Lepi janičar: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 3.502:
»Marko!« vzklikne vitez Ahac, rahlo potegne mladega barona k dekletu in zašepeta: »Naša Alijana!«
==Sedemindvajseto poglavje==
Dober mesec pozneje, vročega julijskega popoldne, sta sedela osemnajstletna kontesa Alijana in baron Marko Gradnikar v razkošno opremljeni prvonadstropni sobi Blagajevega gradu in šahirala z navideznim zanimanjem.
Šele ko je popolnoma okrevala, je vitez Ahac iz Ljubljane obvestil grofa Ladislava. Pred dvema dnevoma se je vrnila z njim, Markom in močnim spremstvom na rojstni grad pri Vinici in nestrpno čakala prihoda staršev iz Slavonije.
Udobno novo življenje ji je ublažilo in unežilo vso nalašč privajeno fantovsko negracioznost v hoji in gibih. Krasna modrina njenih sanjavih oči se je poglobila, umilila, tajinstveno potemnela. Teme ji je kitil venec preprostih temno rdečih zvončic. Dolgi zlato rumeni lasje so se ji bleščali na višnjevo baržunasti obleki, okrašeni s tankimi srebrnimi vezeninami. Bujno so ji zorela nedra in ustne. Sveži obraz ji je bil radosten, jasen; le včasih ga je osenčilo otožno sladko koprnenje.
Docela novemu življenju se je privadila tako kmalu in tako zlahka, da se je čudila sama sebi. Deset dolgih let je morala skrivati svojo nevarno tajnost. Skoraj osamljalo jo je popolnoma novo čustvo velike velike sreče, ko je smela odložiti pretežko breme. Globoko ganjena je čutila kipeče veselje do življenja. Bridka, strašna preteklost se ji je zdela od dne do dne bolj tuja; zdela se ji je kakor grozne, divje sanje. Sprva je bila v zadregi, kadar je opazila, da jo gledajo Ljubljančani in Ljubljančanke s tako nadležno, brezobzirno radovednostjo, da šepetajo in ugibajo o njej, ki jo je prevevalo nekaj velezanimivega, kakor vonj daljnih jutrovih dežel. Vitez Ahac jo je imenoval hčerko svoje sestre in se rad postavljal z njo. Polagoma se je privadila zijalastim obrazom in ni več zardevala.
Mladi baron Gradnikar ji je sedel dokaj okorno nasproti. Nemirno se je igral z dvojno zlato verižico, ki mu je visela na višnjevkasto rdečo baržunasto suknjo. Zdaj
je dvignil desnico, da bi potegnil slonokoščeno figuro, zdaj zopet je odtegnil roko in si popravljal dolge črne lase, ki so mu zasenčevali ogoreli obraz.
»Pazite na svoj stolp!« ga je opomnila Alijana.
Baron Marko je, sam nase nejevoljen, pomajal z glavo. Tiho je bilo v prijetno hladni sobi, zdaj pa zdaj se je slišalo drsanje ličnih figuric po šahovnici. Vse je bilo urejeno čisto tako kakor pred desetimi leti; zidove so pokrivale lepe tkane opone od vrha do tal in med njimi so bili naslikani prizori iz svetega pisma in viteških bojnih iger. Počasi se je usipal pesek ure v okusno izrezljanem okviru. Okna so zastirali zeleni senčniki, ustavljali zunanjo vročino in blažili prejarko poletno svetlobo.
»Gospod baron, vaša kraljica!«
Marko je izgubljal figuro za figuro. Očitno mu je bil šah deveta briga. Vse drugod so rojile njegove nevesele misli. Venomer si je ponavljal, da bo lepih dni kmalu konec, kajti vsak čas se utegnejo vrniti Alijanini starši. Privadil se je bil njene prijetne druščine tako, da mu je bila misel o skorajšnji ločitvi prav neznosna. Čutil je preživo, da Alijane ne bo mogel nikdar pozabiti. Zelo ozlovoljen je ugibal, kaj bo, kadar pojde odondod, kaj bo, ko ne bo več videl cvetočega dekleta in ne bo več slišal njenega čarobnega glasu. Že zdaj je bil nemiren, ako jo je pogrešal le eno samo uro. Toda mladi baron Marko Gradnikar je bil eden izmed tistih junakov, ki bi šli rajši žgečkat lačnega leva v levnjak, kakor bi povedali oboževani deklici, kako burno jim utriplje ranjeno srce. Alijana se je zdela Marku navzlic vsej prijaznosti in ljubeznivosti vedno enako mirna, ponosna, vzvišena, nebrižna, nedostopna. Sram ga je bilo, da bi ji govoril o svojih čustvih. Bal se je tudi močno, da se utegne osmešiti z nerodnimi besedami, ki nikakor ne bi mogle niti približno izraziti veličine njegove ljubezni. Hudo ga je mučila ta negotovost in zaman si je prizadeval, da bi se ojunačil in razodel svoje najbolj vroče želje. In tako ji je govoril le o drugem, jo spominjal prejšnjih dni v gradu, jo spominjal neskrbnih zlatih časov, ko sta bila oba še otroka, tistih iger in zabav na grajskem vrtu, tiste najlepše dobe, ki mine kakor nepozabljeno lepo jutro. Premnogokrat se je spominjal tistega prizora, ko je držal ranjeno Alijano pred seboj na konju, ko je čutil njen dih, utrip njenega srca in njeno drgetajočo roko na vratu. Sanjaril je o novi taki priložnosti. Zapomnil si je vsako njeno besedo, vsak poudarek, vse njene gibe. Kadar je bil sam, si je ponavljal vse to neštetokrat s tolikšno naslado, da se je kar čudil. Ob takih trenutkih mu je srce zdaj utripalo od neizmernega blaženstva, zdaj ga je bolelo od grenkih čustev. Najbolj ga je žalostilo, da je bila vpričo njega zmeraj enako mirna, skoraj mlačna, tako da ni mogel po ničemer sklepati, da ji ugaja kaj bolj kakor navaden znanec. Jezila ga je tudi njegova neokretnost. Prav zaradi tega, ker ji je hotel biti na vsak način pogodu, je bil vpričo nje neroden kakor sicer nikdar; vsaj njemu samemu se je zdelo tako. Sklenil je že večkrat, da od potuje domov. Toda nikoli ni imel toliko moči, da bi bil svoj sklep tudi izvršil.
Obotavljaje se je segel po njenem belem tekaču, da bi ga vzel s svojim črnim konjičem, pa je prekucnil vso svojo črno pehoto. Kontesa mu je pomagala postavljati, on pa se je držal dokaj pusto in kislo.
»Šah — mat! Slabe volje ste danes, gospod baron! Ali nehava?«
Pogledal je njo, pogledal skozi okno proti Kolpi in hrvaškim gozdovom, se zopet ozrl na Alijano in zavzdihnil: »Ah, kontesa, lepih dni bo kmalu konec. Moral bom odpotovati.«
»Ne, lepih dni bo zdaj šele začetek, ko se vrnejo predragi starši,« je dejala, srečno smehljaje se, in pogladila s svojo belo malo roko lase s čela. »Ostanite še pri nas! zakaj ne?«
Pogledala ga je tako ljubko, tako prisrčno, da mu je zakipelo po vsem telesu.
»O kako rad!« je kliknil in dodal tiše: »Ne, bolje je, da grem. Toda ... oprostite mi ... preden ... tako ugodnega trenutka, hm ... hm, povedal bi vam nekaj, če mi obljubite, da ostane med nama.«
»Gotovo, med nama!« je obljubila kontesa Alijana in zelo radovedno čakala nadaljevanja.
Ko je baron Marko srečno dovršil svoj nesrečni uvod, ni vedel, kako bi zasadil nadaljnjo lepo in pravo besedo. Svečano je vstal, svečano si je otrl pot na čelu in gledal po nasprotni stenski oponi. Vstala je tudi ona. Nezadržno ga je vleklo k njej. Ali ta jezik! Jezik mu je bil trd in negiben kakor debelo usnje.
»Alijana,« je spregovoril naposled vendarle in popravil naglo: »Kontesa Alijana — ljubim vas! Ljubim vas tako, kakor vas ne bi mogel ljubiti nihče več na vsem svetu!«
Sam ni vedel, kako so mu uhajale besede. Zdelo se mu je, da je govoril vse precej gladko, in zelo je bil vesel, da je vendarle premagal upornost neubogljivega jezika. Zdajci je čutil, da jo je prijel za nežno, mehko roko in da mu je ni odtegnila. Burno je objel zardelo deklico in jo vroče poljubil na živo rdeče ustne. Ni se branila. Pogledala ga je plaho in hkrati vdano. V njenih očesih sta hkrati bleščali solzi. Obraz ji je lepšala otožnost.
»Žalostna si? Zakaj?«
Nasmehnila se je. Ni mu hotela kaliti srečnega trenutka. Srce ji je težila strašna slutnja: nenadoma ji je prišlo na misel, da se utegne kaj pripetiti staršem, preden bi jih mogla videti.
»Alijana, zlata moja Alijanica, ali ljubiš tudi ti mene tako ognjevito, tako neizmerno, kakor ljubim jaz tebe?«
Poljubila ga je pod male brke.
»Kako si lepa, ljubljena moja! Kako te ljubim!« je ponavljal venomer in jo poljubljal. »Ljubljena moja! Ti moje najdražje na svetu!«
»Ah, Marko, če naju kdo zagleda!« se je zdramila preplašena kontesa. »Zdi se mi, da slišim korake.«
»Saj ni nič, dušica!« jo je miril in ji hitel zatrjevati, da je najsrečnejši človek na svetu in da se ne vrne še tako kmalu domov. Bil je ves vesel in blažen in jezik mu ni delal nobenih ovir več.
Medtem je ležal vitez Ahac golorok, sicer pa oblečen na svoji široki postelji in premišljal: »Kje je neki ona podzemeljska jama, ki je o njej pripovedovala Alijana? Tod okoli ob Kolpi je gotovo ni.«
Kmalu pa so se mu zasukale misli na drugo plat. Pobrcal je malo z nogama in modroval: »Kakšen čudak je ta Marko! Ha, ha, do bareta je zaljubljen v našo zalo Alijano, pa ne da bi ji povedal! Leseno se drži in hladno, da bi se videl tem modrejši in dostojnejši. Pa boji se menda prehudo, da poreče ona: Ne boš kaše pihal, Janez! Ali res ne vidi, da ga ima rada? Menim, da tudi starši ne bi nasprotovali njiju zvezi. Saj je baron Marko Gradnikar vendar eden najvzornejših plemenitašev, skoraj tak, kakor sem bil svoje dni jaz. Pa tudi naša Alijana je zelo čedna punca. Zdaj pojdem pa gledat, kaj uganjata.«
Baron Gradnikar je pripovedoval kontesi Alijani pravkar nekaj sila važnega na uho. Pri tem ji je bil ovil roko okoli pasu in ona ga je objela okoli vratu. Ko sta, vsa zamaknjena, nenadoma zagledala široko postavo viteza Ahaca, sta planila vsaksebi, kakor da je treščilo mednju. Alijana je živo zardela in povesila oči; prvič v njenem življenju je ni razveselila ujčeva prisotnost. Še bolj v zadregi pa je bil Marko; kar zlepa ni vedel, kaj bi. Oba sta stala pred ujcem kakor dva uboga grešnika.
»Oho — kaj pa se je vendar dogodilo?« ju je vprašal in se hudomušno muzal. »zakaj molčita kakor dva zvezdogleda?«
Marko je pokašljeval, Alijana je proseče pogledala ujca.
»Poljubljala sta se. No, vendar enkrat! Še to sem želel učakati. Saj to vendar ni nič čudnega, da se ljubijo mlada srca. Tako veli večne prirode modri ukaz. Veseli me, da vidim tako lep par! Čestitam vama prvi. Želim vama iskreno: bodita srečna obadva, srečnejša kakor vajin ujec!« zahvalila sta se, vitez Ahac pa je dejal nečakinji: »Prosila si me, da ti pokažem tvoje pradede, slavne grofe Blagaje, in kaj povem o njih. Pojdimo torej v obednico! Drugo pot se mi morda ne bi ljubilo.«
Odšli so v sosednjo veliko sobo, kjer so visele očrnele, skoraj nespoznavne slike Blagajevih grofov in grofinj v čudnih oblekah in frizurah. Tam ju je vitez Ahac resno in svečano seznanjal z zgodovino rodovine grofov Blagajev.
Alijana in Marko sta poslušala spočetka z velikim zanimanjem, kmalu pa sta se jela dolgočasiti in si poredno namigovati. Vitez Ahac je kmalu uganil, da pridiga le bolj sebi, in je nenadoma oznanil: »Dovolj za danes!«
Tedaj je prihitel plah, bled paže in mu ponižno javil, da ga čaka pred njegovo sobo tuj mož in želi govoriti o nujni in važni stvari z njim na samem. Marko in Alijana sta šla na vrt, kjer sta sedela na klopci stari grof Felicijan in grajski duhovnik Juraj pop Draganović. Vitez Ahac pa se je vrnil v drugo nadstropje. Glasno so odmevali njegovi koraki po kamnitih ploščah po dolgem obokanem hodniku.
Konec mostovža, pred vitezovo spalnico, je stal slabo oblečen goslar, velik, mršav, toda plečat. Trdi, kozavi obraz mu je bil hudo upadel. V globoko udrtih očeh so se mu kresale čudne luči. Dolgi lasje so mu bili razkuštrani in so se mešali z gosto brado. V prašni, ohlapni obleki hrvaškega kroja so tičali trni. Žilave roke z dolgimi nohti so držale klobuk, preprost lok in enostrune gosli. Vitez Ahac ga je odvedel v svojo sobo in zaprl vrata za seboj.
»Častiti gospod vitez, ali me ne poznate več?« ga je vprašal čudni neznanec in uprl svoje lesketajoče oči vanj.
»Ne poznam. Kdo pa si?«
»Matkovičev Jure, vaš bivši sluga.«
»O — Jure? Ti?«
Jure je globoko zavzdihnil; desnica mu je izginila za dolgo brado.
»Gospod! Pred desetimi leti so ugrabili cigani grofu Blagaju hčerko. Vest mi je očitala: zakaj je nisi varoval bolje? Zarotil sem se, da ne bom miroval prej, dokler ne izvoham tiste ciganske drhali in rešim uropano deklico. Blodil sem od mesta do mesta, od vasi do vasi, od sejma do sejma, goslal in iskal in povpraševal križem sveta. Naposled se je vendar bog usmilil trpina: zasledil sem jih! Med njimi sem spoznal tisto ciganko, ki je bila tukaj v gradu, preden je izginilo dete. Previdno sem jih zasledoval ponoči in podnevi.«
»Kje pa so, kje?« je hlastno vprašal vitez in stopil bliže predenj.
»Čisto blizu šotorijo na hrvaški strani, v gozdu med Pribanjci in Janjčani. Moških je komaj deset, dvanajst.«
»Pojdiva!«
V kuhinji je naročil vitez Ahac, naj dajo goslarju jesti in piti. Kmalu nato je stalo dvajset grofovih konjenikov pripravljenih na dvorišču. Jure je ves oživel. Siloma je dušil radostno ihtenje. Tudi njemu so dali konja in odjezdili so preko Kolpe.
Že od daleč so zaslišali zamolklo cigansko godbo. Na gozdni jasi je stalo več okajenih, zakrpanih šotorov. Pod
sajastimi kotli so goreli ognji. Okoli njih se je gnetla in valjala naga kodrava cigančad. Na pol dorasla dekleta so plesala z veliko vnemo strasten ples.
»Pazite, da ne uide zlasti nobena ženska!« je opozoril vitez Ahac in dvignil roko. Konjeniki so iznenada pridrveli z naperjenimi sulicami iz gošče in obkolili tabor od vseh strani.
»Milost, milost!« so prosili prestrašeni cigani in popadali na kolena. »Usmilite se nas!«
»Ali te imam vendar enkrat, vražja potepenka!« je zakričal Jure, ki je bil skočil s konja in pograbil staro ciganko, da se je zvijala v njegovih železnih pesteh.
»Povejte, kdo je ugrabil hčerko grofa Blagaja!« je velel vitez Ahac. »Sicer vas denemo vse skupaj na grajske natezalnice!«
Vsi so pokazali na staro ciganko, trepetajočo v Juretovih rokah in vpili: »Čirikli! Čirikli!« Čirikli je gledala v otopelem strahu kakor priklenjen volk, potuhnjeno in prežeče, divje in plaho. Tresla se je tako, da so zvenele rdeče in zelene kroglice, pripete v razpletene goste lase, ki so ji viseli po hrbtu in prsih.
»Stojte!« je viknila. »Kriva nisem toliko jaz kakor tista lepa črnolasa gospodična!«
»Lažeš!« je zakričal vitez Ahac. »Katera gospodična?«
»Vaša soseda!«
»Salda plemenita Frauensteinerjeva?« se je čudil vitez Ahac.
»Užila je gadji strup, ki okameni človeku srce. Ona me je pregovorila, ona me je nagradila. Pokažem vam podzemno jamo in pot v oni grad, ako mi obljubite, da mi ne storite nič žalega.«
»Ne pogajaj se! Pokaži! Hajdi!«
Vitez Ahac je poslal dva moža v grad po bakle. Večji oddelek je takoj odjahal preko Kolpe proti Frauensteinerjevemu gradiču in zasedel vse izhode. Vitez Ahac pa je počakal z majhnim oddelkom, da sta prinesla onadva plamenice. Sledili so ciganki, oddali na levem bregu konje dvema varuhoma in se odpeljali v čolnu po Kolpi.
Nenadoma je pokazala Čirikli na precej strmo obrežje na levi. Skočila je iz čolna in odgrnila bujno zagrinjalo zelenih plezalk in ovijalk ter pokazala temno votlino. Privezali so čoln ob vrbo, prižgali bakle in šli za ciganko. Sprva so tavali globoko sklonjeni, kmalu pa se je jela jama večati. Vsi zavzeti so stopali po vlažnih, s kristali posutih tleh. Od prelepih belih kapnikov so čarobno odsevali podolgasti odbleski, od kristalov na stenah in stropu so se bleščale in se lesketale stoterobarvne lučke, kakor živožarne pisane zvezde. Iskre in utrinki so padali od prasketajočih plamenic in ugašali z rahlim cvrketom na mokrotnih tleh ali v tolmuncih.
Salda plemenita Frauensteinerjeva je takoj, ko je opazila konjenike okoli gradu, zaslutila nesrečo. Klečala je v svoji izbi ob omari in brskala po predalih. Po sobi je bilo vse razvlečeno na odgrnjeni veliki pernici, na lični nizki mizici, na težkem stolu s previsokim naslonjalom, na klopi, na hrastovih stopnicah pod oknom, na risji koži pred posteljo, prav povsod je bila razmetana razna šara, odrezki, na pol dodani okraski, pahljače in druga drobnarija. Okroglo ogledalce med dvema razbitima lesenima goloboma je ležalo počeno pri stojalu s preslico in srebrnim vretenom.
Vstala je. Črna obleka, črni lasje so jo delali vse bolj bledo. Na ponosno dvignjeni glavi se je svetil rdeče svilnat šapelj z zlatimi motvozi. Izza gostih, dolgih trepalnic so žarele velike temne oči, še vedno krasne, demonske. Vzorno lep je bil njen duhoviti obraz, da ga niso kazile ohole, zasmehljive ustne in nekoliko premočne čeljusti. Še zmerom so se belili roke, vrat, obličje ko hermelin. Črno baržunasto krilo s širokimi rokavi je bilo nad bujnimi prsmi globoko izrezano in pod njimi prepasano z usnjatim pasom, okrašenim z opali in zlatimi arabeskami. Na levem podlaktu se je svetila srebrna zapestnica z dvema kačjima glavama. S palcem in kazalcem levice je držala votel benečanski prstan, ki je imel na zunanjem robu ostro iglico, skrito v plitvi luknjici.
»Izgubila sem vse. Mrtev je moj brat, mrtvo je moje življenje. Pričakovati ne morem ničesar, ničesar več! Kaj bi meni tako ničevo, jalovo življenje, tako životarjenje, neplodnejše, slabše kakor v vsakem samostanu! Odživela sem ... O da bi bilo le skoraj že vsega kraj in konec! Ali ni mi še odživelo srce, to neugnano srce! Blagajevi, le veselite se, le! O — vaše veselje zamori prav kmalu neizprosna žalost. Kar je Salda započela, Salda tudi dovrši. En sam pritisk — haha — en sam pritisk tega prstana odpahne vrata večnosti. O človek, ponosno bitje,
ničevo bitje, ki te more ugonobiti le ena sama kapljica! Jutri osorej me morda že ne bo. In vse bo, kakor je bilo. Sonce bo veselo sijalo nad gozdovi in lokami, Kolpa bo šumela in pela svojo skrivnostno pesem ... vse bo tako, kakor je bilo. Pa tam? Kaj bo tam, v večno tihi deželi, kjer jih je več kakor tukaj? — Ah ... vseeno, vseeno. Pot
je jasna, gre naravnost. Le naprej, le dalje, dalje ... «
Odmaknila je šilo na prstanu in vlila v vdolbino brezbarvno tekočino iz drobne stekleničice. Vzela je bronasto svetilko, prižgala ovoščeno dušo in odšla po ozkih zavojnatih stopnicah v pritličje. Konec hodnika med ječami je s kolenom pritisnila na skrit glavič. Zaobrnil se je širok kamen in stopila je v podzemeljski hram. Vsa zamišljena je stopala po vlažnih tleh. Na stenah, na kapnikih, povsod je vse prelestno zaigravalo v belem, žoltem, zelenem, višnjevem, rdečem svitu, se iskrilo v prirodni pralepoti in opaliziralo s čarobnimi lučmi kakor samo dragoceno kamenje, kakor igrača povodnim vilam iz Kolpe. Od Saldine postave in od stalagmitov so rasle pošastne sence po tleh in stenah, se pomikale kakor podzemni demoni in tonile v temi. Počasi je šla dalje.
Nenadoma je stalo pet mož okoli nje. V vseh obrazih je videla mrke, sovražne oči. Zaničljivo se je nasmehnila.
»Gospodična Frauensteinerjeva, povabljeni ste na Blagajev grad!« je spregovoril vitez Ahac rezko, in čudno je odmeval njegov nizki glas v podzemeljskem hramu. »Vaša navzočnost je nujno potrebna. Dovolite, da vas spremimo!« Zavila je oči v onemogli, topi jezi kakor ujeta tigra. Odvedli so jo iz jame, ugasili bakle, jo odpeljali v čolnu in ji naposled ponudili konja. Šele zdaj so zapazili, da je bila izginila Čirikli. Nihče se ni zmenil zanjo. Ne da bi črhnila besedico, je Salda šla v Blagajev grad. Vitez Ahac jo je zaprl v ječo z najmočnejšimi vrati.
Kontesa Alijana o vsem tem ni vedela ničesar. Zvečer je pripovedovala Marku in vitezu Ahacu o žalostni usodi dobre Fatime, svoje druge matere. Omenila je tudi njeno svarilo na smrtni postelji: »Omar, varuj se črne kače!«
»Črne kače ...?« je ponavljal vitez Ahac počasi. »Umirajoči vidijo baje v prihodnost ... «
Pozno zvečer je prijahal sel in javil, da jutri zjutraj dospeta grof in grofinja.
==OSEMINDVAJSETO POGLAVJE==
|