|
Kam lete misli, kam sanja spomin?
Dva človeka, oba mlada, oba lepa, gresta roko v roki pod kostanji. Ona je otrok; kdo jo je videl in je ni narisal devetkrat, ker jo je videl devetkrat in zmirom v svojem koprnečem srcu? Kdo je gledal njeno podobo in je pozabil nanjo in kdo se ni razveselil, ko jo je ugledal vdrugič? Ofelija ji je bilo ime nekoč, tudi Margareta, celo Francka in Hanca. Kakor je izpremenila ime in obleko, takoj so jo spoznale vesele oči in so jo pozdravile.
Ofelija je bila ona; on ni bil Hamlet, temveč Polonij. Besede in misli so bile Polonijeve, Polonijev je bil glas in pogled; samo obraz je bil mlad in gosposki, ampak tudi Polonij je bil nekoč mlad, predno je videl podlasico na nebu.
150
Kdo je gledal njeno podobo in je pozabil nanjo in kdo se ni razveselil, ko jo je ugledal vdrugič ? Ofelija ji je bilo ime nekoč, tudi Margareta, celo Francka in Hanca. Kakor je izpremenila ime in obleko, takoj so jo spoznale vesele oči in so jo pozdravile.
Ofelija je bila ona; on ni bil Hamlet, temveč Polonij. Besede in misli so bile Polonijeve, Polo-nijev je bil glas in pogled; samo obraz je bil mlad in gosposki, ampak tudi Polonij je bil nekoč mlad, predno je videl podlasico na nebu.
Lep večer je bil, kakor so lepi pomladnji večeri v senci kostanjev.
„Strahoma»Strahoma sem prišla nocoj!"« je govorila Ofelija. „Se»Še zdaj, ko si ti poleg mene in me držiš za roko, me je strah."«
Polonij je molčal.
„Tudi»Tudi tvojega molka me je strah in tudi tvojega pogleda, ki ni tako blag, kakor je bil zmirom. Reci lepo besedo, da bo moje srce uto-utolaženo.«
ti
lazeno.
Polonij je molčal.
Stala sta pod košatim kostanjem, globoko v senci; stisniti se je morala k njemu in stopiti na prste, da je razločila natanko njegov obraz.
„Kako»Kako si bled, kako hladan je tvoj obraz! Mrzla misel je v tvojem srcu, zato molčiš! Govori, da mi srce ne umrje od bojazni!«
da mi srce ne umrje od bojazni!"
Polonij se je narahlo in ljubeznivo izvil njenim rokam in je izpregovoril.
»Nerodnost je velika in razodeti ti moram, draga Ofelija, da sem v skrbeh. Tako in tako: sedanjost je lepa, res lepa, toda Bog vedi, kaj nama dodeli prihodnost!«
151
»Nerodnost je velika in razodeti ti moram, draga Ofelija, da sem v skrbeh. Tako in tako: sedanjost je lepa, res lepa, toda Bog vedi, kaj nama dodeli prihodnost!"
Ofelija je izpustila njegovo roko.
„Kdo»Kdo je govoril? Zdaj nisi ti govoril, niso bile tvoje besede! Več nisi, kakor si bil: drugačen je tvoj glas, tvoj obraz mi je neznan, še tvoja roka je ležala drugače v moji, kakor prej, tvoji prsti se niso hoteli okleniti mojih. Ne ljubiš me!«
je tvoj glas, tvoj obraz mi je neznan, še tvoja roka je ležala drugače v moji, kakor prej, tvoji prsti se niso hoteli okleniti mojih. Ne ljubiš me!"
Polonij je bil v veliki zadregi, dasi je bil še mlad in ni še bil ugledal podlasice na nebu.
„Kako»Kako moreš trditi, Ofelija, da te ne ljubim, ko sem ti že tolikokrat in tako svečano dokazal svojo ljubezen! Pomisli, Ofelija, da sem te bil takorekoč vzdignil k sebi . . . par stopnic više, nego si stala poprej ... saj veš . .. tako in tako ... Jaz sem zdaj praktikant, lepo karijero imam pred seboj, zato ker sem soliden in zmožen človek. ... tudi oče hrani zame par lepih tolarjev in star in bolehav je že siromak ... in teta Hana tudi nima prazne skrinje in tudi ona že kašlja . . . Vse to, glej, in vendar sem te bil izbral svojemu srcu .. ."«
Ofelija je stala pred njim vsa mirna, okame-nelaokamenela in je strmela vanj s širokimi očmi.
„Kaj»Kaj si ti to govoril?"«
Polonij je bil užaljen.
»Seveda sem jaz govoril, kdo drugi? Kaj jih je toliko, ki se pogovarjajo s teboj? Ne zameri, ampak le razložiti sem ti hotel, da je zelo čudno in celo nehvaležno, če dvomiš o moji ljubezni. Pomisli, da ni tako lahko, ubogati svoje srce in ljubiti, kamor kaže ta nezanesljiva vetrnica. Jaz, ki sem spodoben človek, sem ubogal vetrnico, ker sem si mislil: če gre veter od juga, zakaj bi ne šel z jugom? Kajti zmirom, tudi v neznatnih stvareh, celo v ljubezni, je nevarno in nespametno, da bi se meril človek z vetrom! ... Če bi se bil meril z njim, kaj bi se zgodilo? Vzdihoval bi jaz in tudi ti bi vzdihovala — neprijetna, črna senca bi ležala pred pragom moje karijere. Zdaj pa leži tam lep spomin in to je dobro znamenje!«
„Seveda sem jaz govoril, kdo drugi? Kaj jih je toliko, ki se pogovarjajo s teboj ? Ne zameri,
ampak le razložiti sem ti hotel, da je zelo
152
čudno in celo nehvaležno, če dvomiš o moji ljubezni.
Pomisli, da ni tako lahko, ubogati svoje srce in ljubiti, kamor kaže ta nezanesljiva vetrnica.
Jaz, ki sem spodoben človek, sem ubogal vetrnico, ker sem si mislil: če gre veter od juga, zakaj bi ne šel z jugom? Kajti zmirom, tudi v neznatnih stvareh, celo v ljubezni, je nevarno in nespametno, da bi se meril človek z vetrom!.. . Ce bi se bil meril z njim, kaj bi se zgodilo? Vzdihoval bi jaz in tudi ti bi vzdihovala — neprijetna,
črna senca bi ležala pred pragom moje karijere. Zdaj pa leži tam lep spomin in to je dobro znamenje!"
Tako je govoril Polonij in je bil vesel svojih besed. Ofelija se je smehljala, kakor se smehlja otrok, ki posluša osorno svarjenje iz ljubljenih ust in ne verjame osornosti, ker vidi samo ljubljena, tolikokrat poljubljena usta.
„Mislila»Mislila sem, da si hud name ali da si žalosten; zdaj vidim, da si prijazen in vesel, ker se šališ z menoj. Govori dalje, tudi jaz bom govorila veselo!«
; zdaj vidim, da si prijazen in vesel, ker se šališ z menoj. Govori dalje, tudi jaz bom govorila veselo!"
Polonij je spoznal, da so njegove besede, kakor so bile natanko in lepo umerjene, napravile čisto drugačen učinek, nego bi se bilo spodobilo. Strnil je obrvi, z nemirnim pogledom se je ozrl na Ofelijo.
„Glej»Glej, resnično me ljubi!"« se je prestrašil.
In ko se je prestrašil, je pomislil nadalje: »Ker je očitno, da me ljubi, bi bila izgubljena in zapravljena vsaka pametna beseda. Zaljubljen človek je kakor otrok, ki si je zaželel bonbonov in kriči in ne mara drugega nič, ne palač in ne gradov in ne vseh bogastev tega sveta, temveč samo in edino bonbone. Kaj bi človek še govoril? Nespametno bi bilo še razlaganje in prerekanje, zakaj očitno je, da bo otrok kričal in da bo zahteval bonbonov in drugega nič. Zakaj bi mu ne dal bonbonov, da bo tiho?«
In ko se je prestrašil, je pomislil nadalje: „Ker je očitno, da me ljubi, bi bila izgubljena in
153
zapravljena vsaka pametna beseda. Zaljubljen človek je kakor otrok, ki si je zaželel bonbonov in kriči in ne mara drugega nič, ne palač in ne gradov in ne vseh bogastev tega sveta, temveč samo in edino bonbone. Kaj bi človek še govoril? Nespametno
bi bilo še razlaganje in prerekanje, zakaj očitno je, da bo otrok kričal in da bo zahteval bonbonov in drugega nič. Zakaj bi mu ne dal bonbonov, da bo tiho?"
V svoji urni pameti je premišljeval Polonij in je dobro premislil.
„Nisem»Nisem se šalil 1"!« se je sklonil k Ofeliji in ljubezniv je bil njegov glas. „Glej»Glej, kadar mi je nerodno pri srcu, so tudi moje misli zmedene in nespodobne. CeČe so bile nespodobne nocoj, tedaj si misli, da jih nisem govoril in da se ti je samo sanjalo. Tudi jaz bom mislil, da mi ni bilo nerodno pri srcu in da so le težke, ne še pozabljene sanje legle na mojo pamet in na moj glas. Tako in tako ... Glej veselo, Ofelija, in nasmehni se!«
pri srcu in da so le težke, ne še pozabljene
sanje legle na mojo pamet in na moj glas. Tako in tako . . . Glej veselo, Ofelija, in nasmehni
se!"
Ofelija se ni nasmehnila, tudi veselo ni pogledala
in njene roke, ki so visele ob životu, se niso zgenile.
„BoIj resničen je bil prej tvoj glas!" je izpre-govorila tako tiho, da je komaj slišal njeno besedo
in da je razumel bolj natanko, kakor če bi bila vzkriknila.
„Prosil sem te oproščenja, razložil sem in razžaljena si!"
154
Ofelija se ni nasmehnila, tudi veselo ni pogledala in njene roke, ki so visele ob životu, se niso zgenile.
Šele zdaj se je nasmehnila Ofelija. Nasmehnila
se»Bolj resničen je, inbil koprej tvoj glas!« je izpregovorila tako tiho, da je bilkomaj zeloslišal miren,njeno globokbesedo in tihda njenje glasrazumel bolj natanko, kakor če bi bila vzkriknila.
»Prosil sem te oproščenja, razložil sem in razžaljena si!«
„Koliko je bilo že besed, koliko si že govoril,
Šele zdaj se je nasmehnila Ofelija. Nasmehnila se je, in ko je izpregovorila, je bil zelo miren, globok in tih njen glas.
dragi, koliko sem govorila jaz! In vendar je bila potrebna ena sama beseda. Samo zato si prišel nocoj, poslednjikrat si morda prišel, samo zato, da bi izpregovoril to edino besedo. Ves čas, ko si stal tam in si molčal, ves čas, ko si me gledal s tem hladnim pogledom, ki ga še nisem razumela, ti je bila v srcu tista beseda in ti je bila na jeziku. Dragi, zakaj je nisi izpregovoril?"
»Koliko je bilo že besed, koliko si že govoril, dragi, koliko sem govorila jaz! In vendar je bila potrebna ena sama beseda. Samo zato si prišel nocoj, poslednjikrat si morda prišel, samo zato, da bi izpregovoril to edino besedo. Ves čas, ko si stal tam in si molčal, ves čas, ko si me gledal s tem hladnim pogledom, ki ga še nisem razumela, ti je bila v srcu tista beseda in ti je bila na jeziku. Dragi, zakaj je nisi izpregovoril?«
Polonij je bil še v globlji zadregi, ves zlo-voljen je bil, zakaj resnično še ni bil ugledal podlasice.
Polonij je bil še v globlji zadregi, ves zlovoljen je bil, zakaj resnično še ni bil ugledal podlasice.
„Več razume, nego je potreba, da bi razumela!
»Več razume, nego je potreba, da bi razumela! Kadar ženska ljubi, je modrijan, prorok in vedež!"« je pomislil in je izpregovoril takoj z zelo resnim in očetovskim glasom.
„Roko»Roko mi daj, Ofelija, v oči mi poglej! Kaj ni ljubezni v njih?"«
Čudo je — iz besede same, iz prazne, se porode solze, zašije luč. Sijale so njegove oči in so bile solzne.
Ofelija je vztrepetala.
„Verjamem»Verjamem ti, dragi, in ti ne verjamem. Zdaj so se zasvetile tvoje oči, kakor so se svetile nekoč; tvoj glas pa ni bil tisti, senca je bila v njem, razločno sem jo videla, kakor vidim senco pod kostanjem, ko je sam še ves v večerni zarji. In tudi tvoj smehljaj ni tisti; mrtev je, kakor od kamena; tako mirno se smehlja podoba, ki je nad oltarjem. Ne zameri mi nikar, da te ogledujem kakor blago, ki mi ga ponuja Žid. Ko si me ljubil, sem gledala v tvoj obraz kakor v ogledalo, ki mi je vračalo moje lice in moje srce, oboje stokrat razsvetljeno od tvoje ljubezni. Oprosti mi, da gledam v to ogledalo tudi zdaj, ko mi ne vrača drugega nego bridkost in moje solzne oči!«
»Lep je večer, tudi njen obraz je lep in moje srce je slabotno!« je prešinilo Polonija. »Zgodi se torej v božjem imenu!«
155
tudi tvoj smehljaj ni tisti; mrtev je, kakor od kamena;
tako mirno se smehlja podoba, ki je nad oltarjem. Ne zameri mi nikar, da te ogledujem kakor blago, ki mi ga ponuja Žid. Ko si me ljubil, sem gledala v tvoj obraz kakor v ogledalo, ki mi je vračalo moje lice in moje srce, oboje stokrat razsvetljeno od tvoje ljubezni. Oprosti mi, da gledam v to ogledalo tudi zdaj, ko mi ne vrača drugega nego bridkost in moje solzne oči!"
„Lep je večer, tudi njen obraz je lep in moje srce je slabotno!" je prešinilo Polonija. „Zgodi se torej v božjem imenu!"
Stisnil je roko Oleliji.
„Oklenil»Oklenil si se moje roke kakor še ne nocoj, ampak mrzla je tvoja roka!"«
„Cuj»Čuj, Ofelija! Brez nadaljnih besed! Med nama je bila senca nocoj, kakor da bi govorila preko plota. Zatorej je bolje, da molčiva, da greva s tihim slovesom, ti na desno, jaz na levo ..."«
„Za»Za zmirom!"«
Krepkeje ji je stisnil roko, globlje se je sklonil.
„Do»Do jutri . . . Daj mi roko in tudi ti me stisni krepko, da bom čutil gorkoto tvoje dlani . . . Postoj! SeŠe tvoje oči, daj, da pogledam . .. resnično, lepe so tvoje oči! In zdaj zbogom . . . mrači se že, noč je pod kostanji . . ."«
Polonij je bil takrat še mlad, zato je bil zelo uren in previden; poljubil je Ofelijo na ustnice in je utonil v temno alejo, predno je Ofelija vzdignila roke, da bi jih položila na njegova lica ...
156
vzdignila roke, da bi jih položila na njegova lica . . .
To je bil prvi večer.
Drugi pa je bil še lepši.
Mračilo se je pod kostanji, prostrana ravan pa je bila še vsa v solncu. Ob vznožju holmov, pod bleščečim večernim nebom krepko in temno začrtanih, je ležalo mestece, tako nežno in čisto-beločistobelo, kakor gosposka igrača. Od mesta in preko ravni se je vila globoka tiha struga v senci vrb, ob strugi se je svetila ozka bela pot. Tja je gledala Ofelija, na tisto belo pot, tja so bile učarane njene oči.
»Ni še mrak, še sije solnce ... če bi me ljubil, bi prišel pred mrakom, ne bilo bi ga solnca mar; tako je prihajal nekoč ... še predno sem pogledala prvikrat na tisto belo cesto, se je prikazal vesel pod kostanji in je hitel v klanec ...«
Ofelija, na tisto belo pot, tja so bile učarane njene oči.
„Ni še mrak, še sije solnce ... če bi me ljubil, bi prišel pred mrakom, ne bilo bi ga solnca mar; tako je prihajal nekoč ... še predno sem pogledala prvikrat na tisto belo cesto, se je prikazal
vesel pod kostanji in je hitel v klanec . . ."
Spominjala se je Ofelija in bilo jo je strah. Stala je v senci, za širokim deblom skrita, da bi je ne ugledalo nepoklicano oko.
»Njegovo oko bi me videlo, še za tem širokim deblom bi me zaslutilo, samo če bi odprl okno v mestu, če bi se ozrl proti holmu ... Ko me je ljubil, še okna ni odprl, skozi pastor je videl mojo temno obleko in moj obraz, v senci, pod temi nizkimi vejami, za deblom, ko bi drugo oko komaj razločilo vrhove kostanjev ... Nocoj me ne vidi.«
»Njegovo oko bi me videlo, še za tem širokim
deblom bi me zaslutilo, samo če bi odprl okno v mestu, če bi se ozrl proti holmu . . . Ko me je ljubil, še okna ni odprl, skozi pastor je videl mojo temno obleko in moj obraz, v senci, pod temi nizkimi vejami, za deblom, ko bi drugo oko. komaj razločilo vrhove kostanjev . . . Nocoj me ne vidi."
157
Ker je bila žalostna in trudna, je sedla pod kostanj, skrila je lica v dlani in nenadoma so vstali spomini, lepe misli so se vzdignile iz noči.
To je bil čas sladkih besed, velike pijanosti, življenja v solncu.
„Z»Z menoj pojdeš, Ofelija, v lepe kraje, kamor naju kliče še lepša prihodnjost. Izbral sem tebe, ker mi je ukazalo srce . . . kljub tej spodobni karijeri ..."«
Ofelija je vztrepetala.
„Ali»Ali je govoril tako ? Ali so bile takrat tako puste njegove besede, ali je šele legla nanje in na njih tiho lepoto vsa žalost sinočnjega večera? Kedaj so bile resnične ? Ali so bile resnične tedaj, ali so zdaj pod senco te žalostne resnice? Ti Bog, mi razodeni resnico!"«
Odkrila je obraz, ko je začutila solze na dlaneh. Obraz je odkrila in skozi meglo, ki je bila zastrla njene oči, se je ozrla osupla v dolino. Mrak je bil tam. Nenadoma se je bilo spustilo solnce za hribe in mirno so stali nad ravnino rdeči oblaki. Ves v temi je bil že potok, široka črna proga se je vila od mesta do kostanja; tudi pot ob vodi se ni več svetila.
„Ne»Ne pride!"« je prebledela Ofelija.
„Ne»Ne pride več; ob oknu stoji, ob široko odprtem, odgrnjenem, in gleda proti holmu. Proti holmu gleda z neprijaznimi očmi, tiho se smeje, govori v svojem srcu: Zbogom, Ofelija, zbogom, oči, ki sem tolikokrat gledal vanje, videl v njih svojo mlado ljubezen in svojo največjo radost; zbogom, ustnice, ki sem jih tolikokrat poljubil in ki so mi bile studenec vseh posvetnih sladkosti; zbogom, bela lica, topla, žametna, ki sem jih tolikokrat božal in ki so sporočala mojim srečnim prstom tako prečuden pozdrav do mojega srca; in nazadnje še zbog-om, prsi, ve golobici beli, ki sem naslonil nanju svojo glavo, da bi sanjal o paradižu! ... Tako govori, ko sloni ob oknu in gleda proti holmu ...«
158
svojo mlado ljubezen in svojo največjo radost; zbog-om, ustnice, ki sem jih tolikokrat poljubil in ki so mi bile studenec vseh posvetnih sladkosti; zbog-om, bela lica, topla, žametna, ki sem jih tolikokrat
božal in ki so sporočala mojim srečnim prstom tako prečuden pozdrav do mojega srca; in nazadnje še zbog-om, prsi, ve golobici beli, ki sem naslonil nanju svojo glavo, da bi sanjal o paradižu!
. . . Tako govori, ko sloni ob oknu in gleda proti holmu . . .".
Z zastrtimi, široko odprtimi očmi je strmela Ofelija proti mestu. Tiho so plavale sence od neba, njene oči jih niso videle.
Sladek dvom je segel v njeno srce, tisti sladki dvom, ki je bridkosti tovariš, od Boga poslani.
„Ne»Ne sloni ob oknu! Ne vidi me, ne tolaži me z lažnjivimi besedami! Kaj se ni že zgodilo, v tistih lepih časih, ko še ni bilo bridkosti na svetu, da je prišel prepozno, da je v tej lepi noči pokleknil predme in objel moje, noge in da sem mu oprostila, še predno sem ga ugledala? ... Se se svetijo tam oblaki, še pride!«
In ker so upale njene oči, niso videle črnih senc, ki so pregrnile vso ravan in vso božjo zemljo. Ne potoka ni bilo več, ne poti, ne vrb, tiho je sopla noč v dolini. Iz mesta so svetile luči, trepetale so in mežikale, hudobna in neprijazna je bila njih tuja svetloba.
predme in objel moje, noge in da sem mu oprostila, še predno sem ga ugledala? ... Se se svetijo tam oblaki, še pride!"
In ker so upale njene oči, niso videle črnih senc, ki so pregrnile vso ravan in vso božjo zemljo. Ne potoka ni bilo več, ne poti, ne vrb, tiho je sopla noč v dolini. Iz mesta so svetile luči, trepetale
so in mežikale, hudobna in neprijazna je bila njih tuja svetloba.
Hladen veter je zazibal kostanje.
159
Dolgo je gledala v mesto Ofelija, gledala je na pot, ki so jo razločile v senci njene žalostne oči, vso ravan je videla pod sabo in črne holme pod ugasujočim nebom, celo kmeta je opazila, ki se je vračal s polja tik pred mestom; golorok in gologlav je bil, motiko je imel na rami.
Kakor da bi bilo zastalo njeno srce: tako zastane srce, kadar plane življenje preko brezdna v neznano deželo.
Zastalo je njeno srce,.
„Nisi»Nisi prišel k meni; obljubil si, da prideš, in nisi prišel; jaz pa pridem k tebi, ker bi rada, da ti vidim v oči, kadar ti porečem adijo za zmirom!"«
Velik val se je prevrnil v tistem trenotku v njenem srcu. Nikoli se niso tako nasmehnile njene ustnice kakor tedaj, prej nikoli. Grenkoba je bila v nasmehu, skoro spoznanje je bilo v njem.
Tudi v srcu je bilo morda spoznanje, toda še je bilo upanje preveliko; velik je bil val, ki je bušil ob skalo, ni bil prevelik.
„Noč»Noč je zdaj; svetle kakor zvezde so luči v mestu. Zdaj bi slišala od daleč njegov korak, tam pod vrbami bi ga slišala, na mehki poti. Zdaj bi slišala, če bi zaprl okno, če bi šel počasi po stopnicah, po trdem tlaku mimo gostilnice. Njegov glas bi razločila, če bi pozdravil na cesti tovariša ter se mimogrede razgovarjal z njim. Njegov pogled bi videla, če bi se nestrpen in zlovoljen ozrl proti holmu, na kostanje, k meni, in natanko bi razumela njegove besede, če bi izpregovoril: Ne zameri, prijatelj, mudi se mi, poznaje že noč! In pozdravljala bi ga od daleč z veselo, usmiljeno mislijo, ko bi hitel ob temni vodi in bi se oziral na kostanje upajoč, obupajoč, in bi prosil v svojem srcu: Oprosti, draga, koprnel sem, dokoprneti nisem mogel! —«
Še so razločevale njene oči drobne, trepetajoče luči v mestu; ravan pa so bile vso že popile velike sence, rezko in resno so stali črni holmi pod svetlim obzorjem. Sredi neba se je zasvetila zvezda, zamežikala je in je trepetala samotna.
po trdem tlaku mimo gostilnice. Njegov glas bi razločila, če bi pozdravil na cesti tovariša ter se mimogrede razgovarjal z njim. Njegov pogled
bi videla, če bi se nestrpen in zlovoljen ozrl proti holmu, na kostanje, k meni, in natanko bi
160
razumela njegove besede, če bi izpregovoril: Ne zameri, prijatelj, mudi se mi, poznaje že noč! In pozdravljala bi ga od daleč z veselo, usmiljeno mislijo, ko bi hitel ob temni vodi in bi se oziral na kostanje upajoč, obupajoč, in bi prosil v svojem srcu: Oprosti, draga, koprnel sem, dokoprneti nisem mogel! —"
Še so razločevale njene oči drobne, trepetajoče
luči v mestu; ravan pa so bile vso že popile velike sence, rezko in resno so stali črni holmi pod svetlim obzorjem. Sredi neba se je zasvetila zvezda, zamežikala je in je trepetala samotna.
Ofelija je stopila izza kostanja; nad holmom je stal mesec velik in rdeč; Ofelija je gledala v mesec, ki se je vzpenjal naglo višje in je bil zmirom manjši in svetlejši. In bilo je, kakor da bi brala zapisano v tem hitečem mesecu:
„Ne»Ne pride več!"«
„Nič»Nič več ne pride; čakala sem ga, on je stal ob oknu, slišala sem njegov tihi smeh in ga nisem razločila, ko se je oglasil nad menoj, v šumenju kostanjev ...«
Hitela je v dolino; dolga, tenka senca je hitela z njo preko tihih travnikov, ob potoku, proti svetlemu mestu. Baš v tistem trenotku, ko je šla mimo svetilke, jo je srečal človek v dolgi suknji s privihanim ovratnikom; človek ji je pogledal mimogrede v obraz in se je hudo prestrašil; zakaj ta obraz je bil mrtvaški, trd in miren, kakor od belega kamna; tudi oči, globoke in temne, so gledale trdo in mirno.
kostanjev ..."
Stopnice so bile temne in strme, toda stopala je varno, kakor da bi jo vodil za roko neviden vodnik.
Hitela je v dolino; dolga, tenka senca je hitela z njo preko tihih travnikov, ob potoku, proti svetlemu mestu. Baš v tistem trenotku, ko je šla mimo svetilke, jo je srečal človek v dolgi suknji s privihanim ovratnikom; človek ji je pogledal
mimogrede v obraz in se je hudo prestrašil; zakaj ta obraz je bil mrtvaški, trd in miren, kakor
161
11
od belega kamna; tudi oči, globoke in temne, so gledale trdo in mirno.
Stopnice so bile temne in strme, toda stopala
je varno, kakor da bi jo vodil za roko neviden
vodnik.
Odprla je duri. Izba svetla, po izbi razmetana obleka, na mizi perilo in knjige, pred mizo velik, že do polovice poln kovčeg. Sredi izbe Polonij, ki prešteva in urejuje ovratnike, hrbet obrnjen proti durim.
Ovratniki so padli na tla, Polonij je strmel in molčal, kolena so se mu tresla.
„Glej»Glej,"« je govorila Ofelija mirno in počasi, „ker»ker ti nisi prišel, sem prišla jaz . . . K tebi prihajam ...«
Njen život se je narahlo zazibal, morda se je bila zazibala tudi izba pred njenimi očmi in za hip je ugasnil njen glas. Samo za hip. Nato so se ozrle nanj njene oči, velike in mirne, brez očitanja, skoro brez življenja.
..."
»K tebi prihajam ... nikoli še nisem bila v tej izbi, nikoli me nisi vabil ...«
Njen život se je narahlo zazibal, morda se je bila zazibala tudi izba pred njenimi očmi in za hip je ugasnil njen glas. Samo za hip. Nato so se ozrle nanj njene oči, velike in mirne, brez očitanja,
skoro brez življenja.
„K tebi prihajam . . . nikoli še nisem bila v tej izbi, nikoli me nisi vabil . . ."
Polonij je vzdignil rameni in zamahnil z rokama, kakor slab igralec, ki se smehlja jokavo, ne ve, kam bi z dolgimi rokami, se prestopa z noge na nogo in bi najrajši, da bi bila igra pri kraju.
»Nisi me vabil v to prijazno izbo, da bi ti kuhala čaja in da bi se razgovarjala o najini lepi ljubezni in o lepši prihodnosti. Jaz pa sem hudo želela, da bi stopila nekoč v to izbo s tako lahkim korakom, kakor prestopi človek domači prag, in da bi sedela za to mizo, na tej zofi povabljena in poklicana. Ti si me vabil v gozd, tja si me klical, da sva se ljubila skrita človeškim očem; in vse tisto, kar je bilo meni paradiž, je bilo tebi greh in sramota.«
162
Ofelija je sedela mirno na zofi, život nekoliko upognjen, roke sklenjene v naročju; tudi njen glas je bil zelo miren, brez strasti in žalosti, kakor da bi deklamirala dolgočasno šolsko nalogo. Polonij je stal ob mizi s tako nerodnim in bridkostnim smehljajem, kakor ga še ni bilo na njegovem obrazu; zamahnil je z levico, zamahnil z desnico, prestopal se je in stresal z glavo. Ko se je Ofelija oddehnila, je stopil korak bližje, odprl je dvakrat usta in je poskušal, da bi izpregovoril.
„Nisi me vabil v to prijazno izbo, da bi ti kuhala čaja in da bi se razgovarjala o najini lepi ljubezni in o lepši prihodnosti. Jaz pa sem hudo želela, da bi stopila nekoč v to izbo s tako lahkim korakom, kakor prestopi človek domači prag, in da bi sedela za to mizo, na tej zofi povabljena in poklicana. Ti si me vabil v gozd, tja si me klical, da sva se ljubila skrita človeškim očem; in vse tisto, kar je bilo meni paradiž, je bilo tebi greh in sramota."
»Tako in tako ... jaz sem nameraval ... tako in tako ...«
Ofelija je sedela mirno na zofi, život nekoliko
Ofelija ni slišala njegovih besed in je govorila dalje s tistim mirnim, dolgočasnim glasom, ki je bil Poloniju čisto neznan in ki ga je veliko bolj vznemirjal nego besede same in njih misel.
upognjen, roke sklenjene v naročju; tudi njen glas je bil zelo miren, brez strasti in žalosti, kakor da bi deklamirala dolgočasno šolsko nalogo. Polonij je stal ob mizi s tako nerodnim in brid-kostnim smehljajem, kakor ga še ni bilo na njegovem
»Zdaj, ko nisi prišel, kakor si obljubil, sem prišla sama, da bi videla, kako se ti godi, ker sem se bala, da si bolan. Nisi bolan in vendar nisi prišel. Ne bom te vprašala, zakaj si ostal doma, ko si videl skozi to odprto okno, da te čakam pod kostanji; kajti vsak človek ima svoje skrivnosti. Ampak glej, ko sem te čakala pod kostanji, so prišle v moje srce čisto neznane.misli in tudi zato sem prišla zdaj k tebi, da bi ti razodela te misli. Tako se bo zgodilo, da se bova poslovila prijazno in mirno, kakor se življenje poslovi od smrti.«
obrazu; zamahnil je z levico, zamahnil z desnico, prestopal se je in stresal z glavo. Ko se je Ofelija oddehnila, je stopil korak bližje, odprl je dvakrat usta in je poskušal, da bi izpregovoril.
Spet se je oddehnila Ofelija, zazibala je z životom. Polonija pa je izpreletelo — napol je bil strah, napol je bila čudna sladkost. »Glej, razumela je, poslavlja se; toda poslavlja se tiho kakor polnočni duh, ki dahne pred slovesom bojazen in smrt v odrešeno srce; prijetnejše bi bile solze, slajši bi bil krik ... Tako ne more človek ne do srda, ne do žalosti, še do odgovora ne, ker ne ve, kam bi privezal prvo besedo, kje bi jo priključil ...«
„Tako in tako . . . jaz sem nameraval . . . tako in tako ..."
Še predno je izpregovoril, se je ozrla Ofelija nanj z velikim praznim pogledom; nato je povesila oči in je govorila dalje.
Ofelija ni slišala njegovih besed in je govorila
»Predno se posloviva, je potreba, da si pogledava še enkrat v obraz in da si razloživa, kaj se je zgodilo med nama. Zakaj tako ne bo nobenega srda več in nobene žalosti in mirno pojdeš v življenje, mirno pojdem v smrt. Ali se spominjaš prvega večera?«
dalje s tistim mirnim, dolgočasnim glasom, ki je bil Poloniju čisto neznan in ki ga je veliko bolj vznemirjal nego besede same in njih misel.
Polonij je našel vrvico, da bi privezal prvo besedo; lepo se je nasmehnil in je vzdignil oči proti stropu. Ofelija jo govorila hitro, zato da bi ne slišala njegove besede, ker je videla njegov pogled.
„Zdaj, ko nisi prišel, kakor si obljubil, sem prišla sama, da bi videla, kako se ti godi, ker sem se bala, da si bolan. Nisi bolan in vendar nisi prišel. Ne bom te vprašala, zakaj si ostal
»Spominjaj se ga, ampak nikar se ne spominjaj besed, ki si jih govoril tisti večer. Samo mene se spominjaj, ker vem, da bo ta spomin velik v tvojem srcu. Kako je mogoče, poljubljati na ustnice in lagati, kako je mogoče, objemati okoli pasu in govoriti besede, ki niso porojene v srcu, temveč v sovražni pameti? To mi razloži!«
163
11«
doma, ko si videl skozi to odprto okno, da te čakam pod kostanji; kajti vsak človek ima svoje skrivnosti. Ampak glej, ko sem te čakala pod kostanji, so prišle v moje srce čisto neznane.misli in tudi zato sem prišla zdaj k tebi, da bi ti raz-odela te misli. Tako se bo zgodilo, da se bova poslovila prijazno in mirno, kakor se življenje poslovi
od smrti."
Spet se je oddehnila Ofelija, zazibala je z životom. Polonija pa je izpreletelo — napol je bil strah, napol je bila čudna sladkost. „Glej, razumela je, poslavlja se; toda poslavlja se tiho kakor polnočni
duh, ki dahne pred slovesom bojazen in smrt v odrešeno srce; prijetnejše bi bile solze, slajši bi bil krik « . . Tako ne more človek ne do srda, ne do žalosti, še do odgovora ne, ker ne ve, kam bi privezal prvo besedo, kje bi jo priključil
. . ."
Se predho je izpregovoril, se je ozrla Ofelija
nanj z velikim praznim pogledom; nato je povesila
oči in je govorila dalje.
„Predno se posloviva, je potreba, da si po-gledava še enkrat v obraz in da si razloživa, kaj se je zgodilo med nama. Zakaj tako ne bo nobenega
srda več in nobene žalosti in mirno pojdeš v življenje, mirno pojdem v smrt. Ali se spominjaš prvega večera?"
Polonij je našel vrvico, da bi privezal prvo besedo; lepo se je nasmehnil in je vzdignil oči proti stropu. Ofelija jo govorila hitro, zato da bi
164
ne slišala njegove besede, ker je videla njegov pogled.
„Spominjaj se ga, ampak nikar se ne spominjaj
besed, ki si jih govoril tisti večer. Samo mene se spominjaj, ker vem, da bo ta spomin velik v tvojem srcu. Kako je mogoče, poljubljati na ustnice in lagati, kako je mogoče, objemati okoli pasu in govoriti besede, ki niso porojene v srcu, temveč v sovražni pameti? To mi razloži!"
Tudi zdaj ni čakala njegovega odgovora in je govorila dalje.
„Mislila»Mislila sem nekoč, da ljubi, kdor reče, da ljubi. Zdaj pa si mi razodel tako čudno resnico, da je še ne razumem, kakor je jasna in velika pred menoj. Zgodi se lahko, praviš, da izprego-voriizpregovori človek besedo, ki stoji -sama zase, kakor v zraku, ki ni glas ne misli, ne srca, ki ne pomeni tistega, kar bi morala pomeniti, temveč ne pomeni ničesar. Res je velika umetnost, govoriti take besede; meni, ki nisem učena, je nedosegljiva; toda zakaj nisi govoril teh lepih in umetnih besed, ko si bil sam v tej izbi in so bile duri zaklenjene? Nobeden bi jih ne bil slišal, nobenega srca bi ne bile razparale, ti pa bi bil zadovoljen v svojem duhu!«
meni, ki nisem učena, je nedosegljiva; toda zakaj nisi govoril teh lepih in umetnih besed, ko si bil sam v tej izbi in so bile duri zaklenjene? Nobeden bi jih ne bil slišal, nobenega srca bi ne bile razparale, ti pa bi bil zadovoljen v svojem duhu!"
Polonij je bil zmirom bolj začuden: polagoma,
ob natančnem in mirnem razlaganju Ofelije, se ga je loteval tih nemir. Nagnil je glavo in je izpregovoril jecljaje, nerodnohlastno, da bi ga ne prehitel njen mrtvi, mrzli glas.
165
„Povej mi vsaj, čemu si prišla . . . kaj zahtevaš
Polonij je bil zmirom bolj začuden: polagoma, ob natančnem in mirnem razlaganju Ofelije, se ga je loteval tih nemir. Nagnil je glavo in je izpregovoril jecljaje, nerodnohlastno, da bi ga ne prehitel njen mrtvi, mrzli glas.
? Le reci... in če bo mogoče ... po mojih skromnih močeh. . . ti ustrežem . . . Oprosti . . . prosim . . . potrpi... Res nisem mogel priti nocoj, res ne . . . saj že mnogokrat nisem prišel, ker nisem utegnil ... pa nikoli nič . . . zdaj pa taka reč! . . . Oprosti, prosim, potrpi . . . Kaj si govorila
»Povej mi vsaj, čemu si prišla ... kaj zahtevaš? Le reci ... in če bo mogoče ... po mojih skromnih močeh ... ti ustrežem ... Oprosti ... prosim ... potrpi ... Res nisem mogel priti nocoj, res ne ... saj že mnogokrat nisem prišel, ker nisem utegnil ... pa nikoli nič ... zdaj pa taka reč! ... Oprosti, prosim, potrpi ... Kaj si govorila? Ali sem prav razumel ? Ofelija, ti praviš, da te ne ljubim! Ti, ki veš . . . oprosti, potrpi! . . ."«
Ofelija ga je pogledala s tako odkritosrčno osuplim, otroško širokim pogledom, da je utihnil. Nato ga je vprašala, kakor vpraša človek znanca na cesti, mimogrede in le zaradi uljudnosti.
„Kedaj»Kedaj se odpelješ?"«
„Ne»Ne vem še natanko . . . res še natanko ne vem, Ofelija ... oprosti, da ti nadalje razložim ..."«
»Nocoj?«
„Nocoj?"
„Kaj»Kaj?« ^
„Ce»Če se že nocoj odpelješ?"«
„Ne»Ne še nocoj, gotovo ne . . . Glej, Ofelija, saj ni tako hudo, da nisem prišel nocoj . . . nisem utegnil, res ne! Ampak jutri pridem ... na vsak način pridem jutri ..."«
„Ali»Ali se sam odpelješ?"«
„Saj»Saj moram vse ukreniti, urediti, pripraviti. ... pozneje, seveda . . ."«
„Kam»Kam se odpelješ?"«
„Natanko»Natanko mi še ni znano, kateri kraj so mi izbrali, ampak . . ."«
„Torej»Torej sam ne veš, kam potuješ?"«
»To se pravi ... zdaj se peljem ... za nekaj časa, za par dni ... v Kranj ...«
166
»V Novo mesto?«
„To se pravi . . . zdaj se peljem... za nekaj časa, za par dni ... v Kranj . . ."
„V»Kam? ... Ali sem rekel v Novo mesto?"«
»Ne, v Škofjo Loko.«
„Kam? . . . Ali sem rekel v Novo mesto?"
»Tja torej ...«
„Ne, v Škofjo Loko."
Polonijevo čelo je bilo potno; zameglil se mu je pogled, tudi misli so se mu zameglile. Zazdelo se mu je, da sedi na zofi nekdo drugi, ne Ofelija, da mu strme v obraz druge oči, čisto neznane.
„Tja torej ..."
Polonijevo čelo je bilo potno; zameglil se mu je pogled, tudi misli so se mu zameglile. Zazdelo
se mu je, da sedi na zofi nekdo drugi, ne Ofelija, da mu strme v obraz druge oči, čisto neznane.
Ofelija je vstala.
„Ce»Če se torej nocoj odpelješ, Bog s teboj in nikar ne misli name s hudim spominom, kadar ti bo lepo v življenju. Meni pa bo neprijetno in dolgčas v grobu, zakaj lahko je slovo od ljubljenega moža, grenka je ločitev od ljubezni.«
Stala je pred njim, pomislila je za hip s stisnjenimi ustnicami in strnjenimi obrvmi, kakor da bi se ne mogla domisliti poslednje besede, ki jo je bila določila morda že na stopnicah.
moža, grenka je ločitev od ljubezni."
»Težka je ločitev od ljubezni ...« je ponovila razmišljena in je govorila nato hitreje, skoro prehlastno, kakor otrok, ki je bil prekinil deklamacijo in se domisli nenadoma pozabljenega verza.
Stala je pred njim, pomislila je za hip s stisnjenimi
»Če bi ti zdaj rekel: Pojdem in se ne vrnem več! — in če bi te ljubila, bi te objela okoli vratu z obema rokama in bi te ne pustila stran. In če bi se iztrgal in bi pobegnil, bi tekle solze po mojih licih in jaz bi pila te sladke solze. Tako pa nisi bil ti, ki si rekel: Pojdem! — in nisi ti, ki se tako hladno poslavljaš. Ne mogla bi te objeti okoli vratu, še tvoje roke bi se ne mogla dotekniti. Ti se nisi poslovil, ljubezen se je poslovila od mojega srca; tam pod kostanji se je poslovila. Bolj grenka je ta ločitev nego od matere in od očeta ...«
ustnicami in strnjenimi obrvmi, kakor da bi se ne mogla domisliti poslednje besede, ki jo je bila določila morda že na stopnicah.
„Težka je ločitev od ljubezni . . ." je ponovila
razmišljena in je govorila nato hitreje, skoro prehlastno, kakor otrok, ki je bil prekinil dekla-macijo in se domisli nenadoma pozabljenega verza.
„Če bi ti zdaj rekel: Poj dem in se ne vrnem več! — in če bi te ljubila, bi te objela okoli vratu z obema rokama in bi te ne pustila stran. In če bi se iztrgal in bi pobegnil, bi tekle solze po mojih licih in jaz bi pila te sladke solze. Tako
167
pa nisi bil ti, ki si rekel: Pojdem! — in nisi ti, ki se tako hladno poslavljaš. Ne mogla bi te objeti
okoli vratu, še tvoje roke bi se ne mogla do-tekniti. Ti se nisi poslovil, ljubezen se je poslovila
od mojega srca; tam pod kostanji se je poslovila.
Bolj grenka je ta ločitev nego od matere in od očeta . . »"
Polonij je stal omamljen, kakor da je bil prišel zaspan in pijan v razsvetljeno dvorano: komaj je razumel njene besede, komaj je poznal njen obraz.
„Ofelija»Ofelija ... saj pridem jutri ..."«
„ »Čakala bom ..."«
Tiho so se duri odprle in zaprle, Polonij je bil sam.
Pomislil je in kolikor dalje je mislil, toliko grenkejša je bila zlovolja v njegovem srcu. Zgibal je perilo, pospravljal obleko, polagal obleko in perilo v kovčeg in debele kaplje so padale od čela na lice, od lica na tla.
„Lepa»Lepa reč! Sama hinavščina je bila, kar je rekla, da me pričakuje jutri pod kostanji . . . tako dobro ve kakor jaz ..."«
Zalučil je srajco v kovčeg, toda takoj je pokleknil in je izgladil z dlanmi nelepe gube. Ko je vstal, je vzdignil suknjo, ki jo je bila položila Ofelija preko stola; držal je suknjo v roki in je sedel na zofo.
»Lepa reč! Spoznal sem jo in je nisem spoznal ... Ko sem videl njen obraz, je bila še Ofelija ... ko ga nisem videl več, ni bila več Ofelija ... Kdo je lagal? Ali moje oko ali njen obraz?«
in je izgladil z dlanmi nelepe gube.. Ko je vstal, je vzdignil suknjo, ki jo je bila položila
168
Ofelija preko stola; držal je suknjo v roki in je sedel na zofo.
„Lepa reč! Spoznal sem jo in je nisem spoznal
. . . Ko sem videl njen obraz, je bila še Ofelija
... ko ga nisem videl več, ni bila več Ofelija
. . . Kdo je lagal? Ali moje oko ali njen obraz?"
Naslonil se je na zofo, držal suknjo v rokah in je gledal v strop.
„Kar»Kar se še vidi iz te čudne megle, je edino, da je popolnoma zblaznela . . . Zmedlo se ji je popolnoma . . . jaz nisem medicinec . . . ampak toliko je gotovo, da se ji je zmedlo . . . Nikoli še nisem videl takih oči, nikoli pri pametnih ljudeh . . . Kaj je pripovedovala? O psihologiji je govorila — Ofelija o psihologiji! . . . Zelo žalostna je reč, ampak kamor človeka življenje vodi, tja ga vodi: naj se joka, naj kriči, naj brca na levo in na desno — kjer je njegov cilj, tam je! . . . Moj cilj je spodoben in rodoljuben . . . kakšen je njen cilj ? Tako malo je spodoben kakor rodoljuben . . . Kaj je resnično in resno mislila, da se spojita kdaj sever in jug?"«
Globlje v srcu pa je ležala sladkootožna misel.
»Glej, zaradi tebe je ugasnilo zdaj mlado življenje ... Koliko tragedij se vrši in izvrši na svetu, ne da bi jih videlo človeško oko, ne da bi jih opeval navdušen poet! Ampak kdo je kriv? Jaz ne, temveč njeno premehko srce ... Usoda hodi svojo pot in nikogar ni, ki bi ji smel stopiti pred noge brez strahu ...«
„Glej, zaradi tebe je ugasnilo zdaj mlado življenje
. . . Koliko tragedij se vrši in izvrši na svetu, ne da bi jih videlo človeško oko, ne da bi jih opeval navdušen poet! Ampak kdo je kriv? Jaz ne, temveč njeno premehko srce . ... Usoda hodi
169
svojo pot in nikogar ni, ki bi ji smel stopiti pred noge brez strahu . .."
Zaklenil je do vrha polni kovčeg in je šel.. .
Ko se je odpeljal vlak s postaje . in je vozil še počasi in trudoma, je gledal Polonij v dolino, ki se je vsa svetila v mesečini. Natanko je razločil
Zaklenil je do vrha polni kovčeg in je šel ...
drobno senco, ki je hitela iz mesta po beli poti ob potoku, in natanko je videl, kako je izginila
Ko se je odpeljal vlak s postaje in je vozil še počasi in trudoma, je gledal Polonij v dolino, ki se je vsa svetila v mesečini. Natanko je razločil drobno senco, ki je hitela iz mesta po beli poti ob potoku, in natanko je videl, kako je izginila v senco črnih vrb.
v senco črnih vrb.
Polonij je zavzdihnil globoko, legel je na klop in je zaspal . . .
Kmalu, ko je prišel v Ljubljano, je stopil v izbo mladega literata, ki je bil na glasu, da je nespodoben človek.
„Glej»Glej, nekaj lepega ti bom povedal, ampak praviti ni potreba naokoli, da sem bil pri tebi ... Tako in tako . . . jaz sem rodoljub in spodoben človek . . . Ofelija se je utopila zaradi mene in zato sem prišel k tebi, da ti razložim to povest, ki bi bila prelepa snov za roman . . ."«
Mladi literat mu je odgovoril:
„Prvič»Prvič: tiste snovi, ki jih blebetavi ljudje ponujajo literatom, niso snovi, snov je kvečjemu blebetavec sam. Drugič: Polonij ni bil ljubimec Ofelije, temveč njen oče; in ko je bil mlad, ne verjamem, da bi se bila katerakoli Ofelija zaljubila vanj. Tretjič: če se je Ofelija vendarle zaljubila vate, je bila lahko še Ofelija, zakaj že sam sem videl Polonija, ki je jako dobro igral Hamleta; ampak če se je utopila zaradi tebe, ni bila Ofelija, in če je bila Ofelija, se ni utopila. In četrtič se mi zdi, da je vsa ta reč samo toliko zanimiva, kolikor dokazuje, da si ostal tista grda kanalja, ki si bil.«
Polonij se je poslovil razžaljen in zlovoljen ...
vanj. Tretjič: če se je Ofelija" vendarle zaljubila
Kedaj se je vršila ta čudna zgodba? Kdo je posvetil v obraz mrtvecu, ki je ležal v temi, pozabljen in nerazodet, in ki je komaj v sanjah narahlo trenil z očmi, komaj vidno zganil s tenko roko? ...
vate, je bila lahko še Ofelija, zakaj že sam sem videl Polonija, ki je jako dobro igral Hamleta;
ampak če se je utopila zaradi tebe, ni bila
170
Ofelija, in če je bila Ofelija, se ni utopila. In četrtič se mi zdi, da je vsa ta reč samo toliko zanimiva, kolikor dokazuje, da si ostal tista grda kanalja, ki si bil."
Polonij se je poslovil razžaljen in zlovoljen...
Kedaj se je vršila ta čudna zgodba ? Kdo je posvetil v obraz mrtvecu, ki je ležal v temi, pozabljen
in nerazodet, in ki je komaj v sanjah narahlo
trenil z očmi, komaj vidno zganil s tenko roko ?...
Kam teko misli, kam sanja spomin?
Zatisni oči, preteklost; iz sence porojen, utoni v senco, greh! . . .
IV.
V tistem trenotku, ko je ugledal Jareb črno ptico, se je razdelila megla, vse sence so se raz-meknilerazmeknile, veseli gostje, pijani snubci so se vzdra-milivzdramili. Nič več ni plaval beli angelj Mihael nad bradatimi zavrženci, temveč Liza, lepa krčmarica, je stala sredi izbe, Jareb je stal pred njo in se je priklanjal.
„Kakšna»Kakšna komedija?"« je vzkliknil Hojzič in je planil izza mize.
Mirno in spodobno se je okrenila Liza proti njemu, miren in spodoben je bil njen obraz.
„Nikar»Nikar ne govorite o komediji, gospod Hojzič, zakaj nobenega komedijanta ni v moji izbi in vsi moji prijetni gostje so češčeni in češčenja vredni rodoljubi. Ako pa mislite, da sem storila komu krivico, ker sem iztegnila roko, kamor je ukazalo srce, tedaj je to jako nedostojna misel!«
Hojzič se je hudo razljutil; vstal je, še kozarca ni izpraznil, vzel je klobuk, vrgel ga je najprej na tla, nato ga je pobral in je šel.
171
rodoljubi. Ako pa mislite, da sem storila komu krivico, ker sem iztegnila roko, kamor je ukazalo srce, tedaj je to jako nedostojna misel!"
Hojzič se je hudo razljutil; vstal je, še kozarca
ni izpraznil, vzel je klobuk, vrgel ga je najprej
na tla, nato ga je pobral in je šel.
Liza je gledala za njim z resnim pogledom, skoro je bila žalost v njem. Z ljubeznivosladkim smehljajem jo je tolažil Jareb.
„Ne»Ne bridkosti ob tej slovesni uri! . . . Za kom strmiš, Liza, na koga misliš ? Naj gre, kamor ga žene pregrešno nagnenje; in še potreba ni, da rečem: naj gre; ker itak pojde! Zakaj dvoje vrst ljudi je na svetu, dvoje natanko ločenih sort: na eni strani stojimo rodoljubi, ki nam je rodoljubna dolžnost vsega nehanja smer in pravilo; na drugi strani pa stoji Hojzičeva nespodobna drhal, ki se ne ravna po smeri in pravilu rodoljubne dolžnosti, temveč sploh po nobenem pravilu in nobeni smeri. Eden izmed njih, če ni bil Hojzič sam, je naredil nekoč, ko je šla procesija mimo njegovega okna, nekaj takega, kar se da samo natihem povedati ... Kam, Liza?«
Liza se je bila okrenila, njene oči so bile razmišljene in so iskale. Toda niso iskale lehkomiselnega praktikanta Jerine, tudi ne spodobnega župana Frfile, celo ne rodoljubnega učitelja Šviligoja. V temo so iskale, v daljavo in v spomin ...
dolžnost vsega nehanja smer in pravilo; na drugi strani pa stoji Hojzičeva nespodobna drhal, ki se ne ravna po smeri in pravilu rodoljubne
dolžnosti, temveč sploh po nobenem pravilu
in nobeni smeri. Eden izmed njih, če ni bil Hojzič sam, je naredil nekoč, ko je šla procesija mimo njegovega okna, nekaj takega, kar se da samo natihem povedati . . . Kam, Liza?"
Liza se je bila okrenila, njene oči so bile razmišljene in so iskale. Toda niso iskale lehko-miselnega praktikanta Jerine, tudi ne spodobnega župana Frfile, celo ne rodoljubnega učitelja Svili-goja. V temo so iskale, v daljavo in v spomin...
Čudna tišina je ležala v izbi, čudna potrtost na obrazih; vzduh je bil ves težak in soparen.
Župana Frfilo je skelelo v oči in otiral si je potno čelo z velikim rdečim robcem; učitelju Šviligoju je bilo slabo in neznani ljubljanski škric se je držal na jok in ni vedel, kam bi se ozrl. Še uro poprej, še trenotek pred odločitvijo so bila vsa srca lahka in vesela, nič ni bilo strahu, nič zavisti in srda. »Kakor kane!« so si mislili in zelo majhno je bilo upanje v vseh teh lahkih in veselih srcih.
172
Zupana Frfilo je skelelo v oči in otiral si je potno čelo z velikim rdečim robcem; učitelju Sviligoju je bilo slabo in neznani ljubljanski škric se je držal na jok in ni vedel, kam bi se ozrl. Se uro poprej, še trenotek pred odločitvijo so bila vsa srca lahka in vesela, nič ni bilo strahu, nič zavisti in srda. „Kakor kane!" so si mislili in zelo majhno je bilo upanje v vseh teh lahkih in veselih srcih.
„K tebi prihajam!" je izpregovorila Liza in vsa radost je minila. Vojska pregrešnih občutkov se je izlila v srca, srd, zavist in bridkost ob sreči bližnjega. Gledali so na mizo z zlovoljnimi očmi: vino je bilo kislo, kruh je bil star, meso pre-pečeno.
„Tako pa torej pojdemo!" se je vzdignil najprej župan Frfila; vzel je v roko kozarec, toda postavil ga je takoj spet na mizo in ni pil. Komaj je vstal župan, so vstali vsi drugi.
„Tako pa torej!" je izpregovoril župan s slovesnim glasom. „Gospa Liza, tako pa se torej lepo- zahvaljujemo za vse dobrote in prijaznosti. Hudo je, da je potreba odhajati iz te prijetne izbe, od te polne mize, ampak pozna je že noč in nobeno veselje, bodisi še tako veliko, ne traja dalj nego do konca. Lahko noč, gospa Liza, in Bog povrni!"
Tako modro je govoril župan Frfila in se je poklonil in je šel preko izbe z umerjenimi, spodobnimi
koraki, kakor gre človek, ki hoče pokazati,
da je globoko v srcu užaljen, ampak da tista
173
užaljenost briga edino le njega in drugega nikogar nič. Molče je odprl duri, molče se je poklonil na pragu ter je ugasnil v temni veži.
Bolj tenak, bolj priljuden, pa tudi bolj nespodoben
je šel za njim lahkomiselni Jerina.
„Lahko noč — obema!" je rekel in ni ga bilo več.
»K tebi prihajam!« je izpregovorila Liza in vsa radost je minila. Vojska pregrešnih občutkov se je izlila v srca, srd, zavist in bridkost ob sreči bližnjega. Gledali so na mizo z zlovoljnimi očmi: vino je bilo kislo, kruh je bil star, meso prepečeno.
„Lep pozdrav je lahko noč, ampak kadar je nečedna misel v njem, takrat ni lep pozdrav!" je zaklical Jareb za njim z očetovskim, toda jako odločnim glasom; kakor je dolžnost odraslih rodoljubov,
»Tako pa torej pojdemo!« se je vzdignil najprej župan Frfila; vzel je v roko kozarec, toda postavil ga je takoj spet na mizo in ni pil. Komaj je vstal župan, so vstali vsi drugi.
da poučujejo mladino.
»Tako pa torej!« je izpregovoril župan s slovesnim glasom. »Gospa Liza, tako pa se torej lepo zahvaljujemo za vse dobrote in prijaznosti. Hudo je, da je potreba odhajati iz te prijetne izbe, od te polne mize, ampak pozna je že noč in nobeno veselje, bodisi še tako veliko, ne traja dalj nego do konca. Lahko noč, gospa Liza, in Bog povrni!«
Stala sta ob durih, Liza in Jareb, Liza na desni, Jareb na levi; Liza se je smehljala, toda razmišljen in nekoliko bled je bil njen obraz in molčala je; Jareb je gledal resno, dasi človekoljubno,
Tako modro je govoril župan Frfila in se je poklonil in je šel preko izbe z umerjenimi, spodobnimi koraki, kakor gre človek, ki hoče pokazati, da je globoko v srcu užaljen, ampak da tista užaljenost briga edino le njega in drugega nikogar nič. Molče je odprl duri, molče se je poklonil na pragu ter je ugasnil v temni veži.
odzdravljal je z roko ter delil nauke po potrebi in priložnosti.
Bolj tenak, bolj priljuden, pa tudi bolj nespodoben je šel za njim lahkomiselni Jerina.
Tako so hodili mimo in so se poslavljali, kakor hodijo verniki ob darovanju mimo oltarja, postajajo in poljubljajo relikvijo; ljudomili stari župnik stoji v zlatem ornatu na poslednji stopnici pod oltarjem, drži v roki okroglo, svetlo brušeno ogledalce in pobožne ustnice se sklanjajo; poleg stoji čemerni, rdečenosi cerkovnik ter briše za vsakim poljubom to svetlo ogledalce z blagoslovljenim
»Lahko noč — obema!« je rekel in ni ga bilo več.
bombažem.
»Lep pozdrav je lahko noč, ampak kadar je nečedna misel v njem, takrat ni lep pozdrav!« je zaklical Jareb za njim z očetovskim, toda jako odločnim glasom; kakor je dolžnost odraslih rodoljubov, da poučujejo mladino.
Predzadnji je šel učitelj Sviligoj, zadnji je bil bledi škric. Lepo se je poklonil rodoljubni
Stala sta ob durih, Liza in Jareb, Liza na desni, Jareb na levi; Liza se je smehljala, toda razmišljen in nekoliko bled je bil njen obraz in molčala je; Jareb je gledal resno, dasi človekoljubno, odzdravljal je z roko ter delil nauke po potrebi in priložnosti.
174
Tako so hodili mimo in so se poslavljali, kakor hodijo verniki ob darovanju mimo oltarja, postajajo in poljubljajo relikvijo; ljudomili stari župnik stoji v zlatem ornatu na poslednji stopnici pod oltarjem, drži v roki okroglo, svetlo brušeno ogledalce in pobožne ustnice se sklanjajo; poleg stoji čemerni, rdečenosi cerkovnik ter briše za vsakim poljubom to svetlo ogledalce z blagoslovljenim bombažem.
učitelj Šviligoj, lepo se je nasmehnil, tudi roko je stisnil najprej na desni strani, nato še na levi.
Predzadnji je šel učitelj Šviligoj, zadnji je bil bledi škric. Lepo se je poklonil rodoljubni učitelj Šviligoj, lepo se je nasmehnil, tudi roko je stisnil najprej na desni strani, nato še na levi.
»Verjemite, gospa Liza, da ni drugačne bridkosti
»Verjemite, gospa Liza, da ni drugačne bridkosti v mojem srcu nego bridkost, da nisem bil deležen dobrote, ki je nisem vreden I"!«
Prijazno se mu je nasmehnila Liza za te lepe besede, Jareb pa mu je stisnil roko in je govoril ginjen:
„Ta»Ta moška in rodoljubna udanost, ki ste jo zdaj pokazali, velespoštovani gospod učitelj Svi-ligojŠviligoj, je vam samim tako resnično zaslužena čast, kakor je meni nezaslužen poklon; prosim vas v imenu svojem in svoje ljubeznive neveste, ostanite nama prijatelj v sreči, kakor ste nama bili prijatelj v dobi strahu in upanja!"«
Šviligoj je bil ginjen in je šel; na klancu, pod svetlim nočnim nebom, pa je pomislil:
„Resnično»Resnično, velik rodoljub je kancelist Jareb!"«
Poslednji je šel škric; suh je bil in dolg in njegov obraz je bil žalosten.
„Zakaj»Zakaj pa tako?"« je vprašal med durmi.
„Saj»Saj je bilo zapisano: kakor bo ukazal glas mojega srca, tako se bo zgodilo!"« je odgovorila Liza.
»Zakaj pa ni drugače ukazal? Zakaj pa ste me klicali, da zdaj tako stojim med temi durmi?« se je razjezil škric.
Liza.
»Kar je Bog razodel v svoji modrosti, tega človek ne prevrne!« ga je tolažil Jareb z usmiljeno besedo. »Kar pa se klicanja tiče, bodite uverjeni, blagorodni gospod, da vas takorekoč nihče ni klical in še komaj, če vas je vabil. In bolje pristoji izobraženemu rodoljubu,če se uljudno zahvali za podeljene dobrote, nego če zmerja dobrotnika. Pozna je že noč, dolga in nevesela je vaša pot, zato pojdite z Bogom!«
„Zakaj pa ni drugače ukazal? Zakaj pa ste me klicali, da zdaj tako stojim med temi durmi ?" se je razjezil škric.
»Pa grem!« je rekel škric in je šel.
„Kar je Bog razodel v svoji modrosti, tega človek ne prevrne!" ga je tolažil Jareb z usmiljeno
besedo. „Kar pa se klicanja tiče, bodite
175
uverjeiii, blagorodni gospod, da vas takorekoč nihče ni .klical in še komaj, če vas je vabil. In bolje pristoji izobraženemu rodoljubu,če se uljudno zahvali za podeljene dobrote, nego če zmerja dobrotnika.
Pozna je že noč, dolga in nevesela je vaša pot, zato pojdite z Bogom!"
„Pa grem!" je rekel škric in je šel.
Narahlo so se zaprle duri za njim, ob durih pa sta si stala nasproti Liza in Jareb.
»Liza!«
„Liza!"
Komaj je stopil k nji, komaj je iztegnil roko, se je umeknila in strog je bil njen pogled.
„Tja»Tja sedite, gospod Jareb, na tisti stol, kjer ste sedeli, da vam napolnim prazni kozarec in da se porazgovoriva; zakaj po glasni in veseli družbi si želi srce tihe besede.
Jareb je sedel, Liza mu je sedla nasproti in mu je natočila kozarec. Ko je videl Jareb njen hladni, tihi obraz in ko je videl, kako se je tresla roka, ki je držala steklenico, je začutil v srcu rahel nemir.
»Spodobno je bilo moje vedenje,« je pomislil, »ampak človek nikoli ne ve, kje preži luža na nepreviden korak. Morda je bila samo beseda, morda je bil samo pogled, ampak že beseda in že pogledje dovolj, da zakljuje nezaupnost v srcu!«
„Spodobno je bilo moje vedenje," je pomislil,
Liza je natočila tudi sebi, vzdignila je kozarca, trčila sta zvonko in sta pila. Lizi so narahlo zardela lica, tudi tihi smehljaj se je spet prikazal na njenih ustnicah.
„ampak človek nikoli ne ve, kje preži luža na nepreviden korak. Morda je bila samo beseda, morda je bil samo pogled, ampak že beseda in že pogledje dovolj, da zakljuje nezaupnost v srcu!"
»Gospod Jareb, pomeniva se torej pametno in brez ovinkov. Vam se že narahlo belijo lasje, posebno ob sencih se pozna in tudi na temenu se že pojavlja pleša, dasi je skrbno in prijetno zakrita. Jaz, sirota, pa sem vdova in polno, izkušenj in izkušnjav bogato življenje zakrivajo leta z usmiljenim plaščem. Zatorej mislim, da ni potreba nič lahkomiselnih, mladostno koprnečih besed, temveč da govoriva o prihodnosti s tistim mirom in s tisto lepo pametjo, kakor govori trgovec o kupčiji. Kedaj, mislite, da bi se vršila poroka: čez dve ali čez tri nedelje?«
Liza je natočila tudi sebi, vzdignila je kozarca,
trčila sta zvonko in sta pila. Lizi so narahlo
zardela lica, tudi tihi smehljaj se je spet prikazal na njenih ustnicah.
176
„Gospod Jareb, pomeniva se torej pametno in brez ovinkov. Vam se že narahlo belijo lasje, posebno ob sencih se pozna in tudi na temenu se že pojavlja pleša, dasi je skrbno in prijetno zakrita. Jaz, sirota, pa sem vdova in polqo, izkušenj in izkušnjav bogato življenje zakrivajo leta z usmiljenim
plaščem. Zatorej mislim, da ni potreba nič lahkomiselnih, mladostno koprnečih besed, temveč da govoriva o prihodnosti s tistim mirom in s tisto lepo pametjo, kakor govori trgovec o kupčiji.
Kedaj, mislite, da bi se vršila poroka: čez dve ali čez tri nedelje?"
Jareb je bil osupel in skoro vznemirjen.
„Tako»Tako brž ?"«
Liza je pogledala zlovoljno.
„Prej»Prej, zdi se mi, se vam je mudilo? Rekla sem, da ni potreba med nama nič mladostno koprnečih besed, zato ker ni ljubezni med nama — gospod, kaj je ljubezen? — in tudi zato, ker se s takimi besedami stvar zavleče, tako da je nazadnje pusta in zoprna. Kdor hoče napraviti dobro kupčijo, skrbi, da jo napravi čimprej, že zaradi obresti; tako bova storila tudi midva.«
besed, zato ker ni ljubezni med nama — gospod, kaj je ljubezen? — in tudi zato, ker se s takimi besedami stvar zavleče, tako da je nazadnje
pusta in zoprna. Kdor hoče napraviti dobro kupčijo, skrbi, da jo napravi čimprej, že zaradi obresti; tako bova storila tudi midva."
Jarebu je šumelo v ušesih; lovil se je, da bi našel misel, toda našel ni nobene.
„Kar»Kar se ljubezni tiče, gospa Liza, lahko rečem —"«
„Kar»Kar se ljubezni tiče, sem že povedala, kako da je 1"!«
Vstala je in je odprla tisto železno kajbico v kotu, ki jo je ogledoval Jareb tako rad in s tako prijaznimi očmi. Vzela je iz kajbice debelo knjigo in jo je položila na mizo pred Jareba.
177 12
»To je moj račun in moje premoženje!«
Vstala je in je odprla tisto železno kajbico v kotu, ki jo je ogledoval Jareb tako' rad in s tako prijaznimi očmi. Vzela je iz kajbice debelo knjigo in jo je položila na mizo pred Jareba.
»To se reče ...« se je smehljal Jareb napol v zadregi, napol v tihi radosti. »To se reče, gospa Liza, da ste jako vestna ... tako in tako ... jako natančna gospa ...«
„To je moj račun in moje premoženje!"
„To se reče . . ." se je smehljal Jareb napol v zadregi, napol v tihi radosti. „To se reče, gospa Liza, da ste jako vestna . . . tako in tako ... jako natančna gospa ..."
Pregledal je račune, z urnim pogledom je premeril kolone.
„Resnično»Resnično ... jako natančna gospa ... Komaj sem vreden ..."«
Gledal je in od osuplosti in veselja mu je šinila kri v lica.
„To»To premoženje, gospa Liza, je zelo lepo premoženje ..."«
„Je najino!"
„Najino . . . tako in tako ... da sem vedel, da sem poznal od blizu to lepo knjigo ... z večjim spoštovanjem, z večjo ponižnostjo bi se bil približal ..."
»Je najino!«
„Jaz sem vam povedala, koliko je vredno moje krilo, zdaj pa mi razložite, koliko je vredna vaša suknja; da bo stvar dognana!"
»Najino ... tako in tako ... da sem vedel, da sem poznal od blizu to lepo knjigo ... z večjim spoštovanjem, z večjo ponižnostjo bi se bil približal ...«
„Tako in tako ... od tete . . . toliko in toliko
»Jaz sem vam povedala, koliko je vredno moje krilo, zdaj pa mi razložite, koliko je vredna vaša suknja; da bo stvar dognana!"
... od očeta ..."
»Tako in tako ... od tete ... toliko in toliko ... od očeta ...«
„Prinesite mi jutri vse lepo napisano, urejeno in potrjeno ... in potem bova govorila dalje."
»Prinesite mi jutri vse lepo napisano, urejeno in potrjeno ... in potem bova govorila dalje.«
178
Liza je vstala, Jareb je sedel osupel, kakor pijan.
„Kaj»Kaj sem storil, Liza?"«
„Pozna»Pozna je že noč, gospod Jareb, glejte, in tudi svetilka že skoro ugasuje ..."«
Jareb se je nasmehnil samo na eni strani ustnic.
„Pa»Pa če ugasuje svetilka, zakaj bi ne ostal?"« Nasmehnil se je, toda v tistem hipu se je hudo prestrašil. Liza je prebledela in je strmela nanj s praznimi, čisto neznanimi očmi.
„Videl»Videl sem jo nekoč . . . kakor stoji zdaj pred menoj, sem jo videl!"« mu je šinilo mimo pameti; tako se zdi otroku, da je šinil preko stene velik strah; zajoka in pozabi takoj.
„Kaj»Kaj sem vas razžalil, Liza ?"« je jecljal. „Na»Na kolenih prosim ..."«
Počasi je stopila Liza k svetilki in je pri-vila luč; ustnice so se hotele smehljati, toda obraz je bil bled in tudi ona je jecljala, da je komaj razumel njene besede.
„Resnično»Resnično že ugasuje luč... pozna je noč ... zdaj . . ."«
Jareb je vstal, s previdnimi koraki, z ziba-jočimzibajočim životom je stopil bliže . . .
Počasi je iztegnila Liza roko, Jareb je ostal sredi izbe.
„Lahko»Lahko noč!"« je izpregovorila Liza in se ni ozrla nanj.
»Najina zaroka je bila nocoj, Liza; en sam poljub, na čelo samo ...«
179 12*
„Najina zaroka je bila nocoj, Liza; en sam poljub, na čelo samo . . ."
Liza se je resnično nasmehnila.
„Trgovca»Trgovca, ki delata kupčijo, se ne poljubljata ... vsaj ne, predno sta kupčijo dognala ... Lahko noč!«
Ponudila mu je roko, Jareb se je globoko sklonil ter se je dotaknil te okrogle roke z ustnicami ...
. . . vsaj ne, predno sta kupčijo dognala . . . Lahko noč!"
»Vse je dobro, gladko in prijetno!« je premišljeval, ko je bil na klancu. »Da bi le teh oči ne bilo, ki se ozro nenadoma na človeka, da ga je strah. Tiste oči ... vidi jih človek in takoj se mu zdi, da jih je videl v najnemarnejšem trenotku življenja, ob tisti uri, ki je pozabljena za zmirom, pokopana pod težko gomilo. Razmakne se gomila, ura bije, ki je odbila zdavnaj, in kakor velike spačene sence na zidu se prikažejo nelepi spomini ...«
Ponudila mu je roko, Jareb se je globoko sklonil ter se je dotaknil te okrogle roke z ustnicami
. . .
„Vse je dobro, gladko in prijetno!" je premišljeval,
ko je bil na klancu. „Da bi le teh oči ne bilo, ki se ozro nenadoma na človeka, da ga je strah. Tiste oči . . . vidi jih človek in takoj se mu zdi, da jih je videl v najnemarnejšem trenotku življenja, ob tisti uri, ki je pozabljena za zmirom, pokopana pod težko gomilo. Razmakne se gomila,
ura bije, ki je odbila zdavnaj, in kakor velike
spačene sence na zidu se prikažejo nelepi spomini ..."
Ozrl se je na klancu; eno samo okno je bilo še svetlo v krčmi in v svetlem oknu je ugledal črno glavo; ne obraza ni razločil, ne oči, in vendar ga je prešinilo po životu kakor strah.
„Tam»Tam sloni . . . gleda za menoj, name ne misli. Tako gotovo ne misli name, kakor gotovo me ne ljubi. In če sem se zmotil v svoji pameti in če vendarle misli name, tedaj misli name s hudim in neprijaznim srcem . . . Glej, človek, srečen bi bil lahko nocoj ... Po dolgi in strmi poti si stopil na hrib, lahko bi se oziral z veselim pogledom po svojem prostranem bogastvu, lahko bi rekel: šel si, hodil si po tem dolgem klancu z rodoljubno potrpežljivostjo in zdaj si prišel; odpočij si zdaj, ni treba dalje, tudi zmerna zadovoljnost je čednost rodoljuba. Zakaj se ne oziram z veselim pogledom, zakaj ni zadovoljno moje srce? ...«
180
pogledom po svojem prostranem bogastvu, lahko bi rekel: šel si, hodil si po tem dolgem klancu z rodoljubno potrpežljivostjo in zdaj si prišel; od-počij si zdaj, ni treba dalje, tudi zmerna zado-voljnost je čednost rodoljuba. Zakaj se ne oziram z veselim pogledom, zakaj ni zadovoljno moje srce?.. ."
Vsa tiha je že bila dolina šentflorjanska, ko se je vračal Jareb v svoj samotni dom. Mesec, bel in bleščeč, je hitel nad dolino, tihe in slepe so stale koče, črno drevje je molčalo.
Težko je bilo srce Jarebovo, tako plaha in slabotna je bila radost v njem, kakor plapola nad črno gomilo pohlevna luč, predno ugasne.
Ko je stopil v svojo izbo in zaklenil duri, ga je izpreletelo prvikrat bolno čustvo samote. Stal je. sredi izbe, pritisnil je nenadoma obe dlani ob senca in v tistem trenotku se mu je zazdela prihodnost tako temna in žalostna kakor preteklost.
„Kaj»Kaj sem storil?"« je zavzdihnil v svoji bridkosti.
„Kaj»Kaj sem storil, o Bog, da si pregrnil s to neblago senco mojo največjo radost? Veliko sem grešil, veliko sem se pokoril in zdaj, mislim, je račun dognan in podpisan ..."«
Legel je in dolgo je ležal in strmel v temni zid, predno je zaspal. In ko je zaspal, so prišle hude sanje.
Nenadoma je stopil predenj deželni poslanec in narodni prvoboritelj doktor P., ki je bil nagle jeze.
»Tako ne pojde več dalje, kancelist Jareb! Ali je človek rodoljub ali pa je izdajalec! Ali izvršuje svoje rodoljubne dolžnosti ali pa jih ne izvršuje! In vsaka stvar, ki ima začetek, ima tudi konec!«
181
„Tako ne pojde več dalje, kancelist Jareb! Ali je človek rodoljub ali pa je izdajalec! Ali izvršuje svoje rodoljubne dolžnosti ali pa jih ne izvršuje! In vsaka stvar, ki ima začetek, ima tudi konec!"
Hudo se je prestrašil Jareb, trepetal je in se je priklanjal.
„Zmirom»Zmirom sem vestno izkušal, da bi izpolnjeval s potrebno popolnostjo svoje rodoljubne dolžnosti ...«
Dr. P. pa se je strašno razjezil, kakor se razjezi človek, ki brani pravico in mu ugovarja krivica s hinavsko besedo.
..."
»Ali se to pravi vestno izpolnjevati rodoljubne dolžnosti, če si preoblečete nogavice dvakrat na teden namesto vsakih štirinajst dni? Ali se to spodobi za krepostnega sina tega slovenskega naroda, ki je po svoji ogromni večini poljedelski narod? In kaj pa tisti brki, tisti zavihani brki? Jugoslovani si ne vihajo brkov, gospod! Stran z njimi!«
Dr. P. pa se je strašno razjezil, kakor se razjezi
In dr. P. je stopil k Jarebu in ga je z obema rokama krepko potegnil za brke ...
človek, ki brani pravico in mu ugovarja krivica
s hinavsko besedo.
„Ali se to pravi vestno izpolnjevati rodoljubne
dolžnosti, če si preoblečete nogavice dvakrat
na teden namesto vsakih štirinajst dni? Ali se to spodobi za krepostnega sina tega slovenskega
naroda, ki je po svoji ogromni večini poljedelski
narod? In kaj pa tisti brki, tisti zavihani brki? Jugoslovani si ne vihajo brkov, gospod! Stran z njimi!"
In dr. P. je stopil k Jarebu in ga je z obema rokama krepko potegnil za brke . . .
Zlovoljen in poten se je vzdramil Jareb.
„Sanje»Sanje o paradižu bi morale rasti iz mojega srca nocoj, in kakšne sanje rastejo! Vsa sreča, ki sem jo dosegel — kakor da jo je dosegel kdo drugi in kakor da strmim nanj z zavidnimi očmi. Iščem in ne najdem radosti v tem nehvaležnem srcu ..."«
182
Zavzdihnil je, zaspal je nemiren in žalosten.
In ko je vdrugič zaspal, je stal pred njim župan Frfila, z otožnim pogledom je gledal nanj in je zmajeval z glavo.
„Zakaj»Zakaj majete z glavo, gospod župan Frfila ?"« je vprašal Jareb in obšla ga je čudna bojazen.
„Zato»Zato majem z glavo,"« je odgovoril župan Frfila, „ker»ker ne morem drugače. Kdo bi ne majal z glavo, če vas pogleda? Saj nimate brkov več in hudo osiveli so vam lasje ..."«
Prestrašil se je Jareb, planil je in se je vzdramil.
»Oprosti, Bog, da ti s takimi sanjami po-vračujempovračujem dobrote . . . Ne bilo bi treba takih sanj nocoj!"«
In vendar je vstal in je prižgal luč in je pogledal v ogledalo s skelečimi očmi. Nekoliko razmršeni so bili brki, lasje pa so bili bujni in temni in so se belili samo na sencih tako narahlo, da bi razmišljen pogled ničesar ne opazil.
Še globlje se je razsrdil Jareb.
v ogledalo s skelečimi očmi. Nekoliko raz-mršeni so bili brki, lasje pa so bili bujni in temni in so se belili samo na sencih tako narahlo, da bi razmišljen pogled ničesar ne opazil.
»Glej, več sem verjel sanjam nego resnici! Lepa in blaga je bila resnica, moje srce pa je ni občutilo, ostalo je hladno in plaho. Komaj so prišle nespametne sanje, sem jim verjel in sem se jim ves udal ... Prevelika je moja sreča, neprimerno plačilo za moje skromno rodoljubje, zato je hotel Bog, da uživam to srečo kakor nahoden človek sladko jed; uživa, toda okušati ne more in vsa sladkost je zapravljena ...«
Se globlje se je razsrdil Jareb.
„Glej, več sem verjel sanjam nego resnici! Lepa in blaga je bila resnica, moje srce pa je ni občutilo, ostalo je hladno in plaho. Komaj so prišle nespametne sanje, sem jim verjel in sem se jim ves udal . . . Prevelika je moja sreča, neprimerno
plačilo za moje skromno rodoljubje, zato je hotel Bog, da uživam to srečo kakor nahoden človek sladko jed; uživa, toda okušati ne more in vsa sladkost je zapravljena . . ."
183
Zaspal je vtretjič.
In ko je zaspal, se je odgrnilo nebo na zahodni strani, kakor da je bilo šele pravkar zašlo rdeče solnce. V tisti mirni luči spečega solnca se je nenadoma prikazal droben in zelo bel obraz. Ženska se je bila vzdignila izza holma, hitela je jako urno po klancu nizdol; očitno se ji je mudilo.
In ko je zaspal, se je odgrnilo nebo na zahodni
strani, kakor da je bilo šele pravkar zašlo rdeče solnce. V tisti mirni luči spečega solnca se je nenadoma prikazal droben in zelo bel obraz. Ženska se je bila vzdignila izza holma, hitela je jako urno po klancu nizdol; očitno se ji je mudilo.
Ves klanec je bil v senci, samo njen obraz se je svetil tako čudno, kakor da bi bila luč v njem in ne na oni strani, na večernem nebu. Nenadoma
je postala, zasenčila je oči z dlanjo in je pogledala v dolino šentflorjansko. Jareb je stal ob oknu, umaknil se je trepetaje, toda umaknil se je prepozno. Ugledale so ga bile njene oči in so ga pozdravile veselo, tudi roko je iztegnila in glavo je nagnila. Daleč je bila, toda slišal je njen glas, kakor da bi govorila ob njegovi rami; zakaj tiha je bila noč.
Ves klanec je bil v senci, samo njen obraz se je svetil tako čudno, kakor da bi bila luč v njem in ne na oni strani, na večernem nebu. Nenadoma je postala, zasenčila je oči z dlanjo in je pogledala v dolino šentflorjansko. Jareb je stal ob oknu, umaknil se je trepetaje, toda umaknil se je prepozno. Ugledale so ga bile njene oči in so ga pozdravile veselo, tudi roko je iztegnila in glavo je nagnila. Daleč je bila, toda slišal je njen glas, kakor da bi govorila ob njegovi rami; zakaj tiha je bila noč.
„K tebi prihajam . . . zato prihajam k tebi, da bi videla to prijazno izbo, da bi ti sedela nasproti
»K tebi prihajam ... zato prihajam k tebi, da bi videla to prijazno izbo, da bi ti sedela nasproti na tem lepem divanu in da bi ti kuhala čaj . . . Zakaj me nikoli nisi vabil? . . ."
Jareba je pretresel mraz po vsem životu; ko se je vzdramil, je ležala odeja na tleh in zobje so mu šklepetali.
„Razodel»Razodel sem se ... v teh hudih sanjah ..."« je pomislil in se je sklonil iz postelje, da bi pobral odejo. Toda komaj se je zganil, je segla tista iztegnjena, bela, pozdravljajoča roka v njegovo srce kakor svetel meč; izpustil je odejo, planil je iz postelje in se je opotekel k oknu.
odejo. Toda komaj se je zganil, je segla tista iztegnjena, bela, pozdravljajoča roka v njegovo
184
srce kakor svetel meč; izpustil je odejo, planil je iz postelje in se je opotekel k oknu.
Nebo je bilo svetlo, vse posuto z zvezdami; zdavnaj že je ugasnila večerna zarja in črni so bili holmi.
„Tudi»Tudi zdaj sem verjel ... nisem verjel sanjam, hudemu spominu sem verjel . . . Grobar, nasuj gomilo za hišo visoko, nasuj jo do neba ... Nasuj, grobar, da se ne vzdigne več tista bela roka, da se ne prikaže več tisti beli obraz ... Kajti ... spodoben rodoljub sem in hodim v cerkev! ...«
Trepetal je ob oknu od mraza in od bojazni; skeleče, zaspane, napol še sanjajoče oči so gledale v noč. In ko so gledale, so zastrmele, razširile so se v veliki grozi.
za hišo visoko, nasuj jo do neba . . . Nasuj, grobar, da se ne vzdigne več tista bela roka, da se ne prikaže več tisti beli obraz . . . Kajti . . . spodoben rodoljub sem in hodim v cerkev! . . ."
Zatemnilo se je nebo; vzplapolale so silne črne peroti od vzhoda do zahoda; ena perot se je dotikala Žalostne gore, druga je trepetala nad Korenom; dolgi vrat se je zvil, približala se je črna glava in Jareb je ugledal tik pred sabo velike, zelene, steklene oči ...
Trepetal je ob oknu od mraza in od bojazni; skeleče, zaspane, napol še sanjajoče oči so gledale
* *
v noč. In ko so gledale, so zastrmele, razširile
*
Čez tri nedelje je gledala dolina šentflorjanska poroko, kakoršne ni gledala prej nikoli. Župan Frfila je stal med svati, zmajal je z glavo in je rekel: »To pa to!«
so se v veliki grozi.
Lepa je bila gospa Liza, goreče ljubezni vredna; gorečih pogledov brez števila je poljubljalo njena lica. Vsa bela so bila tista lica, vsa deviška, ves tih in deviški je bil njen sramežljivi pogled. Ampak še veliko spodobnejši in še večjega občudovanja vreden je bil Jareb. Mnogo je bilo rodoljubov v cerkvi, mnogo jih je bilo tudi med svati. Toda Jareb je bil spomenik rodoljubja, je bil rodoljubja simbol. Resen je bil njegov obraz. Ampak v resnobi so bile zbrane in so se izražale vse rodoljubne čednosti, kakor smehljajoča ljudomilost, visokostna in vendar tako blagodejna in poučevalna modrost, hkrati pa tudi spodobna in posebno višjim slojem tako lepo primerna ponižnost.
Zatemnilo se je nebo; vzplapolale so silne črne peroti od vzhoda do zahoda; ena perot se je dotikala Žalostne gore, druga je trepetala nad Korenom; dolgi vrat se je zvil, približala se je črna glava in Jareb je ugledal tik pred sabo velike,
Dolgo črno suknjo je nosil Jareb in bel telovnik; tudi rokavice so bile bele in bela roža je bila v gumbnici.
zelene, steklene oči . . .
Kje je pero, da bi opisalo tisto slavje? In kje je ono, da bi opisalo navdušenost naroda? ...
* *
*
Čez tri nedelje je gledala dolina šentflor-janska poroko, kakoršne ni gledala prej nikoli. Župan Frfila je stal med svati, zmajal je z glavo in je rekel: „To pa to!"
Lepa je bila gospa Liza, goreče ljubezni vredna; gorečih pogledov brez števila je poljub-
185
Ijalo njena lica. Vsa bela so bila tista lica, vsa deviška, ves tih in deviški je bil njen sramežljivi pogled. Ampak še veliko spodobnejši in še večjega
občudovanja vreden je bil Jareb. Mnogo je bilo rodoljubov v cerkvi, mnogo jih je bilo tudi med svati. Toda Jareb je bil spomenik rodoljubja, je bil rodoljubja simbol. Resen je bil njegov obraz. Ampak v resnobi so bile zbrane in so se izražale vse rodoljubne čednosti, kakor smehljajoča ljudo-milost, visokostna in vendar tako blagodejna in poučevalna modrost, hkrati pa tudi spodobna in posebno višjim slojem tako lepo primerna ponižnost.
Dolgo črno suknjo je nosil Jareb in bel telovnik;
tudi rokavice so bile bele in bela roža je bila v gumbnici.
Kje je pero, da bi opisalo tisto slavje? In kje je ono, da bi opisalo navdušenost naroda? . . .
Gospa Liza je bila bleda in se je spoteknila na stopnjicah, ko se je vračala iz cerkve.
* *
*
*
Po tihem potu, skrit in sam, je šel Jareb v urad. Noge so se mu tresle, globoko upognjen je bil njegov život.
„Hej»Hej, Jareb!"« je zaklical Hojzič od daleč.
Komaj se je ozrl Jareb, odzdravil ni.
„Siv»Siv si, Jareb, siv si in suh!"«
Resnično so bili čisto beli Jarebovi lasje in zelo upala so bila njegova lica.
»Saj še teden ni od poroke!« se je smejal Hojzič. »Lepa reč!«
186
Nič ni odgovoril Jareb, tih in upognjen je stopil v urad. Ogovoril ga je človek, odgovor je bil prestrašen pogled ...
„Saj še teden ni od poroke!" se je smejal Hojzič. „Lepa reč!"
Nič ni odgovoril Jareb, tih in upognjen je stopil v urad. Ogovoril ga je človek, odgovor je bil prestrašen pogled . . .
V veži je stal župan Frfila in je pripovedoval Jerini, ki se je smejal škodoželjen.
„Po»Po poroki je gorela luč vso noč do jutra. Ponoči, opolnoči, se je razlegel krik . . ."«
Jerina se ni več smejal, župan Frfila je na-namršil obrvi.
* *
mršil obrvi.
*
Kje si, svatovska krčma nad klancem? Kje si zdaj, svetlo znamenje nad dolino šentflorjansko? In kje ste vi, koprneči snubci? ...
* *
*
Kje si, svatovska krčma nad klancem? Kje si zdaj, svetlo znamenje nad dolino šentflorjansko? In kje ste vi, koprneči snubci? . . .
Tiha je hiša, mrtva so okna; človek gre mimo in se pokriža.
Devet tednov po svoji veseli poroki je umrl žalostno rodoljubni kancelist Jareb, in ko so odpirali drugo jutro duri in okna in ko so prihajali pogrebci, ni bilo gospe Lize v hiši in tudi ne v dolini šentflorjanski. Brez besede in brez sledu; šla je, kakor gre hud spomin, ki se prikaže nenadoma in izgine, da ostane za njim samo še žalostna misel.
drugo jutro duri in okna in ko so prihajali pogrebci, ni bilo gospe Lize v hiši in tudi ne v dolini šentflorjanski. Brez besede in brez sledu; šla je, kakor gre hud spomin, ki se prikaže nenadoma
in izgine, da ostane za njim samo še žalostna
misel.
187
==Pesem.==
Tudi ti ne boš pozabila name, lepa dolina šent-florjanska. Lahko se užaljena odvrneš od mene, lahko me ostaviš samega ob cesti, popotnika; jaz pa ležem v travo in se smejem in čakam, ker vem, da se povrneš. Zakaj jaz sem v tebi in ti si v meni.
Tvoje grehe sem odgrnil s prešerno roko in tvoje hude misli; pa sem spoznal neskončno osramočen,
da sem pogledal v ogledalo. In sva si po-mežiknila brez zamere.
Zaradi tebe sem trpel bridkost in nadlogo; pa sem ti pogledal v obraz in sem spoznal, da sem trpel tvojo nadlogo in tvojo bridkost. In odpustila
si mi, kakor sem ti jaz odpustil.
Zdaj, ko se vijejo iz vročega čaja čudežne sanje v daljavo in v preteklost, te vidim vso drugačno,
kakor sem te videl nekoč; gledam te s tiho, smehljajočo ljubeznijo in čutim v sladkosti, da sem ti bližji od vseh tistih, ki spe slepi v tvojem naročju. Vso te vidim, ne samo robu tvojega
krila, ne samo svetlih kodrov na tvojih sencih;
189
190
Tudi ti ne boš pozabila name, lepa dolina šentflorjanska. Lahko se užaljena odvrneš od mene, lahko me ostaviš samega ob cesti, popotnika; jaz pa ležem v travo in se smejem in čakam, ker vem, da se povrneš. Zakaj jaz sem v tebi in ti si v meni.
ampak vendar vidim celo ponižno vrbovo mladiko,
Tvoje grehe sem odgrnil s prešerno roko in tvoje hude misli; pa sem spoznal neskončno osramočen, da sem pogledal v ogledalo. In sva si pomežiknila brez zamere.
ki kloni v temni Močilnik, in tista mladika
Zaradi tebe sem trpel bridkost in nadlogo; pa sem ti pogledal v obraz in sem spoznal, da sem trpel tvojo nadlogo in tvojo bridkost. In odpustila si mi, kakor sem ti jaz odpustil.
mi je kakor sestra; vidim belo sveto Trojico na hribu, in tista mi je kakor mati; slišim pijanega,
Zdaj, ko se vijejo iz vročega čaja čudežne sanje v daljavo in v preteklost, te vidim vso drugačno, kakor sem te videl nekoč; gledam te s tiho, smehljajočo ljubeznijo in čutim v sladkosti, da sem ti bližji od vseh tistih, ki spe slepi v tvojem naročju. Vso te vidim, ne samo robu tvojega
breznosega Andrejca, ki kolne v krčmi; in tisti mi je kakor brat ... V ljubezni sem obstrmel nad vsem solnčnim poljem, in vsak makov cvet mi je znan in drag ...
krila, ne samo svetlih kodrov na tvojih sencih; ampak vendar vidim celo ponižno vrbovo mladiko, ki kloni v temni Močilnik, in tista mladika mi je kakor sestra; vidim belo sveto Trojico na hribu, in tista mi je kakor mati; slišim pijanega, breznosega Andrejca, ki kolne v krčmi; in tisti mi je kakor brat ... V ljubezni sem obstrmel nad vsem solnčnim poljem, in vsak makov cvet mi je znan in drag ...
Kaj se ne zazdi časih otroku, da s prešernim smehom razodene materi svojo tiho ljubezen.? Tudi meni se je zazdelo. Ko sanjam o tebi daljni in srebljem čaj z zatisnjenimi očmi, me obide vesela misel, da bi ti povedal s hudobno besedo nekaj nadvse ljubega. Tedaj je moja ljubezen tako močna, da plane tvoja lepota iz vseh črnih senc, ki sem jih nametal na tvojo podobo ...
Kaj se ne zazdi časih otroku, da s prešernim smehom razodene materi svojo tiho ljubezen? Tudi meni se je zazdelo. Ko sanjam o tebi daljni in srebljem čaj z zatisnjenimi očmi, me obide vesela misel, da bi ti povedal s hudobno besedo nekaj nadvse ljubega. Tedaj je moja ljubezen tako močna, da plane tvoja lepota iz vseh črnih senc, ki sem jih nametal na tvojo podobo ...
Pozdravljena mi, dolina šentflorjanska, v pol-danskem solncu žareča, v mesečini dremajoča; pozdravljeni
Pozdravljena mi, dolina šentflorjanska, v poldanskem solncu žareča, v mesečini dremajoča; pozdravljeni vsi vi potepuhi ničvredni, s težkimi grehi obloženi, vi zakrknjeni župani, vi krivični dacarji in iblajtarji, vsi vi zaslužni rodoljubi, zvesti čuvarji brezštevilnih svetinj in čednosti doline šentflor-janskešentflorjanske; čez hribe in doline pozdravljeni! ...
[[Kategorija: Ivan Cankar]]
| 