Lepi janičar: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 2.489:
Šmul pa se mu je globoko priklanjal z lokavim nasmehom in mu ponižno odzdravljal.
==
Iz Dolge ulice je krenil vitez Ahac mimo šole, in sinagoge v Gosposko ulico. Tam je bilo manj zatohlo in soparno.
Novi trg, najmlajši aristokratski del stare Ljubljane, je mejil ob levi breg Ljubljanice, ob židovsko četrt, ob ribiško krakovsko vas in ob razvaline bivše Emone, ob Gradišče. Ko se je jela Ljubljana razcvetati, so dohajali tujci od vseh strani vanjo; priselilo se je tudi nekaj domačih, italijanskih in nemških plemenitašev s svojih visokih starih gradov, kjer so zlasti pozimi prodajali dolgčas.
Visoke hiše so bile malone vse zidane; nekatere pa so imele samo kamnito podlago, zgoraj pa hrastovino. Debelo kamenje so jemali zidarji iz kamnoloma pod Gradom ali pa kar iz porušenega zidovja stare Emone. Bruna in prečnice iz močne dobovine so bile lično izrezljane in opleskane. Vse hiše so bile pisano poslikane s svetniki, z vojščaki, angeli, zamorci, Turki, živalmi; najbolj priljubljeni svetniki so bili sveti Jurij na konju, sveti Florijan z golido nad gorečo streho, sveti Krištof z Jezusom. Nad vhodi so bili vzidani kamniti grbi, ob vratih so stale ponekod klopi. Vogelne stolpke in altane so poživljale zastavice. Mirno je bilo v plemenitaškem delu. Tu niso ropotali, peli, žvižgali nobeni rokodelci; tu je vse počivalo in tiho čakalo ponočnih plesov, pojedin in iger in škandalčkov.
Vitez Ahac si je otrl znojno čelo in pogledal na desno. Konec Gosposke ulice je videl Vicedomska vrata. Prizidana so bila vicedomskemu poslopju, staremu deželnemu dvorcu. Kakor vsa mestna vrata so bila tudi Vicedomska višja kakor najvišje bližnje hiše; bila so pa tako ozka, da je moglo le po dvoje jezdecev vštric skozi. Nad vhodom sta se svetila cesarski in kranjski orel. Zgoraj je bila kapelica in ječa. Od vrat je držal prav tako visok zid do Ljubljanice. Skozi Vicedomska vrata so prihajali v Ljubljano trgovci z Gorenjskega in inozemci, zlasti iz Nemčije. Tu skozi so prihajali tudi deželni knezi s svojim spremstvom in potem po črno in rumeno pregrnjenem Mesarskem mostu na Stari trg. Navadno pa vicedomski vratar ni imel dosti opravka. Poleg teh vrat je stalo vicedomsko poslopje, tam je bil vicedomski urad, vrhovna oblast za vse kameralne dohodke in pristojbine in višja instanca za vse kranjske trge in mesta. Razen visokega plemstva je na Novem trgu stanovala gospoda deželne vlade: deželni glavar, zastopnik plemičev, najvišja oblast za mesta in trge in kameralno imetje deželnega kneza; vicedom, namestnik deželnega kneza, nadzornik in zaščitnik meščanov; deželni uradniki, doktorji zdravilstva in prava, tajniki in druga veleučena gospoda. Poleg teh je bilo tudi nekaj obogatelih veletrgovcev, ki pa tu niso imeli prodajaln. Tu in tam je videl vitez Ahac čemerikavo, bledo glavo skozi okno.
»O, zoprne, ošabne pleše!« je godrnjal še vedno zlovoljen. »Domišljavi pismouki in farizeji! Kako more biti človek tak pergamenten peresar! Glej ga, kako bedasto bulji pisun na ulico, kakor bi ga tlačila mora njegove suhoparne učenosti! Ves ljubi božji dan ti čepi v zatohlini, prežvekuje mrtve črke, pa čečka, čečka trakuljaste stavke, da se vragu gabi. Na konju dirjati čez plan in sekati po sovražniku, to je kaj za pravega moža! Naj vas mačka počeše, duše papirnate!«
Dva pažeta sta vodila muli, ki sta nosili lepo nosilnico, prevlečeno z usnjem in obito z rumenimi žebljički. Na oglih je bila okrašena s čapljinimi peresi. Okna so zakrivala zelena zagrinjala.
»Tam notri sedi gotovo kakšna jezična grofinja, ki gre opravljat svoje prijateljice,« si je mislil in se obrnil na levo.
Tedaj je stopil iz veže mlad mož in nekaj trenutkov začuden gledal debelega plemenitaša.
»Gospod vitez Doljanski!« je kliknil radostno. »Kako sem vesel, da vas zopet enkrat vidim!«
»I, kdo pa ste, mladi gospod?«
»Me ne poznate? Res ne?«
Po obličju in malih brkih mu je prisojal nekaj nad dvajset let. Oblečen je bil mladenič v sivo in zeleno progasto obleko. Dolgi črni kodri so se mu usipali izpod temnega bareta, ki je ob njem nad levo ramo nihala dolga perjanica, bela ko planinski sneg. Lična zlata verižica s ploščatim smaragdom mu je visela na rdeči kamižoli, ki je bila po burgundski modi odprta na prsih in komolcih, da se je videla gubasta fina srajca. Na širokem usnjatem pasu je nosil dolg meč, na jekleni verižici pa bodalo. V strumno vzravnani postavi, v bojevitem obrazu in pogumno gledajočih očeh se je kazal rojeni poveljnik. Vitez Ahac si ga je ogledal od bareta do »kljunov«, dolgih rjavih čevljev, pa ni vedel, kam z njim.
»Ali se ne spominjate več pažeta Marka?« se je nasmehnil mladi plemenitaš. »Marka, ki vam je tako rad nagajal!«
»Marko, ti?« se je veselo čudil vitez Ahac. »Ti tukaj, baron Gradnikar?«
Ogledal si ga je še enkrat. Markov obraz ni imel čisto nič več tiste, malone dekliške mehkobe; kazal je moško odločnost, mladostno samozavest, mladostni ponos. V očeh pa se mu je jela pobliskovati porednost, kakor nekdaj.
»Zelo me veseli, da te vidim po toliko letih,« se je radoval vitez Ahac in mu krepko stisnil roko. »Kam pa si namenjen?«
»V deželno hišo.«
»E kaj, saj se ti ne mudi tako hudo! Spremi me malo, da se kaj pomeniva! Že dolgo nisem videl tako zalega mladeniča. Vidiš, ljubi moj baron —«
»Prosim, recite mi le kar Marko! Kar po stari navadi! Jaz vas bom pa imenoval ujca, če vam ni proti dlaki.«
»Kakor hočeš,« je odvrnil vitez Ahac in jasno veselje se mu je smejalo iz oči. »Vidiš, Marko, tak fant sem bil jaz ob tvojih letih. Lepo suh pa žilav sem bil in vitek in lahek, da me je bilo veselje gledati. Tehtal sem komaj toliko, kolikor tehta sit lovski pes. Presneto sem bil res čeden fant! O, kje so tisti zlati časi! Mladost, mladost! Dandanes je le malo takih mladeničev. Ni jih vredno pogledati, dandanašnje mevže in pokveke! O, kako veseli smo bili včasih; zdaj pa je vse drugače. Toda ti, ti si še junak pravega starega kova. Rad bi te videl na iskrem konju, rad bi te videl udarjajočega po Turkih.«
»Ta želja se vam utegne izpolniti v kratkem, dragi ujec Ahac! Saj zdaj tako ne morem iz Ljubljane domov na Dolenjsko.«
»Kaj pa te je privabilo sem?«
»Umrl mi je moj dragi stric Erazem, Erazem Gradnikar. V svoji oporoki je zapustil vse meni, siroti. Zapustil mi je pa tudi pravdo s sosedo Efraniko, baronico Leuenbergovo. In zato sem moral v Ljubljano.«
»No, čestitam ti, Marko, obenem pa ti izražam svoje sožalje. Kaj hočemo slabotni zemljani proti silni dekli božji!«
»Kaj pa kaj Blagajevi?« je vprašal mladi baron Gradnikar, ko sta šla počasi dalje po Gosposki ulici proti Nemškim vratom.
»Svak Ladislav in sestra Mila živita na dolenjem Hrvaškem, na Kamengradu v Sanskem dolu. Odkar pogrešata edinko Alijano, nista bila niti enkrat več na Kranjskem. Obiskal sem ju večkrat, pa sem bil vselej vesel, kadar sem mogel zopet odriniti. On se ne zanima za nič. Samo lovi. Če bo tako onegavil dalje, ob Uni in Sani, ob Kolpi in Korani kmalu ne bo nobenega jelena, nobenega medveda, nobenega merjasca več. Po cele dni ne zine nobene, ne črne ne bele. Ona pa moli. Žalostno, žalostno ... «
»Ni prav nobenega sledu o mali kontesi?«
| |||