Lepi janičar: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.810:
»V domovino!« je zavrisnilo v Omarjevi duši. Ali žalost za Fatimo mu je kalila veselje, da bo po dolgih dolgih letih zopet videl očetnjavo, sveta domača tla.
==Štirinajsto poglavje==
Paša je neutegoma ukazal svojim konjenikom, naj začno pripravljati vse potrebno za vojskovanje.
Surovi jezdeci so vriskali od divjega veselja, ko so slišali, da pojdejo zopet plenit, požigat in morit! Nekateri so prinesli v kot dvorišča velik kotel in zakurili, da bi topili žveplo. Drugi so šli s pašo, Omarjem in Uzeir ago v ahar, v konjušnico. Pregledali so jermenje, sedla okovana z železom, pregledali konje arabskega in domačega plemena in odločili, katere vzamejo s seboj. Veselo je rezgetal beli Sarif, ko je uzrl Omarja.
Potlej so šli v saračano, v orožarnico. Osman paša je obstal pred krasnim orožjem, ki ga je bil nosil ali uplenil v premnogih bojih. Ob deskah so slonele sulice in težke, nerodne puške na kresilnik. Na kolih so viseli prsni oklepi in orožni prepasi, ob zidu pa handžarji, kindžali in jatagani, nemški dolgi meči in kratke tatarske krivulje, loki in samokresi iz Foče, Ipeka, Skoplja... Povsod na tihih pričah besnih bitev so se bleščali pisani dragulji, zlato in srebro, slonova kost in biserna matica.
»Poglejta ta buzdovan!« je velel paša Omarju in Uzeir agi. »Z njim sem udrihal v bitvi pri Varni po Ogrih. Dvaindvajsetleten mladenič sem bil že tretjikrat v boju. Takrat bi me bili ranjenega kmalu ujeli na močvirju, ker sem zadrevil predaleč med sovražnike. Tole široko ogrsko sabljo sem si priboril štiri leta pozneje v veliki bitvi na Kosovem polju. In ta samostrel sem ugrabil pri osvojitvi Istambula grškemu strelcu pri zadnjem naskoku ob drinopoljskih vratih. Tega je zdaj že devetnajst let. Razrušili smo tisočletno vzhodnorimsko cesarstvo in odtlej trepetajo pred nami vsi neverniki. Velik je Alah! — Kar vidite tukaj, vse me spominja mladih let: junakovanja pri Nišu ob Nišavi, v Karamaniji v Mali Aziji, pred Beogradom, v Albaniji, v Epiru, na Valaškem, na Peloponezu, v Lakoniji in Ahaji, v Atiki, v Bosni, na Erdeljskem, Hrvaškem, Štajerskem, Kranjskem...«
»Blagor tebi, ki si si pridobil toliko nevenljivih zaslug za edino pravo vero prerokov!« je dejal Uzeir aga spoštljivo. »Omar, tu imaš najlepši zgled!«
Odnesli so nekaj orožja iz drugih oddelkov orožarnice, ga razdelili med vojake ter pilili in brusili skrhane ostrine. Iz dvoriščnega kota je zaudarjal zadušljivi vonj kuhanega žvepla. Z njim so namakali niti in omotavali z njim puščice pod ostrimi zalustmi.
»Že vidim švigati vžgane ožveplane strelice, že vidim goreče strehe pasjih malikovalcev!« se je radoval Osman paša. »Gorje Ljubljani! Ako se nam ne vda zlepa, jo požgemo do zadnje koče!«
Popoldne je bilo vse urejeno. Osman paša in Uzeir aga sta se naslanjala ob posnemkih podob naših mest, ki jih je bil dal italijanskemu slikarju naslikati izobraženi sultan Mehmed Drugi, prijatelj krvavih vojsk, pa tudi umetnosti. »In turški sultan je dal v teh deželah napraviti slike vseh mest,« piše v svojem Chronicon Austriacum Korošec Jakob Unrest, sodobnik cesarja Friderika Tretjega, korar v Pornosu in župnik v slovenski fari v Šmartinu blizu Poreč ob Vrbskem jezeru.
Omar je ždel sam v svoji sobici. Kar so se tiho odprla vrata in vstopila je mala Arifa. Plašno je postala pri vhodu; bala se je, da je Omar ne zapodi iz selamlika, namenjenega le moškim. Bila je bleda, razmišljena.
»Omar, pojdeš res tudi ti z njimi?« je vprašala vsa žalostna in nekaj ji je zatrepetavalo na nežnem vratku pod rdeče pobarvanimi lasmi, spletenimi v tri kite.
»Res.«
Vrstica 1.919 ⟶ 1.838:
»Kmalu.«
»Ah, ne veš, kako mi bo dolgčas po tebi,« je vzdihnila in boječe pogledala orožje, katerega se mohamedanka ne sme dotakniti. »Omar, podari mi kaj, da bom imela za spomin!«
***
Odprl je dolaf in ji podaril rubinovo agrafo, ki jo je
| |||