Lepi janičar: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 2.341:
»Zakaj je prijahal vitez Frauensteiner šele za menoj po trgu? Kaj pa, če bi bil prišel vohunit za Turke? Slišal je stari lisjak vse, kar smo blebetali tam pri Veselem medvedu. In zdaj si menda natančno ogleduje ljubljanske utrdbe... Saj se Hansu ne godi ravno najbolje na njegovem zanikrnem gradiču. Za mehur cekinov bi utegnil prodati ta Juda Iškarijot nas in Ljubljano!«
==
Ljubljana je bila zaradi svoje izredno ugodne lege od nekdaj važno trgovsko mesto, saj je stala v dolini med prirodnimi zagradami, ob reki, plovni že od izvira in izlivajoči se v Savo, ki je nosila kljunaste tovorne ladje proti daljnemu vzhodu. Kar so za mrzli sever in vroči vzhod prinesle barke blaga iz tujine po morju v Trst in kar so ga dotovorili po kopnem, vse so pošiljali skozi Hrušico ali Planino na Vrhniko, od tam pa po Ljubljanici in Savi v cvetoči stari Sisek in potem dalje proti vzhodnim deželam. Velikanske množine gorenjskega in drugega železa so morale skozi Ljubljano na Napolitansko in dalje v Italijo.
To važno lego ljubljanskega mesta so kmalu spoznali tudi navihani sinovi nemirnega Ahasvera. Židje so se prvi naselili v Novem trgu, na levem bregu Ljubljanice, šele pozneje so se nastanili tam plemenitaši. Ljubljanski »ghetto«, židovska četrt med Ljubljanico in Gosposko ulico, je obsegal samo dve zelo ozki in temni ulici. Večja je nosila ponosno ime Dolga, manjša pa se je imenovala Kratka ulica. Zlobni Ljubljančani so ju pa imenovali Umazano ulico in Stezo vseh slabih vonjav.
V teh dveh zatohlih, mračnih uličicah so prebivali ljudje sami zase, strogo ločeni od Ljubljančanov, kakor v pregnanstvu. Tukaj, na levem bregu, ni imela mestna gosposka nobene pravice. Judje so imeli svoje sodnike. Imeli so tudi svojega redarja, ki je skrbel za mir in varnost, zapiral v mraku in pred velikim tednom obojna vrata ob vhodu Dolge in konec Kratke ulice ter zapiral nepokorneže v temno ječo ob severnem mestnem zidu. V tem neprijaznem zakotju so životarili ljudje po naukih in zakonih, kakor so jih sestavili njih največji modrijani. Največ se jih je priselilo iz Primorja, Italije in Nemčije; zato so govorili čudno mešanico.
Domovi bogatinov so bili zidani, drugi so bili leseni in okrašeni samo z mahom in gobami na trhlih stenah in strehah — vsi pa so bili okajeni, očrneli. V vsaki hiši je bila vsaj po ena gornjica s premično streho; na »praznik šotorov« so dvignili to streho in jo nadomestili s smrekovimi vejicami. Ker so molela gorenja nadstropja nad dolenja in so si potemtakem stale hiše zgoraj vse bliže kakor zdolaj, je sijala modrina majskega neba le kakor skozi ozko razpoko v prepad.
»Kako temno mora biti tukaj šele v meglenih dneh!« si je mislil vitez Ahac. »Za nič ne bi hotel tukaj živeti — rajši v vsaki bajti na kmetih.«
Vsa okna v prizemlju so bila zavarovana z zarjavelimi, prašnimi mrežami in oprežena s pajčinami; odpirala se je v njih le majhna linica. Stari trg — Ljubljana na desnem bregu — ni bil kdove kako čeden in blago vonjav; v primeri z docela zanemarjeno židovsko četrtjo pa je bil vendar — vsaj včasih — vzorno čist in snažen. Ker je Dolgo ulico zapiral del visokega severnega zidu (proti sedanji Zvezdi), jo je mogla prepihati le močna burja. Vitezu Ahacu je kar sapo jemalo v slabo vonjavi soparici. Stanovalci so metali vso nepotrebno šaro na ulico in ogaben je bil duh po razlitih pomijah, po dimu, po trohnobi, po usnju, kosteh, po gnijočih capah. V Kratki ulici je prebival klavec in pekel gosi: od tam je prav neprijetno zaudarjalo po smodeči se gosji masti, od drugod pa po čebuli in drugih, v srednjem veku pretirano rabljenih dišavah in začimbah.
Zdajci je zaslišal čudno križanje otroških glasov iz judovske šole. Prišel je mimo sinagoge, židovske cerkve. Že pred XIII. stoletjem je stala tukaj na oglu Dolge in Kratke ulice krasna sinagoga; leta 1213 pa so jo prezidali in okrasili, tako da je bila lepša od vseh ljubljanskih cerkva. V molilnici je preganjani Žid iskal svoj duševni mir in srečo, s fanatično gorečnostjo opravljajoč verske dolžnosti.
Vitez Ahac je postal nekaj trenutkov in pozorno motril motna okna poleg sinagoge. Tam naj bi bili židje vsako leto opolnoči med velikim četrtkom in petkom zaklali ujetega krščanskega otroka in rabili kri nedolžne žrtve za svoj praznik passah. Tako so jih kristjani dolžili obrednih umorov, kakor svoj čas Rimljani kristjane.
Sčasoma so se ljubljanski Židje čedalje huje zamerili stanovom in meščanom. S svojo trgovsko spretnostjo so polagoma izvili ljubljanskim trgovcem velik del kupčije iz rok; skubili in odirali so meščane in gospodo. Plemenitaši so potrebovali vedno mnogo denarja: zdaj za stavbe, zdaj za vojne priprave, zdaj za odkupnino ujetih sorodnikov. Malone vsi so si izposojevali potrebne vsote od Judov za sila visoke obresti. Varčni oziroma skopi, podjetni, marljivi, pretkani, vztrajni in trezni so ljubljanski Judje neizmerno obogateli s svojimi prirojenimi trgovskimi sposobnostmi, po svojih velikih kupčijah s Hrvati, Ogri in Italijani. Ne toliko iz verskega sovraštva kakor iz gospodarskih razlogov so se jeli bojevati stanovi in meščanstvo proti židovstvu. Koliko sijajnih kavalirjev je bilo zapisanih v dolžnih bukvah Hebrejcev! Meščani so jih črtili celo bolj kot ohole plemenitaše. Robato so jih zbadali, poniževali in zasramovali o vsaki priliki. Veliki teden se ni smel noben Žid ganiti z doma in vsak veliki petek je dobil predstojnik židovske srenje brco ali klofuto. Tako sta Dolga ulica in Kratka steza večkrat slišali divje krike in obupne vzdihe.
Starinar Aron je barantal s staro šaro v sobici na desni strani Dolge ulice. Vitez Ahac je zavil v hladno vežo. Tam je na kupu stare obleke čepela Aronova postarana žena Dora. Obličje ji je bilo ožoltelo, upadlo. Ob dolgi, temni obleki so ji viseli ključi. V naročju je imela desko in izbirala lečo; ko je spoznala viteza Ahaca, je vstala, odložila desko in se globoko priklonila.
»No, mati Debora, kaj pa kaj oča Aron?« jo je nagovoril dokaj prijazno.
»Ga ni doma, presvetli gospod grof! Odpotoval je v Maribor.«
Maribor je bil središče judovskih trgovcev na Slovenskem.
»Kako pa še kaj, mati Debora?«
»Slabo, slabo, prijazni gospod! Tako zdrava bodiva midva, kakor je moj mož dober baldover! Ali revah je premajhen. Povsod se trudi moj Aron — sto let naj živi od danes dalje! — povsod se peha, v Mariboru, Celju, Ptuju, Radgoni, Judenburgu, v Šentvidu, Velikovcu, v Brežah in kaj vem kje še — pa nima in nima sreče. Pred dvema tednoma so ga napadli in oropali madžarski tolovaji; toliko da jim je ušel, siromak. Tukaj pa je sploh slaba masematen. Vsi Ljubljančani so naši rešitev. Nihče ne plačuje obresti, kaj šele dolgove. Tako res bodiva zdrava in srečna moj mož in jaz, kakor so dolžna pisma dandanes le ničev papir!«
»Bo že bolje,« jo je tolažil. »Morda pridem drugič. Pa
zdravi ostanite!«
Krenil je dalje. Jezilo ga je, da Arona ni našel doma. Od njega si je že večkrat izposodil denarja. Žid ga ni odiral s previsokimi obrestmi. Spomnil se je Aronovega sorodnika Šmula, ki je imel mlado hčer, najlepše judovsko dekle v Ljubljani.
Jud Šmul je domoval konec Dolge ulice na levi. Tja je koracal vitez Ahac počasi in dostojanstveno, četudi je imel le en sam cekin v mošnji. Medpotoma pa je razveselil marsikaterega znanca z milostnim ogovorom.
Enako vljudno je pozdravljal vele, stare mamice. Videl je pa tudi marsikateri mlad, bolan obraz. In zasmilil se mu je ves zaničevani narod.
»Kaj imate vi čudni ljudje dobrega na svetu?« je umoval. »Ali je mar vredno živeti tako življenje, življenje polno grenkobe, zasmehovanja, zasramovanja? In vendar ste zvesti svojemu teptanemu narodu! In vi, ubogi otroci! Kaj vas čaka? Bridkost, zaničevanje. Zakaj? Ali ste mar vi krivi, da vas je rodila judovska mati?«
Na prvem oknu predzadnje hiše na desni je zagledal polno zelenih in višnjevih skodelic in steklenic za zdravila; nad njimi pa sta visela zlato sonce in srebrn mesec in opozarjala na čudovito moč in zdravilnost nastavljenih zdravil.
Pri sosednjem oknu je sedel sloviti zdravnik in astrolog Jisroel in listal po vezanem, preperelem rokopisu. Beli lasje so mu okvirjali dobrohotno lahno rdeče obličje, bela brada mu je visela globoko na prsi. Veleučeni Jisroel je bil eden prvih mož med ljubljanskimi Židi. Slovel je daleč naokoli, ne samo pri rojakih, marveč tudi pri kristjanih, ker je vedel in znal več kakor domači doktorji in mazači. K njemu so romali bolniki celo s Koroškega in Štajerskega. Odkar je Žigi Sebrijaškemu, kranjskemu deželnemu glavarju, ozdravil pljučnico, se je godilo ljubljanskim Židom nekoliko bolje.
»Imeniten mož,« si je mislil vitez Ahac. »In apoteko ima kar na oknu! K njemu se pridem zdravit, če me rani turško orožje.«
Rad bi se bil pomenil z učenjakom, pa se mu je le preveč mudilo za preljube denarce. Zato ga je le prijazno pozdravil in krenil proti Šmulovi hiši. Pritlična okna z okroglimi, medlimi šipicami so bila zavarovana z debelim železnim okvirjem, spodaj zvitim v polkrogu na ulico. Vrata in oknjaki so bili lilasto opleskani.
Čez dve nizki stopnici je stopil v temno prodajalnico. Pri vratih je stala vegasta klop. Križema naokoli so ležali svežnji, cule, zvite preproge. Ob straneh je visela raznobarvna obleka, orodje, orožje; na policah je bilo polno posode, malovrednega lišpa in pohišnega drobiža. V levem kotu zadaj je stala velika železna omara, sredi sobe pa nizka miza, na njej ura na pesek, rovaš in računska deska. Kmalu pa se je pomajala zavesa in izza nje je stopila Šmulova hči Miriam.
Čisti oval njenega nekoliko rjavopoltega orientalskega obraza je komaj vidno temnila skrivnostna senca. Žalobna zamišljenost in stroga resnoba tihoma trpeče duše. Pod izredno gostimi, krasno zarisanimi obrvmi je sanjalo dvoje koprnečih oči o bajnih tajnostih in krasotah drugačnega, prostega življenja. Ko pa je zagledala Miriam veselega viteza Ahaca, se je mahoma spremenil izraz njenega obličja, radost ji je zaokrožila ustne in iz oči ji je pobliskavala ljubka porednost.
Vitezu Ahacu je bila mladenka tako pogodu, da jo je sklenil osrečiti z daljšim nagovorom. Svečano se je odkašljal in jel zamahovati z rokama.
»Roža jeruzalemska, tvoj prijatelj te pozdravlja z odkritosrčnim veseljem! Počakaj no malo, zakaj se mi smeješ? Sem mar tako smešen?«
»Nikakor ne, gospod vitez!« je odvrnila popolnoma resno in si popravljala čepico, onizano z rdečimi in zelenimi biseri; to je bil edini okras skromno oblečenega dekleta. »Ali govoriti znate tako kratkočasno, da vas mora biti tudi še tako žalosten človek iz srca vesel, kadarkoli vas vidi.«
»Tvoje priznanje me veseli, posebno veseli,« je zadovoljno kimal pohvaljeni veseljak na škripajoči klopi.
Tedaj sta zaslišala drsajoče korake.
»Oče,« je rekla Miriam, se nasmehnila vitezu v slovo in izginila za rumenim zagrinjalom.
Šmul ben Zuar, eden najimovitejših ljubljanskih Židov, je bil srednje velik in zelo suh. Bilo mu je komaj petdeset let; trudno, razorano obličje in izmozgani hromotni život pa ga je kazal mnogo starejšega. Glava mu je bila izredno velika, še večja kakor Ahačeva, in večjega nosu ni imel prejkone nihče v Ljubljani.
Napravljen je bil sijajno; njegov rumeni židovski klobuk, njegova obleka, vse se je svetilo od potu in masti. Mršavo truplo je tičalo v ohlapnem temno modrem kaftanu, prikrojenem menda po modrem pregovoru: širok kaftan ima dovolj prostora za vse gorje. Ob sencih so mu mahali sesvedrani pajes. Od oguljenega usnjatega pasu mu je visela trioglata torbica in pa tales, mošnja za molitveno tančico in molitveni jermen. Na levih prsih mu je bil prišit šibolet, žolta judovska krpa. Prihajal je iz sinagoge.
Miriamin oče je bil zelo pobožen, strogo veren mož. Neopisno pa se je radoval Šmul, ako je mogel ukaniti in oskubiti kristjana; to je štel za posebno zaslužno delo. Od ponedeljka zjutraj pa do petka zvečer se je marljivo ukvarjal s trgovino. Užival je popolno zaupanje potratnih plemenitašev in vladnih uradnikov. Dobavljal jim je domala vse potrebno: drago svilo za visoko gospodo in dragulje za aristokrate pa konjsko opravo za njih vojake. Vse je oblekel in oskrbel od nog do glave, vse je pošiljal ošabni gospodi na dom, kajpada večinoma na kredo. Posojeval jim je tudi denar na dolžna pisma in zastave. Kupoval pa je staro obleko, orožje, pohištvo in vsakolično robo, ki so jo klativitezi in vojni hlapci uplenili trgovcem ali romarjem ali drugim popotnikom na cestah in rekah.
Pobožno je poljubil mezuso, majhen pergament, ki je, popisan z reki svetega pisma, visel na vratih. Pohlevno, s povešenimi očmi se je obrnil proti vitezu, se dvakrat priklonil globoko in ga pozdravil: »Dober dan in dobro leto prežlahtnemu gospodu!«
»Bog daj!« je odzdravil in pokimal vitez Ahac. »No, Šmul, očka, ali kaj pridno molite, da nam Turki ne bi vzeli in razdejali Ljubljane?« Tako je vprašal, ker ni hotel takoj barantati, da Žid ne bi prekmalu spoznal njegove denarne zadrege. Ali navihani Šmul je takoj uganil, kaj in kako.
»Au, au!« je zaječal plaho, dejal klobuk na omaro in iztegnil svoje dolge prste pred ušesi kakor v bran. »Kas vešolom, bog obvaruj — kaj mi govori velejasni gospod o Turkih?«
»Ali se jih tako bojiš?«
»I, kako se jih ne bi bal, divjakov!« je vzdihnil Šmul in se prihulil za mizo, da ga je bilo manj videti. »Vselej mislim na Turke, kadar molim šefot, molitev zoper naše sovražnike.«
»Ako osvoje Ljubljano, pomrcvarijo najprvo vas Jude!« ga je strašil vitez Ahac z vidnim veseljem. »Saj vedo prav dobro, da imate po svojih brlogih polno dragocenosti. Vse vam prekopljejo in pretaknejo, še zidove in kleti in vse luknje!«
»Au, au, lepo prosim gospoda, naj ne govori tako strašno!« je tarnal Šmul, dvignil dlani nad glavo in se sključil do brade za mizo. »Vaša svetloba, jaz nisem, lahko rečem, noben junak! Naj mi verjame previsokorodni gospod, da nimam take sposobnosti. Za boga milega, kako se jamem tresti, kadar le kaj slišim o nevarnih Turkih! če res pridivjajo nad nas, nam bo to kazen, ker ne živimo vedno po zakonu Mojzesovem; le zato moramo trepetati za življenje in blago.«
»He, Šmul, kadar se prikažejo širokohlačniki, ti pa meč in sulico v roke in hajdi nadnje s svojimi brati.«
»Kaj pravi gospod? Meč? Meč in sulico? Bodi gospod zdrav in močan sto let — ali ne naglašam zmeraj da nimam nobenega pravega veselja do vojskovanja? Niti izza zidu se ne bi upal streljati na Turka in dražiti od daleč njega, ki tako rad odrobi glavo, au, au! Ne, ne, miroljuben trgovec sem, krotak trgovec in se previdno ogibam vseh sitnosti. Če prihrume Turki — se jim umaknem lepo tiho v sod ali v peč ali v dimnik.«
Počenil je do nosu za mizo, kakor bi se hotel že zdaj skriti krvolokom; s svojimi malimi očmi je gledal tako plašno in debelo izza roba, da se je jel vitez Ahac naglas grohotati odkritosrčnemu strahopetcu. »V dimnik...ho ho...Osuše in prekade te kakor kračo!«
»Zmerom bodi gospod zadovoljen pa vesel — ali, lepo prosim, pomeniva se kaj drugega!« je pohlevno predlagal Žid in počasi lezel izza mize zopet kvišku. »Ako želi vaša preblagorodna visokost, narediva dobro
kupčijo?«
»Dobro, Šmul, le zmeniva se! za nekaj dni bi zastavil tole!«
Vitez Ahac je snel svoje bodalo s pasu in ga dejal na mizo.
»Za nekaj dni,« je rekel Šmul, potegnil obrvi in rame kvišku ter pokazal svoje rumenkaste zobe. »Ako pa viteza ne bo več nazaj, mi ostane kapital brez obresti, au!«
»Ne klepetaj! Povej, koliko mi posodiš!«
Pozorno je ogledoval Jud bodalo od vseh strani. Ko je otipal vse dragocene kamne ročnika in nožnice, je dejal:
»Tako res naj bom srečen in zdrav, kakor vam ne morem dati več nego pet cekinov benečanskega kova. Nobenega krajcarja več.«
»Tako se upaš govoriti s krščanskim vitezom, ti garjava ovca, ti sin greha in pekla?« je kričal vitez Ahac in tako strahovito zaškripal z zobmi, da je zazeblo Šmula v mozeg. »Lahko bi te kaznoval z mečem, ne maram pa ga oskruniti s tvojo pasjo krvjo.«
In vzel je svoje bodalo ter se naglo obrnil proti vratom. Zdajci je skočil Šmul zopet pokonci. Ves ponižen je prijel viteza za rokav, se klanjal in zvijal in kazal svoje žolte zobe.
»Ne bodi gospod broges, ne bodi jezna vaša grofovska svetloba!« je prosil pohlevno. »Ostani gospod, le še malo! Jaj, zdaj šele vidim: gospod je velik junak — tako res mi bodi sreča mila! ... gospod je lep junak, cel junak, pravi junak! Jaj, jaj, kakšen baret, kakšna perjanica, kakšna obleka, jaj, jaj, kakšne ostroge, kakšen meč, au, au! In kako strašno močan je gospod, ah, močan za dva druga! Kaj blebetam v svojem veselju, da me je počastil tak gospod s svojim obiskom, kaj sem rekel? Močan je gospod za tri druge, za pet drugih! Da bi bil jaz tako lep gospod, bi bil bolj ponosen, kakor če bi bil od žlahte kralja Davida. Jaj, jaj, kakšna junaška postava zgoraj in spodaj, kakšne, jaj, kakšne rame! Kakšne prsi! Kakor divji žrebec!«
Grofovska svetloba se je morala nasmehniti tem priliznjenim besedam. Ko je Šmul to opazil, je naglo pobral vrč in goltnil malo vode na svoj strah.
»Pogodil sem se že z marsikaterim velikim gospodom in še vsak je bil zadovoljen z menoj,« je hitro nadaljeval Šmul. »Ne kupčarim rad dolgo, ker to ne prinaša nobenega pravega blagoslova. In ugoditi hočem hitro tudi vaši prevzvišeni svetlobi, gospod knez! Pljuni mi vsak na moj prag, če nisem poštena duša — ali ve vaša knežja milost, koliko morem dati po zadnji zadnji ceni? Devet cekinov!«
Toliko da je izgovoril, se je udaril po ustih, kakor bi mu bilo žal, da je ponudil skoraj dvakrat več ko sprva.
»Daj! Le naglo!«
Šmul je odprl mošnjo in dejal: »Zdaj moram dati devet cekinov. Nu, nu, devet cekinov je ravno prav, devet cekinov ni ne preveč ne premalo.« Tehtal je zlato in se obliznil. »Lepi, krasni cekini! Nihče ne da gospodu več, gospod mora reči: Šmul je najbolj poštena duša v Izraelu. Eden, dva, tri... Kako se svetijo, jaj, jaj! Vedno bom gospodov mešorez, gospodov hlapec. Štiri, pet... Kako zveni zlato, kako se smehlja, kako poje, jaj, jaj! Šest, sedem, osem! Kako jih je škoda, au, au, devet!«
Iznova se je obliznil in božal cekine ves žalosten, kakor bi se poslavljal od najdražjega bitja. In z neznansko kislim obrazom je porinil denar proti vitezu ter dostavil: »Če prinese gospod knez v enem mesecu deset cekinov, mu vrnem bodalo čisto tako, kakor je danes.«
»Prekleti oderuh!« je vzrojil vitez Ahac nanovo. »Kakšne obresti so to?«
»Kakšne obresti? Moj stari oča Moše je posojeval še po sedemdeset do šestinosemdeset procentov. Zdaj pa je dovoljenih le triinštirideset procentov, au, au!«
»Pijavke! Pijavke!«
Vitez Ahac je godrnjaje spravil zlatnike v torbico, Šmul pa je odprl železno omaro spredaj, da bi shranil bodalo. Nehote je pogledal plemenitaš tja in začuden uzrl med bleščečimi dragocenostmi bodalo s slonokoščenim ročajem.
»Pokaži mi tisto!« je velel Židu in si ogledal beli ročaj.
Vrstica 2.935 ⟶ 2.479:
»Ali ga kupi gospod?«
Vitez Ahac pa ni odgovoril in si je mislil: »To je moje bodalo, ki sem ga pred leti zakockal pri vitezu Frauensteinerju. Je že, je že!«
»Šmul, povej, kdaj si dobil to bodalo?«
»Danes, gospod knez, davi. Prodal mi ga je majhen, suh gospod s črnim baretom in rdečo perjanico.«
»Nisem se motil,« si je dejal vitez Ahac, »vitez Frauensteiner je v Ljubljani!« Naglo se je okrenil in pozdravil Juda: »Vrag vzemi tebe in tvoje procente!«
Šmul pa se mu je globoko priklanjal z lokavim nasmehom in mu ponižno odzdravljal.
==OSEMNAJSTO POGLAVJE==
| |||