmeli hitro zaporedoma trije topovi; v samotni tihoti so odmevali streli glasno od gore do gore. Vrandučani so hiteli gledat prihajajoče. Oturbanjeni možje, omotane žene z otroki v naročju, živahni, bosi dečki, mlada, še ne zagrnjena dekleta z amuleti, biseri in tolarji v rjavo rdeče obarvanih kitah, vsi so radovedno motrili ujetnike.
Na grajskem dvorišču so prinesli zasužnjenim trpinom kaše, ovčjega sira in vode. Segnali in zaklenili so jih v umazane hleve in nizke kleti, mlajše pa v prazne žitnice in postavili straže.
Medtem sta Osman paša in Omar nadzorovala hlapce, ki so spravljali plen; blago oropanih trgovcev, kmečko obleko in orodje, kelihe, križe, bukve, oltarne prte, sveče, svečnike, mašna oblačila, zvonce, bandere, kadilnice, monštrice. Omar je dletil z nožem pike in črte na rovaš in tako beležil število posameznih stvari. Med vsemi mu je najbolj ugajalo lično slonokoščeno razpelce; skrivoma ga je spravil za pas.
Komaj je čakal, da je mogel k hanumi. Pripovedoval ji je, kaj vse je bil videl. Tiho, žalostno je poslušala Fatima.
»Turki so umorili tudi mojega očeta, sestre in ženina,« je dejala drgetaje in globoko vzdihnila. »In Osman je ubil mojo mladost, mojo srečo, moje življenje, vse, vse.«
Nenadoma se je sključila na minderju, si pritisnila obe roki na levo stran prsi in bolestno zaječala. Bodlo in rezalo jo je v srcu, ki je jelo burno utripati. Gledala je plašno in lovila sapo.
»Za boga milega — kaj ti je?« se je prestrašil Omar. »Ali naj pokličem —«
»Ostani!« je zastokala v silnih mukah. S trepetajočimi prsti si je odpela tesnečo ječermo in pasno zapono. Bolečine so ji prisilile solze v oči.
Nemo je stal pri njej in ni vedel, kaj bi. Uprla je roke ob minder; delale so ji vse prsne mišice. Dihala je počasi, sikajoč, neredno. Včasih je globoko zajela sapo. Videla je iskre; po glavi, po ušesih ji je tolklo in šumelo. Po levi rami in roki je čutila gomazenje in mrgolenje. Davilo jo je čim dalje, tem huje; bala se je, da jo zaduši. Pred očmi se ji je delala meglena tema.
Napad je minil prav tako naglo, kakor se je pojavil.
»Vidiš, ljubi Omar!« je sopihala in si otirala oznojeni, lahno zardeli obraz. »Oglaša se bela žena... Bodi miren! Ah, čuješ?«
Od hodnika sta zaslišala krepke korake.
»On prihaja. Gotovo mi prinaša daril; ugrabil jih je ujetim ali zaklanim žrtvam.«
Omar je šel na vrt. Po ahšamu, molitvi po sončnem zahodu, sta večerjala s pašo. Govorila sta malo. Ko sta opravila tudi jacijo, drugo in poslednjo večerno molitev, je šel Omar v svojo sobico počivat.
Skozi ozka vrata je stopil v nizko celico. Tla, poteptano ilovico, so večidel pokrivale živo pisane preproge. Nad minderjem so visele med orožjem levhe, tablice z napisi iz korana. Železne oknice so bile odprte; skozi malo okno je videl kos divnega zvezdnatega neba. Iz dolafa, zidne omare, je vzel valjasto blazino in odejo ter legel na minder.
Dolgo ni mogel zaspati. Vedno znova se je spominjal bednih ujetnikov. Zaspal je šele proti zori.
Osman paša je privoščil svojim ujetnikom, zlasti mladim, tečno hrano, da bi jih spečal tem bolje. Nekaterim je tudi dovolil, da so delali na dvorišču ali na vrtu.
Soparnega večera konec tedna je stal Omar na obzidnem hodniku grajskega vrta in gledal proti zelenemu kraljestvu jelenjadi, srnjadi, merjascev in divjih petelinov, proti goram, kjer od stvarjenja sveta še ni bila motila smrtne tihote nobena sekira. Okrenil se je. Nad travo so svetile kresnice. Kar se je zganil. Na vrtu je zalivalo ujeto dekle cvetice in pelo otožno:
<poem>
:''Pridi, pridi, grlica!''
:''Dete mi boš varovala...''
</poem>
»Materina pesem!« je bliskoma prešinilo Omarja. Ni se ganil, da ne bi preslišal nobenega glasu. Spreletela ga je zdaj vročina, zdaj mraz. Da, to so bile tiste besede, ki
jih je slišal včasih v sanjah — to je bil tisti napev — sladek pozdrav iz zlate detinske dobe. Ko je deklica umolknila, je stopil k njej. Bila je malo manjša od Omarja; lepa ni bila, pač pa je imela krasne, dolge kite. Ko je ugledala mladega Turka, je plašno povesila oči in se obrnila v stran.
»Ne boj se me, deklica!« je dejal Omar prijazno. »Povej mi kje pojo pesem, ki si jo pravkar pela!«
»Pri nas doma,« je odgovorila boječe, obotavljaje se. »Blizu Metlike.«
»Kje je to?« je vprašal nestrpno. »Ob reki Kolpi. Na
Kranjskem.«
Srce mu je močno plalo, obledel je od vesele razburjenosti. Hitel je k Fatimi. Toda moral je precej dolgo čakati, da je odšla dvorjanka, ki je česala hanumo. Ko sta bila sama, je objel Fatimo; sprva ni mogel spregovoriti nobene besedice. Osuplo in radovedno ga je gledala hanuma.
»Zdaj vem, kod bom moral iskati starše,« je šepetal naposled ves blažen. »Zvedel sem, kje je moja domovina...«
==ENAJSTO POGLAVJE==
|