Lepi janičar: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 2.676:
Vitez Ahac je še nekoliko časa kolovratil po najstarejšem delu Ljubljane. Pri mestnih vratih, ob obzidju, po ulicah, povsod so stale dvojne straže in povsod je slišal za Slovence takrat najstrašnejšo besedo: »Turki!«
==
Ljubljansko barje je pokrivala gosta megla. Nad vzhodnimi gozdnimi vrhovi se je pokazal zadnji krajec.
Po planotah dolgega hriba in po dolinah ob vzhodni strani Dolenjske ceste pri Rudniku in Lavrici so taborili konjeniki bosenskega beglerbega Isa paše. Dasi je bilo že opolnoči, vendar so še vedno prihajali jezdeci z ujetniki in uplenjenim blagom z dolenje strani, od gorenje pa so se vračali ogleduhi, ki so bili oprezovali okoli Ljubljane.
Malone tik nad cesto, na golem zahodnem obronku Debelega hriba južno pod Rudnikom, je stal purpurni šotor Osman paše. Na srednjem kolu je brlela oljenica; lahno se je gugala in obsevala s svojim medlim svitom luskinaste oklepe, ščite, handžarje in drugo orožje. V ozadju je počival Osman paša na preprogah, mehkih ko mahovina. Na desni, blizu vhoda, je ležal osemnajstletni Omar, odet s svojim dolgim kaftanom; na levi se je bil zleknil sluga Ilmihal na kupu pregrnjenega listja in smrečja. Naokoli so spali konjeniki deloma v šotorih, deloma pod milim nebom, spali mirno, kakor sita zverjad. Nekateri pa so stali pri konjih, ki so zobali pšenico.
Omar je bedel. Polnočna sapa je strahotno šumela po bližnjih hostah. Skozi razporo v platnu je posijala luna, plaho in vendar vabljivo. Tiho je šel iz šotora in sedel na bukovo korenino, oblazinjeno z nežnim mahom.
Na temno modrem nebu so migljale in se lesketale zvezde ko razmetani, pozabljeni dragulji. Iz meglenega morja nad močvirjem sta se oglašala sova in skovir. Gozdna sapa je oznanjala zoprni duh z močvirja in s pogorišča v Rudniku, kjer je še vedno tlelo in se kadilo; majala je konjski rep in zeleno zastavo s polmesecem pred šotorom, razmikala drevesne vrhove in gnala dva podolgasta oblaka v neizmerne višave. Više in više je plula svetla luna, obsevala belo cesto in sipala srebrno cvetje na listje in igličevje in mahovite skale. Njena luč je odevala Omarja kakor z lahnim svilnatim pajčolanom.
Odkar je zapustil mladi janičar Vranduk, je vidno shujšal. Kaj vse so videle njegove oči v malo dneh, koliko grozovitosti, koliko neusmiljenosti! Ko so pridirjali preko Banjaluke, Prijedora, Kostajnice, Siska in Samobora proti kranjski meji in mu je dejal Osman paša: »Glej, tu je Hrvaško, tam Štajersko in tam Kranjsko,« tedaj je zatrepetal od radovednosti. Do dna duše ganjen je gledal in gledal domovino s pobožnimi, svečanimi čustvi. Pokazali so mu Savo in Krko; Kolpa je še daleč na jugu, so mu rekli. Ko so se sešli včeraj z večjim oddelkom Isa paše, so udarili zopet le proti severu. Kakor sence iz večnosti so se mu porajali in gubili spomini iz življenja pri ciganih in Turkih. Zganil se je, kadar se je domislil, koliko je prebil strahu, da ga ne spoznajo osmanlije. Venomer se mu je zdelo, da ga skrivoma opazujejo. Najbolj se je bal starega Isa paše in vohuna Hansa. Zato je Omar pazil z največjo pozornostjo, da ne bi vzbudil suma. Kadar so Turki ob prepadih vlekli v obleko ovite konje na vrveh kvišku ali jih spuščali zopet dol, vedno je bil Omar med najurnejšimi. Nihče ni prožil gorečih puščic s tako vnemo v strehe nevernikov kakor Omar. Osman paša je bil zelo zadovoljen z njim. Kadar ga je videl zamišljenega, otožnega, ga je tolažil, naj se pomiri in ne žaluje za Fatimo. Kadar je bil Omar priča strašnega divjanja in mesarjenja, kadar so se trepetajočemu bliskale oči od jeze in gneva, je imel Osman paša vse to za izraz fanatičnega sovraštva do krščanskih malikovalcev.
Tam, po močvirju, so se v redkejši megli poigravale višnjevkaste, rumene, rdeče, zelenkaste vešče. Omarju se je zdelo, da vidi tam svetilke ubežnih kristjanov, skrivajočih se v nevarnem, tujcu nedostopnem barju. V
duhu je videl pregnane trpine, ki so izgubili drage sorodnike in imovino, vse ... Drogovi šotorov so v vetru ječali kakor pod silno pezo. Megla se je zgoščala.
»Uiti!« je vzdihnil Omar. »Zdaj je zadnji krajec, zdaj bo vzhajala luna vedno kasneje po polnoči.«
Preudarjal je o begu, kakor že tolikokrat. Živa, vroča domišljija mu je jasno slikala vse podrobnosti in možnosti, ali hladni razum mu je mahoma porušil vse naklepe in nakane.
»Kam naj pobegnem? Saj ne vem niti tega, kako mi je bilo prej ime ... Kje je Kolpa, kjer pojo materino pesem? Kje je Kolpa, ki mi je o njej pravila ujeta deklica? Četudi
bi srečno ušel Turkom, ali bi me ne pobili kristjani?«
Nočna sapa je plaho begala in šumela po bukovju in hrastovju, kakor bi zaman iskala izhoda. Omar je sklonil glavo. Nikomur ni mogel zaupati, nikomur potožiti; od nikogar ni mogel pričakovati tolažbe, nikar še pomoči, rešitve.
Srce mu je težila in tesnila strašna slutnja, da je izgubljen. »Ali živ se ne vrnem v Bosno!« je šepetal in stiskal bodalo.
Zvezde so jele bledeti, ugašati. Omarju se je zdelo, da je okoli njegove duše noč temnejša kakor v najglobljem gozdu čedalje bolj se je gostila belo siva megla nad barjem. Na daljnem vrhu se je že oglašal divji petelin. Postajalo je hladno. V megleni daljavi, v Ljubljani, so pozvanjali samostanski zvonovi in klicali menihe k prvi jutranji molitvi.
Omar se je tiho vrnil v šotor in legel na preprogo, ki so jo stkale Fatima in njene sužnje. Molil je molitve, ki jih ga je naučila nesrečna Osmanova žena. Stisnil je obraz v preprogo in tiho ihtel. Čutil se je tako nesrečnega, samotnega, zapuščenega kakor še nikoli. Plamenček oljenke je trepetal in se zvijal kakor umirajoče bitje v smrtnem strahu ... Z rosnimi lici je Omar zaspal ob vedno tišjem šumenju gozdov.
Prikazala se je zora in kmalu se je jelo gibati in vrveti po turškem taboru. Na brežinah in po dolinah, povsod med bujnim zelenjem so v jutranjih žarkih živo rdele male in velike lise in pike, visoki različno privezani turbani in široke hlače. Bogaboječi morilci so se pripravljali k molitvi. Kdor ni mogel do vode, se je ravnal po koranu, ki veli v četrti suri: »Kadar ste bolni ali kadar potujete in ne najdete vode, vzemite drobnega peska in si otrite obličje in roke z njim, zakaj dobrotljiv je Alah in spravljiv!« Obrnjeni proti Meki, so klečali na molitvenih preprogah in klanjali sabah in se priporočali Alahu za srečo in zmago v sveti vojni zoper preklete krivovernike.
Mlado sonce je začelo svoj vsakdanji težki boj z barsko meglo. Zanetili so ognje, pristavili velike bakrene kotle in železne ražnje, kuhali kašo in pekli janjce. Drugi so napajali svoje konje in uplenjeno živino v Malinici, ki je tekla od Orljega po Stajski dolini preko ceste na barje. Bilo je zelo hladno; videla se je sapa ljudi in živali.
Po zajtrku je zatrobil rog. Vodje večjih oddelkov so se zbrali v velikem rdečem šotoru Isa paše k vojnemu posvetovanju. Vhod je zastiralo zeleno zagrinjalo, obrobljeno z zlatimi resicami. Prostor je bil poln orožja, oprav in košar.
Na gorenjem koncu dragocene preproge je sedel risjeoki beglerbeg Isa paša, strah kristjanov, na sešitih kožuhih divjih mačkov; ta sedež naj bi ga varoval udnice. Glavo mu je ovijal velikanski zelen turban, obšit s svilenimi in zlatimi nitkami. Poteze mračnega, suhega obraza so mu bile grde in trde, kakor izklesane iz rjavega kamna. Rdeče pobarvana brada mu je segala malone do širokega pasu, kjer je tičalo močno bojno bodalo s slonokoščenim ročajem. Roke je stiskal v rokave svojega dolgega kaftana. Navada zapovedovanja je bila udarila njegovemu bitju očiten pečat neomajne energije in vladohlepnosti, pa tudi odurnosti, brezsrčnosti, surovosti. Bali so se ga najbolj razuzdani turški divjaki; kakor plahi otroci pred očetovo palico so trepetali pred njegovimi globoko udrtimi palečimi očmi, kadar so se v njih kresale iskre nagle jeze. Le tak mož, kakor Isa paša s svojim grozovito strogim, žgočim pogledom in ukazovalnim glasom, je mogel uzdati in krotiti podivjane roparske čete.
Drug za drugim so prihajali poveljniki. Vsak se je globoko priklonil Isa paši, dvignil roko na prsi, k ustnam in čelu. Naposled so došli še vsi drugi zapovedniki: Osman paša, Uzeir paša in Jusuf paša. K Isa paši na levi je počenil Jusuf paša iz Maglaja, flegmatičen debeluh. Edino njemu je bilo žal, da ni ostal doma, kjer je živel lepo, mirno in zadovoljno, če ga ni ujezila katera izmed četvorice njegovih jezičnih krasotic. Naveličal se je bil napornega vojevanja in želel je iskreno, da bi bilo tega večnega direndaja konec. Drugo častno mesto na preprogi je zasedel plečati in žilavi Osman paša, poveljnik vranduški; nosil je najlepše orožje in najlepšo opravo. Poleg njega je čepel mnogo mlajši Uzeir paša iz Travnika, visok in silno močan človek z divjim, fanatičnim obrazom in ogromnimi brki.
Zamorec je prinesel pred Isa pašo rjuho peska.
Vrstica 2.936 ⟶ 2.722:
»Pokliči švabskega plemenitaša!« mu je ukazal beglerbeg.
Pristopical je sloki vitez Hans Frauensteiner, oblečen in oborožen kakor pravi Turek. Upala lica so mu žoltela in se gubala ko stare rokavice. Držal se je ponižno, vsiljivo prijazno. Globoko se je priklonil Isa paši; potuhnjene oči so mu švigale zdaj na levo, zdaj na desno. Nagnil je glavo malo po strani in pričakoval nagovora.
Razen viteza Hansa Frauensteinerja so vohunili Turkom tudi trije pregnani krščanski duhovniki, župnik in dva prelata, in pa neki Korošec, ujet pred Novim mestom. Ta žalostna četvorica pa je bila daleč spredaj pred taborom; sploh pa je med vohuni prvakoval vitez Frauensteiner in dobival največjo plačo, ker je največ razumel o vojnih stvareh.
»Povej nam, kar si poizvedel!« mu je velel Isa paša in ga ošinil s hladnim, zaničljivim pogledom.
Vitez Hans je počenil in naglo razgrnil rjuho na preproge. Potegnil je bodalo iz nožnice, poravnal z njim in z rokama pesek in z nekaj potezami narisal vanj Ljubljanico in Ljubljano ter nakopičil Grad in Golovec. Potem je jel na dolgo in široko pripovedovati, kar je vedel o utrdbah Ljubljančanov. Vsi so ga kar najpozorneje poslušali.
»Najslabše je mestno obzidje tukaj med Ljubljanico in Vicedomskimi vrati, to je severni zid, katerega popravljanje je Židom vedno deveta briga. Tudi zahodno
obzidje plemenitaške četrti ni posebno močno.«
»Koliko je sposobnih braniteljev?« je vprašal Isa paša, ne da bi se ganil ali koga pogledal.
To vprašanje je pahnilo viteza v vidno zadrego. Potresel je pesek na »Golovec« in »Grad«, kakor se igrajo otroci.
»To je težko povedati,« je odgovoril naposled.
Vrstica 2.991 ⟶ 2.743:
»Vojakov najemnikov je okoli dvesto.«
»Ha, ha!« se je zasmejal Uzeir aga. »Dvesto! Neverjetno! Budala krščanska! Ha ha!«
»Dalje, Švaba!«
»Meščanov je štiristo do petsto, nemeščanov in kmetov tisoč. Oborožili so vse moške od petnajstega do šestdesetega leta.«
Isa paša je na pol zatisnil oči; to je bilo znamenje ozlovoljenosti.
Vrstica 3.008 ⟶ 2.753:
»Koliko topov?«
»Topove sem videl na Gradu štiri po šest centov, štiri po štiri cente in osem možnarjev. Pri vsakih mestnih vratih pa imajo po dvoje kač.«
Tiho je bilo v šotoru. Isa paša je zamišljen gledal Hansov načrt v pesku.
»Dragi prijatelji!« se je oglasil Jusuf paša s svojim nizkim, gromkim glasom. »Iz vsega, kar smo tukaj slišali, sledi, da je Ljubljana dovolj zavarovana in da je brez topov ne moremo osvojiti.«
Osman paša je pritrjevalno pomajal z glavo. Isa paša pa se je jezno zaletel v viteza: »Upam, da si nas prav poučil, sicer mi boš moral dati glavo!« Pri teh besedah se je dotaknil svoje brade, češ da ostane mož beseda. »Gorje tebi, ako varaš nas tako kakor svoje rojake!«
»Govoril sem čisto resnico,« je hitel vitez Hans in se trudil, da bi skril svojo preplašenost. »Povedal pa še nisem vsega. Poslednje dni je vse kar trumoma vrelo iz okolice v glavno mesto. Ljubljana je prenapolnjena. Meščani so upali, da dobe žita za dva meseca. Nekaj so ga pač prejeli, vsega pa ne; tudi se je potopila velika ladja pšenice v Ljubljanici.«
Isa paši se je razjasnil obraz, Jusuf paša pa ni nehal ugovarjati.
»Ljubljane vendar ne moremo oblegati dva meseca! Niti en mesec ne! V tem bi došla Ljubljančanom pomoč!«
»Ljubljana je bogata!« je kliknil lakomni in skopi Isa paša. »Pomislite, kakšen plen pri trgovcih in po cerkvah, pri Židih in plemenitaših!«
»Brez topov ni nič!«je basiral Jusuf paša. »Pustimo Ljubljano za letos! Vrnimo se prihodnje leto s topovi in s pripravami za podkope!«
Večina je odobravala ta nasvet, vendar se je bala to priznati vpričo Isa paše.
»Jusuf paša, ali so ti vtihotapili v sedlo amulet, ki je v njem skrita zajčja dlaka?«
Jusuf paša je leno grabil po pesku, se nasmehnil in zabasiral: »Plena in ujetnikov imamo že zdaj toliko, da jih komaj vlačimo s seboj. Prihranimo si tudi kaj za drugo leto!«
Zopet je bilo vse tiho v šotoru. Skozi vrzel šotorskega platna je posijal presvetel sončni žarek na razgrebeni načrt Ljubljane.
Tedaj se je vzravnal Isa paša in zaključil zborovanje z odločnim poveljem: »Ako se nam ne vdajo Ljubljančani takoj, jih bomo oblegali teden dni in se zabavali po okolici. Nas je najmanj petnajst tisoč, sovražnikov pa kvečjemu tri tisoč z vsemi petelini in petelinčki vred. Drugi teden navalimo na preobljudeno in gotovo sestradano mesto. Pokličite mi mojega pisarja! Hasan, krvi! Frauensteiner pa baretno pero! Pergament ima starec sam.«
Isa paša je imel okoli sto petdeset redovnikov in drugih duhovnikov med ujetniki. Starega župnika Martina si je bil izbral za svojega pisarja.
Ko je dospel sivolasi sključeni starček, mu je ukazal Isa paša: »Napiši latinski: Neverniki! Nas je več ko petnajst tisoč konjenikov in imamo petnajst topov. Vdajte se turškemu orožju zlepa, sicer osvojimo Ljubljano siloma in razsekamo vse prebivalstvo na drobne kose! V imenu Alahovem: Isa paša.«
Stari župnik pa je dostavil s trepetajočo roko v oklepaju takoj po prvem stavku: Turki nimajo niti enega topa. Ne vdajte se! Pomagaj vam bog!
==DVAJSETO POGLAVJE==
|