Lepi janičar: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 2.787:
Stari župnik pa je dostavil s trepetajočo roko v oklepaju takoj po prvem stavku: Turki nimajo niti enega topa. Ne vdajte se! Pomagaj vam bog!
==
Isa pašo je silno jezilo, da sta zlasti Osman in Jusuf paša nasprotovala njegovi nakani. Nekaj časa je z Uzeir ago obsedel v svojem šotoru in srdito gnal svoje krive prste skozi dolgo rdečo brado.
»Jusuf paša naj bi bil ostal rajši doma!« je zagodrnjal z zagrljenim glasom. »Menda si domišlja, da je tako pretkan in moder kakor hadži Derviš efendija, ki je bil tako učen, da je znal govoriti celo njegov konj! In Osman je tudi tak modrijan.«
Ker se ni mogel znesti nad pašama, si je hotel ohladiti jezo nad ujetimi kristjani.
»Med ujetniki imamo mnogo takih, ki niso za nobeno rabo in le ovirajo hitro vojevanje, ljubi Uzeir aga! Iznebimo se jih!«
»Tudi jaz mislim tako. Preveč vlačimo s seboj.«
Jusuf paša je zaploskal. Pritekel je črni sluga Hasan.
»Konja! Dva!«
Jezdila sta dol v Staje, v dolino, ki se razprostira med Rudnikom, Srednjim gričem in Debelim hribom od ceste proti Orljemu. Semkaj so bili Turki segnali svoje ujetnike iz Istre, Furlanije, Notranjske, Dolenjske.
Zatrepetali so povsod, kjer sta prihajala mimo. Pokriti le z luknjastimi, oznojenimi capami in mokrimi krili, vklenjeni v mrzlo železje, razoglavi, bosi, gladni, žejni, onemogli, hiravi, na pol nagi, so se tresli od mraza, od slabosti, od krča, od mrzlice, od strahu. Jermenje težkih tovornih košar jim je bilo odrgnilo rame; od udarcev in nesnage so se jim naredile črnavke in uljesa. Venomer so kašljali, ječali, otresali ude z gnojnimi krastami, da bi odgnali strahovito mučilne muhe in mravlje. Mnogi so strmeli s sklonjeno glavo, s topim, praznim pogledom v tla kakor trudna živina, prignana od daleč.
Mlajši in krepkejši možje in fantje so bili priklenjeni z železnimi verigami drug ob drugega, po pet do osem ujetnikov okoli drevesa. Nemirnejši so bili okomatani s konjskimi komati in ojarmljeni z volovskimi jarmi. Turški konjeniki so jim v usta vtikali na sulice nabodene ostanke mesa, polne peska in ilovice.
Najbolj shujšana so bila obličja mater, ki jih je trpinčil morilni strah za otroke. Ihte so stiskale svoje otroke k sebi, da bi ogrele od mraza otrple, in jih mirile, da ne bi jokaje razdražili Turkov. Plakajočim dojenčkom so turški stražniki tlačili ilovice v usta. V gorenjem koncu doline so klečali duhovniki in menihi. Starim redovnikom je segala bela brada do verig ob pasu in se svetila ko čisto srebro. Polglasno, s povzdignjenimi rokami so molili molitve za umirajoče.
»Vse otroke do petega leta, vse bolnike in starce skupaj!« je zapovedal Isa paša.
Ko so kristjani videli, da jih hočejo ločiti, so zagnali obupen jok. Dobro so vedeli, kaj pomenijo te paševe besede.
Medtem je stal Omar v belo rdečem turbanu in pisani janičarski opravi med rosno, še ne razvito praprotjo pod visokim borovcem, okrašenim z mladimi zelenimi svečami. S sanjavimi modrimi očmi je otožno gledal po divjem prabarju, kraljestvu povodnega moža. Ponekod sta sonce in sapa polagoma razgnali meglo in odkrili gozdnate hribe in gore, prirodni zid barske kotline; tu in tam so se kakor srebrne latvice lesketala brezdanja vretja in poplavljene trate. Ljubljanice ni mogel videti; njena bregova so zakrivali hrasti in bukve, zasajeni od ljubljanskih čolnarjev, da je mogla burja manj nagajati veslarjem na visoko obloženih, velikih ladjah. Na zamlakuženih tleh so samovali topoli, bresti, jelše, vrbe, breze. Na severu je zagledal na temnem hribu nekaj rožnato belega, oblaku podobnega: jutranja luč je ozarjala ljubljanski grad. Tu in tam se je pokazal del mestnega obzidja, streha, stolp. Malo niže pod Omarjem sta stala Osman paša in vitez Frauensteiner.
»Švaba, kakšen grad je tam na levo od ljubljanske trdnjave?« je vprašal paša.
»Tam je Rožnik; na vrhu stoji zapuščeni stari grad bratov Saurauov, pristava in hiralnica za neozdravljivo okužene bolnike, za gobave.«
»Tja menda ne bo silil Isa paša,« je dejal Osman paša.
Kar so zaslišali iz doline tiho čarobno petje, kmalu potem pa tesnobne krike in obupne klice na pomoč, divje vpitje in vriskanje. Strahoviti vrišč in hrušč je naraščal čedalje bolj, polnil vso dolino in kakor mrzla ostrina rezal v mozeg. Zona je spreletavala Omarja. Na dolge črne trepalnice so privrele solze. Ves bled se je opotekel v šotor.
»Kaj ti je, Omar?« je jokajočega vprašal Osman paša, ko je prišel za njim.
»Ah, izgubil sem srebrno zapestnico, ki mi jo je podarila Arifa.«
»Eh, pa ti jaz dam drugo.«
Umolknilo je v dolini ...
Isa paša je mignil. Zatrobil je rog; otožno je odmevalo po gozdovih. Konjeniki so razdirali šotore in vezali platno, osedlali konje, otovorili zvončkljajoče mule in ujetnike s košarami in bisagami, preprogami, naplenjenim pohištvom, polnimi kurniki in vinskimi mehovi. V kratkem je bilo vse urejeno. Zastavonoše so dvignili zeleno svilene zastave prerokove in že je izginila prednja četa v prašnem oblaku.
Nemudoma so krenili tudi drugi oddelki po cesti, ki
se je bočila kakor lok proti severu, proti Ljubljani. Konjeniki so sedeli z visoko dvignjenimi koleni po mongolski šegi v globokih sedlih na malih dolgogrivastih konjih, ki so bili vajeni slabih potov, skalovja in jarkov. V jutranjih žarkih so se bliskali in poskakovali krivi handžarji, sulice z zelenimi zastavicami, veliki loki, puščice v tulih od lisičevine; okrogle tarče so se svetile kakor majhna sonca. Puške so imeli le malokateri. V pisani mešanici so se zibali rdeči, beli in zeleni turbani. Dirjali so po trije, štirje vštric in se previdno ogibali nevarnega močvirja, ki je segalo prav do ceste. Prestrašene od rožljanja orožja in od grmečega topota tisočerih konjskih kopit so nad mahovjem hrumeč in šumeč vzletavale neštete jate divjih labodov, čapelj, štorkelj, gosi, rac in žerjavov ter se kričeč presedale na travnike in vretja, tu pa tam varljivo pokrita s tanko skorjo šašev, šotnih mahov in mnogolasov, z ločjem in bičjem, z algami, okraki in nežnobarvnimi cveti.
Vitki Omar je jahal na svojem iskrem belem Sarifu med Osman pašo in Uzeir ago. Oborožen je bil kakor drugi, le kopja ni imel nobenega. Od Sarifovega rdečega jermena so visele zelene resice, od vratu pa rdeč trak z zvezdo in polmesecem.
Naenkrat se je Omar zganil. Voda potoka Malinice, sicer tako bistra, je tekla kalna, rdeča, polna krvavih pen preko ceste v barje. Spodbodel je svojega konja, da je skočil čez potok.
Kmalu so prijezdili mimo požganega in razdejanega Rudnika pod hrib v senco. Mali Sarif je dirjal s kratkimi, naglimi koraki, zdaj pa zdaj nagajivo pritezal uzde, spuščal lepo glavo k prsim in jo dvigal zopet veselo kvišku ter otepal z dolgim repom po muhah in obadih. Gost prah se je vznašal nad četami, okoli njih in za njimi. Zadaj je mukala, meketala in beketala uplenjena živina, hripavi priganjači so vreščali, rjuli in s sulicami zbadali živali in težko obložene ujetnike, ki so pogostoma omahovali in pod težkimi tovori v dušljivem prahu trudno dvigali otekle, ožuljene noge nad kamni.
Plameneče oči konjenikov so sumljivo gledale na desno, na strme obronke Dolgega hriba. Nikjer niso videli žive duše ne bajte.
»Ta kraj je kakor ustvarjen za napad,« je dejal Osman paša, obrnjen proti Uzeir agi. »Tisoč, dva tisoč mož bi utegnilo uničiti našo vojsko. Zagradili bi nam pot spredaj in zadaj; izgubljeni bi bili vsi, kar nas je. Kam na desno v hrib? Kam na levo v močvirje? Pobili bi nas zlahka s skalami in težkimi hlodi ali nas postreljali ko stekle pse — pa nas rajši čakajo za svojimi zidovi.«
Spustili so vajeti in skokoma drveli proti Rakovniku in proti Ljubljani. Konji so bili prašni od kopita do grive. V mestu so trobili rogovi.
Prednje čete so se ustavile na dolnjem delu Prul. Tam so bili travniki mestnih očetov in mestni pašniki, imenovani Dolgi breg; segali so daleč v močvirje. Tukaj, okoli sedanjega botaničnega vrta in deloma na njem so bili živinski sejmi. Premnogokrat poplavljena tla so bila mehka in ponekod ugrezljiva. Radovedno in pozorno, toda obenem dokaj neveselo so gledali Turki proti zaprtim Hrvaškim ali Pisanim vratom. Na mestnem obzidju so se lesketali ščiti in čelade v belem ognju kakor ogledala in sulice so se svetile ko šivanke. Za obzidjem se je kadil gost, črn dim; Ljubljančani so kuhali smolo in krop za sprejem sovražnika.
Isa paša je dal poklicati krivoustega Huseina, najspretnejšega lokostrelca, in mu velel, naj naveže župnikovo latinsko pismo na brezostno puščico. Nato je poslal golobradega Huseina in zastavonošo z belo zastavo proti Pisanim vratom.
Pred njim je moralo hoditi pet ujetih mladih deklet. Ko so se dovolj približali mestnemu jarku, je sprožil Husein puščico s pismom preko obzidja. Kmalu je poslal ljubljanski sodnik odgovor po enaki pošti.
Stari župnik je raztolmačil njih pismo, ki je slovelo takole: »Krivoverci! Po starodavni šegi ne sprejemamo nobenih oboroženih nepovabljenih gostov. Vaši topovi so menda na luni. Svetujemo vam, da se neutegoma izgubite tja, od koder ste se priklatili, sicer boste morali peš in brez glave v peklenski ogenj. Amen.«
Divje so zatulili Turki, ko so slišali ta žaljivi odgovor. Vsi besni so planili posamezni oddelki v nerednih skupinah proti jarku. Bliskoma so dirjali ob obzidju in sproževali goreče puščice, ovite z ožveplanim in osmoljenim predivom. Strelice so se tresoč zabadale v krove, toda vnele jih niso, ker so bile strehe pokrite z mokrimi kožami in namočenimi cunjami. Še preden so mogli vsi sprožiti svoje loke, je zašumel iz mesta po zraku oblak strelic; iz puškarnic je šinil ogenj in dim, počile so težke puške in več konj in jezdecev se je valjalo na tleh. Naglo so pobrali mrliče in ranjence in se umaknili. Isa paša je prisegel pri svoji bradi in pri svoji sablji Ljubljančanom strašno maščevanje.
Dolga, nepregledna truma je zadirjala po cesti, v ostrem okljuku vodeči med Gradom in Golovcem ob potoku proti Poljanam. Nekateri so krenili po grajski poti, pa so se kmalu vrnili, ker so jih bile ustavile globoke in široke volčje jame, pasti, močni trnki za noge in trozobi železni »konjači«. V soteski je stala samo hiša ljubljanskega rablja, obenem konjederca. Takoj so mu zažgali zapuščeni dom.
Isa paša se je utaboril s tretjino konjenikov na Poljanah za vasjo in za velikanskimi kupi gramoza.
Drugi dve tretjini sta v presledkih prebrodili in preplavali Ljubljanico, ki je bila zunaj mesta zelo široka; desni, strmi breg je segal malone do Poljanske ceste. Iz reke sta molela blizu šempetrske cerkve dva podolgasta »gosja« otoka; nekoliko višje gori je bil tretji. Ti otoki so Turkom znatno olajšali prehod čez Ljubljanico. Na Gradu so jeli grmeti topovi, ali prepozno; krogle so padale v valove, na otoke in na bregova, da so škropili pesek, prst in vodo daleč naokoli.
Ljubljančani se niso prav upali streljati zaradi ujetnikov.
Turki so hiteli skokoma po ledini mimo šempetrske cerkve, župnišča in ograjenega velikega pokopališča. V starodavnem šempetrskem predmestju je bilo vse tiho in prazno, nikjer se ni kadil dim iz dimnikov, nikjer ni bilo žive duše; vsa vrata in okna so bila zaprta in zabita.
Kakor povodenj so se razlili Turki po Ljubljanskem polju. Kamniške planine je ogrinjala na pol prozorna megla. Že od daleč so uzrli na Friškovcu ograjen prostor z visokimi trinožnimi vešali in odrom.
»Kaj je to?« je vprašal Osman paša viteza Frauensteinerja.
»Morišče za hudodelnike, ki jih tukaj obešajo in obglavljajo. Ponoči straši tod okoli. Velika bela žena z razbeljenim srpom šviga tiho ko sova okoli vešal. Spremlja jo ogromen črn pes z ognjenimi očmi in gorečim gobcem. Od enajstih zvečer do ene po polnoči se ne upa nihče tod mimo.«
Pri Friškovcu se je obrnil Jusuf paša z drugo tretjino po žitnem polju prek Šentjanževe poti ali Kravje doline skozi Blatno vas in proti Jami v gorenji Šiški.
Osmanov oddelek pa se je ustavil pri Svetem Krištofu v veliki jami, ki so iz nje odvažali Ljubljančani pesek in gramoz za svoje hiše in ceste. Daleč naokoli so Turki postavili svoje šotore malone do starodavnega lesenega pekovskega križa, kjer sta se cepili Kriška cesta in pot proti Klečam. Širno polje se je zdelo polno rdečih makovih cvetov. Nad ljubljanskim Gradom pa je poleg novih zlato-modro-rdečih praporov kljubovalno in ponosno plapolala tudi velika zlato-modro-rdeča zastava kranjskih stanov.
==ENAINDVAJSETO POGLAVJE==
| |||