Lepi janičar: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.574:
Skozi rešetke je včasih priplula hladna sapica. V sobi je bilo tako tiho, da so slišali dihanje speče hanume Fatime. Počasi so se pomikale zlate sončne lise na odeji proti vznožju, počasi proti vratom — in končno ugasnile.
==
Medtem so sedeli debeluh Tahir, Osman paša in njegov gost Uzeir aga iz Travnika v podolgasti sobi pritličnega selamlika.
Kakor potratno in razkošno je bil opremljen haremlik, »prepovedani prostor«, tako preprost, malone prazen je bil samo moškim namenjeni selamlik, »prostor miru«. Krasile so ga le preproge, orožje in nizka mizica s šahom.
»Naš beglerbeg Isa paša četuje zopet v deželah nevernikov,« je rekel gost z nizkim, gromkim glasom in si gladil neznansko dolge brke zdaj na levi, zdaj na desni.
Uzeir aga je bil visok, krepak štiridesetletnik. Pod velikanskim turbanom in nizkim čelom so se mu bliskale fanatične oči v koščenem, divjem obrazu. Dolgo, polno brado si je bil obarval z ognjeno rdečo barvo, da bi se bolj prikupil preroku Mohamedu, ki ga je odlikovala baje tudi rdeča brada.
Govoril je resnico. Leta 1472 so se dvignili turški roparji in požigalci že meseca marca iz Sarajeva in dirjali preko Travnika, Jajca, Banjaluke, Prijedora, Kostajnice, Siska in Samobora, prebrodili pri Krškem Savo, si zavarovali povratek z močnim oddelkom ter krenili ob Krki in Temenici po Dolenjskem na Notranjsko.
»Čudim se, da njih švabski car tako malo skrbi zanje,« je nadaljeval Uzeir aga. »Pred tremi leti nismo mogli nazaj čez Kolpo, ker je bila silno narasla od dežja. Čakati smo morali celih osem dni! Posekati smo morali nad tisoč ujetnikov. Džauri bi jih bili lahko oteli, če ne bi bili tako počasni in zmedeni.«
»Preden morejo naznaniti svojemu cesarju naš obisk in preden nabero po njegovem ukazu vojnikov, mineta več kakor dva tedna,« je dejal Osman paša. »Tako je poročal beglerbegu naš najboljši vohun, oni švabski vitez, ki nas je vodil lani od Kolpe proti Ljubljani. Saj se ga spominjaš, dragi aga?«
»Spominjam se ga prav dobro. Rdeče lase ima in grd obraz. Venomer se sladko smehlja. Hinavec je. Kako mu je že ime?«
»
»Hans, Hans,« je povzel Uzeir aga. »Kaj je še poročal paši?«
»Še marsikaj. Cesar je zaukazal svojim džaurom, naj pridno molijo in romajo in hodijo za procesijami, da jim odvrne njih bog nesrečo.«
»To jim bo pomagalo toliko!« se je oglasil debeli Tahir in si pihnil po dlani.
»Sicer pa džaurski vladar ne dela drugega za svoje ljudi, kakor da jim naklada nove davke. Zdaj jih mora plačevati vsak, ne samo bogatin in siromak, ne samo gospoda in kmet, ampak tudi vsak berač in vsaka beračica, da, celo dojenčki! Ne da bi zbral vojsko in udaril na nas, razpisuje državne zbore, da bi dobil še več denarja. Po cele mesece se zbirajo njegovi švabski knezi. Kadar so srečno vsi skupaj, se pa prepirajo, kdo bo sedel na prvih sedežih! Osli!«
Vsi trije so se porogljivo zasmejali.
»Če se oni vitez ni lagal našemu beglerbegu!« je opozarjal Tahir. »Koliko je verjeti krščanskemu psu?«
»Mislim, da se ni lagal,« je odvrnil Osman paša. »Predobro mu plačuje naš Isa paša. Vitez Hans ga je obvestil tudi, da so jeli lani neverniki zidati po vaseh ali blizu njih tabore, male trdnjave z močnim stolpom in debelim zidovjem. Ponekod so utrdili vaške cerkve in jih zavarovali z jarki, bastijami, ogradami, okopi, kulami, čvrstim obzidjem in močnejšimi vrati. Na vrhovih visokih gora so pripravili grmade; zložili so velike kupe drv in postavili stražo in po več velikih nabitih topičev. Kakor hitro bi zagledala straža našo prvo četo, bi sprožila možnar in zapalila grmado. Goreči ognji in streli bi oznanjali v določeni smeri od gore do gore naš prihod in v nekoliko urah bi vedela vsa dežela, da prihajamo in od katere strani prihajamo.«
»Tudi tako ne uidejo našim handžarjem in verigam!« je pripomnil Uzeir aga. »Poslušaj me, Osman paša! Mnogo naših begov in ag poziva in zbira konjenike pod sveto zastavo prerokovo. V kratkem pohitimo za beglerbegom. Razvij tudi ti zeleno zastavo in udeleži se junaškega vojskovanja zoper nečiste krščanske malikovalce, ki časte pobarvan les po božje in molijo pisano platno!«
Zamišljeni Osman paša je molčal in podpiral komolce na kolenih.
»Kaj se obotavlja?« je ugibal Uzeir aga sam pri sebi in dodal: »In tako veleva koran: Tistim, ki se vojujejo za vero božjo, bog nikdar ne pozabi njih del, marveč jim bo vodnik in jim pospeši vsako namero; odvede jih v obljubljeni raj.«
Paša se ni ganil. Nasilna azijatska narava in plameneči verski fanatizem sta ga vabila na roparski pohod; toda obljubil je bil goreče prosečemu Omarju, da ostane v Vranduku, dokler Alah ne odloči usode čedalje bolj hirajoče Fatime.
»Handžar in konj — kaj je lepšega na svetu?« ga je bodril aga. »Treba bo opasati sabljo.«
Osman paša je počasi obrnil obraz proti njemu.
»Jaz bi prvi vzel zastavo v roko,« je dejal. »Živo se želim bojevati. Prav rad bi se bil pridružil beglerbegovim konjenikom. Ali, dragi moj, pogubna bolezen se je vtihotapila v našo družino.«
Tako se je izrazil, kajti mohamedanec ne rabi vpričo
tujca nikdar izraza hanuma, nikar pa da bi jo celo imenoval. Uzeir agi je bilo žal, da je prišel zastonj v Vranduk.
»Kaj dela tvoj Omar?« je zasuknil pogovor. »Že dolgo ga nisem videl.«
»Dečko se krasno razvija,« je odgovoril Osman paša in razjasnil se mu je temni, čemerni obraz. »Lepo ga je gledati, kadar dirja na svojem belem Sarifu; jahati zna kakor malokdo, tudi brez uzde in sedla. S puščico ti zadene letečega kragulja. Uren je in pogumen, bistra glava, in vendar vedno ponižen in prijazen.«
»Nadkriliti ga ne more noben vrstnik,« je dodal tolsti Tahir. »Kadar tekmujejo v skoku — prvi je Omar! Kadar se poskušajo v teku — prvi je Omar! Kadar se kosajo s kamnom ali žogo — vselej je Omar prvi! Vsi vranduški dečaki radi poslušajo njegov glas in se pokoravajo njegovim navodilom.«
»Pisati in brati zna kakor softa, vtem ko znajo drugi komaj pisalo prav držati,« je zadovoljen dejal Osman paša, ponosen na svojega posinovljenca.
»Pa ga daj v medreso, da se izuči za duhovnika!« je svetoval Uzeir aga.
»A, kaj še!« ga je zavrnil paša. »Poznam medrese; moj brat Ibrahim je hodža. Sedem, osem let si je belil glavo s staro arabsko sintakso, prežvekoval posamezne besede in redke izraze. Omar je ustvarjen za kaj boljšega kot za ‚nahv’ in njegove brezkončno dolgovezne razlage. Lovila sva divje koze na Ranagoli in sokole v skalovju pri Globarici. Kako ti zna plezati! Ko divja koza sama! Zoren junak bo. Rojen je za vojaka.«
»Vrandučani ga imenujejo že zdaj le krasnega janičarja,« se je polaskal Tahir zadovoljnemu posinovniku.
»Mlad je še in včasih je še otročji,« je rekel paša. »Pa kaj hočemo? Ni še spremenil glasu — in o brkih tudi ni še nobenega sledu. Jeseni ga pošljem v stambulsko janičarsko šolo.«
Zaploskal je trikrat z rokami. Prišel je Ilmihal. »Jelena naj pokliče Omarja!« je velel Osman.
»Sedi poleg mene!« je povabil Uzeir Omarja, ko je prihitel iz prvega nadstropja in pozdravil gosta. Zelo nerad je zapustil Fatimo in pozval k njej zopet Jeleno.
»Jeseni pojdeš torej med janičarske učence,« mu je rekel Uzeir aga s svojim gromkim glasom in ga prijazno potrepljal po rami. »Lani sem bil v Stambulu in si ogledal janičarsko šolo. Zato ti lahko povem, kako in kaj je tamkaj. Saj te to vendar zanima?«
»Zelo me zanima,« je odvrnil Omar naglo. Zardel je, ker se je tako debelo zlagal. V hudi zadregi ni vedel, kam bi pogledal. Povesil je oči.
»Mladostna skromnost,« so mislili oni trije.
»Tudi mene zelo zanima, četudi vem, da me ne vzamejo nikdar v nobeno janičarsko orto,« se je smehljal Tahir in kazal na svoj obširni život. »Govori tedaj, ljubi prijatelj!«
»Janičarska učilnica v stambulskem seraju ima pet oddelkov,« je začel Uzeir aga in z dlanjo gladil svojo kričeče pobarvano brado. »V prvem oddelku se uče adžem oglan pisati pa brati turški, arabski, perzijski in nekoliko korana. Oblečeni in obriti so vsi enako. Uče jih tudi streljati z vedno večjim in močnejšim lokom. V drugem oddelku so petnajstletni in starejši mladeniči; vežbajo se natančneje v predmetih prvega razreda.«
»Omar pojde takoj v drugi razred,« je prestrigel Osman paša dolgo nit Uzeir agove zgovornosti. »Saj zna že dovolj. Kaj bi med otroki!«
»V drugem oddelku spoznajo in določijo učitelji, za kaj je učenec najbolj nadarjen: ali za dvorno službo ali za državno ali za vojsko. Za dvorjane izbrani mladeniči so v tretjem razredu; teh je navadno okoli tristo. Mnogo teže je priti v četrti razred, v šolo za državne uradnike; teh učencev je le po šestdeset. Najteže pa se kdo prerine v peto šolo, kjer je komaj trideset sultanovih ljubljencev. Njim so namenjene najvišje službe na sijajnem dvoru in v državi. Vidiš, Omar, ako boš marljiv in pameten, utegneš biti kdaj nazir, prvi zaupnik sultanov, mogočen in bogat efendi! Kaj si se tako zamislil?«
Omar je slišal in razumel komaj polovico agove dobrotne razlage; mislil je na Fatimo.
»Kaj pa dečki, odbrani za vojaško službo?« je vprašal Tahir.
»Ti mladeniči morajo pomagati na sultanovih vrteh. Donašati morajo zidarjem kamenje, apno in les. Opravljati morajo zelo težka dela in prenašati lakoto in žejo, vročino in mraz. Kuhajo si sami. Do petindvajsetega leta je vsak dodobra utrjen in izurjen in šele zdaj more vstopiti med prave janičarje, tiste nepremagljive junake, ki pred njimi trepetajo vsi trije deli sveta!«
Z minareta trdnjavske mošeje je vabil muezin pravoverne k molitvi po sončnem zahodu.
Osman paša in vsi drugi so vstali, šli na dvorišče in vzeli pri vodnjaku abdest: umili so si obraz, roke in noge ter mrmrali ob vsakem gibu: »Alah ekber — bog je vsemogočen!« Pred vrati so odložili vse orožje in stopili v malo, skoraj prazno molilnico. V steni je bila vdolbina, ki je kazala smer proti Meki; druge stene so krasili napisi in arabeske. Razen prižnice, železnega lestenca in preprog ni bilo videti ničesar. Okno je bilo prašno in umazano.
Omar se je klanjal, kakor so se klanjali drugi. Ali misli so mu uhajale vedno znova k Fatimi. Mehanično je spuščal roke, se priklanjal in poklekal.
Takoj po tej prvi večerni molitvi so šli večerjat. Ilmihal je na srebrnih ploščah donašal jajčne kolače in kašo, pečenega janjca s čebulo in sladkarije. Pili so šerbet, sadjevec z vodo.
Omar ni maral ničesar jesti. Kakor hitro je mogel, je odšel iz selamlika. Naglo je stopal mimo straže pri škripavih strmih stopnicah in po hodniku. Povsod so bila tla pregrnjena z debelimi preprogami, da koraki ne bi vznemirjali bolnice.
Tiho in oprezno odpre ozka vrata Fatimine spalnice in se po prstih bliža njenemu ležišču. Jelene ni v sobi. Na mali mizici, okrašeni z vdelano biserno matico, gori sveča in medlo razsvetljuje ozek krog okoli sebe. Omar obstane pred bolnico in jo gleda.
Zdi se mu, da Fatima mirno spi. Glava ji je malo nagnjena na levo ramo. Bleda polt ji je skoraj prozorna kakor vosek in belo čelo se jasno loči od črnih las. Sinji polkrogi obrobljajo globoko upadle oči. Ozke ustnice so trdno zaprte; desni ustni kot je nekoliko zategnjen...
Nedoumna moč ga žene bliže...pripogne se k hanumi. Izraz njenega obličja je strog in hladen. Z obraza ji seva lep, nedostopen mir, nadzemski veličastni mir.
Dotakne se njene bele roke, ki ga je tolikokrat božala in ki jo je tolikokrat poljuboval. Mrzla je ko marmor. Obenem opazi, da Fatima ne sope več... Zdi se mu, da mu v tilnik in mozeg diha ledena sapa... Ves bled in prestrašen krikne in stopi nazaj.
»Fatima, mila moja Fatima!«
Trepetaje se zgrudi na kolena, zakrije obraz z odejo...
Zunaj, v grmičju okoli trdnjave pa pojo slavci.
| |||