Lepi janičar: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 3.307:
Stražnih ognjev je gorelo le malo; nad njimi je gomolel vroči zrak kakor zlat prah. Kmalu je ponehalo živahno vrvenje. Trudni od boja, plesa in pijače so konjeniki zaspali. Okoli tabora so stražile straže in patrulje, zlasti na severu in severovzhodu; trudni, zaspani so sedeli konjeniki na konjih ali stali poleg njih.
==Šestindvajseto poglavje==
Osman paša je šel počivat takoj ko je bil opravil jacijo. Baron Marko Gradnikar in vitez Ahac sta mirno ždela v kotu prostornega, zatohlega šotora. Nemirna luč kadeče se oljenice je medlo posvetila zdaj na drog, zdaj na platno, zdaj na ujetnika.
Omar je stal ob vhodu. Noč je bila temna in topla.
Včasih je nenadoma zavela hudourna sapa od zahoda, kjer so ždeli pepelnati in črni oblaki. Redkokje je zatrepetavala zvezdica kakor plašen plamenček daljne sveče izza samotnega okna. Iz gozda se je oglasilo žalostno skovikanje. Daleč naokoli so peli murni; navdušeno so jih hvalile zborujoče žabe in prerokovale dež. Včasih je zavalovala visoka trava, rahlo, komaj vidno; v presledkih se je zasvetilo na severu ali zahodu in takoj je vse zopet potonilo v črnino. Na ljubljanskem Gradu so gorele luči kakor v temi izgubljeni rubini. V daljavi so si odgovarjale predstraže in se priporočale božjemu varstvu: »Jek dür Allah bis millah!«
Omar je bil sila razburjen. Venomer mu je rojilo po glavi: »Jutri krenejo Turki domov. Nocoj, dokler ne vzide luna, je še čas.«
Ustrašil se je; ni si upal domisliti nevarne misli. S plašnimi očmi in na pol odprtimi ustnami se je obrnil in pogledal po šotoru. Osman paša in sluga Ilmihal, omamljena od uspavalnih jagod in hašiša, sta spala trdno in sopla globoko. Tedaj se je zganil Ahac in bliskoma se je vrstila Omarju misel za mislijo: »Ujetnika sta znana v Ljubljani. Z njima! Turki so opiti. Obleke je dosti. Straže? Geslo mi je znano ... Tako ugodne prilike ne bo zlepa več!«
Polastilo se ga je neizmerno veselje. V prekipevajoči radosti ni vedel sprva, kaj bi; v tej negotovosti, neodločnosti je obstal kakor ohromel. In znova ga je oplašila strašna misel, strašna bojazen, da se beg ponesreči. Pritisnil je roko na vroče čelo in mislil, ugibal, preudarjal; upošteval je vse ugodnosti in vse ovire.
»Ah, čas beži in terja odločno dejanje,« se je ustrašil, »jaz se pa obotavljam.« Po prstih je šel k vitezu Ahacu, ga lahno potrepljal po rami, dejal kazalec na usta in pokazal na barona Gradnikarja. Vitez Doljanski je zdramil Marka.
»Tiho!« je šepetal Omar. »Tudi jaz sem ujet kristjan.« Oba ujetnika sta presenečeno dvignila glavi.
»Molčita! Pomagajmo si! Pobegnimo vsi trije!«
»Pobegnita sama!« se je protivil Ahac.
Vrstica 3.393 ⟶ 3.332:
»Ah, ko sem pa tako debel in širok,« je vzdihnil vitez
Ahac žalostno. »Sumljiv bi se zdel straži. Moral bi prej malo shujšati. Zaradi mene bi zabredla v nevarnost tudi vidva.«
»Nikakor ne,« je ugovarjal Omar. »V našem taboru je še več tako močnih mož. Nič se ne boj! Morata se preobleči v Turka.«
»Pa bodi v imenu božjem!« je odnehal vitez Ahac in pohvalil Omarja: »Pogumen si pa navzlic mladim letom. Bog ti poplačaj dobro delo!«
Medtem mu je Omar s svojim bodalcem razrezal vezi in se sklonil tudi k mlajšemu. Močneje mu je utripalo srce: še nikdar ni bil tako blizu Marka. Prvikrat sta se dotaknili njiju roki, samo za trenutek sta si pogledala v oči in oba je spreletel čarodejen plamen. Omar je čutil, da je zardel, povesil je oči ter prerezal konope na Markovih rokah in kolenih. Oprezno, tiho jima je prinesel turške oprave in orožja.
Tiho je stokal širokopleči vitez Ahac, ki je oblačil suknjo, pokajočo v šivih. Spretno jima je omotal Omar pisana turbana.
Tedaj je sapa dvignila zaveso pri vhodu, da je udarila ob drog; platno se je skušalo dvigniti, kakor bi hotelo odpluti daleč daleč odondod. Osman paša je jel sopsti hitreje in tiše ter se obrnil na svojem ležišču. Oni trije so stali kakor ukopani. Omar se ni upal dihati. Ob sencih mu je udarjalo kakor s kladivcem. Bal se je, da se
zgrudi od silnega strahu. Toda paša je sopel zopet globlje in v daljših presledkih. Ujetnika sta odpela ostroge in se obula. Že so bili gotovi.
Čudna otožnost je tesnila Omarju prsi. Žalostilo ga je, da mora zapustiti Osman pašo, svojega dobrotnika, svojega drugega očeta, ne da bi mu mogel črhniti besedico hvaležnosti. Skoraj mu je šlo na jok. Še enkrat je, ganjen do dna duše, pogledal po šotoru. Nato se je okrenil. Tam zunaj je čakalo novo življenje.
Tiho so stopili v temno noč. Sarif in plemičeva konja niso bili daleč.
»Obvaruj nas bog!« je zašepetal vitez Ahac.
Ko je sedel Omar na svojem Sarifu, ga je minila bojazen; bil je tako miren, da se je sam sebi čudil. Počasi so jahali med šotori. Pred taborom pa jih je ustavila straža, skrita za grmovjem.
»Selam aleikum!« je pozdravil Omar Turke mirno.
»Allaha is marladyk — zbogom!« so odzdravili z zaspanim glasom.
Nenadoma je začutil Omar nekaj hladnega na obrazu, na rokah. Jelo je po malem deževati. V daljavi je zamolklo bučal grom.
»Precej tak si kakor Jusuf paša,« je dejal Omar vitezu Ahacu.
»Zdaj že. Kdo bi bil mislil, da bom jaz, krščanski vitez, kdaj kakor Turek jahal po Ljubljanskem polju! Škoda, da sem moral tolovajem pustiti čutaro, čelado, oklep, obleko, meč in srebrne ostroge. No, mojega dragocenega bodala pa le niso dobili. Zdaj hvalim lahko vse svetnike, da sem ga zastavil. Oh, kako mi je čudno. Tako lepo trezen nisem še nikdar jahal ponoči. Stvar se mi zdi smešna, obenem pa dokaj žalostna in nevarna.«
Pri pekovskem križu se je zdelo Omarju, da sliši za sabo peketanje. Jezdili so hitreje. Srečno so dospeli mimo drugega križa ob začetku Celovške ceste in dirjali skozi vicedomski gaj, dasi je bila pot nevarna, ker so bila tla razrita in posuta z gladkim orožjem, mrtvimi Turki in konji.
Ustavili so se ob robu gaja.
»Za nami so!« je dejal Omar. »Slišite topot?«
Vsi trije so razburjeno dvignili glave; slišali so zamolkle, enakomerne udarce, ki so se bližali od severa.
Skokoma je dirjal baron Gradnikar proti Vicedomskim vratom. Za nazidki sta stala dva stražnika z dolgimi kopji in samostreli. Ko sta ugledala jezdeca, sta zažvižgala. Odgovorili so jima žvižgi od spodaj in takoj je bilo osem mož na obzidju ter naperilo samostrele proti Marku.
»Stojte! Ne streljajte! Jaz sem tukaj, baron Gradnikar.«
»Geslo?« je vprašal stražni načelnik. »Ljubljana. Ušli smo Turkom preoblečeni. Odprite! Hitro, hitro! Turki so za nami!«
»Tudi jaz sem tukaj, vitez Ahac Doljanski. Odprite, odprite!«
Takoj so spoznali gromki bas viteza Ahaca. Izza zidovja so se čuli hitri, težki koraki po lesenem mostovžu in stopnicah.
Omar se je obrnil in videl dve temni postavi na konjih za debli. Kar je priletelo nekaj belega. Začutil je udar na prsi. Pred seboj je videl vitezovo roko, ki je vrgla turško puščico na tla. Na prsnici ga je jelo skeleti.
»Ranjen sem!« je dejal tiho.
Prijahal je Marko in dvignil oslabelega Omarja predse na svojega konja. Zarožljale so železne verige, zaropotal in loputnil je leseni most prek jarka; zaškripali so zapahi in ključi v velikih ključavnicah Vicedomskih vrat.
»To traja pol večnosti,« je godrnjal vitez Ahac in se oziral nazaj. Venomer so frčale tihe strelice v zid; toda bliže se zasledovalci niso upali, ker so tudi strelci na obzidju pridno prožili puščice iz svojih daljnonosnih samostrelov.
Naglo so jezdili skozi vrata. Sarif je sam sledil svojemu gospodu. Hitro so zaprli vrata za njim. Marko je čutil, kako burno se dvigajo Omarju prsi, kako drgeta njegova mokra mala roka na njegovem tilniku. Držal ga je previdno in varno, kakor mlajšega brata, ki ga je treba braniti in čuvati.
»Kar tukaj dol k zdravniku Jisroelu!« je velel vitez Ahac, ki je sočutno gledal Omarja. Krenili so na levo po Reverenčni ulici in mimo sinagoge v Dolgo ulico. Liti je jelo v gostih pramenih. Konji so čofotali in brodili po velikih lužah in globokem blatu. Vitez Ahac je potrkal pred zdravnikovim stanovanjem z železnim trkalom, visečim ob zaklenjenih vratih.
»Jisroel! Jisroel!«
Vse je ostalo tiho v temni ulici, le dež je bobnal po strehah in pljuskal po mlakah. Vitez Ahac je potrkal močneje. Odprlo se je okence nasproti Šmulove hiše. Ob medlem svitu lojenke se je pokazalo bledo lice Miriamino. Nenadoma je veter ugasil svečo.
»Ranjenca imamo. Jisroela iščemo.«
Miriam je spoznala glas viteza Ahaca in rekla: »Jisroela ni doma. Moral je k bolniku. Njegova žena Dita je pri nas. Tudi Dita zna streči ranjencem. Torej kar k nam! Odprem vam takoj, gospod vitez!«
Privezali so konje k oknom pod široki kap. Odprla so se hišna vrata in na pragu se je prikazal suhi Šmul ben Zuar s svojo bradato, veliko glavo in velikanskim, kljukastim nosom, ki so ob njem bingljali sesvedrani pajes kakor oblanice. Obenem je prilajal pes Azu, pa naglo zopet odlajal v vežo.
»Blagoslovljen, kdor prihaja!« jih je pozdravil Šmul in dejal desnico pod bakreno svetilko, da je ne bi ugasil močni prepih. Ko pa jih je pogledal natančneje v veži, so se mu od smrtnega strahu ježili lasje: toliko da mu ni padla svetilnica iz močno trepetajoče roke. Z izbuljenimi očmi je strmel vanje, poklekal z drgetajočimi koleni, se naslonil ob zid in dvignil desnico visoko predse, da se je videla grda luknja na komolcu njegovega oguljenega kaftana.
»Au, au! Turki!« je stokal in lovil sapo; zobje so mu šklepetali in tresel se je tako, da je rožljala železna verižica z gasilnikom na svetilki. »Pomagaj, Jehova!«
»Kakšni Turki pa?« je kričal vitez Ahac, hripav od jeze. »Hitro naprej!«
»Usmili se nas, presvetlo turško veličanstvo!« je jecljal Šmul in zvijal svoj mršavi život kakor v smrtnih mukah. »Milost, au, au!«
»Pokaži nam dalje!« je zarohnel vitez Ahac.
»Vse vam pokažem, prevzvišeni gospod sultan! Pokažem vam vse svoje beraštvo, samo nikarte me ne —«
»Čenča! Ali ne poznaš viteza Ahaca?«
»Poznam, poznam! Velika čast ... Vaša grofovska svetlost je šla med Turke, au!« Pokleknil je predenj. »Prizanesite nam, lepo vas prosim na kolenih! Tako gotovo bodi vaša turška milost vedno zdrava in vesela sto let od nocoj dalje, kakor vam obetam trideset lepih, poštenih procentov od svojega bornega imetja, ako nas —«
»Molči, prismoda! Kristjani smo vsi trije. Ne boj se! Kje je Dita, da pomaga temu ranjenemu mladeniču?«
Še enkrat je prestrašeni Šmul plašno pogledal vse tri in jim posvetil po hodniku v sobo, ki nikakor ni bila tako umazana in zanemarjena kakor veža in prodajalnice, ampak je bila dokaj čedna in prijazna. Stene so bile opažene z umetno rezljanim pisanim lesom. Tla je pokrivala velika preproga s tkanimi cvetlicami in ptiči. Od stropa je visel sedmerorog lestenec. Na mizi, pogrnjeni z belim platnenim prtom, so bile odprte hebrejske bukve. Na stolih z visokimi naslonjali so se košatile rožno rdeče baržunaste blazine. Dišalo je po gosji pečenki in okisani zeleni.
»Kar nič se ne boj Dita!« je hrabril Šmul ženo Jisroelovo in majal z veliko glavo, da so mahali pajes okoli ušes in nosu; njegova senca je segala do stropa. »Nič se jih ne boj, kakor se jih jaz ne!«
Postarna gospa Judita, žoltopolta, precej okrogla žena zdravnikova z dvema podbradkoma in prijaznimi očmi, je stala mirno poleg Šmulove hčerke. Njena obleka ni kazala nobenega lišpa; glavo pa je pokrivala črno svilnata ruta in oglavnica, okrašena z zlatimi vrvicami.
Omar se je bil oprijel z obema rokama mize; zdelo se mu je, da se pogreza beli prt pred njim. Čutil se je silno
trudnega. Omahnil bi bil takoj, da ga ni podpiral baron Gradnikar. Judita je primaknila naslonjač. Rahlo so spustili Omarja na stol. Obsedel je docela onemogel. Šumelo mu je po glavi in pred očmi so mu plesali ognjeni kolobarji.
»Mladenič je ranjen na prsih,« je dejal vitez Ahac.
Miriam je prinesla kristalen kozarec starega vina, gospa Judita pa je odhitela domov po zdravila. Omar je pil nekoliko in potrpežljivo čakal. Molčali so vsi. Bliskalo se je redkeje. Kmalu se je vrnila zdravnica. Omar je plašno pogledal naokoli.
»Ostani pri meni, dobra deklica!« je prosil Šmulovo hčer. »Ostanita tukaj ti in gospa! Drugi naj gredo ven, prosim!«
Slišal je kakor v polsnu samo še, da so odšli v drugo sobo in zaprli vrata. Pred očmi so mu vstajale in izginjale begotne sence in zdelo se mu je, da se ugreza v hladno temo. Ves truden in oslabel od strahovite razburjenosti je zaspal z visečima rokama.
Judita se je sklonila k njemu in mu odpenjala obleko na prsih. Miriam mu je odmotala turban z vroče glave. Kar so se usuli krasni dolgi lasje kakor zlato po naslonjaču. Pogledali sta se iznenadeni.
Še bolj pa sta osupli, ko sta razgalili obleko.
Vrstica 3.768 ⟶ 3.446:
Na prsnici je rdela majhna rana.
Zadišalo je po žganem vinu in mazilu. Ko sta opravili vse potrebno, sta obleko zapeli.
»Rana je neznatna,« je poročala zdravnica onim v drugi sobi. »Obleka, verižica in kost, prsnica, so ustavile puščico. Rana torej ne utegne mnogo škodovati, pač pa duševno trpljenje in razburjenje. Ali zdaj se boste gotovo čudili! Kaj vam povem? Poslušajte! V oni sobi ne počiva ranjen mladenič, ampak ranjeno lepo dekle!«
»Dekle?« so ponavljali vsi in pogledovali začudeni drug drugega in smehljajočo se gospo Judito. Suhi Šmul ben Zuar je gledal posebno debelo in jel mahati z nerodnimi rokami na vse strani.
»Kaj je nocoj?« se je čudil in zamišljen dejal koščeni kazalec na svoj ostrorobi kljukasti nos. »Turki niso Turki, ampak Turki so kristjani, bog jim daj srečo in zdravje od nocoj do zadnje ure! Mladenič ni mladenič, ampak mladenič je — mladenka! Naposled moja Miriam ni Miriam, marveč Miriam je — Abraham ali Zoref ali Fajvel in jaz, Šmul, nisem Šmul, nego sem — Rebeka ali Sara. Jaj, jaj! Če se mi ne zmeša že zdaj, se mi pa zmeša še nocoj, in če ne bom zmešan že nocoj, bom pa zmešan prav gotovo vsaj jutri! Vse je narobe, au. In nihče se ne čudi, da hodimo še zmerom po nogah in ne po glavah.« Tako je šalobardal, ves vesel, da ni prišel nihče plenit.
Vsi so hiteli po prstih v drugo sobo. Zunaj je viharil veter.
Tuja mladenka je slonela mirno na blazinah. Glava ji je počivala na gostih dolgih laseh kakor na zlatem vzglavju.
Miriam ji je sklenila roke nad rahlo dvigajočimi se nedri. Od zavese je odsevala skrivnostna luč na njen čisti bledi obraz. Marko je stal kakor ukopan in gledal, gledal.
»Deklica!« je potrdil vitez Ahac potihoma, motreč nežnega janičarja, še vedno opasanega z malo damaščanko. »Saj se mi je takoj spočetka zdelo nekaj takega.«
Nevihta je odbesnela na druge kraje. Poredkoma so trkale kaplje ob okna. Tiho so šumeli jagnedi in Ljubljanica. Judita je odprla oknico. Sveži zrak je udaril v zaduhlo sobo. Na bližnjem obzidju so si odgovarjale nočne straže.
Mlada tujka se je zopet zavedela in takoj opazila občudujoče poglede. Plaho je povesila oči in zardela. Prijela je roko Šmulove hčerke, ki je stala poleg nje. Deklici sta se posestrili, ne da bi bili črhnili besedico.
»Ali ti je kaj bolje?« vpraša gospa Judita.
»Malo bolje. Hvala vama, hvala!«
»Kako pa ti je ime?«
»Omar,« odgovori zanjo vitez Ahac. »Toda Omar je arabsko moško ime. Omar je bil hraber velikan; preroka Mohameda prijatelj, pobožen, kreposten, strog, radodaren knez, je ustanovil državo kalifov in uvedel novo ero izza Mohamedovega bega iz Meke v Medino.«
»Sprva mi ni bilo tako ime. Ko sem bila majhna, so me vzeli cigani iz gradu in me imenovali Omarja.«
Tedaj premakne neznanka roke.
Šmulovo oko takoj zapazi zlatnino na njenih prsih. Z rokama in brado pokaže tjakaj in se muza: »Jaj, kako lepa verižica, jaj, kako lep križ in kamen! Kakor resnično bi rad živel zadovoljen in zdrav najmanj še sto let, tako resnično bi rad kupil dragotino in plačal takoj po najvišji ceni z dobrimi benečanskimi cekini.«
»Ne bodi no tako tečen in molči vsaj zdaj o kupčiji, lakomnost čifutska!« ga osorno zavrne vitez Ahac, hlastno pristopi k neznanemu dekletu in ogleduje verižico.
»Škoda, da je križec odkrhan, au!« obžaluje Šmul.
»To je od turške puščice,« de vitez Ahac in mrmra: »Križec s smaragdom ... grofovska krona ... črka B ... Blagaj ... Drago dete, kdo ti je dal verižico s križcem?«
»Moja ... « Ihtenje ji vzame glas.
»Pomiri se, ljuba moja, in odgovori mi! Kdo ti jo je podaril?«
»Mamica. Nobenega drugega spominka nimam od doma kot samo tole in — in pesem o grlici.«
Vitez Ahac pogleda navzoče in čudno se mu trese glas, ko jim veli: »Prosim, pojdite vsi ven! Ostani samo ti, Marko!«
Ko odidejo, vitez Ahac še enkrat ogleda križ in črko ter jeclja v neizmernem veselju: »Moj bog ... ali je mogoče? Kdo bi ... Kako ... Ali je res? Ali se mi le sanja?«
Marko in tuja deklica ga gledata vsa zavzeta.
»Kaj pa je vendar?« vpraša baron Gradnikar, ki ni videl viteza Ahaca še nikdar tako ganjenega in ga ni še nikdar slišal govoriti tako mehko in ljubo.
»Marko!« vzklikne vitez Ahac, rahlo potegne mladega barona k dekletu in zašepeta: »Naša Alijana!«
==SEDEMINDVAJSETO POGLAVJE==
|