Lepi janičar: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.855:
Esma je v haremskem blišču sedela s podvitima nogama na minderju, pokritem s težkimi perzijskimi preprogami, in se naslanjala na modre blazine, parfumirane z rožnico.
Oblekla si je najlepšo obleko — rajne Fatime: ozek, kratek telovnik iz temno rdečega baržuna, z zlatom pretkan, in široke dimije iz težkega modro sivega brokata, obsutega s srebrnimi zvezdicami.
Ponudila je Omarju halve, peciva iz parfumirane moke, medu in maka. Omarju se ni ljubilo; razdelil je slaščice Arifi in preživahni Hanifi, ki ga je poredno cukala za rokav in skrivoma pačila hudomušni obrazek na čudno smešne načine.
Skozi rešetke so poigravali sončni traki in po drobnem vezenju na steni je gomazelo kakor roji zlatih kresnic.
»Ljubi Omar, povej mi, kaj misliš, kdaj dobiš brke?« je Esma nenadoma vprašala.
Omar je molčal. Sprva se je nasmehnil, ali takoj mu je otrpnil smeh. Bal se je Esminih vprašujočih oči; bal se je, da ne pojde proti domovini, marveč — v harem.
»Omar mi je dal take lepe kamne v spomin,« se je poveselila Arifa in kazala agrafo.
»Meni tudi, meni tudi!« je zahtevala Hanifa.
»Ah, naša porednica misli, da mora dobiti vse, kar imam jaz,« se je pritožila Arifa.
Tačas je prišel Osman paša. Hčerki sta mu pohiteli naproti. Sedel je, si posadil malo Hanifo na koleno, pogledal Omarja in vprašal ženo: »Kaj delate?«
»Pravkar sem mislila: glejte vendar, kako dekliški obraz ima naš Omar,« je odgovorila Esma in pozorno motrila fanta s svojimi sanjavo temnimi očmi.
Omarja je spreletel mraz; bilo mu je tesno okoli srca, da je stežka sopel. V silnem strahu je čakal, kaj poreče paša.
»Kakšna misel,« je zavrnil mož hanumo. »Pa poglej druge petnajstletne dečake! Omar! Pojdi dol in naroči, naj bo večerja danes malo prej! Jutri bo treba zarana v sedlo!«
Zatonila je velika purpurna žoga; mohamedanom se je pričel nov dan. Trudni oblaki, obsuti z žerjavico in zlatom, so počivali v dolgi vrsti nad otemnelimi gorami. Po molitvi je obiskal Omar še enkrat vse ljubke kraje in kotičke ter se ganjen poslavljal od vranduške trdnjave kakor od sočutnega živega bitja. Rad je odhajal od tod — in vendar se mu je storilo tako inako ob misli, da bo bival le še nekaj kratkih ur tukaj, kjer je preživel toliko let. Zdelo se mu je, da žalostno pojo črički za obzidjem, iz vasi pa je donašal večerni veter otožno petje turških deklet...
Kakor omamljen je odtaval po večerji v svojo izbo in zapahnil vrata z železnim zapahom.
»Zadnja noč v Vranduku
»Kakšna je moja domovina?«
V duhu je videl vabljive gore, čudovito drevje, bajne cvetlice, zlatokrilne metulje.
»Kje sta moj oče in moja mati? Kakšen je moj dom? Ali pridemo mimo njega?«
Temno se je spominjal visokih zidov, ali zdelo se mu je, da bi vendar takoj spoznal rojstni grad, ko bi ga le zagledal! Slekel se je, sezul in legel. Skozi nočno tihoto je šumel tajinstveni šum narasle Bosne, jezno se zaganjajoče ob tesne skale.
»Kako oduren je ta Uzeir aga,« se je domislil in se zopet spomnil Fatime. »Zjutraj obiščem revico zadnjikrat...« Misli so se mu jele križati in kaliti. Uspavalo ga je enakomerno bučanje reke, zaspal je trdno spanje zdrave mladosti.
Skozi okno so lili lunini žarki in obsevali kos tal in zidu pri vratih. Zunaj je v presledkih vihral veter, vil drevje in bučal ob oglih. V Vranduku je cvilil pes; tolpa njegovih poldivjih tovarišev je lajala za njim, se oddaljila, umolknila pa zopet zacvilila in tulila in pošastno zavijala.
Ko je burja ponehala za trenutek, se je nenadoma zdelo Omarju, da se na hodniku nekaj plazi ob zidu in prhuta v sapi... Dvignil je glavo in pozorno poslušal.
»Nič ni,« si je dejal pomirjen in se globoko oddahnil. Pogledal je skozi okno. Dolgi oblaki so se bili pomaknili proti zahodu. Na globokem nebu so plaho migljali plamenci, kakor bi morali zdaj zdaj ugasniti v sapi. Mesec je počival na visokih blazinah. Omar je zdajci slišal razločno — kako je tipalo po vratih...
»Kaj je to?« se prestraši. Trepetaje strmi proti vhodu. Srce mu zastaja.
Divje zabesni veter. Naglo se odpro vrata in hitro se zopet zapro — pred drgetajočim Omarjem stoji bela človeška postava, oblita od mesečine. Počasi, neslišno se bliža postelji. Omarju se ježijo lasje, ko vidi, kako se premikajo gube njenega mrtvaškega prta.
»Kdo si? Kaj hočeš?« jeclja in se boji sam svojega glasu. Sila razburjen hlastne v kot po handžar ob zglavju. Toda od prikazni prihaja taka očarujoča sila, da ne more obrniti oči od nje; roka se mu dotipa do orožja, ali trepetoči prsti spuste ročaj in handžar mu pade na tla. Ves trd od strahu gleda Omar v nemo nočno prikazen. Zobje mu šklepetajo, pretresa ga mraz, kakor da diha vanj ledena sapa planinskega prepada.
Tedaj se razgrne beli prt in pokaže se bela roka, bel obraz.
»Fatima!« dahne Omar.
Tu stoji pred njim tako mlada, tako lepa, kakršno je videl tistega dne, ko je prišel v Vranduk. Čisto taka je, le vsa bela, bolj bela nego njeno mrtvaško ogrinjalo. Labodje bela lica obdajajo gavranje črni lasje.
»Fatima, kako nebeško si lepa!«
Omoten se ne more ganiti, udje so mu kakor svinčeni. Počasi se dvigne njena drobna, prosojna roka, milo se upirajo vanj žalosti polne oči in komaj slišno šepetajo skrivnostne ustne:
»Ko se povrneš domov — oj — varuj se črne kače!«
Ko tajinstven duh polnočne sape v cipresah mu šušte njene besede na uho. Prebledo obličje se prikloni nadenj in na vroče, potno čelo ga poljubijo mrzle ustne. Od nje veje grozoten grobni hlad in duh vlažne prsti.
Znova zabuči veter, vrata se odpro.
Vrstica 2.061 ⟶ 1.927:
Oblak zakrije luno, otemni sobo.
Omar se je drgetajoč zdramil in obležal kakor v omotici. Naposled se je le ojunačil; vstal je, ukresal ogenj in prižgal svečo. Hitel je k vratom. In videl je, da so zapahnjena tako, kakor jih je bil zapahnil, preden je šel leč. Na novo ga je lomil grozljiv strah. Sapa je ponehavala; le Bosna je šumela zmerom enako močno.
Legel je zopet in si otiral oznojeno čelo.
»Kaj je bilo to? Ali se mi je le sanjalo tako živo? Ali je bilo vse le prazna domišljija? Pa saj sem videl in slišal in čutil vendar vse tako natanko! Tamle je stala, tod se je premikala ona, Fatima! Ali vstajajo mrliči iz grobov? In kdo je odrinil zapah, ki sem ga zapahnil znotraj? Da bi bil vse to samo privid? Ali je bila ona ali vendar ni bila? Ah, bila je, bila! V duhu bom vedno pri tebi, mi je obljubila na smrtni postelji. In vstala je iz groba, obiskala me takoj prvo noč! Ah, da je nisem vprašal, kako je tam...kaj je na onem svetu... In vprašal, kaj pomeni tista črna kača...«
Zunaj so skovikali skovirji. Upihnil je svečo in razmišljal strahotno uganko. Že so ugašale zvezde, že je slišal peti, klepati divjega petelina. Prekrižal je roke na prsih in zaspal...
Komaj se je jelo malo svitati, je že zatrobil bojni rog. Omar je skočil pokonci in si mel oči. Čutil se je mirnega, krepkega in čilega. Ko se je oblačil, se mu je smejalo kar samo po sebi in venomer je ponavljal: »Torej danes! Torej danes!«
Bilo je vse mračno; toliko da je razločeval tablice na stenah. Skozi okno je pihal hladen piš, oznanjevalec sončnega vzhoda. V bližnjih hostah so počivkavali ptiči kakor še v sanjah. Megle so se kuhale nad reko Bosno in se pasle ob holmih. Vranduške koče s svojimi iznad pritličja molečimi štirimi zgornjicami in strmimi strehami so gledale iz sivine, kakor bi bile postavljene v oblake.
Hitel je v kopalnico. Po hodnikih, po dvorišču, povsod je slišal ropot, klice, korake; že je bilo vse živo po trdnjavi.
Izza meglenih vrat je stopilo zmagoslavno sonce. Po ozki minaretovi galeriji je korakal muezin, prekrižal roke na prsih, se priklonil globoko in pel na vse štiri strani »Ezan i Muhamedi«:
»Alah je vsemogočen! Pričam, da ni boga mimo Alaha! In pričam tudi, da je Mohamed prerok Alahov! Pripravite se k molitvi! Pripravite se k dobremu! Alah je vsemogočen! Ni boga mimo Alaha!«
Vse se je zdelo Omarju danes obdano s čarom posebnosti. Še nikdar ni poslušal poziva k molitvi tako pozorno in pobožno.
Po jutranjici je šel na vrt. Zdanilo se je. Nebo je ovijala tanka mrena. Iz goščave je letela črna gozdna štorklja dol k Bosni iskat si postrvi. Tiho je stopal proti orehu. Tisočere zlate niti so poigravale med vejami, po lahno ožarjenem zidovju, po rosnih bilkah in cvetlicah. Na svatovsko odetih grmih, v hladu dolgih jutranjih senc je bilo vse tako svetlo, spokojno, praznično...
Natrgal je mladih rož in jih položil na Fatimino gomilico. Na nežnih cvetih so se lesketale kaplje rane rose ko človeške solze.
Spomini, živi in na pol pozabljeni, so se mu porajali iz skritega dna duše. Nejasna, prijetna sanjavost mu je opajala srce. Spominjal se je veselih in otožnih prizorov; spominjal se je časov, ko se je rajna Fatima zvonko smejala pod orehom, časov, ko sta skrivoma snovala rešilne načrte; spominjal se je njenega milega glasu, ganljivih hrvaških pesmi, njene hvale in graje, njenih svaril...
»Kaj pomeni črna kača?«
Spomnil se je odurne ciganke. Kar mu je stopila pred oči druga postava — temno oblečena ženska s črno krinko...v hladni podzemeljski jami, kjer so se povsod vžigale, bleščale in bliskale pisane lučke na kamnitih stenah in stropih.
Nad grobom so letali metulji in čebele; pogorski veter je zibal cvetje in visoko travo. Na orehovo vejico je sedel ščinkavec, prepeval in se gugal, da so se z listov usipale svetle kapljice z rahlim šumom.
Omarju je bilo, kakor da sliši Fatimo: »Ne žaluj za menoj. Našla sem mir in pokoj! Kako tiho, kako lepo je tukaj! Čuj kako radostno pojo drobni ptički, kako prijetno pihlja veter iz vonjavih pragozdnih senc, z daljnih višav prinaša prijazen pozdrav od domovine!«
In začutil je čilo moč mladega telesa, svežo moč, kakršno je videl in slutil naokoli v bujni prirodi.
Že so gnali konje iz konjušnice. Treba je bilo oditi; sklonil je glavo. Poljubil je šopek in dihnil: »Zbogom, Fatima!«
Na dvorišču so gizdavi žrebci iztezali vratove, širili nozdrvi in rezgetaje pozdravljali mlado sonce. Manjši kosmati tovorni konji, osedlani s preprostimi lesenimi sedli, so se vedli mirneje in le včasih pozvanjali z zvonci.
Ilmihal je z dolgim bičem odganjal lajave pse. Divji, brkati konjeniki so hodili okoli konj, nekateri pa so že sedeli v sedlu. Iz vrveče množice je slišal Omar klice:
»Husein, Ali, Hasan...«
Sedaj je izpustil Ilmihal krasno osedlanega Sarifa iz hleva. Umnooki beli konj je sam priskakal k svojemu mlademu jezdecu. Omar ga je ljubkujoče potrepljal po čelu, po plečih, po lepo upognjenem vratu in se popel v sedlo. Sarif je plesal po dvorišču, nagajivo natezal uzde in grizel žvale; ponosno, strumno in vendar lahno je sedel Omar na njem. Novo sedlo je škripljalo in rahlo so požvenketavale srebrne verižice ob usnjati opremi. Osman paša je govoril z debelim Tahirom in zadovoljno gledal Omarja.
Dolgi Ejub je miril visokega črnega Atmadžo, ki je besno udarjal ob tla, da so se mu iskre kovale pod kopiti. Vedno nestrpneje je stresal gosto grivo, ki je bil vanjo vpleten amulet proti zlemu pogledu. Kakor šibek mladenič ga je zajahal Osman paša. Veliki belo rdeči turban sta mu krasila diamantna agrafa in čapljino pero; ob bedru se mu je lesketala dragocena damaščanka.
Zatrobil je trobentač na dolgi bojni rog. Ta glas se je zdel Omarju klic novega življenja, ki se ga je — bal in vendar vse pričakoval od njega.
Še enkrat se je ozrl po zidovih, še enkrat po vodnjaku, po pol mesecu na minaretu, še enkrat po nepozabnem vrtu...
Bilo mu je, kakor da žalujeta ob slovesu tudi kamen in zid...
»Alah s teboj, Omar!« je zazvenel dekliški glasek. Pri oknu Esminega harema je videl objokani Arifin obrazek. Mahnil ji je z roko v slovo.
»V imenu Alahovem!« je velel Osman paša.
Zastavonoša je dvignil malo zeleno zastavo nad glavo svojega rjavega konjiča, konjeniki so divje zavriskali in odjahali iz trdnjave.
Oddirjali so mimo vranduških domov proti jugu, po ozki dolini reke Bosne, proti severozahodu, dirjali proti Travniku in Banjaluki, se združili medpotoma z drugimi četami in dirjali, dirjali naprej proti hrvaškim in slovenskim mejam.
==PETNAJSTO POGLAVJE==
|