Zgodbe iz doline šentflorjanske: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 601:
»Kdo je bil?« je premišljeval župnik. Popolnoma neznan je bil obraz, toda zdelo se mu je, da ga je že videl nekoč, le v sanjah morda, pred davnim časom ... Neznanec, kdorsi že bodi: nespodobno je bilo, da si prišel ob tej mirni uri, o polnoči, ter sedel široko na trudne prsi! ...
Slabo je bilo župniku; posegel je po kozarcu in je omočil ustnice.
»Kdo hodi tod ob tej pozni uri? S tihimi koraki, brez glasu, kakor plahonogi tat?«
Vrstica 699:
»Kaj pa vi? Kaj pa prodajate zijala? Marš!«
Posegel je po palico, zamahnil je v velikem kolobarju in ženske so pobegnile proti cerkvi. Nikoli še niso videle župnika tako srditega; žile na čelu so mu bile nabrekle, obraz je bil
Pozvonilo je v tretjič; v zakristiji je čakal cerkovnik in se je čudil. Naposled je prišel župnik; stopil je v zakristijo s trdim korakom in je zaloputnil duri. Rekel ni besedice, na nikogar se ni ozrl. Hlastno in nejevoljno se je oblačil, premikal je ustnice in je mrmral, cerkovniku pa se je zdelo, da ne mrmra pobožnih molitev.
Vrstica 759:
In ker je bil župnik poleg, je pokrižal zdravnik neznanca po čelu, ustih in prsih.
»Zdaj ima vsaj mir! Potepuh je bil, siromak brez krova .
Župnik je nabral čelo v zlovoljne gube.
»Če bi bil prišel umret kam drugam, recimo v vaš hlev — čemu baš tja? ... Izgubil se je bil, blodeč, pa je legel, kjer so mu odpovedale noge ...«
Še je govoril župnik, ko se je nenadoma nečesa domislil.
Vrstica 811:
Čuden, mrzel mir mu je legel na srce; vrnil se je v sobo, kjer je gorela luč, ogrnil si je suknjo in si je privihal ovratnik, da bi se ne prehladih Nato se je napotil; in kakor je bil miren, so se mu noge tresle in so mu časih zašklepetali zobje.
===II.===
Počasi je šel župnik preko dvorišča, mimo vrta. Na jablanah je pošuštevalo listje in je padalo.
Vrstica 917:
Miha je stresel z glavo.
»Ne pomaga nič, zapirati duri ... Ko sem bil v mestu, pomislite, kaj se je zgodilo tam. Leži v mrtvašnici družba mrličev, brezbožnih ljudi, potepuhov, ki so si bili sami končali življenje z neverno roko. Trdno so bile zaklenjene duri — toda zjutraj, glejte, leži pred durmi, ves potolčen, star in nemaren Žid. Po noči, opolnoči, so ga bili pretepli tovariši ter so ga vrgli iz mrtvašnice, ker je bil ostuden in je dišal neprijetno. Taki so ljudje!«
Kuharica se je stresla od groze.
»Tako blagoslovijo človeka in ga pokopljejo po krščansko, on pa, ne da bi mirno spal in čakal božje sodbe — o, zame ne bo več mirne noči; in pokopališče je tako blizu! ... Če bi poškropili prag in okno z blagoslovljeno vodo?«
»Dobro bi bilo!
In spet so se spogledali vsi trije.
Vrstica 944:
===III.===
Stali so ljudje in so ugibali. Niso mogli ugeniti. Takega pogreba še ni doživela vas. Posegel je človek, da bi zgrabil skrivnost, no, segel je v meglo.
Vrstica 950:
Vršilo pa se je po vrsti takole:
Navsezgodaj je prišel k župniku cerkovnik in je dejal:
»Kako?« je vzkipel župnik in je ves zardel. »Kako govoriš o krščanskem človeku? Da bi le prišel ponoči in te zgrabil za ušesa in te pošteno stresel! Nič brez ceremonij! Prišel je človek in je umrl v mojem hlevu in zatorej je moja skrb, da ga pokopljemo po človeško! Le brž se napravi in pokliči pogrebce, in v črno naj se oblečejo! In tudi pevcev poišči, da mu bodo zapeli na grobu, sam pa pojdi in mu zvoni z velikim zvonom, zato da zadobi njegova duša mir!«
Vrstica 1.008:
Prišel je župnik in cerkovnik je šel pred njim s kropilnikom. Naravnost proti mrtvašnici je stopal župnik in se ni ozrl nikamor. Njegov korak ni bil trden, zdelo se je celo, da se mu noge nekoliko opletajo. Glavo je imel povešeno, gledal je v tla z nagubanim čelom in strnjenimi obrvmi. Čutil je morda, da se je oziralo nanj tisoč oči.
»Kako se je postaral!« je zašepetala ženska za njegovim hrbtom.
Župnik je stopal v mrtvašnico. Sveče so gorele, okoli nizkega odra so stali pogrebci. Neznanec je ležal v rakvi, že je udarilo kladivo prvikrat po pokrovu in zamolkel zvok se je razlegel daleč preko pokopališča. Župnik je iztegnil roko.
Vrstica 1.126:
Oglasila se je polnočna ura, župnik se je ozrl na gomilo. Narahlo se je zganil kamen, zazibal se je na desno, na levo, in se je odvalil ...
===IV.===
Zdaj pa pomislite, ljudje, kaj se je zgodilo pred petindvajsetimi leti! Lahko bi tudi rekel pred tridesetimi, zakaj čas hiti, dogodki se pode jadrno mimo in kdo bi štel ure in minute! ...
Vrstica 1.150:
»Ali je kaj povedala, odkod da je, čemu je prišla v vas?«
»Miha pravi, da jo je videl v mestu; gosposko da je bila oblečena ...«
Vrstica 1.158:
Ženski sta se spogledali ...
»Naj bo že, kakor je božja volja!
»Ali je fant, ali je dekle?
»Fant je; mati bi rada, da bi bil Franc ...«
»Če bi bilo dekle, bi jo držala .
»Kaj pa mož?«
Vrstica 1.222:
»Otrok je otrok, duša je duša. Kaj pa more otrok za greh svoje matere, Bog ji odpusti!«
»Je že tako! Nekaj kazni mora biti pač že na tem svetu ... Kak star, ves zgrbljen obrazek ima — kakor da bi greh bil zapisan na njem ... Odpira usta, glasu pa ni ...«
Babica je bila nejevoljna in je zagrnila otroka.
Vrstica 1.234:
Zgodilo pa se je tedaj, da je prišel po klancu doli mimo cerkve suh in dolg človek. Ves premočen je bil, od klobuka mu je curljalo in hlače so bile blatne do kolen. Oblečen je bil precej slabo, okoli vrata je imel zavezano veliko pisano ruto. Po obrazu ni bil ne star ne mlad, tudi se ni moglo razločiti, če je bil gospod, ali hlapec, ali potepuh. Bog vedi, kaj je bil, odkod ga je bila privedla pot in kam se je bil namenil; šel je sključen, gledal je v tla, roke je skrival v hlačnih žepih, kakor da bi ga zeblo.
»Zakaj pa bi ta človek ne bil boter otroku
»Vi, čujte, ali bi ne stopili z mano v cerkev, da bi kumovali temu otroku?«
Vrstica 1.290:
»Bog vedi, kak potepuh!« je zamrmral in se je okrenil, da bi opravil ceremonijo. Z nerodnimi rokami, zelo narahlo in plaho je prijel neznanec otroka, ki je cvilil tenko, kakor pokvarjena piščal. Osorno ga je pogledal kaplan in ga je vprašal za ime. Neznanec se je sklonil in je odgovoril tako natihoma, da ni razumela niti babica. Kaplan pa je privzdignil obrvi in je zmajal z ramami.
»Nekrščansko ime, komaj psu bi dal tako ime .
Ob tistem hipu pa so se mu zasvetile oči, na ustnicah mu je zaigral čuden smehljaj.
Vrstica 1.392:
Vse je utihnilo v sobi. Mati je nagnila glavo, oči so se zelo razširile in so bile čisto bele. Slišala je mati ime in je ob tistem hipu izdihnila svojo dušo.
===V.===
Zibal se je kamen na grobu, zamajal se je na levo, zamajal na desno in se je odvalil. Župnik je vztrepetal in je trepetal zmirom bolj.
Vrstica 1.424:
Najprej si je obrisal z robcem prah od kolen, nato se je globoko oddahnil in se je ozrl na župnika z veselim pogledom.
»No, no, nič se me nikar ne bojte! Včeraj ste me posetili vi, zato se spodobi, da vas danes jaz posetim ... Nimam veliko časa, jadrno hite minute ... »Ali bi prižgala luč, ali bi sedela kar tako v mesečini
Pomaknil je stol k oknu, sedel je ter je položil lepo udobno noge navskriž. Očitno je bilo, da je bil zelo vesel župnikove bojazni, in ustnice so se mu nalahko tresle, kakor da bi pritajeval glasen smeh.
Vrstica 1.518:
Poslednjikrat se je vzdramil župnik in se je uprl.
»Čisto nič, o Polikarp, čisto nič me ne zanima tvoja zgodba! Umrla je preteklost in je odpuščena in vse je umrlo z njo. Nič nimaš opravila z mano, ne poznam te in te nisem poznal nikoli! ... Nisem jezen, da si prišel, Bog ti odpusti, ampak ne prikaži se več! Bog ti dodeli mir, ti pa ga dodeli drugim!«
Skoro surovo se je zasmejal Polikarp.
Vrstica 1.540:
»Kaj sem jim storil, da se me ogibajo? O Bog, tako ostavijo človeka v nesreči samega!«
===VI.===
Komaj je odbila polnoč, je potrkalo narahlo na duri. Z uljudnim in veselim obrazom je stopil v sobo Polikarp, sedel je, natočil si je kozarec vina in je pripovedoval:
»Kakšen je bil začetek mojega življenja, ne vem natanko, ampak toliko je gotovo, da je bil zelo klavern. Ob tistem trenotku namreč, ko sem se vzdramil ter opazil na svojo žalost, da sem na svetu, sem bil oblečen v cunje, in kdor se mi je približal, me je pozdravil z brco ... Spominjam se še, kako sem se vzdramil. Tam na velikem travniku je bilo, za vasjo, in fantje, moji tovariši, so bili žogo. Lep dan je bil in tako se je polastila tudi mene čudna želja; premagal sem bojazen — že takrat je bila bojazen v meni — in stopil sem bliže, da bi se igral z njimi. Ugledajo me komaj — vrišč in trušč,
Takoj so bili okoli mene in že sem ležal na tleh. »Udari Polikarpa! Udari!« Jaz pa nič prosil, še bolelo me ni posebno. Le mislil sem: »Čemu me bijejo? Kaj sem jim storil?« Takrat sem bil namreč še majhen in neumen. Vstanem naposled, pobegnem preko plota, ves obraz razbit in bulast. Pobegnem, bežim, vse preko travnika, preko polja, daleč stran, tako da nisem več videl vasi. Tam sedem, in šele ko sedim, se začnem ves tresti, tako čudno, kakor da bi me kdo stresal z obema rokama. Jokal pa nisem in sem le zmirom mislil: »Čemu so planili name, kaj sem jim storil?« Tako sedim in mislim in nenadoma, kakor po božji milosti, me obsenči spoznanje: »Zato so planili nate, ker ti je ime Polikarp!« In takrat sem zajokal; spoznal sem takrat, da sem izobčen za zmirom. Tako, glejte gospod župnik, sem se vzdramil ...
Vrstica 1.562:
Čudovito nežni so bili moji čuti in iz te nežnosti se je porodila bojazen. Bal se nisem samo ljudi; sram me je bilo celo in strah, če sem šel mimo živega polja, preko vriskajočega travnika; in klonil sem glavo ter se nisem upal ozreti, kadar me je vodila pot skozi gozd. Tako so pač hodili izobčenci, prodani narodu v zasmeh in zaničevanje ... Pa sem ostavil vas, polje in travnike in sam ne vem, kako sem prišel v mesto.
Ob tistem času je bilo, da sem se zaljubil. Dekle ni bilo lepo, Bog varuj! Kozava je bila, nosek je imela nekoliko privihan in tako drobna in nežna je bila, da bi jo spravil brez težave pod suknjo. Premagale so me njene oči, zato ker se mi je zdelo, da gleda iz njih mnogo blagosti in usmiljenja. Čudni so bili tisti dnevi, polni strahu in upanja, in vendar so bili najlepši dnevi mojega življenja. Ah, kako hitro so minili! ... Rada me je imela in sladko se je nasmejala, kadar sem jo nagovoril. »Pa zakaj,« me je vprašala, »zakaj mi ne poveš svojega imena? Saj ne vem, kako bi te klicala!« — »No, zgodi se,« pomislim, »kakor je božja volja!« — Srce pa se mi je stiskalo zmirom bolj in v grlu me je dušilo, tako da nisem mogel izpregovoriti. »Ali bi se zlagal?« mi je šinilo mahoma v glavo. »Pa čemu bi lagal, naposled pride itak na dan in sramota bi bila dvojna!« ... Tako sem se namenil, da ji povem resnico. Govoril sem prav potihoma, šepetaje, ker sem v svoji neumnosti mislil, da na tak način vsaj nekoliko zabrišem, ublažim sramoto. »Glej, ne bodi huda, zgodila se mi je nesreča ob rojstvu. Pri nas namreč, v tistem kraju, kjer sem se rodil« — tako sem jo sleparil! — »v tistem kraju imajo ljudje čudno navado, da krstijo otroke na imena malo znanih svetnikov. To pa zategadelj, da bi tisti patroni, ki drugače nimajo veliko opravila, malo bolj skrbeli in se brigali za svoje varovance. Meni, na priliko, meni je ime Polikarp ...« Poslušala je, videla je mojo veliko zadrego, nato ni govorila več besede vso pot in tudi jaz sem molčal. Čez tri dni sem jo srečal, ko je šla s čokatim človekom, ki jo je objemal okoli pasu. Še ozrla se ni name ...
Nato je šlo z mano še celo navzdol. Spoznal sem, da bi bil brezkoristen vsak napor; zato se nisem upiral več in edina moja skrb je bila, da bi se kolikor mogoče ognil zaničevanju. Tudi to je bilo težko! Plah in neroden, kakor sem bil, sem se neprestano zadeval s komolcem ob poštene ljudi, tudi tam, kjer bi čisto nič ne bilo treba. Nerodnost je izvirala iz plahosti, kakor plahost iz tenkočutnosti. Prepričan sem: če bi romal po puščavi in en sam človek še poleg mene, gotovo bi se zadel obenj, čisto gotovo bi se sprl z njim. To se pravi, dobil bi brco od njega. Zdaj je konec teh reči, zdaj se smejem, kakor se reže veselo vsi mrtveci; že vedo zakaj ... Takrat pa mi ni bilo do smeha in brez sramu lahko povem, da. sem jokal časih kakor ženska.
Vrstica 1.646:
Oblekel je suknjo, pokleknil je in je prečul vso noč v solzah in v molitvi.
===VII.===
Že je sijalo solnce, ko je stopil župnik k oknu. Prelepo jutro je bilo; tenki, beli, svetlo obrobljeni oblaki so stali mirno na vzhodnem nebu. Z vrta je dišalo po zrelih jabolkih, po pokošeni travi. Na dvorišču je bilo še vse tiho, od nikoder se ni prikazal človek.
Vrstica 1.700:
V krčmi je sedela gospoda. Učitelj in župan sta pripovedovala svojo stvar.
»Nisem bojazljivec, ampak strah meje bilo!
Župan je gledal zamišljen v svoj kozarec.
Vrstica 1.734:
Cerkovnik je prebledel, vztrepetal, nato se je jadrno okrenil, zaloputil duri ter bežal po klancu navzdol.
»Ni usmiljenja na svetu!
»Fara je zbrana, pripravljen sem! Ti Bog mi daj moči!
Prekrižal je roke na prsih, še trenotek je postal, nato je prestopil prag. S počasnimi, težkimi koraki, globoko sključen, je stopal proti oltarju. Gledal je v tla, nič krvi ni bilo v njegovih licih, siv, razoran in resen je bil obraz.
| |||