Lepi janičar: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 2.543:
»Svak Ladislav in sestra Mila živita na dolenjem Hrvaškem, na Kamengradu v Sanskem dolu. Odkar pogrešata edinko Alijano, nista bila niti enkrat več na Kranjskem. Obiskal sem ju večkrat, pa sem bil vselej vesel, kadar sem mogel zopet odriniti. On se ne zanima za nič. Samo lovi. Če bo tako onegavil dalje, ob Uni in Sani, ob Kolpi in Korani kmalu ne bo nobenega jelena, nobenega medveda, nobenega merjasca več. Po cele dni ne zine nobene, ne črne ne bele. Ona pa moli. Žalostno, žalostno ... «
»Ni prav nobenega sledu o mali kontesi?« Vitez Ahac je molče odkimal in mrko pogledal v stran.
»Ali mi je žal uboge deklice, ujec! Bila je tako prijazna in dobra. Kolikokrat je prosila zame, razposajenega kajona, kadar sem skuhal kaj ‚novega’. Še vedno je vidim pred seboj tako, kakor sem jo videl poslednjikrat pred onim turnirjem. In še mi zveni po ušesih njen glasek. Bilo je spodaj v grajski veži. Grofinja jo je poljubila in Alijanica se je poslovila: Zbogom, mamica, zbogom! Kolikokrat sem se spomnil tega prizora!«
»Ne upam več, da bi jo še kdaj videl na tem svetu,« je dejal vitez Ahac. »Ali moja sestra Mila, ona upa še vedno! Kako se ji bliskajo solzne oči, kadar pravi: ‚Namenjena mi je še velika sreča; napoči mi prelep, prevesel dan, najlepši dan, ki ga more doživeti človek. Pridi skoraj, o pridi dan, ko bom smela spet videti in objeti Alijano!’ In v njenem glasu trepeta vsa materina žalost in vsa materina radost ... Ne ljubim takih prizorov, ker sem bolj mehke narave in ker me je obenem vendarle sram solz. Revici Mili se večkrat živo sanja, da se ji je otrok vrnil. Pa kaj sanje! Sanje so bolj prazne kakor včasih moja denarnica. Kaj vse se je že sanjalo meni, pa ni bilo vse skupaj nič!«
»Koliko let bi bilo zdaj kontesi?«
»Sedemnajst, osemnajst. Rad bi jo videl vsaj še enkrat! Marko, verjemi mi, če bi vedel, v kateri deželi živi — ako sploh še živi — takoj bi šel ponjo.«
Umolknila sta ... Prišla sta do ogla deželne hiše, ki je bila malone še nova; stala je šele peto leto. Deželna hiša je bila vsem nemeščanom približno to, kar je bil meščanom rotovž. Tam se je shajala kranjska gospoda k dolgoveznim deželnim zborovanjem; tam so bile redne sodne obravnave; tam so imeli tudi deželne blagajne. Objestni Ljubljančani pa so presneto malo spoštovali deželno gosposko in jo celo pitali s prav žaljivimi priimki.
»Tudi jaz bi šel z vami, ljubi ujec! Pustil bi vse drugo ... «
»Govoriva rajši o čem drugem! — Veš, koga sem zalotil danes v Ljubljani? — Našega preljubega soseda Hansa Frauensteinerja, viteza in hinavca. — Saj ga poznaš? Zastavil sem svoje drugo bodalo Judu; to ni nobena sramota. Pri Židu pa sem slučajno videl svoje staro bodalo s srebrnim ročajem in rubini. To bodalo sem večkrat zakockal pri vitezu Frauensteinerju, ga spet prikockal in zopet zakockal, poslednjikrat menda pred dvema letoma. Po Judovem govorjenju sem spoznal, da mu ga je naš dični Frauensteiner prodal danes. Videl sem ga tudi na Starem trgu. Skrival se mi je. Mož nima čiste vesti. In že lani so govorili, da vodi Turke nemški vitez.«
»Frauensteiner da bi bil izdajalec?«
»Izdajalec, vohun,« je povzel vitez Ahac tiše. »Doma jima prede prebito slaba, njemu in njegovi sestri Saldi. Po cele mesece ne moreta plačati hlapcem mezde. Hans vohuni, kajpada za dobro plačo. Če bi veljala moja, bi bil Frauensteiner že zdavnaj izobčen; moral bi nositi črne križe na obleki in pokoro delati v ogrskih rudnikih. To bi mu bolj privoščil kakor pa svatbo z vrvarjevo hčerko na vešalih.«
Šla sta dalje proti Nemškim vratom, ki so bila poleg Nemške hiše in šole v južnem obzidju, na južnem koncu Gosposke ulice. Imenovali so jih tudi Stara vrata. Bila so še ožja od Vicedomskih. Zaradi grozeče nevarnosti so jih bili kar zazidali. Nemško hišo in cerkev so prištevali k najstarejšim ljubljanskim poslopjem. Pod komendo ali Nemški red je spadalo malone vse Gradišče, Mirje in Šentjanževa vas.
»Ljubljanski sodnik v službi ne sme stopiti na komendska tla ali pod streho Nemške hiše,« je dejal vitez Ahac. »Le na pragu in pod kapom sme sprejeti hudodelnika od komendskih biričev. Cesta zunaj kapa je pa mestni svet in sem ne smejo komendski biriči, kadar so v službi. Nemška komenda je gosposka mojstrovskaz, čevljarjev in krojačev v Krakovem in Trnovem, gosposka nepoštenih rokodelcev, ki niso zapisani v nobeno zadrugo. Delati smejo le kmetom, meščanom ne.«
Po trgu je rasla trava. Dve kozi sta se mirno pasli v kotu. Zraven komendskega vrta, na zahodni strani tega je stala cesarska orožarnica, polna orožja in streliva. Ob zidu sta slonela dva velika metalna stroja za težko kamenje. V senci je sedelo nekaj vojaških hlapcev; nekateri so igrali karte, drugi so dremali. Obzidje Novega trga je stalo šele šestinpetdeset let. Popravljati so ga morali vsi, meščani in nemeščani; toda nekateri plemenitaši se niso prav nič zmenili za take odredbe.
»Meščani se bolje pripravljajo zoper Turke kakor mi,« je rekel mladi baron Gradnikar. »Mestni svet je sklical velik ogled za danes popoldne pred šenklavško cerkvijo.«
»To si moram pa ogledati.«
»Zvečer bodo po cerkvah blagoslavljali orožje in ščite.«
»Kako je vroče!« je vzdihnil vitez Ahac in se pahljal z baretom. »Veš kaj, Marko, pojdi z menoj domov, da se malo ohladiva in se še kaj pomeniva! Blagajeva hiša ima kaj debele zidove, hladne sobe in hladno vino. Spremi me, da ne bom kosil sam!«
»Obedovali boste šele zdaj?«
»Eh, zmerom zamudim. In zmerom godrnja kuharica Barbara. No, da le vino ostane sveže. Pojdiva!« Obrnila sta se in stopila v hišo na zahodni strani Gosposke ulice. Nad vrati je bil vzidan kamnit grb grofov Blagajev z medvedom in levom. Zamolklo so odmevali koraki v obokani, prazni veži. Po lesenih stopnicah sta prišla v prvo nadstropje na dolg hodnik s kamnitimi stebri in potem v precej veliko, malone prazno sobo na koncu hodnika. Skozi pisano steklo ozkih gotskih oken je slikalo poldanje sonce pisane kroge po tleh.
»Tukaj vidiš razvaline stare Emone,« je dejal vitez Ahac in odprl okno. »Rad gledam te neme priče davnih časov, zlasti ob luninem svitu. Tu spodaj je zahodno mestno obzidje. Za Rimljanov je stal tukaj vzhodni zid nesrečne Emone. To obzidje je bilo zgrajeno iz dveh zidov; praznino med njima so Rimljani zamašili s surovo obdelanim kamenjem. Oba zida so pozneje porabili Ljubljančani za stavbe; ostalo je le mašilo, ki ga vidiš tukaj na Mirju. Na napol porušene ljubljanske zidine so postavili naše obzidje; tudi naši stolpi stoje na temelju starih emonskih stolpov. Blagajeva hiša in njene sosede stoje na kraju, kjer je bil vzhodni mestni jarek rimljanske Emone.«
»Tudi mene zelo zanimajo taki častitljivi ostanki iz minulih stoletij,« je dejal mladi baron in sanjavo motril tiho, tožno krajino. Med porušenimi zidovi, med sivimi sipinami in opaljenimi podrtinami so rasli jagnedi, hrastje in gabri.
Barbara je prinesla vina in pečene kuretine. Sedla sta za nizko, široko mizo.
»Ali še varite zlato?« je vprašal baron Marko. »Še skušate spremeniti svinec v zlato?«
»Zdaj spreminjam zlato v vino!« se je odrezal vitez Ahac in dodal po kratkem molku: »Zdaj bi se lahko oženil, Marko, ko si podedoval po bogatem stricu.«
»Ne mislim na to.«
Po obedu se je mladi baron poslovil, vitez Ahac pa je šel v spalnico in legel na velikansko posteljo pod gubasta zagrinjala. Ko se je naspal, si je nataknil drugo bodalo na jekleno verižico, opasal meč in odkorakal.
Mahal jo je po mrakotni Gosposki ulici skozi temni obok Vicedomskih vrat in po lesenem vzdižnem mostu čez mestni jarek, kjer se je pod obzidjem leno pretakala mlakužna, slabo vonjava voda proti Ljubljanici.
Ob obeh bregovih Ljubljanice so stali jagnedi in hrasti. V njih senci so posedali stari, nebogljeni meščani, ki so našli zavetje v bližnjem meščanskem »špitalu«. Vitez Ahac je dospel do lesenega Špitalskega mostu, ki je bil dokaj mlajši od mostu pri Tranči. Po ozkem Starem mostu so se med mesnicami gnetli malone sami Ljubljančani, po Špitalskem mostu pa so prihajali tujci s svojimi tovori, zlasti z Notranjskega in takrat zelo obrtnega Gorenjskega, s Tirolskega, z Nemškega in Laškega. Razen teh dveh mostov ni bilo preko Ljubljanice nobenega drugega. Na Špitalskem mostu je stalo okoli dvanajst kramarskih lop. Z mostu je videl poševno pregrajo, v strugo zabite kole pred mlinom na oglu frančiškanskega samostana.
Na desnem bregu pri mostu je stala skupina zidanih hišic, meščanska bolnišnica: bolnišnica za obubožane ali onemogle meščane, zavetišče njih vdovam, sirotam in najdencem.
Vitez Ahac je obstal na obširnem prostoru, ki je segal južno od Gorenjih vrat pri Tranči ob grajskem pobočju lokasto proti Poljanam. Na desni, zunaj severnega mestnega obzidja, je videl precej zidanih hiš in trgovskih skladišč; zaradi močvirja se je mogla Ljubljana širiti le proti severu in vzhodu. Svet pod severnim grajskim obronkom so pogrinjali travniki, pašniki, žitno polje. Malone naravnost pred seboj je videl vodnjak z lesenim koritom, ki je dobivalo vodo z Rožnika. Za vodnjakom je bil mestni kamnolom (za sedanjim rotovžem); tam so lomili zelenkasti peščenjak, kakršnega so rabili že Rimljani za Emono in drugod.
Obrnil se je na levo, proti Poljanski vasi. Blizu meščanske bolnišnice so stala tri večja poslopja: bivši vicedomski urad, šenklavška cerkev in obzidani frančiškanski samostan. V stari vicedomski hiši so stanovali častniki in nekaj vojakov. Šenklavška cerkev, šele deset let stolica novo ustanovljenemu ljubljanskemu škofijstvu, je kazala sledove turškega divjanja. Pred tremi leti jo je zažgal in razsul osemdesetletni paša Vaj-beg. Sedaj je bila za silo pokrita in popravljena. Tu okoli so prebivali že za Rimljanov ribiči; že v sedmem stoletju je stala tamkaj majhna cerkev ribiške postaje. V zadnjem desetletju pa so si zgradili kanoniki hiše v obližju Šenklavža; ribiči so se jim umaknili v šempetrsko predmestje: na levem bregu so se svetile mokre mreže ko rosne pajčine. Kraj stolne cerkve je imel dekan Mahor kopalnico, ki je bila vitezu Ahacu dobro znana.
Nekaj korakov od tod je stal obzidani samostan z vrtom očetov frančiškanov in cerkvico Jezusovega vnebohoda. Od grajskega hriba proti Ljubljanici so gradili vojaki najemniki nekaj okopov in nastavili proti Poljanam dva dolga topova na nizkih kolesih.
Pred okopi se je vežbal majhen oddelek pehote z nerodnimi puškami. Temno zagoreli obrazi, brazgotinasti, bradati, so se zdeli divji ko razbojniki. Vojaki so nosili nizke klobuke s pisanimi peresi, široke suknje in široke hlače različne barve, vsi pa so bili opasani z rdečimi pasovi. Poleg puške so nosili lahko sabljo v usnjati nožnici, na obramnem jermenu pa mošnjo za krogle, zamaške, rog in več lesenih škatel za smodnik in nekaj zvitkov lunte ali zažigalne vrvice. Neokretna pehota ni uživala posebnega spoštovanja — konjeniki so veljali za jedro vsake vojske. Pravih, stalnih armad še ni bilo; kadar je bilo treba, je cesar ukazal deželam, naj pozovejo — z dovoljenjem stanov — toliko in toliko mož v vojake, vsakega petega ali desetega ali tridesetega.
Od daleč so jih gledale žene in otroci; vojaki so bili malone vsi oženjeni. Pred njimi je stal, široko razkoračen, čokat narednik s surovim, od pijače zariplim obrazom in zanemarjeno žimasto brado. Vihtel je sulici podobno dvorezno partizano s svilenim čopom in kričal kakor obseden: »Postavite rogovile! — Izpihajte in osnažite prašnico!«
Zapičili so trinožne vile v tla, naslonili puške na rogovile, odkrili pokrovček, očedili ponvico in jo izpihali. Nato je stopil vsak z desno nogo nazaj in naravnal puško vodoravno. Vsem je curkoma tekel pot z obraza.
»Primite prahovnico!« je zarenčal jezni dedec.
Zgrabili so rogove za smodnik in z zobmi potegnili zamaške iz njih.
»Strelnega prahu na prašnico!« Natresli so smodnika na ponvice in zamašili rogove. »Zaprite prašnico! — Postavite puško pokonci, da jo natlačite!« Dejali so puške pred levo nogo in prijeli cev zgoraj pod grlom. »Smodnika v cev!« Vzeli so podolgast okrogel zavoj iz mošnje, odgriznili gorenji del, kjer je bila krogla, in nasuli smodnika v cev.
»Kroglo iz ust!«
Vitez Ahac je slišal v kratkem razen grdih psovk še šest lepih povelj: »zamašek s klobuka! — Izvlecite nabijalnik z dvema potegljajema! — Nabijalnik v cev! — Sunite nabijalnik trikrat na naboj! — Z dvema potegljajema nabijalnik iz cevi! — Nabijalnik zopet na svoje mesto!«
»No, lepa reč!« si je mislil vitez Ahac in krenil nazaj proti stolni cerkvi. »Štirinajst povelj je treba, da mož samo nabije svojo puško!
Koliko pa še, preden sproži, sproži!«
Tedaj je zaslišal piskanje in bobnanje. Mestni lajtnanti in stražni načelniki so privedli meščane z vihrajočimi zadružnimi prapori na veliki orožni ogled pred šenklavško cerkev in v smeri proti frančiškanskemu samostanu.
Med meščani je bilo mnogo pravih konjenikov, zlasti med mesarji, gostilničarji in kovači. Oboroženi so bili zelo različno. Popoldanje sonce, že precej nizko, je izza šenklavškega zvonika obsevalo čelade in oklepe, dolge sulice in meče, samostrele in bodala, sekire in bate. Bogatini so bili vsi v železju, od čelade do podplatov; roke so jim molele daleč od života. Spremljalo jih je vse polno otrok, pa tudi odrasli radovedneži so od vseh strani drli skupaj. Vitez Ahac se je ustavil blizu levega krila, kjer mu je živahni ostrogarček Rok Pilko prijazno mežikal in ga veselo pozdravljal z desnico v jekleni verižni rokavici.
Prišel je mestni stotnik, velik, mršav in zelo dostojanstven mož v presvetlem oklepu, da se je vse bliskalo in lesketalo na njem. Spremljala sta ga oba mestna praporščaka, ugledna postavna gospoda v bogati opremi. Dva piskača in dva bobnarja, štirje umetniki so jeli brlizgati in bobnati da je kar letelo skozi ušesa.
Meščanje so potegnili svoje meče ali sablje iz nožnic in se držali vse bolj pokonci in leseno kakor dotlej. Stotnik je stopal od desnega krila proti levemu in pregledoval vse. Postavil se je pred sredo in nagovoril svojo vojsko: »Zelo sem zadovoljen, da sem našel vse v najlepšem redu. Upam, da se pred sovražnikom izkažete tako hrabre, kakor so se izkazali vaši očetje in starejši tovariši pred tridesetimi leti, ko so odbili naskakujoče čete cesarjevega brata Albrehta in celjskega grofa Ulrika. Vivat naša Ljubljana!«
»Vivat Ljubljana!« je zadonelo iz oboroženih redi in iz množice navdušenih gledalcev. Brambovci so odkorakali nazaj v mesto. Piskača sta piskala na vsa pljuča in tamborja sta udrihala po napeti teletovini, da je bilo kaj! Na starem trgu so se ustavili pred rotovžem; praporščaka sta dala navodila za straže. Tedaj so prišli iz mestne zbornice dvanajstaki, »ljubljanski gospodje«, malone sami člani trgovske zadruge, ki je bila najimovitejša in najveljavnejša. Ogrnjeni v škrlataste plašče, kakor nekdaj rimski diktatorji in doži beneške republike, so stopali nepopisno samozavestno, ponosno, dostojanstveno. Vse se jim je nemo odkrivalo in klanjalo kakor polbogovom. Vitezu Ahacu pa se je zdela njih napihnjena veličastnost bedasta in silno smešna.
»Domišljava nečimrnost!« je mrmral in poromal naravnost v slavno gostilno pri Veselem medvedu, sedel k prazni mizi ob koncu levega kota in naročil bokal vipavca. Kmalu za njim je prišlo z gostilničarjem Čičigojem vred nekaj meščanov z ogleda. Vsi so bili še vedno v bojni paradi. Iskri ostrogarček Rok Pilko je imel toliko orožja na sebi, da ga je komaj prenašal. Leno se je primajal kisli natakar Anže in stregel gostom.
Tedaj pa je nenadoma počil nad ulico strahovit strel. Potresla so se okna in vrata. Vsi so mahoma onemeli, osupli dvignili glave in se vprašujoče pogledovali.
»Turki!«
Vsi so se ozrli na ostrogarja Pilka, ki je bil nekam plašno izustil strašno besedo. Potem pa so nehote pogledali proti vratom, kakor bi moral tam skozi zdaj zdaj prihrumeti sovražnik.
»Jezus, Marija! Ustrelil je na Gradu!« je prikričala gostilničarjeva debela žena jokavo, bleda ko zid. Vsa zbegana od silnega strahu je tarnala: »Za božje in zadnje sodbe voljo vas prosim: molimo in delajmo pokoro!« Obenem je prijokala Čičigojeva hčerkica Maruša in trepetaje skrila glavo v materino krilo.
»Na Grad, na Grad!« je zavpil ostrogarček Pilko.
Gostje so skočili pokonci. Naglo so plačali in odhiteli iz gostilne. Zunaj je videl vitez Ahac vse črno ljudi, razoglavih, golorokih, glasnih, razburjenih. Težko se je rinil med množico mestni vratar, ki je bil zaklenil Pisana vrata in nesel ključe mestnemu sodniku. Mlado in staro, vse se je gnetlo mimo mestne shrambe za mrvo po strmi poti proti mestnim utrdbam. Lahna sapa jim je prijetno hladila razgreta lica. Kmalu pa je pričela prinašati dušeči duh po dimu in nad temnim drevjem so zagledali razsvetljen kolobar. Blizu utrdb, na grebenu grajskega hriba sta gorela dva velikanska kupa osmoljenih drv. S stoterimi jeziki je lizal ogenj obe grmadi in prasketaje metal iskre v osvetljeni beli dim. Na licih in na rokah je čutil vitez Ahac njegovo gorkoto. Od spodaj je zaslišal bobnanje vojakov po sončnem zahodu.
»Poglejte proti jugu, proti Krimu, ljudje božji,« je kliknil ostrogarček Pilko, ki se je čutil zelo hrabrega, odkar je videl, da so mestna vrata zaprta. »Poglejte no, kako gore grmade ob taboru na gori svetega Ahacija, na Mokrici, na Krimu — ne na vrhu, bolj na sredi — in na Ljubljanskem vrhu in tam više na Grmadi, pri sveti Katarini in na Jetrbenku ... «
»Pa v nižavi se tudi sveti,« je pripomnil vitez Ahac.
»Tam so pa Turki sežgali!« je kričal meščan Pilko. »Poglejte, poglejte no, koliko vasi gori na barju: Matenja in na levi Loka, za Matenjo pa Brest! Slabo se vidi zaradi dima. Kako se kadi!«
»Jaz pa dobro vidim,« je dejal mlad Ižanec, dolgokrak možak z visokimi rameni. »Tam gore vasi Tomišlje, na desni ob holmu Kamnik, na levi pa Studenec, zadaj Vrblje in Kremenica in čisto zadaj Ig in Strahomer. Dim se dviga zelo visoko.«
Naglas so zajokale trepetajoče Barjanke, ki so bile prebežale iz onih vasi na Grad. Jelo se je mračiti.
»Bog se usmili,« je tožil star kmet, »komaj smo si spet postavili svoje revne bajte, glej, pa nam jih zažgo ti vragi.« Glas se mu je tresel od žalosti in strahu.
»Kaj pa na gorenjski strani?« je opomnil ostrogar in hitel gledat proti severu. »Aha! Na Šmarni gori že sveti velikanska sveča na zahodnem vrhu, vštric tabora in cerkvice na vzhodnem hribu. Na Šmarjetni gori tudi že kurijo! Kmalu bodo gorele grmade nad Begunjami, nad Bledom, Jesenicami, nad Belo pečjo in oznanjale tudi bratom Korošcem, da se bliža Turek.«
»Rudnik gori!« je zaklical pri utrdbah močan glas. Množica je zavrvela tjakaj.
Žene, vse prestrašene, so molile s povzdignjenimi rokami; povsod so se jokali in ihteli drhteči otroci.
»Tako blizu so že!« se je čudil vitez Ahac in pozorno gledal proti Rudniku, kjer so švigali rdeči plameni pod debelimi oblaki gostega dima. »Čez dobre četrt ure so lahko že pred Ljubljano!«
Zamišljen se je vrnil z Gradu v mesto in si dejal: »Mestna vrata in gostilne so zaprte. Prenočeval bom pri straži ob Pisanih vratih in čakal Turka. Jutri se pa že poizkusim izmuzati in se pri Žabjeku prepeljati na levi breg. Obiskati moram učenega zdravnika Jisroela, da dobim njegovo čudotvorno mazilo, kajti človek ne ve nikdar ... «
Zapeli so ljubljanski zvonovi, zapele so orgle po razsvetljenih molilnicah in zapeli so v polnih cerkvah in zunaj okoli njih meščani in nemeščani in na kolenih prosili božje pomoči.
Vitez Ahac je še nekoliko časa kolovratil po najstarejšem delu Ljubljane. Pri mestnih vratih, ob obzidju, po ulicah, povsod so stale dvojne straže in povsod je slišal za Slovence takrat najstrašnejšo besedo: »Turki!«
==DEVETNAJSTO POGLAVJE==
| |||