Lepi janičar: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Feelgood (pogovor | prispevki)
Feelgood (pogovor | prispevki)
Vrstica 3.181:
»Preveč imajo straž naokoli.«
 
==Petinvajseto poglavje==
==PETINDVAJSETO POGLAVJE==
 
Prikrevsal je godrnjavi Ilmihal z nerodnimi, gugavi
Prikrevsal je godrnjavi Ilmihal z nerodnimi, gugavi mi koraki trudnega jahača.
 
»Oba k paši!«
 
»Kakšne volje, velečastiti efendi, izvoli biti tvoj presvetli gospodar?« ga je vprašal vitez Ahac zelo vljudno.
gospodar?« ga je vprašal vitez Ahac zelo vljudno.
 
»Prav slabe!« je renčal sluga.
 
»Jaz pa židane! Osman paša prodaja dolgčas, pa bi se rad pomenil kaj pametnega. No, hajdimo!«
»Jaz pa židane!
Osman paša prodaja dolgčas, pa bi se
rad pomenil kaj pametnega.
No, hajdimo!«
 
S težkimi koraki sta odrožljala oklopnika z Ilmihalom proti hrastu. Pri paši, nekoliko bolj zadaj, je sedel Omar in mu deval hladilne obkladke na oteklino in rano. Marko in Omar sta se nekaj trenutkov gledala radovedno, nekako osuplo. Vitez Ahac pa se je lahno priklonil in želel paši malo hripavo, vendar dokaj prijazno dober večer: »Akšamlar hair oslun.«
S težkimi koraki sta odrožljala oklopnika z Ilmihalom
proti hrastu.
Pri paši, nekoliko bolj zadaj, je sedel Omar
in mu deval hladilne obkladke na oteklino in rano.
Marko
in Omar sta se nekaj trenutkov gledala radovedno,
nekako osuplo.
Vitez Ahac pa se je lahno priklonil in
želel paši malo hripavo, vendar dokaj prijazno dober
večer: »Akšamlar hair oslun.«
 
»Turški znaš?« se je začudil Osman paša in z velikim zanimanjem motril ujetega viteza, ki je že od daleč dehtel po žlahtni malvaziji.
zanimanjem motril ujetega viteza, ki je že od daleč dehtel
po žlahtni malvaziji.
 
»Nekoliko že,« se je vitez odrezal hrvaški ter si mislil: »Priljuden mož je; kar tika me, kakor starega prijatelja.« Naglas je pa pridal: »Naučil sem se od ujetnika v Ljubljani.«
»Priljuden mož je; kar tika me, kakor starega prijatelja.«
 
»Kako ti je ime? Kaj si?«
Naglas je pa pridal: »Naučil sem se od ujetnika v Ljubljani.«
 
»V Ljubljani so mi rekli že vse sorte: grofovska milost, knežja visokost pa tudi veličanstvo. Pravzaprav pa se imenujem vitez Doljanski, domine gloriosissime!«
»Kako ti je ime?
Kaj si?«
 
»V Ljubljani so mi rekli že vse sorte: grofovska milost,
knežja visokost pa tudi veličanstvo.
Pravzaprav pa se
imenujem vitez Doljanski, domine gloriosissime!«
 
»Kaj pa je to?«
 
»Latinski.
»Latinski. Preslavni gospod!«
 
»Ali znaš tudi latinski?«
 
»Pa še kako! Pa tudi italijanski govorim in grški, francoski in nemški.«
»Pa še kako!
Pa tudi italijanski govorim in grški, francoski
in nemški.«
 
»In kdo si ti?« se je obrnil paša k mlajšemu.
Vrstica 3.239 ⟶ 3.215:
»Baron Gradnikar.«
 
»Imeniten plemenitaš in junak kakor jaz,« je dostavil vitez Ahac. »Kakor vidim, si ranjen! Tukaj imam čudovito mazilo veleslavnega zdravnika. Malo je tako učenih Judov v Ljubljani, kakor je stari Jisroel. Ozdravil ti je že takega, ki je bil skoraj fundamen taliter mortuus, to se pravi takega, ki že ni mogel več migati. Namaži se s temle zdravilnim mazilom pa te neha boleti, kakor bi pihnil!«
»Imeniten plemenitaš in junak kakor jaz,« je dostavil
vitez Ahac.
»Kakor vidim, si ranjen!
Tukaj imam čudovito
mazilo veleslavnega zdravnika.
Malo je tako učenih
Judov v Ljubljani, kakor je stari Jisroel.
Ozdravil ti je že
takega, ki je bil skoraj fundamen taliter mortuus, to se
pravi takega, ki že ni mogel več migati.
Namaži se s temle
zdravilnim mazilom pa te neha boleti, kakor bi pihnil!«
 
»Zdiš se mi čuden človek.«
 
»Čuden? Na svetu je mnogo čudnega. Meni se zdi najbolj čudno to, da sem tukaj. Priznati moram, da bi bil najrajši daleč od tod. Če bi bil jahal svojega konja, ne bi doživela midva nikdar časti, da bi se spoznala. Moj konj je izboren; pameten je in vedno trezen. Kar sam me varno prinese domov. Zelo moder je moj seree, moj Zelenko, četudi je samo konj. Toda zdaj se pa le namaži! Izvoli! Bujrum, efendi!«
»Čuden?
Na svetu je mnogo čudnega.
Meni se zdi
najbolj čudno to, da sem tukaj.
Priznati moram, da bi bil
najrajši daleč od tod.
Če bi bil jahal svojega konja, ne bi
doživela midva nikdar časti, da bi se spoznala.
 
Osman paša je še enkrat strogo vprašujoče pogledal vitezu Ahacu v oči, potem pa je mignil Omarju, naj ga pomazili s prijetno dišečim zdravilom.
Moj konj
je izboren; pameten je in vedno trezen.
Kar sam me varno
prinese domov.
Zelo moder je moj seree, moj Zelenko,
četudi je samo konj.
Toda zdaj se pa le namaži!
Izvoli!
Bujrum, efendi!«
Osman paša je še enkrat strogo vprašujoče pogledal
vitezu Ahacu v oči, potem pa je mignil Omarju, naj ga
pomazili s prijetno dišečim zdravilom.
 
»Čemu ima mladi vitez višnjevo tkanino na prsih?« je vprašal Osman.
vprašal Osman.
 
»Vsak vitez mora imeti svojo oboževanko ali pa se mora vsaj delati, kakor da bi jo imel,« je pojasnjeval vitez Ahac namesto Marka. »Vsak vitez mora nositi darilo svoje izvoljenke z njenimi barvami. Kdor je nima, si pa vsaj misli, da jo ima in da mu je podarila pisano vezilo. Baron Gradnikar še ni našel kraljice svojemu srcu. Ali zato ne prodaja nobene žalosti, ampak z velikim veseljem nosi svoj višnjevi trak.«
»Vsak vitez mora imeti svojo oboževanko ali pa se
mora vsaj delati, kakor da bi jo imel,« je pojasnjeval vitez
Ahac namesto Marka.
»Vsak vitez mora nositi darilo
svoje izvoljenke z njenimi barvami.
Kdor je nima, si pa
vsaj misli, da jo ima in da mu je podarila pisano vezilo.
 
Baron Gradnikar še ni našel kraljice svojemu srcu.
Ali
zato ne prodaja nobene žalosti, ampak z velikim veseljem
nosi svoj višnjevi trak.«
 
»Ali imate smešne običaje!«
 
»Saj to je ravno prava smetana vzvišene ljubezni, da ljubi vitez damo, ki je morda sploh ni! Tega ne prenese vsak, domine serenissime!«
ljubi vitez damo, ki je morda sploh ni!
Tega ne prenese
vsak, domine serenissime!«
 
Tedaj se je Omar po dolgem času zopet zasmejal naglas. Tudi Osman paša ni mogel več ostati resen. Nasmehnil se je in rekel: »Zdi se mi, da si iz dežele velikih opic!«
 
Le Marko se ni smejal. Omarju je zelo ugajal njegov mirni, ponosni obraz. Obhajalo ga je čudežno, doslej neznano čustvo.
Tudi Osman paša ni mogel več ostati resen.
Nasmehnil
se je in rekel: »Zdi se mi, da si iz dežele velikih
opic!«
 
Njegova duša je temno, polzavedno čutila nenadno iskreno sočutje do zalega mladega ujetnika. Mladi baron je kmalu opazil, da ga včasih lepe modre oči motre s plahim zanimanjem.
Le Marko se ni smejal.
Omarju je zelo ugajal njegov
mirni, ponosni obraz.
Obhajalo ga je čudežno, doslej
neznano čustvo.
 
»Na deset komolcev zaudarja vino od tebe,« je opomnil Osman paša, ki ga je nehala skeleti rana.
Njegova duša je temno, polzavedno čutila nenadno
iskreno sočutje do zalega mladega ujetnika.
Mladi baron
je kmalu opazil, da ga včasih lepe modre oči motre
s plahim zanimanjem.
 
»Vsi smo grešniki, posebno pa jaz,« se je žalostno odrezal vitez Ahac. »Vendar sem zadovoljen. Že Horacij,
»Na deset komolcev zaudarja vino od tebe,« je opomnil
slavni pesnik, je učil: Nunc est bibendum, to se pravi: Fantje, le pijmo ga! — To je moška beseda! Tako se govori! Bil je velik grešnik in veseljak, kakor jaz. Včasih je lezel možiček v jarku po vseh štirih domov in kričal: ‚Le s poti, da koga ne pohodim!’ Moj italijanski profesor me je večkrat karal in grajal, rekoč: — ‚Žlahtni mladenič, nadarjen si zelo, toda vse prerad paseš lenobo; nikdar se ne naučiš nič posebnega!’ In vendar sem se naučil mnogo več nego radouki tovariši, ne da bi si belil glavo, ampak kar tako, v zabavo. Proučil sem vso filozofijo. Ali misliš, da je kaj vredna? Mačko! Jedro prave modrosti se skriva v preziranem nauku: Bodi vedno vesel in zadovoljen! Če nisi zadovoljen, ti nič ne pomaga vse bogastvo, vsa slava, vse skupaj nič. Jaz sem zmerom zadovoljen in vse imam rad, še celo pajke in muhe in drug mrčes. Taka velika ljubezen do vsega stvarstva je najboljša podlaga osrečevalne zadovoljnosti. Ne jezim se
Osman paša, ki ga je nehala skeleti rana.
malone nikdar. Jeza je nezakonska mati krivice. V Italiji, deželi učenosti, umetnosti in bogastva, sem se naučil še mnogo drugega, na primer zlato delati.«
 
»Potemtakem si sila bogat?« je vprašal paša prijetno presenečen.
»Vsi smo grešniki, posebno pa jaz,« se je žalostno odrezal
vitez Ahac.
»Vendar sem zadovoljen.
Že Horacij,
slavni pesnik, je učil: Nunc est bibendum, to se pravi:
Fantje, le pijmo ga!
— To je moška beseda!
Tako se govori!
 
»Žal, narobe. Sicer imam magisterium, tvarino, ki spremeni v zlato nepopolne kovine, namreč srebro, živo srebro, svinec, baker, železo in kositer. Če bi bilo morje iz živega srebra, bi ga mogel prečarati v zlato. Pa mi planeti nagajajo, planeti! Nikdar ne stoje v pravem razmerju; sicer bi naredil v kratkem toliko zlata, da bi bilo grdo! Toda prišlo mi je zdajci nekaj čisto drugega. Izvoli mi, gospodine velmožni, povedati, ali vam ni vohunil — vitez Hans Frauensteiner?«
Bil je velik grešnik in veseljak, kakor jaz.
Včasih je
lezel možiček v jarku po vseh štirih domov in kričal: ‚Le
s poti, da koga ne pohodim!’
Moj italijanski profesor me
je večkrat karal in grajal, rekoč: —
‚Žlahtni mladenič,
nadarjen si zelo, toda vse prerad paseš lenobo; nikdar se
ne naučiš nič posebnega!’
In vendar sem se naučil mnogo
več nego radouki tovariši, ne da bi si belil glavo, ampak
kar tako, v zabavo.
Proučil sem vso filozofijo.
Ali
misliš, da je kaj vredna?
Mačko!
Jedro prave modrosti se
skriva v preziranem nauku: Bodi vedno vesel in zadovoljen!
 
»Vohunil nam in Ljubljančanom.«
Če nisi zadovoljen, ti nič ne pomaga vse bogastvo,
vsa slava, vse skupaj nič.
Jaz sem zmerom zadovoljen
in vse imam rad, še celo pajke in muhe in drug
 
 
mrčes.
Taka velika ljubezen do vsega stvarstva je najboljša podlaga osrečevalne zadovoljnosti.
Ne jezim se
malone nikdar.
Jeza je nezakonska mati krivice.
V Italiji,
deželi učenosti, umetnosti in bogastva, sem se naučil
še mnogo drugega, na primer zlato delati.«
 
»Potemtakem si sila bogat?« je vprašal paša prijetno
presenečen.
 
»Žal, narobe.
Sicer imam magisterium, tvarino, ki
spremeni v zlato nepopolne kovine, namreč srebro, živo
srebro, svinec, baker, železo in kositer.
Če bi bilo morje
iz živega srebra, bi ga mogel prečarati v zlato.
Pa mi planeti
nagajajo, planeti!
Nikdar ne stoje v pravem razmerju;
sicer bi naredil v kratkem toliko zlata, da bi bilo grdo!
 
Toda prišlo mi je zdajci nekaj čisto drugega.
Izvoli mi,
gospodine velmožni, povedati, ali vam ni vohunil — vitez
Hans Frauensteiner?«
 
»Vohunil nam in Ljubljančanom.«
»Ljubljančanom pa že ne!«
 
Osman paša je začuden pogledal viteza Ahaca in se zamislil. Naposled je zaničljivo mahnil z roko in dejal: »Obsodili smo ga. Ni ga več med živimi. Vseeno. Gad je gad. Umreti je moral sramotno.«
zamislil.
Naposled je zaničljivo mahnil z roko in dejal:
»Obsodili smo ga.
Ni ga več med živimi.
Vseeno.
Gad je
gad.
Umreti je moral sramotno.«
 
Vitez Doljanski je molče strmel predse. Čutil je velik gnev in gnus do izdajalca; potem pa se mu je zasmilil nesrečnik. »Nihče drug ni kriv njegovega strašnega konca kakor njegova satanska sestra Salda. Le ona ga je pahnila na opolzko pot.«
Vitez Doljanski je molče strmel predse.
Čutil je velik
gnev in gnus do izdajalca; potem pa se mu je zasmilil
nesrečnik.
 
Omar je zvedavo motril mladega Gradnikarja. Markov svilnati vojni plašč je bil presekan na več krajih in kazal okrhanine in zareze turškega orožja. Neznana čarobna sila je zamikala Omarja, ko je gledal njegovo vitko, somerno postavo, resni, ponosni obraz in mirne, pogumne oči. Tudi Marku se je budila nedoumna tajinstvena radost, kadar so se srečale njiju oči.
»Nihče drug ni kriv njegovega strašnega konca kakor njegova satanska sestra Salda.
Le ona ga je
pahnila na opolzko pot.«
 
»Odleglo mi je,« je povzel Osman paša. »Tvoje mazilo je dobro. Tudi govoriti znaš zabavno. Ugajaš mi. V Bosno pojdeta z menoj ti in tvoj mladi tovariš.«
Omar je zvedavo motril mladega Gradnikarja. Markov
svilnati vojni plašč je bil presekan na več krajih in
kazal okrhanine in zareze turškega orožja.
Neznana čarobna
sila je zamikala Omarja, ko je gledal njegovo vitko,
somerno postavo, resni, ponosni obraz in mirne, pogumne
oči.
Tudi Marku se je budila nedoumna tajinstvena
radost, kadar so se srečale njiju oči.
 
»Zahvaljujem se ti najprisrčneje za tvojo preveliko gostoljubnost,« se je branil vitez Ahac hlastno. »Nerada bi ti delala napoto. Pusti naju rajši tukaj pa te opišem in pohvalim v svoji kroniki tako lepo, da ti bodo vsi zavidali tvojo glorijo!«
»Odleglo mi je,« je povzel Osman paša.
»Tvoje mazilo
je dobro.
Tudi govoriti znaš zabavno.
Ugajaš mi.
V
Bosno pojdeta z menoj ti in tvoj mladi tovariš.«
 
Osman paša menda ni dobro razumel tega zapeljivega predloga. Velel je Ilmihalu nekaj turški in suhoparni sluga ju je odvedel zopet v pašev šotor.
»Zahvaljujem se ti najprisrčneje za tvojo preveliko
gostoljubnost,« se je branil vitez Ahac hlastno.
»Nerada
bi ti delala napoto.
Pusti naju rajši tukaj pa te opišem
in pohvalim v svoji kroniki tako lepo, da ti bodo vsi zavidali
tvojo glorijo!«
 
Morala sta sleči, odpeti in sneti vso opravo. Vsak je dobil le dolgo belo rjuho. Sedla sta na zvito preprogo.
Osman paša menda ni dobro razumel tega zapeljivega
predloga.
Velel je Ilmihalu nekaj turški in suhoparni
sluga ju je odvedel zopet v pašev šotor.
 
»Kakšna pa sva?« se je smejal vitez Doljanski. »Kakor
Morala sta sleči, odpeti in sneti vso opravo.
dva duhova. No, naju vsaj ne bo tako nadlegovala vročina. Pa v Bosno naju je povabil. Zdaj sva jo pa izkupila. Zelo zarobljeni so Turki, že vidim: pobrali so nama najini vezenini. Posebno lepega vedenja sploh nisem pričakoval od njih, dobro vedoč, da vojskovanje posurovi tudi blago in žlahtno srce, kakor je na primer moje. Toda tako kosmato barbarstvo mi pa le preseda, ker presega že vse meje. Bog ve, kaj bo šele jutri, jutri! Vse premalo so leteli svinčeni lešniki in železna jabolka v divjake.«
Vsak je
dobil le dolgo belo rjuho.
Sedla sta na zvito preprogo.
 
Ko so Turki pokopali svoje mrliče, so jeli pripravljati vse potrebno za jutrišnji odhod. Veliko žarko rdeče kolo je zahajalo za Polhograjskimi Dolomiti. Na nebu so se kopičili debeli, težki oblaki, ponekod rdeče openjeni od večerne svetlobe.
»Kakšna pa sva?« se je smejal vitez Doljanski.
»Kakor
dva duhova.
No, naju vsaj ne bo tako nadlegovala vročina.
 
»Ali nama bodo dali kaj večerje, kaj misliš, Marko? Žerjavove juhe, bobrovih repov ali pečene medvedine nama gotovo ne prineso ali pa mladih divjih labodov, ki jih jem tako rad. O, da bi bil jaz revež vsaj pol ure cesar Heliogabal, ki se je gostil s slavčjimi jeziki in dal leve krmiti s papigami in fazani! Živa duša naju ne vpraša, ali sva kaj žejna. Scandalum! Zdi se mi, da sem že zopet trezen. Vae victis! Trezen bom moral spat. O — vojska je pa res nekaj strašnega! Naposled bom moral še na tešče umreti za milo domovino.«
Pa v Bosno naju je povabil.
Zdaj sva jo pa izkupila.
 
Omar je prišel večkrat v šotor. Prinesel jima je večerje.
Zelo zarobljeni so Turki, že vidim: pobrali so nama naji
 
»Zali mladenič,« ga je ogovoril vitez Doljanski prav prijazno, »kako ti je pa ime?«
 
ni vezenini.
Posebno lepega vedenja sploh nisem pričakoval
od njih, dobro vedoč, da vojskovanje posurovi
tudi blago in žlahtno srce, kakor je na primer moje.
Toda
tako kosmato barbarstvo mi pa le preseda, ker presega
že vse meje.
Bog ve, kaj bo šele jutri, jutri!
Vse premalo
so leteli svinčeni lešniki in železna jabolka v divjake.«
 
Ko so Turki pokopali svoje mrliče, so jeli pripravljati
vse potrebno za jutrišnji odhod.
Veliko žarko rdeče kolo
je zahajalo za Polhograjskimi Dolomiti.
Na nebu so se
kopičili debeli, težki oblaki, ponekod rdeče openjeni od
večerne svetlobe.
 
»Ali nama bodo dali kaj večerje, kaj misliš, Marko?
 
Žerjavove juhe, bobrovih repov ali pečene medvedine
nama gotovo ne prineso ali pa mladih divjih labodov, ki
jih jem tako rad.
O, da bi bil jaz revež vsaj pol ure cesar
Heliogabal, ki se je gostil s slavčjimi jeziki in dal leve
krmiti s papigami in fazani!
Živa duša naju ne vpraša, ali
sva kaj žejna.
Scandalum!
Zdi se mi, da sem že zopet
trezen.
Vae victis!
Trezen bom moral spat.
O — vojska
je pa res nekaj strašnega!
Naposled bom moral še na
tešče umreti za milo domovino.«
 
Omar je prišel večkrat v šotor.
Prinesel jima je večerje.
 
»Zali mladenič,« ga je ogovoril vitez Doljanski prav
prijazno, »kako ti je pa ime?«
»Omar.«
 
»Dragi Omar, bodi tako dober in vrni nama one vezenine, one drage spomine!«
one drage spomine!«
 
Omar je odšel in mu ustregel.
 
»Tega ti ne pozabim nikoli,« je klical vitez Ahac za njim. »Ljubi Marko, ta mladi janičar mi izredno ugaja. Gleda tako milo in sanjavo kakor dekle ali pesnik. Tako sem gledal jaz, ko sem bil še mlad. Tudi jaz sem namreč
njim.
»Ljubi Marko, ta mladi janičar mi izredno ugaja.
 
Gleda tako milo in sanjavo kakor dekle ali pesnik.
Tako
sem gledal jaz, ko sem bil še mlad.
Tudi jaz sem namreč
pesnik.«
 
»Bežite no, dragi ujec!«
 
»Pesnik sem, pravi pesnik, po božji volji. Doslej res nisem zložil nobene, pa to nič ne de; se vsaj nisem osmešil, kakor se navadno tisti, ki začno prezgodaj in se jim preveč mudi, tako da omagajo prekmalu.«
Doslej res
nisem zložil nobene, pa to nič ne de; se vsaj nisem
osmešil, kakor se navadno tisti, ki začno prezgodaj in se
jim preveč mudi, tako da omagajo prekmalu.«
 
Marko je sedel zamišljen in mežikal, kakor vselej, kadar je preudarjal kaj sam pri sebi. Vitez Ahac ga je sočutno gledal. Prizadeval si je, da bi ga razvedril.
kadar je preudarjal kaj sam pri sebi.
Vitez Ahac ga je
sočutno gledal.
Prizadeval si je, da bi ga razvedril.
 
»Kaj ne, Marko, škoda, da je Omar fant. Ves drugačen je ko drugi Turki.«
Ves drugačen
je ko drugi Turki.«
 
Pod oblaki in med njimi je gorelo rdeče in rumeno na vsej večerni strani. Polagoma je zamiral in ugašal škrlatni žar. Velika jata vran je letela nad poljem v svoje nočišče. Zahodno nebo je bledelo in sivelo. Od polnočne strani so se trudno iztezale hladne sence ter spajale gore in nebo v brezoblično temino.
Pod oblaki in med njimi je gorelo rdeče in rumeno na
vsej večerni strani.
Polagoma je zamiral in ugašal škrlatni
žar.
Velika jata vran je letela nad poljem v svoje nočišče.
Zahodno nebo je bledelo in sivelo.
Od polnočne
strani so se trudno iztezale hladne sence ter spajale gore
in nebo v brezoblično temino.
 
Omar je stal pri svojem Sarifu. Zasačil je sam sebe ob tajni želji, da bi ugajal mlademu plemiču.
Zasačil je sam sebe ob
tajni želji, da bi ugajal mlademu plemiču.
 
»Zakaj to? Zakaj hodim tako rad v oni šotor? Zakaj opazujem ujetega mladeniča tako rad in venomer le skrivoma?«
»Zakaj to?
Zakaj hodim tako rad v oni šotor?
Zakaj
opazujem ujetega mladeniča tako rad in venomer le
skrivoma?«
 
Zdaj se je radoval novih nejasnih čustev, zdaj ga jih je bilo malone strah.
bilo malone strah.
 
V taboru so bili vedno glasnejši. Nekateri so si pripovedovali, kaj so vse doživeli v davišnjem boju, hvalili sami svojo hrabrost, kazali rane. Drugi so peli čudne pesmi, zdaj počasi, zateglo, pojemajoče, zdaj zopet glasneje in hitreje ter utihnili nenadoma, mahoma. Povsod so plesali in pili.
V taboru so bili vedno glasnejši.
Nekateri so si pripovedovali,
kaj so vse doživeli v davišnjem boju, hvalili
sami svojo hrabrost, kazali rane.
Drugi so peli čudne
pesmi, zdaj počasi, zateglo, pojemajoče, zdaj zopet glasneje
in hitreje ter utihnili nenadoma, mahoma.
Povsod
so plesali in pili.
 
Nekateri so si umivali roke in obraz v polnih vedricah in škropili tovariše z vinom.
in škropili tovariše z vinom.
 
Stražnih ognjev je gorelo le malo; nad njimi je gomolel vroči zrak kakor zlat prah. Kmalu je ponehalo živahno vrvenje. Trudni od boja, plesa in pijače so konjeniki zaspali. Okoli tabora so stražile straže in patrulje, zlasti na severu in severovzhodu; trudni, zaspani so sedeli konjeniki na konjih ali stali poleg njih.
Stražnih ognjev je gorelo le malo; nad njimi je gomolel
vroči zrak kakor zlat prah.
Kmalu je ponehalo živahno
vrvenje.
Trudni od boja, plesa in pijače so konjeniki
zaspali.
Okoli tabora so stražile straže in patrulje, zlasti
na severu in severovzhodu; trudni, zaspani so sedeli
konjeniki na konjih ali stali poleg njih.
 
==ŠESTINDVAJSETO POGLAVJE==