Abuna Soliman: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m +kat
Brez povzetka urejanja
Vrstica 11:
 
trenutno ureja Staš Voler
 
 
<poem>Močna bolj kot grom in blisk, vetrovi,
Težja kot neskončnosti vetrovi,
Rajsko mila pa – beseda blaga:
»To je zmaga, ktera svet premaga,
Vera naša.« –</poem>
 
 
==Slava Slovenii!==
 
<poem>Ná venec moj, slovenska domovina!
Dal spomladanskih je cvetlic Parnas;
Sercé daruje zvestega jih sina,
Ki radosten pozdravlja novi čas,
Budí ga čudna tvoja zgodovina.
In ker ti posvečuje pervi glas,
Doní ti v njem, Slovenija! naj slava,
Odmeva jek ti: ž i v i l a in z d r a v a.
 
Minulost davna priča tvoje dike,
Junakov serčnih slaven je pogum,
Bíl svet je boje terde in velike,
Ko tebe varoval Triglav in Kum.
Krotila davno rimske si brodnike,
Zaterl te ni ropot izhodnjih trum,
Ki so v zapadne kraje se dervile,
Mogočnost tisučletno v prah zdrobile.
 
Sicer te je za dolgo noč pokrila,
In vgasnil bil ti zgodnje zarje svit;
Ko mnogim sestram sreča je svetila,
Bil tebi bliš prijazne zvezde skrit.
Osoda grenka ni te zadušila,
Nad tabo čul močí nebeški ščit,
In po stoletjih spet si oživela,
V lepoti rajski večno boš cvetela.
 
Po celem svetu čudeži slavijo,
Ki kaže jih slovenske zemlje hram.
Od vsih vetrov popotniki hitijo
Razgledovat, kar prosto sije nam.
Kot solnčni svit zakladi se bliščijo,
Kdor vidil ni, prepriča naj se sam,
Predale mu odpira domovina,
Spričuje svetu slavna zgodovina.
 
Na zemlji tej, ki take čuda hrani,
Razvija prosto se slovenski rod.
Sinovi, veri in postavam vdani,
Po umu, vedah znani so povsod.
Junaška kri se iti v boj ne brani,
Altarje lepša ž njimi si Gospod:
Naj Cerkev praša, išče naj država,
Ne straši se slovenska očetnjava.
 
Ker rajska luč je domu prisvetila,
Zvestobe svete plamen v njem gorí;
Ko jutro razpertija odcepila,
Omajal razne je vihar straní,
In zmota se po severji vselila:
Slovenija ostane zvesta hči.
Kar s slabim glasom pesem oznanuje,
Dolina, gora, mesto, vás pričuje.
 
Večeru divje trume so protile,
Stoletja se je groze bal zapad.
Junake matere so tu rodile,
Junaštvo gleda Sisek, Beligrad.
Ko druge so straní se oblačile,
Junaštvo kazal je Slovenec rad:
Šumí na Donava, jadransko morje,
Slovensko zmirom jasno je obzorje.
 
Ozira naj v nebeško se višavo,
Naj zemljo méri z bistrimi očmí,
Povsod zagleda nezvenljivo slavo
Slovenija, lepote rajske hči,
ker bister um ima in pamet zdravo,
Ljubezen gorka v sercu njej gorí,
In ljubi, kar je pravo, dobro, krasno,
Kar vekomaj ostane drago, jasno.
 
Na severu n j e n e m roža je pognala,
Na blagem sercu tam razvila cvet,
Ki bo v nebeške vertu večno zala,
Končavša slavni tir junaških let,
Ki černi Kamov rod osrečevala,
Da njé ljubezni se je čudil svet:
'''Abuna Soliman!''' — naj pesem poje,
Slovenija je zibel dike tvoje.
 
Junak — ki moško terde boje bije
In čversto suče v desni svitli meč,
Da rajski blišč nebo na zemljo lije,
Ni solnčnih žarkov oginj pregoreč,
Da potnikom puščava grozo skrije,
Da barke ne premaga slap dereč -
Abuna Soliman se imenuje,
Nebo in zemlja verlega spoštuje!
 
Slovencem pa bo nova pesem pela,
Kak nezvenljiv je svet vere kras,
Kako ljubezen je junaka grela,
Spreminjal v rajski svit je tamni čas.
Na vek njegova slava bo slovela,
Naj strinja ž njo se slabe strune glas,
Slovenija naj serčno se raduje,
Abuna mater vredno poslavljuje.</poem>
 
===I.===
 
<poem>V zelenem šopku roža skrita
Razvija nježni, divni cvet,
Ko čas spomladnega je svita,
Ko spomladí se celi svet. -</poem>
 
==Nebo odperto.==
 
<poem>Bojni vgasnejo plameni,
Ter potihne strašni grom
Po Evropi, kjer ognjeni
Meč je stiskal tud moj dom.
 
V Šent-Heleni vitez biva,
Narodom, vladarjem strah;
Oj osoda zapeljiva,
Kak povzdiga — meče v prah!
 
Pervi slavec v domovini
Slave mu ne speva več,
Tužen omaguje v tmini,
Sreča je obema preč.
 
Nad Veršacem zvezda miga,
Pevec njen pa v grobu spí;
Bliža se mu tudi Žiga -
Dan Slovencem se rodi.
 
In sedaj čez stran dolensko
Rajski se razlije žar;
Al prikazen betlehemsko
Nad Škocjanom vidim mar?
 
Velikost ji ni enaka,
Al pomen je njej enak.
Kaj pomeni godba taka,
Svit, ki plamení čez zrak?
 
Dan nebeški se zazori,
Razsvitljuje temno noč,
Med seboj nebeški kori,
Pesem spevajo na moč.
 
Danes nebeščanje se veselimo,
Rojen je novim poslancem pervak;
Rév do pozabljenih glas zaženimo,
Da jim rešenje prinese junak.
 
Čudno, veliko je Božje stvarjenje,
In brez števila nezmérnih svetov;
Radost neskončna in večno življenje
Pa je le delež nebeških duhov.
 
Kaže v telesnosti luč se in tmina,
Duh si doseže življenje al smert,
Srečnim odkrita je rajska višina,
Brezen prekletstva nesrečnim odpert.
 
Torej razlegaj se glas aleluje,
Sliši naj Kamov nesrečni ga rod;
V strašnih puščavah in tminah stanuje,
Milosti zvezdo mu pošlje Gospod!
 
Rasi nedolžno, veselo in zdravo,
Dete, ki rajski spreléta te smeh,
Božjo odgrínjalo tam bodeš slovo,
Koder ošabno šopiri se greh,
 
Koder se vrednost človeška ne ceni,
Kjer so razpadle ljubezni vezi;
Koder hudoba peklenska se peni,
Kot ne imel bi Neskončni močí.
 
Bati nevihte se ni in viharja,
Venec plačilo je svetih zaslug;
Reče Gospod, in od severa zarja
Rajske bliščobe posije na jug!
 
Mi pa nebeščanje se veselimo,
Hvalo prepevajmo Njemu in čast,
Slavo Njegovo mogočno slavimo,
Konec doseže sovražna oblast.
 
Rešijo naj se v nebeško število,
Sužni otroci iz Kama rodú,
Da se bo vredno, mogočno glasilo
Večno presvetemu petje Bogú!
 
Svitli rajski žar vgasuje,
Glas nebeški obmolčí,
Tamna zemlja ga ne čuje,
Ker v prihodnjost jek doní. -</poem>
 
==Na razpotiji.==
 
<poem>V zelenem šopku roža skrita
Razvija nježni, divni cvet,
Ko čas spomladnega je svita,
Ko premladí se celi svet.
 
Takrat iz gnjezda tica mlada
Vesela v sinji zrak sferfrá,
Kot da razgledala bi rada,
Kaj zemlja čudežev imá.
 
Mladenča vedoželjnost kliče,
Ko luč prisije mu v razum,
V obzorje veče se pomiče,
Sercé povzdiga mu pogum.
"Obvaruj Bog te, dom!" - Odide,
Odpira svet se mu neznan.
Na jasno visočino pride,
Kdo je? - A b u n a S o l i m a n!
 
Širjava daleč se steguje,
Obsega jasno jo nebó,
Povsod jezike razne čuje,
Gibanje razno zre okó.
 
Košata lipa senco daja,
Šumljá v zavetji hladni vir;
Tam nikdar vojska ne razsaja,
Dovoljnost lije v serce mir.
 
Drugod junaki se verstijo,
Na persih se zlato blišči,
Povsod imena njih slovijo,
Sovražnik vsak se jih bojí.
 
Zagleda bistre, modre glave,
Ker njih zaklad je učenost;
Na rokah nosijo deržave,
Opira nanje se krepost.
 
Al kaj je svet v bliščobi zlati?
Serce mladenču ostermi,
Ko dano mu je prav spoznati
Ustav nebeške milosti,
 
Ki v krilu svojem zvesto hrani,
Narode, kar jih šteje svet;
Ki čversto se razpadu brani,
Poganja večno novi cvet.
 
»Višava z Bogom!« Berž odide,
Nebeške zvezde se bliščé;
Nazaj v zavetje mirno pride,
Polnó je svetih želj serce. —</poem>
 
 
[[Kategorija: Anton Umek]]