Lepi janičar: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 2.994:
Paši sta odjahala vsak v svoj tabor. Izpod kopit se je dvigal črn ogleni prah, pomešan s sajami. Ožgano drevje je bilo golo kakor pozimi. Ves večer je čutil Omar grenkobni, trpki dim okoli sebe in vso noč se mu je sanjalo o nesrečni mladi materi in o velikanskem požaru.
==Triindvajseto poglavje==
Drugo jutro so se dvignili Turki iz vseh treh taborov naenkrat, da bi napadli Ljubljano od vseh dostopnih strani: Isa paša pred Poljanami in frančiškanskim samostanom, Uzeir aga pri Pisanih vratih in na Prulah, Osman in Jusuf paša pa pri Vicedomskih vratih in ob zahodnem in južnem obzidju pred Gradiščem in Krakovim.
Isa paša je bil zelo slabe volje. Sinoči so mu prinesli vohuni novico, da so poslali Štajerci Ljubljančanom sokola z listkom, ki jim je oznanjal, da jim prihite v kratkem pomagat tudi oni; naj se torej ne podajo, ampak naj junaško vztrajajo. Nič manj ni jezilo paše, da jutranja megla ni bila tako gosta, kakor je bil to pričakoval; komaj so zapustile njegove čete tabor, že je jela izginjati in odkrivati okolico. Le mesto in Grad je odevala siva odeja.
Tiho so jahale Isove čete izza Poljan. Nad Ljubljano so se trgale in zopet spajale lahne meglice, kakor dih povodnega moža in vil. Živahno so frfotale zastavice na sulicah kakor privezani netopirji, konjski repi na praporih so se zvijali kakor kače. Preko reke je dovajal veter rezki, dušeči duh še zmerom kadečega se in tlečega požarišča v šempetrskem predmestju.
Konjeniki so si bili namazali svoje male, okrogle tarče na zunanji strani in na robeh z lojem, da bi lažje odpolzele sovražne strelice in sulice. Kar najtiše so se bližali okopom in obzidju, ki je varovalo frančiškansko cerkev, pokopališče, vrt in samostan pred Poljanami. Upali so, da osvoje te nezidane nasipe in utrdbe s prvim naskokom.
Isa paša je včasih zadrhtel od nepotrpežljivosti, od maščevalnosti in plenaželjnosti. Kar se je zganil: v frančiškanskem zvoniku je jelo biti plat zvona. V kratkem je pozvanjalo tudi na Gradu, v Šenklavžu in pri Sveti Elizabeti v meščanski bolnišnici.
Poslal je dolgo vrsto najspretnejših puščičarjev proti utrdbam, zgrajenim iz kamenja, peska, hlodov in trnovih butar. Nad njimi so videli belo zelene čelade perjanice ljubljanskih meščanov, belo rdeče šope vojakov najemnikov, njih obraze do pod oči in več oddrobljenih oturbanjenih glav zasačenih vohunov.
Vojaki, vajeni vojevati in slepo pokoriti se ukazom, so čakali mirno, da so se jezdeci približali na petdeset korakov, potem pa so ustrelili iz pušk in sprožili samostrele. Pogodili pa so le dva moža in tri konje. Turki, nekoliko preplašeni od močnega pokanja, so za hip nehote nategnili uzde, potem pa kriče drveli dalje. Vojaki in meščani so streljali naglo zaporedoma; prazne puške so jim nabijali tovariši za njimi. Vedno več napadalcev je pocepalo iz sedel. Tudi konjeniki so hitro izproževali svoje loke, ali zadeli so v hlastni naglici le nekaj železnih čelad; druge puščice so obtičale v lesu in butarah.
S strašnim glasom je junačil Isa paša svoje čete. Odurni
obraz mu je vse bolj pačila razjarjenost; srepe oči so mu begale na vse strani. V levi je vihtel zeleno zastavo, v desni pa handžar s črnim ročajem, okrašenim s srebrnimi glaviči in višnjevimi safiri. Rotil je svoje ljudi in jim grozil, ali morali so se umikati za hiše, ki so stale ob vodni strani Poljanske ceste.
Iztaknili so voz. Naložili so nanj peska in sena. Za tem velikanskim ščitom se je približevala devetorica utrdbam in izkopala dva velika kamna iz peska. Brambovci so metali goreče bakle na seno, da se je vnelo. Toda že so porinili Turki dve vreči, polni smodnika, v luknji, zanetili vžigalnik in potegnili voz nazaj. Kmalu nato je silno počilo in se zakadilo; v nasipu je zevala precejšnja praznina. Mohamedanci so zarjuli od veselja in se z besnim navalom zakadili skozi predor.
Za okopi je kar mrgolelo brambovcev. Poleg vojakov in kmetov, oboroženih s kosami, vilami, cepci, sekirami in cepini, so se gnetli zraven svojih pomočnikov in hlapcev trgovci pod veliko zastavo svojih patronov, svetega Roka in Boštjana. Blizu njih so stali žilavi mesarji z banderom svojega varuha, svetega Lenarta, in rdeče-belo oblečeni veslači. Pred šenklavško šolo so belili železo žebljarji in korenjaški kovači, ki jim je patronoval sveti Eligij. Blizu njih so se zbrali čolnarji in pa ribiči, ki so bili dali sezidati prvo šenklavško cerkev na čast svojemu pokrovitelju, svetemu Miklavžu.
Najhuje so sprejeli Turke kovači, sami velikani, goloroki, sajavi, v dolgih usnjatih okrilnikih. S kleščami so jemali iz žerjavice razbeljene kose in debele krogle, po dve in dve zvezani z verižicami, in jih metali med konjenike. Nato so planili nadnje z razbeljenimi, težkimi kladivi in dolgimi, žarečimi drogi. Konji so se plašili in vzpenjali; grozno opekli so kričali glasneje kakor njih jezdeci, ki so padali iz sedel in se zvijali v silnih bolečinah. Vnela se je obleka, goreli so turbani, zadišalo je po pečenem mesu. Na tleh so ležali konji s pritegnjenimi ušesi, vrteli oči, dvigali glave, moleli jezike, širili nozdrvi in tolkli s kopiti, da bi vstali. Turki, vajeni, da se jim ne upira nihče, niso bili pričakovali tako hudega odpora in odboja. Kar najhitreje so krenili nazaj. Ali od tam so pritiskali drugi. Ubežalo jih je le malo. Mnogo so jih ujeli in pobili brambovci, osokoljeni po zgledu junaških kovačev, ki so gnali pred sabo cel roj sovražnikov mimo frančiškanskega pokopališča in samostana proti vodi. Po globoki Ljubljanici so plavali pisani turbani, konjske glave in mrtveci počasi proti mestnemu mlinu.
Pridirjal je sel in javil beglerbegu, da je padel Uzeir aga pred Pisanimi vrati; samostrelna puščica da mu je prebodla vrat skoz in skoz. Isa paša je škripal z zobmi, klel po turško in hrvaško. Krogla je priletela ob srebrni okrov njegovega korana na prsih in padla na sedlo. Paša se je srdito nasmehnil in gonil vedno nove roje proti predoru.
Vojščaki in meščani so streljali hitreje. Druga svinčenka je zadela beglerbegovega konja naravnost v čelo. Žival se je zgrudila mahoma in butnila z glavo ob tla. Isa
paša je težko telebnil poleg konja. Na desni roki je začutil skelečo bolečino; handžar je zažvenketal ob kamnu. Naglo so potegnili konjeniki svojega poveljnika izpod konja, odnesli onemoglega na varen kraj in mu obvezali zlomljeno roko, ki je bolela pašo čim dalje, tem huje. Zapovedal je napadalcem, naj se umaknejo.
Medtem sta navalila Osman in Jusuf paša od treh strani na Novi trg. Špitalskega mostu se ni lotil nihče, ker so se bali topov in podkopov.
Tudi na Novem trgu so straže takoj zapazile sovražnika. Zatrobili so rogovi; jelo je zvoniti v križanski cerkvi in kmalu nato v cerkvi svetega Klemena in Fridolina na Bregu.
Sprva so rojili konjeniki ob jarkih in visoko dvigali kopja z nasajenimi bledimi glavami. Konji so dirjali skokoma z daleč iztegnjenimi vratovi in upognjenimi životi tako blizu tal, da so se stremeni skoraj dotikali zemlje. Hlastno so prožili Turki puščice nad obzidje, kjer so videli pisane čeladne perjanice meščanov in plemenitašev, napete loke in samostrele, metalne stroje in grozeče cevi. Topa ni bilo tu nobenega. Ljubljančani so postavili na predprsje tudi nekaj oblečenih slamnatih možicev; mnogo strelic in puščic so potratili Turki za te nedolžne možičke, preden so spoznali zvijačo džaurov. Njih prenaglo sprožene strelice so padale od zidov in stolpov v jarke, na strehe, na dvorišča, na ulice in v Ljubljanico.
Strah in bojazen sta hrabrila tudi manj pogumne in šibkejše. Pokalo je na vsem obzidju, puščice in svinčenke so brenčale v turške tolpe, metalni stroji so se potresali od močnih sunkov in bruhali v velikem loku kamenje na sovražnika. Tu in tam se je zvrnil jezdec s konja, pa tudi za obzidjem in za stolpnimi linami je izginila marsikatera glava, očrnela od dima.
Po prvem navalu so se zaklonili Turki za gostolistnim vicedomskim gajem in za grmovjem in razvalinami v Gradišču. Kmalu pa so rojili drugi roji peš proti najslabšemu zidovju, pred židovskimi hišami na levo od visokih vicedomskih vrat, ki so bila od hrastove sredice in obita z debelimi žeblji in mednimi ploščami. Navzlic streljanju so premostili petnajst korakov širok jarek z dolgimi debli. Ročno so naslonili dolge lestve na visoki, s pomijami, smetmi in drugo nesnago onečejeni zid. Z
golim handžarjem med zobmi, z malimi okroglimi tarčami
nad turbani so plezali urno kvišku kakor veverice. Že so prisopihali nekateri na gorenjo polovico lestev. Tedaj pa so zagrmeli na njih ščite težki kamni. Ulila se je nanje vrela smola in krop iz dolgoročajnih ponev in kovinastih cevi ter jim poparila kadečo se obleko, kožo in meso. Opekli so padali vznak na smetišča in v blatno vodo, da je visoko brizgala ob zidovje, rjuli so kakor obstreljena zverjad, podrhtavali in umirali v strašnih krčih. Naskakovali so drugi roji; z odsekanimi prsti in rokami so strmoglavili v deset laktov globoki blatni jarek. Nekatere lestve so se ulomile, nekatere pa so se vnele od goreče smole.
Omar je sedel čvrsto in pokonci na konju, ali bil je silno bled. Omamljen od bojnega trušča je videl vse kakor skozi meglo. Kadar je zažvižgala krogla mimo njega ali se zarila v tla, je nehote in nevede sklonil glavo. Ilmihal, zadet v dlan, si je lizal rano kakor obstreljena zver. Tla naokoli so bila posejana z belopernatimi puščicami.
»Nazaj, Omar!« je velel Osman paša. »Džaurska krogla ni vredna, da bi te zadela.«
Ilmihal ga je odvedel za zid v Gradišču.
Turki so odnehali drugi pot. Jusuf paša se je celo naveličal neuspešnega naskakovanja. Navalil je bil s smoljaki trikrat na obzidje pri križevniškem vrtu in šoli, toda odbili so ga neustrašeni branitelji, med njimi križevniki v belih redovniških plaščih s črnimi križi. Popihal jo je s četami v svoj tabor za Šiško.
Prah je legel na mrtve in ranjene ljudi in konje, na izgubljeno orožje in na rdeče mlake.
Ko so opazili branitelji, da je odjahal velik del sovražnikov, jim je zrasel pogum in mikalo jih je, da bi zaigrali bojno kolo zunaj mesta. Zatrobila sta dva trobarja in urno zopet potegnila naličnika pred obraz. Hitro so spustili vzdižni most na verigah preko jarka. Na tesno, sedlo ob sedlu, stremen ob stremenu, je izjahala polovica oklopnikov, meščani in vitezi z oprodami in hlapci, sami korenjaki na izbor. V raznoterih sestavah so se bohotile barve na ščitih, na čeladah pa rodbinski znaki, podobe živali, rastlin, orožja. Črne, bele in rdeče čapljine perjanice so nihale nad železnimi šlemi. Vsak vitez si je bil opasal okoli prsi ali pripel na mečevem jermenu pisano vezilo, ponavadi resnično ali fingirano darilo lepe dame. Veliki, koščeni konji so imeli železne naprsnike in načelnjake z železnimi rogmi; njih usnjate odeje so plapolale ko velike peruti zmajev.
Med prvimi sta za vicedomom Jurijem Rainerjem jezdila vitez Ahac Doljanski in mladi baron Marko Gradnikar. Vitezu Ahacu je trepetalo dolgo pavje pero nad težkim šlemom. Ob širokih prsih sta mu bingljali opletena vinska čutara in kositrna puščica, polna zdravilnega mazila, ki ga je bil kupil od veleučenega židovskega zdravnika Jisroela. Ker se je hudo bal, da mu sovražno orožje preseka čutaro in se mu izlije prežlahtna malvazija, je odpil dobro tretjino, preden si je zapel čelado in naličnik. Jahal je rjavega žrebca Markovega oprode, ker je bil ta konj hitrejši in krepkejši od njegovega. On in baron Gradnikar sta bila vsa v železju, kakor večina oklopnikov. Sredi oklopnikov je vihrala zastava iz češnjevo rdeče svile z zlatimi plamenci.
Potem so prikorakali konjeniki v okovanih usnjatih opravah z zelo dolgimi sulicami in se postavili v poln štirjak, po štirinajst mož na vsaki strani. Jesenova kopjišča so tičala v jermenih, visečih od leve rame proti desnemu boku. Kopja so štrlela na vse plati kakor ježu bodice; ta strahovita falanga se je pomikala kakor živ stroj.
»Zdajle pa bo nekaj!« je prišlo vitezu Ahacu na misel. »Pomagaj mi, ljubi sveti Jurij, pa tudi ti, moj prijazni patron Ahac!«
Ko so Turki uzrli sovražnike, se je razleglo iz tisočerih grl: »Alah il Alah!« Kakor pobesneli so planili nad pehoto in konjenike. Kristjani so se jim tiho bližali. Urno je izjahala tudi druga polovica oklopnikov.
Turki so skušali s sabljami presekati dolga kopjišča suličarjev in predreti njih goste redi. Ali zaman so se zaganjali proti tej živi trdnjavi, ki ji je pomagala konjica na obeh krilih. Nizko nad grivami sklonjeni so se zaleteli oklopniki z naperjenimi kopji proti mohamedancem.
Osman paši so žarele oči ko žerjavica. Visoko je vihtel svojo damaščanko in kričal: »Naprej, junaki! Ne kalite slave naših dedov!«
Turki so sprožili svoje dolge samokrese. Kmalu so se pomešali bojevniki v metežu in prahu. Pisana množica se je motala in gnetla v hudi borbi ter se pomikala zdaj nekoliko naprej, zdaj nekoliko nazaj; zdaj so se vrste širile, zdaj ožile. Toda viharnemu navalu težkih oklopnikov se lahki turški konjeniki niso mogli dolgo ustavljati, tem manj, ker se je njih orožje domala zaman lomilo in krhalo ob železnih oklepih. Osman paša je ukazal, naj se umaknejo streljaj daleč. Kristjani so takoj planili za njimi. Tedaj je poslal paša čilih čet sovražniku v zaledje, da bi ga naskočile in mu zastavile povratek v mesto. Križali so se težki meči in ostri handžarji, da so se kovale iskre. Kri je tekla konjem od griv, od sedel, od stremen; podkve so polzele v rdečih lužah. Na tleh so ležali pod padlimi konji ranjenci, kleli, tulili, ječali ter zabadali sulice in sablje sovražnim konjem v trebuh ali v kolena.
Vitez Ahac je oddal kopje in ščit svojemu oprodi, Joahimu Kheberlu. Izdrl je meč in ga sukal z obema rokama tako hitro, da se je videl nad njim kakor svetlo kolo. Mahal je s tako vnemo in jezo naokoli, da je odsekal sam sebi pavje pero s čelade. Zdajci je pobil dolgi Turek Kheberla s težkim buzdovanom. Razjarjeni vitez Ahac je maščeval svojega oprodo; razklal je Turku lobanjo.
Naenkrat je začutil Osman paša, da mu lije toplo izpod turbana.
»Gospod, ranjen si!« so vpili prestrašeni konjeniki okoli njega. Odjahal je v Gradišče k oddelku v zaklonišču. Kar je pridirjal sel in mu naznanil, da si je Isa paša zlomil roko in se umaknil s četami v svoj tabor.
Tedaj je sonce posijalo skozi izginjajočo jutranjo meglo. Na luskinastih, verižnih in gladkih oklepih so drhteli podolgasti odsevi, od golih palašev so bliskale iskre in žarki. Nenadoma je močan pok pretresel ozračje; na Gradu so jeli grmeti topovi. Za silo obvezani Osman paša je zapovedal, naj se vrnejo čete v šotorišče na Ljubljanskem polju.
»Turki beže! Turki beže!« se je radostno glasilo med ljubljanskimi bojevniki.
»Za mano, kdor je junak!« je zavpil Marko in dirjal za bežečimi sovražniki. Za njim je drevil vitez Ahac. Oba sta bila v kratkem daleč pred drugimi.
»Nazaj, Marko, nazaj!« je kričal vitez Ahac in skušal obrniti žrebca. Toda konj se je vselej zopet okrenil in dirjal za Markom, kakor je bil vajen. To je po pravici jezilo viteza Ahaca in grdo je jel zmerjati rjavca: »Kam pa, kam, ti osel? Kam pa te nese vrag, prismoda rjava? Bodi no pameten in nikar ne sili lahkomiselno v pogubo!
Ali si obseden?«
»Ujemite obadva živa!« je velel Osman paša.
Po kratkem boju so ju razorožili in ju odvedli na njunih konjih proti taboru. Grajski topovi in možnarji so venomer bruhali kamenje in železo. Turki so se razkropili v majhne roje.
»Zdaj so naju pa ujeli!« je žaloval vitez Ahac. »Presneta reč vendar! Kdo bi bil pričakoval kaj takega? Sem pa res radoveden, kaj vse bodo uganjali surovi Turki z ubogim Markom in mano. Lepega gotovo nič. Obeta se nama slaba zabava. Kmalu bo tvoje glorije konec, vitez Ahac.«
==ŠTIRIINDVAJSETO POGLAVJE==
| |||