Lepi janičar: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.451:
»Zdaj vem, kod bom moral iskati starše,« je šepetal naposled ves blažen. »Zvedel sem, kje je moja domovina...«
==
Minilo je leto.
Bolna Fatima je počivala na pol sede, na pol leže na mehkih blazinah. Dolgi črni lasje so ji okvirjali bledo rumeni obraz, ki je izginila z njega vsa mladostna svežost. V kotu je na minderju dremala in kimala njena najljubša dvorjanka, mlada, zala Srbkinja Jelena.
Skozi rešetke srčasto obokanih oken je svetil in vabil krasen majski dan; slabotna bolnica pa se ni mogla ganiti iz harema. Ostala je bila v sobi, odkar so se lani selile ptice po stari poti ob reki Bosni proti jugu. Ni mogla ne hoditi ne stati; po vsakem gibu ji je močneje utripalo bolno srce. Otekale so ji noge, sprva ob gležnjih, polagoma pa se je širila vodenica proti životu. Ponavljali so se mučni napadi, zlasti ponoči; bolela jo je glava, nadlegoval jo je kašelj. Spala je slabo in dišala ji ni nobena jed. Onemoglo ji je vse telo; živele so le oči, njene lepe, žalostne oči.
Osman paša ji je nakupil od potujočih dubrovniških trgovcev vsakovrstnega blaga, pisane italijanske svile, krasne tkanine flandrske in angleške in češke. Obradovalo je ni nobeno darilo.
Zdravili sta jo dve stari zeliščarici, ki sta sloveli daleč okoli Vranduka, da znata bolnim otrokom in ženam variti učinkovite zdravilne trave in zeli. Prva je bila velezgovorna Ailima hanuma, ki podnevi ni mogla molčati pet minut zaporedoma. Druga slovita zdravnica pa je bila Gülbahar. Ta slavna padarica je učakala že devetinpetdeseto pomlad in je ponavadi hvalila in priporočala vse drugačne rastlinice in koreninice kakor njena tekmica Ailima. Pri tem pa sta se gledali večidel dokaj pisano. Vendar sta nasvetovali Fatimi enoglasno: naj nosi okoli vratu amulet, verižico s podkvicami, srčeci in drugimi drobnimi obeski; naj pije maglajsko slatino; naj užije nekaj listkov z napisi iz korana. Ali naposled je nečisti in hudobni duh prepirljivosti zasejal strupeno seme spora mednju. Gülbahar je strastno priporočala čaj rakitovega lubja, Ailima pa zavrelico zmlete hrastove skorje. Glasoviti zdravnici sta se grdo pričkali in prerekali, očitali druga drugi strašno nevednost in neozdravljivo neumnost, si pometali skorjo in lub v obraz in odšli razjarjeni iz trdnjave.
Skozi rešetke so prodirale oglate zlate lise na odejo. Fatima je pogledala na vrt, poln bujnega zelenja in cvetja. Nad bližnjim gorskim slemenom je prežal sajast oblak.
»Ali mi ne more nihče pomagati?« je vzdihnila sama zase. »Ali res moram že umreti? Zunaj je pomlad — vse se raduje novega življenja. Ali je zame res vse pri kraju? Kolokrat sem si želela smrti — ali zdaj — ah, kako težko je umirati mlademu srcu...«
Prišel je Omar in ji prinesel šopek cvetja bezgovega, kalinovega in češminovega, zlatobarvnih potočnic, nežnih vijolic in blago vonjavega volčina.
Fatima se je veselo nasmehnila, ko ga je ugledala. Vzljubila ga je tako, da je bila mirna in srečna, kadar ga je videla. Položil ji je cvetlice na odejo. Dvorjanka se je predramila.
»Jelena, pojdi spat!« je velela bolna Hrvatica. »Revica, spala nisi že tri noči. Toliko se vsi mučite zaradi mene. Le pojdi! Kadar bo treba, te že pozove Omar.«
»Ni mi do spanja, res ne!« je zagotavljala Jelena. Vendar je vstala, se priklonila in odšla.
»Zdaj pridejo krasni dnevi,« je spregovoril Omar. »Lahko te bodo odnašali na vrt, pod oreh.«
»Pod oreh, da, pod oreh,« je ponavljala tiho. Prijela ga je za roko in ga gledala dolgo dolgo. Njene oči so izražale veliko, mirno žalost.
»Tjakaj v cvetnjak me poneso prav kmalu — za zmeraj,« je nadaljevala. »Dehteče veje bodo šumele nad mano — drobni ptiči, gorske sape in valovi šumeče Bosne mi bodo peli nagrobnice.«
»Kaj govoriš!« se je plašil Omar.
»Kadar me zavijejo v mrtvaški prt, mi deni skrivoma lesen križec na prsi! Boš, Omar?«
»Bom ... ah, ali ... Zakaj govoriš tako? Ne razburjaj se, draga moja! To ti škoduje.«
»O — zdaj je vseeno. Saj se ne razburjam. Vidiš, kako sem mirna?«
Umolknila sta. Fatima je počasi gladila gube na odeji.
»Sirotica, zapustim te samega,« je rekla tožno in rahlo ji je trepetal glas.
Ko je slišal Omar te besede in videl njene drgetajoče ustne in solzne oči, sta ga obhajala strah in žalost, kakor še nikdar.
»Zgodi se višja volja! Omar — kdo ve, kdaj bova zopet sama... Morava se posloviti.«
Ihteč je pokleknil na medvedjo kožo in zakril obraz ob Fatiminem zglavju.
»Preljubi Omar, zahvaljujem se ti za vso tvojo iskreno, vdano ljubezen, za tvojo skrb in nego... Ne žaluj za menoj; tvoje solze bi me skelele v grobu. Tudi po moji smrti ostane moj duh pri tebi... In goreče želim, da te povede usoda zopet v naročje tvojih dragih. Omar! Kadar dospeta z Osman pašo na Hrvatsko, takrat mi tisočkrat pozdravi mojo domovino... In ko najdeš ljube starše, pozdravi mi jih, Omar — zlasti lepo mi pozdravi svojo slovensko mamico... Če sem te kdaj žalila, odpusti mi, moj ljubljenec —«
»Mene žalila? Ah, vedno si mi bila tako dobra, tako dobra ne vem, kako bi se zahvalil.« Silna, globoka tuga mu je polnila dušo.
Sonce nad gozdnim robom je sijalo s krotko, medlo svetlobo. Zrak je bil soparen, dušeč. Omarju se je zdelo, da s pojemajočo dnevno lučjo ginejo moči tudi Fatimi.
Stokaje se je uprla na levi komolec in se sklonila nad klečečim Omarjem, ga prisrčno poljubila na čelo in ga blagoslovila, kakor blagoslavlja umirajoča mati svoje dete.
Ganjen je razkrilil roke, jo nežno objel in jo poljubljal na obledela lica. Čutil je, da je njena polt prav tako mrzla kakor zlata ovratnica in zapestnica Ni se je upal pogledati v obraz; bal se je zreti v njene trpeče oči.
Trudno ji je klonila glava. Popravil je zglavje, ki se mu je zdelo prenizko. Nekaj časa je bilo vse tiho...
»Omar!« je kriknila nenadoma bolnica. Široko odprte oči so ji strmele v daljavo, kakor v nadzemeljske kraje.
»Kaj ti je, draga moja?« je vprašal osupel.
Vrstica 1.665 ⟶ 1.519:
Omar jo je gledal ves začuden.
»Ah, našel si jih! Kolika radost! Glej, tvoja mati se joče od veselja!«
V očeh bolne Hrvatice so se užigale luči kakor iskre. Nikdar še ni videl Omar pri njej takih pogledov.
»Ah, — gorska vila! Kako je lepa! Gorska vila, rojena na neznani gori, v neznani hosti, od rose na neznanem drevesu. Okoli prebelih udov ji vihrajo razpuščeni zlati lasje, na glavi se ji bliska biserni venec. Za njo so priplule sestre, vse enako lepe in lahne. Čuj! — Kako milo pojo! Kolo igrajo, vilinsko kolo... Ne moti jih, da ti ne omrače uma... Ah, glej — pregnala jih je vila Otrovnica. Strašna je. Po dvoje zenic ima v očeh in njeni lasje se vijejo kakor kače. Njen pogled privaja smrt. Vidiš, odstrigla si je šop las in ga skrila pod prag. Vzemi ga, zapali ga, hitro, da ne stopi kdo čezenj in da ne bo nesreče!«
Šepetala je tako tiho, da jo je komaj razumel. Iznenada se je dvignila in sedla.
»Omar,« je kliknila boječe. »Ne vidiš? Ne vidiš?«
»Kaj je?« je vprašal plaho in se oziral po sobi.
»Črna kača!« je šepetala Fatima in dvignila roko kakor v bran.
Ustni sta se ji povesili od gnusa in bojazni.
Vrstica 1.718 ⟶ 1.539:
»Črna kača, tam pri vratih!«
Omar je skočil pokonci. Strah mu je gomazel po mozgu. Ob vratih, okičenih z ozlačenimi rezbami, se je v mlačni sapi majala gubasta svilena zavesa.
»Omar, varuj se črnega gada! Beži, beži! Gad se vije proti tebi — bog ti pomagaj!«
»Pomiri se, ljuba moja! Zavesna vrv se premika v prepihu.«
Mrmrala je nerazločne besede, ki jih je prekinil mučen kašelj. Omar ji je otrl potno čelo. Potegnila je z roko preko čela in vprašala: »Kje sem?«
»Pri svojem Omarju.«
»Ti si tukaj, Omar; le ostani pri meni! Trudna sem, tako trudna. Spala bom.«
Težke veke so ji zakrile kalne oči; dihala je zopet mirno. Omar je sedel na minder in tožno gledal spečo bolnico.
Kmalu pa so se tiho odprla vrata. Prišli sta Esma hanuma, prva žena Osman paše, in njena večja hčerka Arifa. Osman paša je lani prodal večino svojih sužnjev in suženj trgovcem s sužnji, najlepše deklice in dečke pa je poklonil sultanu in se znova prikupil mogotcu v Stambulu. Od veselja se je zopet sprijaznil z Esmo in vzel njo in obe hčerki s seboj v Vranduk. Stanovale so v sobah zraven Fatiminih.
Omar je dejal kazalec na ustne in pokazal na spečo Fatimo. Prihajali sta po prstih bliže.
»Kako je revici?« je vprašala Esma tiho.
»Ah, slabo
Esma hanuma je počepnila na minder in sočutno motrila bolnico. V dno duše se ji je smilila rani smrti zapisana mlada Fatima.
Belopolti Esmi je bilo nekaj nad trideset let, videti pa je bila starejša. Njena srednje velika postava je bila skoraj prebujna.
Iz mikavnega obraza so žarele živahne oči med sanjavimi trepalnicami. V ne preskrbno počesanih bujnih laseh so goreli pisani dragulji zlatega diadema. Njena žolto baržunasta obleka je bila sicer ohlapna, vendar pa je bilo mogoče spoznati lepo skladnost telesa, kadar se je gibala. Nohti negovanih rok so bili rdeče obarvani s heno. Gole, majhne noge so ji tičale v rdeče usnjatih papučah.
Štirinajstletna Arifa je sedla tesno k Omarju in naslonila ljubko glavico ob njegovo ramo. Njen simpatični obrazek je bil malce ogorel, ker je tekala še brez jašmaka po pestrem svetu Alahovem. Pod gostimi črnimi obrvmi so sanjale mile otroške oči v polzavedni ljubezni do »polbrata« Omarja. Okoli drobnega vratu so ji ob vsakem gibu cvenketali veliki cekini, nabrani v tri nize. Oblečena in obuta je bila kakor Esma; in navzlic nežni mladosti je bila že preotovorjena z zlatnino, z dragulji in biseri v načelku in uhanih, v zapestnicah in veliki mandelinasti pasni zaponi.
»Kje je tvoja sestrica Hanifa?« je šepetaje vprašal Omar Arifo.
»Bila je poredna. Pa ni smela z nama.«
Skozi rešetke je včasih priplula hladna sapica. V sobi je bilo tako tiho, da so slišali dihanje speče hanume Fatime. Počasi so se pomikale zlate sončne lise na odeji proti vznožju, počasi proti vratom — in končno ugasnile.
==DVANAJSTO POGLAVJE==
|