Lepi janičar: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 2.880:
Osmanov oddelek pa se je ustavil pri Svetem Krištofu v veliki jami, ki so iz nje odvažali Ljubljančani pesek in gramoz za svoje hiše in ceste. Daleč naokoli so Turki postavili svoje šotore malone do starodavnega lesenega pekovskega križa, kjer sta se cepili Kriška cesta in pot proti Klečam. Širno polje se je zdelo polno rdečih makovih cvetov. Nad ljubljanskim Gradom pa je poleg novih zlato-modro-rdečih praporov kljubovalno in ponosno plapolala tudi velika zlato-modro-rdeča zastava kranjskih stanov.
==Enaindvajseto poglavje==
Nad širokim Ljubljanskim poljem se je lesketal v ponedeljek po Telovem, 3. junija 1472. leta, izredno krasen dan. Sicer tako mirno in tiho ravan je oživljalo neprestano vrvenje in gibanje. V jami pri Svetem Krištofu in daleč naokoli za njo se je belil šotor do šotora in povsod so švigali urni mohamedanski jahači križema po pomendranih njivah in tratah.
Ujetniki so morali zgraditi okope pred jamo, pa tudi debel, visok nasip iz peska, butar, kamenja in hlodov pred Osmanovim škrlatastim šotorom, razpetim na severnem delu velikega taborišča. Ljubljanski možnarji so grmeli le poredkoma; previdni branitelji so hranili strelivo za skrajno silo.
Osman paša je sedel razoglav, s podvitima nogama na pomarančasto rumeni svilnati blazini in računal na rovaš, koliko utegne izkupiti za sužnje; nato je ugibal, koliko enako oblečenih ugrabljenih dečkov in deklic bo mogel pokloniti sultanu. Pred pašo je klečal stari srepooki sluga Ilmihal; odložil je okrašeno usnjato brivsko latvico in jel z neznansko važnim, skrbnim obrazom briti svojega gospoda. Delo mu je uspevalo tako lepo, da se je sam naslajal ob njem in ves blažen počasi pomikal svoj jezik med ustnami od kota do kota. Obenem je pazil, da ne bi prekucnil hrastovega torila z velikimi žoltimi mandragorovimi jagodami, ki jih je rabil Osman paša vsak večer za uspavalo. V ozadju je na preprogi ždel Omar, zamišljen, s sklonjeno glavo; male roke je sklenil pod levim kolenom. Ohlapna temno zelena janičarska suknja, segajoča mu do podkolen, in široke rdeče hlače so uspešno utajevale obliko mladega dekleta. Od zunaj so se slišali raznoteri glasovi živahne množice, govorjenje, klici, žvižgi, udarci, grohot, škripot, ropot. Zdaj pa zdaj je mlačen popoldanji piš zazibal zaveso in dovajal močan duh po lesu, usnju in konjih.
Že ves teden so taborili Turki pred Ljubljano. Vsak dan so se shajali paše in Uzeir aga v taboru za Poljansko vasjo. Načelniki so primerjali Isa pašo hudemu risu, Osmana ponosnemu levu, Jusufa lenemu medvedu, Uzeir ago pa nenasitnemu volku.
Ko so oplenili in opustošili mestno okolico, so morili in ropali ob Savi do Kranja, do Radovljice in po Savinjski dolini do Celja. Ogibali so se utrjenih mest in gradov. Iztaknili so pa vsako še tako skrito vasico na visokem hribu ali v samotni dragi. Ujetniki, privezani na stremena ali za konjske repe, so jim morali kazati skrivališča znancev po rupah, duplinah in tokavah. Mnogo so zasačili kmetov, ki so se bili vrnili domov, meneč, da so Turki že izginili iz dežele. Povsod so upepelili hiše, hleve, skednje, kozolce, uljnjake, cerkve, kapelice, znamenja, zasuli korita in vodnjake, posekali sadno drevje. Blizu gorečih zaselkov in vasi so se vneli celi gozdovi. V strahotni krasoti so plameneli široki, velikanski ognji daleč v temno noč. Povsod so konjeniki lovili žene in dekleta ter se z ostudnim grohotom rogali obupanim žrtvam vpričo njih mož in ženinov in staršev. Povsod so pobili pastirje, poklali prašiče in odgnali črede. Prizanašali niso nikomur, niti bolnim materam niti dojenčkom; te so nabadali na sulice in jih metali po kolovozih. Zlasti so besneli in divjali, kadar so bili pijani vina in hašiša. Posebno neusmiljeno so mučili stare mašnike in jim trli pokajoče kosti, preden so jih poklali. Povsod so zaznamovali njih pot plameni, mrliči, gavrani.
Neznosno je trpel Omar, kadar je moral biti priča silno gnusnim in ostudnim orgijam. Tedaj se je bal tudi Osman paše, ki je bil ob takih prilikah ves spremenjen. Trla ga je obupna žalost in mučile so ga strašne misli: »zakaj morajo ubogi kristjani trpeti tako silno, huje kakor živina? Zakaj jim ne pomaga vsemogočni, preusmiljeni bog? Ali sta vendar dva stvarnika in je Alah močnejši? Zakaj dovoljuje bog, da moram tako hudo trpeti tudi jaz, ki nisem storil nikomur nikdar nič žalega? Zakaj je na svetu morje žalosti in komaj studenček veselja?«
»Ali si bolan, dragi moj Omar?« je vprašal Osman paša, ki je včasih od strani pogledal svojega miljenca.
»Nisem, hvala bodi Alahu!« se je odzval Omar, pokimal po turški šegi v znak zanikanja in prožno skočil na noge. Njegove kretnje so bile docela fantovske. Dolga ježa, napori vojevanja so mu vzeli vso dekliško nežnost.
Sluga je oplaknil in obrisal paši gladko obrito glavo in mu pomagal omotati turban.
»Dobro, Ilmihale! Zdaj le k Savi! Ne mudita se mi dolgo! V kratkem dospe Isa paša.«
Odšla sta in odvezala svojega konja in paševega vranca Atmadžo ter odjezdila med šotori. V taboru se je vse gnetlo in motalo, ljudje in živina. Pod visečimi kotli je v pepelu tlela žerjavica. Ujetniki so tesali dolge lestve in delali smolne vence za napad na Ljubljano. Nekateri sinovi prerokovi, premagani od žlahtnega samostanskega vina, so ležali v umazanih, povaljanih opravah vznak ob šotorih in smrčali; pravi mohamedanec sicer ne sme piti nikakršnih opojnih pijač, ali žejni grešniki so se tolažili z zaupno domnevo, da jim dobri Alah spričo njih velikih zaslug za pravo vero prav rad odpusti tak majhen grehek, kakor je uživanje trtne kapljice. Od vseh strani so prihajali četaši; vračali so se tudi ogleduhi, ki so stikali in vohunili okoli ljubljanskega obzidja povsod, koder jih ni oviralo ugrezno mahovje in močvirje.
Lep je bil dan, ali zelo vroč. Noben oblak ni kalil čudovito jasne neizmerne sinjine, ki so se po njej razpenjale in zatrepetavale nevidne zlate strunice. Tako sijoče in tako prozorno je bilo čisto ozračje kakor za vedrih jesenskih dni. Veliki vrt kranjske dežele, plodovito Ljubljansko polje je bilo domala opustošeno. Ploščate podkve turških konj in noge ulovljenih kristjanov so bile pomendrale visoko žito in travo. Nikjer naokoli ni bilo več ne lične vasice ne prijazne cerkvice. Izza ožganega golega drevja so otožno gledali kupi pepela, oglja in očrnelega zidovja. Zbežale so čebele; prepelice, jerebice in škrjančki so zapustili pohojena gnezda.
Rad je gledal Omar mogočne, tihe gore, ponosne planine; naslajal in zasanjal se je ob prirodni lepoti; mlada duša mu je v trenutkih zamaknjenosti pozabila bedo in gorje. Kolikokrat je gledal to vzvišeno, nedostopno krasoto — nagledati se je ni mogel. Ali še nikdar se mu ni zdel gorski svet tako čaroben kakor danes. Ves prevzet je motril te holme in brdine, te griče in hribe in gore, motril in občudoval ogromni čarovniški Grad, Kamniške planine s skalovitimi strminami in globoko ubrazdanimi goljavami, z orjaškimi stolpi in okopi v stoterih barvah, lučeh in sencah, v megleni daljavi pa gorenjskih velikanov ledene plašče, in za tankim tankim vilinskim pajčolanom Triglav s prebelim turbanom.
»Kako lepo!« je vzkliknil mladi jezdec. »Ilmihale, poglej no! Kako lepo!«
»Mhm, lepo vreme nam je naklonil Alah,« je odvrnil sluga suhoparno.
»Gore poglej, gore, planine!«
»Planine, gore,« je kislo zagodel pusti dedec. »Kaj bi, gospodine mladi, s planinami? Planina je planina, gora je gora. Ta je malo večja, druga spet malo manjša; tukaj se pehaj navkreber, tam lazi spet dol: nerodno jezdecu in konju. Pameten konjenik ljubi ravnino, planjavo; ne mara gor. Ako bi bil jaz vladar sveta, bi morali sužnji razkopavati vse hribe in gore, da bi bila lepo ravna vsa zemlja od polnočnih krajev do poldanskih, od jutrovih do večernih.«
»Ozri se na polnočno stran, nekoliko na levo! Tam je kraljestvo nepremaganega zlatoroga. Iz krvi zadete živali vzniknejo rože, od njih ozdravi ranjena žival mahoma in pahne drzovitega lovca v prepad. Tako so mi pravili ujetniki.«
»O, ta je pa že bosa,« je zabavljal modri Ilmihal.
Slugova smešna suhoparnost je udobrovoljila Omarja, da je bil vesel vsega, karkoli je videl. Jahala sta skozi visoko rž, ki je včasih zavalovala kakor razburkano jezero. Na sivo zelenih bilkah so jezdili krasno pisani polži in svetli žužki v gizdavih suknjicah. Ob klasju so podrhtevali rumenkasti prašniki, prenežnim zastavicam podobni. Spodaj je sinjela modrica in gorel mak. Tamkaj, dovolj daleč od tabora, so petpedikale v žitu prepelice, v jasnih višavah pa so drobili nevidni škrjančki in peli himno radosti, peli himno svobodnega življenja. Pot je vodila navzdol proti šumeči Savi. V bližnjem gozdu so peli močnoglasni, veseli ščinkavci in kukale kukavice; v bukovju so ganljivo žvižgali očka kos in pripovedovali zali mamki in porednim otrokom cele povesti. Po travnikih, posutih z rumenimi zlaticami, belim rmanom, lilastimi kolobarnicami in sivkasto okučmanim regratom, so trdovratno godli zaljubljeni murni.
Kmalu sta bila na bregu Save, kjer so bila peskovita tla vsa razhojena od širokih turških podkev. Zatopljen v svoje misli Omar skoraj ni vedel, kdaj sta napojila konje in krenila nazaj proti taboru. Kakor lična igrača se je od modrine odbijal ljubljanski Grad s svojimi sivimi zidinami, temnim drevjem in svetlo zelenimi travniki med plešavim Golovcem in širokoplečim temno modrim Krimom v ozadju.
»Ah, da bi bil to grad mojih sanj, grad mojih staršev!« je vzdihnil Omar natihoma. Kadarkoli je jahal v tej smeri, vselej mu je vzletela mlada duša iz žalostne, tesnobne stvarnosti v mikavni lepši svet svobodne domišljije in zasanjala o njega skrivnostih. Zaigrala mu je živa fantazija in mu pričarala viteza, mladega kajpa, lepega seveda, pa še prav posebno lepega, hrabrega in obenem tako blagega, kakršnih je bilo, žal, le malo na svetu. Ta vzorni mladenič pridrvi na krasnem konju s svojimi hlapci v turški tabor, Omar se mu da ujeti — o kako rad! Zbogom, Turki! — Bridko se je nasmehnil, ko se je lepa utvara razblinila v strašni strašni prazni nič.
==DVAINDVAJSETO POGLAVJE==
| |||