Lepi janičar: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Feelgood (pogovor | prispevki)
Feelgood (pogovor | prispevki)
Vrstica 1.855:
Esma je v haremskem blišču sedela s podvitima nogama na minderju, pokritem s težkimi perzijskimi preprogami, in se naslanjala na modre blazine, parfumirane z rožnico.
 
Oblekla si je najlepšo obleko — rajne Fatime: ozek, kratek telovnik iz temno rdečega baržuna, z zlatom pretkan, in široke dimije iz težkega modro sivega brokata, obsutega s srebrnimi zvezdicami.
***
 
Ponudila je Omarju halve, peciva iz parfumirane moke, medu in maka. Omarju se ni ljubilo; razdelil je slaščice Arifi in preživahni Hanifi, ki ga je poredno cukala za rokav in skrivoma pačila hudomušni obrazek na čudno smešne načine.
Oblekla si je najlepšo obleko — rajne Fatime: ozek,
kratek telovnik iz temno rdečega baržuna, z zlatom pre
 
Skozi rešetke so poigravali sončni traki in po drobnem vezenju na steni je gomazelo kakor roji zlatih kresnic.
 
»Ljubi Omar, povej mi, kaj misliš, kdaj dobiš brke?« je Esma nenadoma vprašala.
tkan, in široke dimije iz težkega modro sivega brokata,
obsutega s srebrnimi zvezdicami.
 
Omar je molčal. Sprva se je nasmehnil, ali takoj mu je otrpnil smeh. Bal se je Esminih vprašujočih oči; bal se je, da ne pojde proti domovini, marveč — v harem.
Ponudila je Omarju halve, peciva iz parfumirane
moke, medu in maka.
Omarju se ni ljubilo; razdelil je
slaščice Arifi in preživahni Hanifi, ki ga je poredno cukala
za rokav in skrivoma pačila hudomušni obrazek na
čudno smešne načine.
 
»Omar mi je dal take lepe kamne v spomin,« se je poveselila Arifa in kazala agrafo.
Skozi rešetke so poigravali sončni traki in po drobnem
vezenju na steni je gomazelo kakor roji zlatih kresnic.
 
»Ljubi Omar, povej mi, kaj misliš, kdaj dobiš brke?«
je Esma nenadoma vprašala.
 
Omar je molčal.
Sprva se je nasmehnil, ali takoj mu je
otrpnil smeh.
Bal se je Esminih vprašujočih oči; bal se je,
da ne pojde proti domovini, marveč — v harem.
 
»Omar mi je dal take lepe kamne v spomin,« se je poveselila
Arifa in kazala agrafo.
 
»Meni tudi, meni tudi!« je zahtevala Hanifa.
»Ah, naša porednica misli, da mora dobiti vse, kar
imam jaz,« se je pritožila Arifa.
 
»Ah, naša porednica misli, da mora dobiti vse, kar imam jaz,« se je pritožila Arifa.
Tačas je prišel Osman paša.
Hčerki sta mu pohiteli
naproti.
Sedel je, si posadil malo Hanifo na koleno, pogledal
Omarja in vprašal ženo: »Kaj delate?«
 
Tačas je prišel Osman paša. Hčerki sta mu pohiteli naproti. Sedel je, si posadil malo Hanifo na koleno, pogledal Omarja in vprašal ženo: »Kaj delate?«
»Pravkar sem mislila: glejte vendar, kako dekliški
obraz ima naš Omar,« je odgovorila Esma in pozorno
motrila fanta s svojimi sanjavo temnimi očmi.
 
»Pravkar sem mislila: glejte vendar, kako dekliški obraz ima naš Omar,« je odgovorila Esma in pozorno motrila fanta s svojimi sanjavo temnimi očmi.
Omarja je spreletel mraz; bilo mu je tesno okoli srca,
da je stežka sopel.
V silnem strahu je čakal, kaj poreče
paša.
 
Omarja je spreletel mraz; bilo mu je tesno okoli srca, da je stežka sopel. V silnem strahu je čakal, kaj poreče paša.
»Kakšna misel,« je zavrnil mož hanumo.
»Pa poglej
druge petnajstletne dečake!
Omar!
Pojdi dol in naroči,
naj bo večerja danes malo prej!
Jutri bo treba zarana v
sedlo!«
 
»Kakšna misel,« je zavrnil mož hanumo. »Pa poglej druge petnajstletne dečake! Omar! Pojdi dol in naroči, naj bo večerja danes malo prej! Jutri bo treba zarana v sedlo!«
Zatonila je velika purpurna žoga; mohamedanom se
je pričel nov dan.
Trudni oblaki, obsuti z žerjavico in
zlatom, so počivali v dolgi vrsti nad otemnelimi gorami.
 
Zatonila je velika purpurna žoga; mohamedanom se je pričel nov dan. Trudni oblaki, obsuti z žerjavico in zlatom, so počivali v dolgi vrsti nad otemnelimi gorami. Po molitvi je obiskal Omar še enkrat vse ljubke kraje in kotičke ter se ganjen poslavljal od vranduške trdnjave kakor od sočutnega živega bitja. Rad je odhajal od tod — in vendar se mu je storilo tako inako ob misli, da bo bival le še nekaj kratkih ur tukaj, kjer je preživel toliko let. Zdelo se mu je, da žalostno pojo črički za obzidjem, iz vasi pa je donašal večerni veter otožno petje turških deklet...
Po molitvi je obiskal Omar še enkrat vse ljubke kraje in
kotičke ter se ganjen poslavljal od vranduške trdnjave
kakor od sočutnega živega bitja.
Rad je odhajal od tod
— in vendar se mu je storilo tako inako ob misli, da bo
bival le še nekaj kratkih ur tukaj, kjer je preživel toliko
let.
Zdelo se mu je, da žalostno pojo črički za obzidjem,
iz vasi pa je donašal večerni veter otožno petje turških
deklet ...
 
Kakor omamljen je odtaval po večerji v svojo izbo in zapahnil vrata z železnim zapahom.
zapahnil vrata z železnim zapahom.
 
»Zadnja noč v Vranduku ... « si je rekel in zrl zamišljeno skozi odprto okno. Na mračno sinjem obnebju so že migljale zvezde; nad spečimi hostami je gledala luna veličastno iz okna črnih oblakov. V grmičju in nizkem gozdu blizu trdnjave so peli in ihteli slavčki tako milo, tako koprneče, tako sladko tožno, da se mu je topila razigrana duša v sanjavem domotožju.
Na mračno sinjem obnebju so
že migljale zvezde; nad spečimi hostami je gledala luna
veličastno iz okna črnih oblakov.
V grmičju in nizkem
gozdu blizu trdnjave so peli in ihteli slavčki tako milo,
 
 
tako koprneče, tako sladko tožno, da se mu je topila razigrana
duša v sanjavem domotožju.
 
»Kakšna je moja domovina?«
 
V duhu je videl vabljive gore, čudovito drevje, bajne cvetlice, zlatokrilne metulje.
cvetlice, zlatokrilne metulje.
 
»Kje sta moj oče in moja mati? Kakšen je moj dom? Ali pridemo mimo njega?«
Kakšen je moj dom?
 
Temno se je spominjal visokih zidov, ali zdelo se mu je, da bi vendar takoj spoznal rojstni grad, ko bi ga le zagledal! Slekel se je, sezul in legel. Skozi nočno tihoto je šumel tajinstveni šum narasle Bosne, jezno se zaganjajoče ob tesne skale.
Ali pridemo mimo njega?«
 
»Kako oduren je ta Uzeir aga,« se je domislil in se zopet spomnil Fatime. »Zjutraj obiščem revico zadnjikrat...« Misli so se mu jele križati in kaliti. Uspavalo ga je enakomerno bučanje reke, zaspal je trdno spanje zdrave mladosti.
Temno se je spominjal visokih zidov, ali zdelo se mu
je, da bi vendar takoj spoznal rojstni grad, ko bi ga le
zagledal!
Slekel se je, sezul in legel.
Skozi nočno tihoto
je šumel tajinstveni šum narasle Bosne, jezno se zaganjajoče
ob tesne skale.
 
Skozi okno so lili lunini žarki in obsevali kos tal in zidu pri vratih. Zunaj je v presledkih vihral veter, vil drevje in bučal ob oglih. V Vranduku je cvilil pes; tolpa njegovih poldivjih tovarišev je lajala za njim, se oddaljila, umolknila pa zopet zacvilila in tulila in pošastno zavijala.
»Kako oduren je ta Uzeir aga,« se je domislil in se zopet
spomnil Fatime.
»Zjutraj obiščem revico zadnjikrat
...
« Misli so se mu jele križati in kaliti.
Uspavalo ga je
enakomerno bučanje reke, zaspal je trdno spanje zdrave
mladosti.
 
Ko je burja ponehala za trenutek, se je nenadoma zdelo Omarju, da se na hodniku nekaj plazi ob zidu in prhuta v sapi... Dvignil je glavo in pozorno poslušal.
Skozi okno so lili lunini žarki in obsevali kos tal in
zidu pri vratih.
Zunaj je v presledkih vihral veter, vil
drevje in bučal ob oglih.
V Vranduku je cvilil pes; tolpa
njegovih poldivjih tovarišev je lajala za njim, se oddaljila,
umolknila pa zopet zacvilila in tulila in pošastno
zavijala.
 
»Nič ni,« si je dejal pomirjen in se globoko oddahnil. Pogledal je skozi okno. Dolgi oblaki so se bili pomaknili proti zahodu. Na globokem nebu so plaho migljali plamenci, kakor bi morali zdaj zdaj ugasniti v sapi. Mesec je počival na visokih blazinah. Omar je zdajci slišal razločno — kako je tipalo po vratih...
Ko je burja ponehala za trenutek, se je nenadoma
zdelo Omarju, da se na hodniku nekaj plazi ob zidu in
prhuta v sapi ...
 
»Kaj je to?« se prestraši. Trepetaje strmi proti vhodu. Srce mu zastaja.
Dvignil je glavo in pozorno poslušal.
 
Divje zabesni veter. Naglo se odpro vrata in hitro se zopet zapro — pred drgetajočim Omarjem stoji bela človeška postava, oblita od mesečine. Počasi, neslišno se bliža postelji. Omarju se ježijo lasje, ko vidi, kako se premikajo gube njenega mrtvaškega prta.
»Nič ni,« si je dejal pomirjen in se globoko oddahnil.
 
»Kdo si? Kaj hočeš?« jeclja in se boji sam svojega glasu. Sila razburjen hlastne v kot po handžar ob zglavju. Toda od prikazni prihaja taka očarujoča sila, da ne more obrniti oči od nje; roka se mu dotipa do orožja, ali trepetoči prsti spuste ročaj in handžar mu pade na tla. Ves trd od strahu gleda Omar v nemo nočno prikazen. Zobje mu šklepetajo, pretresa ga mraz, kakor da diha vanj ledena sapa planinskega prepada.
Pogledal je skozi okno.
Dolgi oblaki so se bili pomaknili
proti zahodu.
Na globokem nebu so plaho migljali plamenci,
kakor bi morali zdaj zdaj ugasniti v sapi.
Mesec
je počival na visokih blazinah.
Omar je zdajci slišal razločno
— kako je tipalo po vratih ...
 
Tedaj se razgrne beli prt in pokaže se bela roka, bel obraz.
»Kaj je to?« se prestraši.
Trepetaje strmi proti vhodu.
 
Srce mu zastaja.
 
Divje zabesni veter.
Naglo se odpro vrata in hitro se
zopet zapro — pred drgetajočim Omarjem stoji bela
človeška postava, oblita od mesečine.
Počasi, neslišno se
bliža postelji.
Omarju se ježijo lasje, ko vidi, kako se premikajo
gube njenega mrtvaškega prta.
 
»Kdo si?
Kaj hočeš?« jeclja in se boji sam svojega glasu.
 
Sila razburjen hlastne v kot po handžar ob zglavju.
 
Toda od prikazni prihaja taka očarujoča sila, da ne more
obrniti oči od nje; roka se mu dotipa do orožja, ali trepetoči
prsti spuste ročaj in handžar mu pade na tla.
Ves
trd od strahu gleda Omar v nemo nočno prikazen.
Zobje
mu šklepetajo, pretresa ga mraz, kakor da diha vanj
ledena sapa planinskega prepada.
 
Tedaj se razgrne beli prt in pokaže se bela roka, bel
obraz.
 
»Fatima!« dahne Omar.
 
Tu stoji pred njim tako mlada, tako lepa, kakršno je videl tistega dne, ko je prišel v Vranduk. Čisto taka je, le vsa bela, bolj bela nego njeno mrtvaško ogrinjalo. Labodje bela lica obdajajo gavranje črni lasje.
videl tistega dne, ko je prišel v Vranduk.
 
Čisto taka je, le
vsa bela, bolj bela nego njeno mrtvaško ogrinjalo.
Labodje
bela lica obdajajo gavranje črni lasje.
 
»Fatima, kako nebeško si lepa!«
 
Omoten se ne more ganiti, udje so mu kakor svinčeni. Počasi se dvigne njena drobna, prosojna roka, milo se upirajo vanj žalosti polne oči in komaj slišno šepetajo skrivnostne ustne:
 
Počasi se dvigne njena drobna, prosojna roka, milo
se upirajo vanj žalosti polne oči in komaj slišno šepetajo
skrivnostne ustne:
»Ko se povrneš domov — oj — varuj se črne kače!«
 
Ko tajinstven duh polnočne sape v cipresah mu šušte njene besede na uho. Prebledo obličje se prikloni nadenj in na vroče, potno čelo ga poljubijo mrzle ustne. Od nje veje grozoten grobni hlad in duh vlažne prsti.
njene besede na uho.
Prebledo obličje se prikloni nadenj
in na vroče, potno čelo ga poljubijo mrzle ustne.
Od nje
veje grozoten grobni hlad in duh vlažne prsti.
 
Znova zabuči veter, vrata se odpro.
Vrstica 2.061 ⟶ 1.927:
Oblak zakrije luno, otemni sobo.
 
Omar se je drgetajoč zdramil in obležal kakor v omotici. Naposled se je le ojunačil; vstal je, ukresal ogenj in prižgal svečo. Hitel je k vratom. In videl je, da so zapahnjena tako, kakor jih je bil zapahnil, preden je šel leč. Na novo ga je lomil grozljiv strah. Sapa je ponehavala; le Bosna je šumela zmerom enako močno.
Omar se je drgetajoč zdramil in obležal kakor v omotici.
 
Naposled se je le ojunačil; vstal je, ukresal ogenj in
prižgal svečo.
Hitel je k vratom.
In videl je, da so zapahnjena
tako, kakor jih je bil zapahnil, preden je šel leč.
Na
novo ga je lomil grozljiv strah.
Sapa je ponehavala; le
Bosna je šumela zmerom enako močno.
 
Legel je zopet in si otiral oznojeno čelo.
 
»Kaj je bilo to? Ali se mi je le sanjalo tako živo? Ali je bilo vse le prazna domišljija? Pa saj sem videl in slišal in čutil vendar vse tako natanko! Tamle je stala, tod se je premikala ona, Fatima! Ali vstajajo mrliči iz grobov? In kdo je odrinil zapah, ki sem ga zapahnil znotraj? Da bi bil vse to samo privid? Ali je bila ona ali vendar ni bila? Ah, bila je, bila! V duhu bom vedno pri tebi, mi je obljubila na smrtni postelji. In vstala je iz groba, obiskala me takoj prvo noč! Ah, da je nisem vprašal, kako je tam...kaj je na onem svetu... In vprašal, kaj pomeni tista črna kača...«
»Kaj je bilo to?
Ali se mi je le sanjalo tako živo?
Ali je
bilo vse le prazna domišljija?
Pa saj sem videl in slišal in
čutil vendar vse tako natanko!
 
Tamle je stala, tod se je
premikala ona, Fatima!
Ali vstajajo mrliči iz grobov?
In
kdo je odrinil zapah, ki sem ga zapahnil znotraj?
Da bi
bil vse to samo privid?
Ali je bila ona ali vendar ni bila?
 
Ah, bila je, bila!
V duhu bom vedno pri tebi, mi je obljubila
na smrtni postelji.
In vstala je iz groba, obiskala
me takoj prvo noč!
Ah, da je nisem vprašal, kako je tam
... kaj je na onem svetu ...
In vprašal, kaj pomeni tista
črna kača ...
«
 
Zunaj so skovikali skovirji.
Upihnil je svečo in razmišljal strahotno uganko.
Že so ugašale zvezde, že je
slišal peti, klepati divjega petelina.
Prekrižal je roke na
prsih in zaspal ...
 
Komaj se je jelo malo svitati, je že zatrobil bojni rog.
 
Omar je skočil pokonci in si mel oči.
Čutil se je mirnega,
krepkega in čilega.
Ko se je oblačil, se mu je smejalo
kar samo po sebi in venomer je ponavljal: »Torej danes!
 
Torej danes!«
 
Bilo je vse mračno; toliko da je razločeval tablice na
stenah.
Skozi okno je pihal hladen piš, oznanjevalec
sončnega vzhoda.
V bližnjih hostah so počivkavali ptiči
kakor še v sanjah.
Megle so se kuhale nad reko Bosno in
se pasle ob holmih.
Vranduške koče s svojimi iznad pritličja
molečimi štirimi zgornjicami in strmimi strehami
so gledale iz sivine, kakor bi bile postavljene v oblake.
 
Hitel je v kopalnico.
Po hodnikih, po dvorišču, povsod
je slišal ropot, klice, korake; že je bilo vse živo po trdnjavi.
 
Zunaj so skovikali skovirji. Upihnil je svečo in razmišljal strahotno uganko. Že so ugašale zvezde, že je slišal peti, klepati divjega petelina. Prekrižal je roke na prsih in zaspal...
Izza meglenih vrat je stopilo zmagoslavno sonce.
Po
ozki minaretovi galeriji je korakal muezin, prekrižal roke
na prsih, se priklonil globoko in pel na vse štiri strani
»Ezan i Muhamedi«:
»Alah je vsemogočen!
Pričam, da ni boga mimo Alaha!
 
Komaj se je jelo malo svitati, je že zatrobil bojni rog. Omar je skočil pokonci in si mel oči. Čutil se je mirnega, krepkega in čilega. Ko se je oblačil, se mu je smejalo kar samo po sebi in venomer je ponavljal: »Torej danes! Torej danes!«
In pričam tudi, da je Mohamed prerok Alahov!
Pripravite
se k molitvi!
Pripravite se k dobremu!
Alah je
vsemogočen!
Ni boga mimo Alaha!«
 
Bilo je vse mračno; toliko da je razločeval tablice na stenah. Skozi okno je pihal hladen piš, oznanjevalec sončnega vzhoda. V bližnjih hostah so počivkavali ptiči kakor še v sanjah. Megle so se kuhale nad reko Bosno in se pasle ob holmih. Vranduške koče s svojimi iznad pritličja molečimi štirimi zgornjicami in strmimi strehami so gledale iz sivine, kakor bi bile postavljene v oblake.
Vse se je zdelo Omarju danes obdano s čarom posebnosti.
 
Hitel je v kopalnico. Po hodnikih, po dvorišču, povsod je slišal ropot, klice, korake; že je bilo vse živo po trdnjavi.
Še nikdar ni poslušal poziva k molitvi tako pozorno
in pobožno.
 
Izza meglenih vrat je stopilo zmagoslavno sonce. Po ozki minaretovi galeriji je korakal muezin, prekrižal roke na prsih, se priklonil globoko in pel na vse štiri strani »Ezan i Muhamedi«:
Po jutranjici je šel na vrt.
Zdanilo se je.
Nebo je ovijala
tanka mrena.
Iz goščave je letela črna gozdna štorklja
dol k Bosni iskat si postrvi.
Tiho je stopal proti orehu.
 
»Alah je vsemogočen! Pričam, da ni boga mimo Alaha! In pričam tudi, da je Mohamed prerok Alahov! Pripravite se k molitvi! Pripravite se k dobremu! Alah je vsemogočen! Ni boga mimo Alaha!«
Tisočere zlate niti so poigravale med vejami, po lahno
ožarjenem zidovju, po rosnih bilkah in cvetlicah.
Na
svatovsko odetih grmih, v hladu dolgih jutranjih senc je
bilo vse tako svetlo, spokojno, praznično ...
 
Vse se je zdelo Omarju danes obdano s čarom posebnosti. Še nikdar ni poslušal poziva k molitvi tako pozorno in pobožno.
Natrgal je mladih rož in jih položil na Fatimino gomilico.
 
Po jutranjici je šel na vrt. Zdanilo se je. Nebo je ovijala tanka mrena. Iz goščave je letela črna gozdna štorklja dol k Bosni iskat si postrvi. Tiho je stopal proti orehu. Tisočere zlate niti so poigravale med vejami, po lahno ožarjenem zidovju, po rosnih bilkah in cvetlicah. Na svatovsko odetih grmih, v hladu dolgih jutranjih senc je bilo vse tako svetlo, spokojno, praznično...
Na nežnih cvetih so se lesketale kaplje rane rose ko
človeške solze.
 
Natrgal je mladih rož in jih položil na Fatimino gomilico. Na nežnih cvetih so se lesketale kaplje rane rose ko človeške solze.
Spomini, živi in na pol pozabljeni, so se mu porajali iz
skritega dna duše.
 
Spomini, živi in na pol pozabljeni, so se mu porajali iz skritega dna duše. Nejasna, prijetna sanjavost mu je opajala srce. Spominjal se je veselih in otožnih prizorov; spominjal se je časov, ko se je rajna Fatima zvonko smejala pod orehom, časov, ko sta skrivoma snovala rešilne načrte; spominjal se je njenega milega glasu, ganljivih hrvaških pesmi, njene hvale in graje, njenih svaril...
Nejasna, prijetna sanjavost mu je
opajala srce.
Spominjal se je veselih in otožnih prizorov;
spominjal se je časov, ko se je rajna Fatima zvonko smejala
pod orehom, časov, ko sta skrivoma snovala rešilne
načrte; spominjal se je njenega milega glasu, ganljivih
hrvaških pesmi, njene hvale in graje, njenih svaril ...
 
»Kaj pomeni črna kača?«
 
Spomnil se je odurne ciganke. Kar mu je stopila pred oči druga postava — temno oblečena ženska s črno krinko...v hladni podzemeljski jami, kjer so se povsod vžigale, bleščale in bliskale pisane lučke na kamnitih stenah in stropih.
Spomnil se je odurne ciganke.
Kar mu je stopila pred
oči druga postava — temno oblečena ženska s črno
krinko ... v hladni podzemeljski jami, kjer so se povsod
vžigale, bleščale in bliskale pisane lučke na kamnitih
stenah in stropih.
 
Nad grobom so letali metulji in čebele; pogorski veter je zibal cvetje in visoko travo. Na orehovo vejico je sedel ščinkavec, prepeval in se gugal, da so se z listov usipale svetle kapljice z rahlim šumom.
je zibal cvetje in visoko travo.
Na orehovo vejico je
sedel ščinkavec, prepeval in se gugal, da so se z listov
usipale svetle kapljice z rahlim šumom.
 
Omarju je bilo, kakor da sliši Fatimo: »Ne žaluj za menoj. Našla sem mir in pokoj! Kako tiho, kako lepo je tukaj! Čuj kako radostno pojo drobni ptički, kako prijetno pihlja veter iz vonjavih pragozdnih senc, z daljnih višav prinaša prijazen pozdrav od domovine!«
Omarju je bilo, kakor da sliši Fatimo: »Ne žaluj za
menoj.
Našla sem mir in pokoj!
Kako tiho, kako lepo je
tukaj!
Čuj kako radostno pojo drobni ptički, kako prijetno
pihlja veter iz vonjavih pragozdnih senc, z daljnih
višav prinaša prijazen pozdrav od domovine!«
 
In začutil je čilo moč mladega telesa, svežo moč, kakršno je videl in slutil naokoli v bujni prirodi.
kakršno je videl in slutil naokoli v bujni prirodi.
 
Že so gnali konje iz konjušnice. Treba je bilo oditi; sklonil je glavo. Poljubil je šopek in dihnil: »Zbogom, Fatima!«
Treba je bilo oditi;
sklonil je glavo.
Poljubil je šopek in dihnil: »Zbogom,
Fatima!«
 
Na dvorišču so gizdavi žrebci iztezali vratove, širili nozdrvi in rezgetaje pozdravljali mlado sonce. Manjši kosmati tovorni konji, osedlani s preprostimi lesenimi sedli, so se vedli mirneje in le včasih pozvanjali z zvonci.
nozdrvi in rezgetaje pozdravljali mlado sonce.
Manjši
kosmati tovorni konji, osedlani s preprostimi lesenimi
sedli, so se vedli mirneje in le včasih pozvanjali z zvonci.
 
Ilmihal je z dolgim bičem odganjal lajave pse. Divji, brkati konjeniki so hodili okoli konj, nekateri pa so že sedeli v sedlu. Iz vrveče množice je slišal Omar klice:
Divji,
brkati konjeniki so hodili okoli konj, nekateri pa so že
sedeli v sedlu.
Iz vrveče množice je slišal Omar klice:
»Husein, Ali, Hasan ...
«
 
»Husein, Ali, Hasan...«
Sedaj je izpustil Ilmihal krasno osedlanega Sarifa iz
hleva.
Umnooki beli konj je sam priskakal k svojemu
mlademu jezdecu.
Omar ga je ljubkujoče potrepljal po
čelu, po plečih, po lepo upognjenem vratu in se popel v
sedlo.
Sarif je plesal po dvorišču, nagajivo natezal uzde
in grizel žvale; ponosno, strumno in vendar lahno je
sedel Omar na njem.
Novo sedlo je škripljalo in rahlo so
požvenketavale srebrne verižice ob usnjati opremi.
Osman
paša je govoril z debelim Tahirom in zadovoljno
gledal Omarja.
 
Sedaj je izpustil Ilmihal krasno osedlanega Sarifa iz hleva. Umnooki beli konj je sam priskakal k svojemu mlademu jezdecu. Omar ga je ljubkujoče potrepljal po čelu, po plečih, po lepo upognjenem vratu in se popel v sedlo. Sarif je plesal po dvorišču, nagajivo natezal uzde in grizel žvale; ponosno, strumno in vendar lahno je sedel Omar na njem. Novo sedlo je škripljalo in rahlo so požvenketavale srebrne verižice ob usnjati opremi. Osman paša je govoril z debelim Tahirom in zadovoljno gledal Omarja.
Dolgi Ejub je miril visokega črnega Atmadžo, ki je
besno udarjal ob tla, da so se mu iskre kovale pod kopiti.
 
Dolgi Ejub je miril visokega črnega Atmadžo, ki je besno udarjal ob tla, da so se mu iskre kovale pod kopiti. Vedno nestrpneje je stresal gosto grivo, ki je bil vanjo vpleten amulet proti zlemu pogledu. Kakor šibek mladenič ga je zajahal Osman paša. Veliki belo rdeči turban sta mu krasila diamantna agrafa in čapljino pero; ob bedru se mu je lesketala dragocena damaščanka.
Vedno nestrpneje je stresal gosto grivo, ki je bil vanjo
vpleten amulet proti zlemu pogledu.
Kakor šibek mladenič
ga je zajahal Osman paša.
Veliki belo rdeči turban
sta mu krasila diamantna agrafa in čapljino pero; ob
bedru se mu je lesketala dragocena damaščanka.
 
Zatrobil je trobentač na dolgi bojni rog. Ta glas se je zdel Omarju klic novega življenja, ki se ga je — bal in vendar vse pričakoval od njega.
Ta glas se je
zdel Omarju klic novega življenja, ki se ga je — bal in
vendar vse pričakoval od njega.
 
Še enkrat se je ozrl po zidovih, še enkrat po vodnjaku, po pol mesecu na minaretu, še enkrat po nepozabnem vrtu...
po pol mesecu na minaretu, še enkrat po nepozabnem
vrtu ...
 
Bilo mu je, kakor da žalujeta ob slovesu tudi kamen in zid...
zid ...
»Alah s teboj, Omar!« je zazvenel dekliški glasek.
Pri
oknu Esminega harema je videl objokani Arifin obrazek.
 
»Alah s teboj, Omar!« je zazvenel dekliški glasek. Pri oknu Esminega harema je videl objokani Arifin obrazek. Mahnil ji je z roko v slovo.
Mahnil ji je z roko v slovo.
 
»V imenu Alahovem!« je velel Osman paša.
 
Zastavonoša je dvignil malo zeleno zastavo nad glavo svojega rjavega konjiča, konjeniki so divje zavriskali in odjahali iz trdnjave.
svojega rjavega konjiča, konjeniki so divje zavriskali
in odjahali iz trdnjave.
 
Oddirjali so mimo vranduških domov proti jugu, po ozki dolini reke Bosne, proti severozahodu, dirjali proti Travniku in Banjaluki, se združili medpotoma z drugimi četami in dirjali, dirjali naprej proti hrvaškim in slovenskim mejam.
ozki dolini reke Bosne, proti severozahodu, dirjali proti
Travniku in Banjaluki, se združili medpotoma z drugimi
četami in dirjali, dirjali naprej proti hrvaškim in
slovenskim mejam.
 
==PETNAJSTO POGLAVJE==