Lepi janičar: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Feelgood (pogovor | prispevki)
Feelgood (pogovor | prispevki)
Vrstica 3.647:
 
==OSEMINDVAJSETO POGLAVJE==
Alijana od neizmernega veselja dolgo ni mogla zaspati.
 
Alijana od neizmernega veselja dolgo ni mogla zaspati. Vstala je zarana, oblekla novo modro baržunasto obleko in hotela staršem naproti. Toda ujec Ahac je zahteval trmasto, naj ju počaka v rojstnem gradu, kjer ju je bila videla poslednjikrat.
Vstala je zarana, oblekla novo modro baržunasto
obleko in hotela staršem naproti.
Toda ujec Ahac
je zahteval trmasto, naj ju počaka v rojstnem gradu, kjer
ju je bila videla poslednjikrat.
 
Nemirno je hodila po veliki dvorani, lepo okrašeni z zelenim smrečjem in rdečimi rožami. Odhitela je na dvorišče; priprave za slovesen sprejem so bile malone že dogotovljene. Povsod so se gnetli hlapci in dekle. Vsi so se oblekli pražnje. Krotki jutranji žarki so lili belo rdečo svetlobo na sivo zidovje, koder ga ni opregala bujnolistnata loza. Od balkona in oken so viseli dragoceni gobelini pod cvetnjaki, venci s kitami in pisanimi praporci. Nad najvišjim stolpom je vihrala dolga belo-modrordeča zastava. Vitez Ahac je z važnim obrazom ukazoval in dal tu pa tam kaj prestaviti ali popraviti. Vojaki so nabijali topove.
Nemirno je hodila po veliki dvorani, lepo okrašeni z
zelenim smrečjem in rdečimi rožami.
Odhitela je na
dvorišče; priprave za slovesen sprejem so bile malone že
dogotovljene.
Povsod so se gnetli hlapci in dekle.
Vsi so
se oblekli pražnje.
Krotki jutranji žarki so lili belo rdečo
svetlobo na sivo zidovje, koder ga ni opregala bujnolistnata
loza.
Od balkona in oken so viseli dragoceni gobelini
pod cvetnjaki, venci s kitami in pisanimi praporci.
 
Alijana se je vrnila v prvo nadstropje, da bi mogla zagledati starše že od daleč. Kadarkoli je slišala ropot od spodaj, vselej je skočila k oknu, meneč, da so že prišli. Tudi Marko je bil razburjen.
Nad najvišjim stolpom je vihrala dolga belo-modrordeča
zastava.
Vitez Ahac je z važnim obrazom ukazoval
in dal tu pa tam kaj prestaviti ali popraviti.
Vojaki so
nabijali topove.
 
Naposled je zatrobil vratarjev rog in zagrmeli so topovi. V grajski kapeli je pozvanjalo.
Alijana se je vrnila v prvo nadstropje, da bi mogla zagledati
starše že od daleč.
Kadarkoli je slišala ropot od
spodaj, vselej je skočila k oknu, meneč, da so že prišli.
 
»Gredo! Že gredo!« je kliknila Alijana. Vroče jo je spreletelo. Po licu se ji je prelila živa rdečica. Zastajala ji je sapa in srce ji je utripalo tako močno, kakor da ji hoče skočiti iz prsi. Pritisnila je roke nanje in se jela tresti. Kar je planila skozi vrata, po hodniku, po stopnicah. Ujec in Marko sta hitela za njo.
Tudi Marko je bil razburjen.
 
Na dvorišču so stali hlapci in vojaki v dveh vrstah, pri vhodu pa sta čakala dva rdeče in zeleno oblečena pažeta s srebrnima palicama. Za moškimi so šepetale radovedne dekle, glava do glave. Zarožljal je vzdižni most, škripaje so se odprla težka vrata in glasno se je razlegalo veselo vzklikanje in vriskanje, ko je stopila grofinja Mila iz nosilnice ter odložila popotni plašč in pajčolan.
Naposled je zatrobil vratarjev rog in zagrmeli so topovi.
 
Alijana je skočila k materi, se zdaj smejala, zdaj jokala in jecala: »O mamica! Moja mamica!« Grofinji so lile solze po bledem, še vedno lepem obrazu. Prisrčno je objela hčerko, jo poljubljala in gledala, gledala. Iz modrih oči ji je sijala vsa milina in sreča materinega srca. Alijana ji je bila podobna kakor mlajša sestra, podobna zlasti v plemenitem izrazu obličja, v sanjavih očeh in na njih okolici, na nežno oblikovanem čelu in ob sencih. Obraz ji je žarel od velike radosti in je bil lepši kot sicer. Vsi so jo gledali ginjeni. Kontesa je zatrepetala, ko je po toliko letih zopet zaslišala mili glas materin.
V grajski kapeli je pozvanjalo.
 
»Ah, Alijana, draga, zlata hčerka! Dolgo dolgo sem prosila boga milosti, da bi te mogla zopet videti. Hvala njemu, ki me je uslišal! Ah, kako težko sem čakala!«
»Gredo!
Že gredo!« je kliknila Alijana.
Vroče jo je
spreletelo.
Po licu se ji je prelila živa rdečica.
Zastajala ji
je sapa in srce ji je utripalo tako močno, kakor da ji hoče
skočiti iz prsi.
Pritisnila je roke nanje in se jela tresti.
Kar
je planila skozi vrata, po hodniku, po stopnicah.
Ujec in
Marko sta hitela za njo.
 
»Zato je svidenje tem slajše!« je dejal grof Ladislav in poljubil Alijano na belo čelo. Mož se je precej postaral; na sencih in v bradi je bil že marsikateri sivi las. Držal se je veselo, vendar obenem umerjeno dostojanstveno.
Na dvorišču so stali hlapci in vojaki v dveh vrstah, pri
vhodu pa sta čakala dva rdeče in zeleno oblečena pažeta
s srebrnima palicama.
Za moškimi so šepetale radovedne
dekle, glava do glave.
Zarožljal je vzdižni most, škripaje
so se odprla težka vrata in glasno se je razlegalo
veselo vzklikanje in vriskanje, ko je stopila grofinja Mila
iz nosilnice ter odložila popotni plašč in pajčolan.
 
»Odslej ostaneva vedno skupaj!« se je radovala grofinja Mila.
Alijana je skočila k materi, se zdaj smejala, zdaj jokala
in jecala: »O mamica!
Moja mamica!«
Grofinji so lile
solze po bledem, še vedno lepem obrazu.
Prisrčno je objela
hčerko, jo poljubljala in gledala, gledala.
Iz modrih
oči ji je sijala vsa milina in sreča materinega srca.
Alijana
ji je bila podobna kakor mlajša sestra, podobna zlasti
v plemenitem izrazu obličja, v sanjavih očeh in na njih
okolici, na nežno oblikovanem čelu in ob sencih.
Obraz
ji je žarel od velike radosti in je bil lepši kot sicer.
Vsi so
jo gledali ginjeni.
Kontesa je zatrepetala, ko je po toliko
letih zopet zaslišala mili glas materin.
 
»Človek snuje, bog boguje,« je momljal belolasi osemdesetletni grof Felicijan, ko je stiskal roke sinu in snahi. Leta so mu bila upognila život in oči so gledale trudno.
»Ah, Alijana, draga, zlata hčerka!
Dolgo dolgo sem
prosila boga milosti, da bi te mogla zopet videti.
Hvala
njemu, ki me je uslišal!
Ah, kako težko sem čakala!«
 
Pozdravili so ju še vitez Ahac, baron Gradnikar in duhovnik. Vsi so šli v prvo nadstropje. Ko se je grofinja Mila okopala in preoblekla, sta šli z Alijano v njeno nekdanjo spalnico.
»Zato je svidenje tem slajše!« je dejal grof Ladislav in
poljubil Alijano na belo čelo.
Mož se je precej postaral;
na sencih in v bradi je bil že marsikateri sivi las.
Držal se
je veselo, vendar obenem umerjeno dostojanstveno.
 
Vse je bilo še tako, kakor tisti dan, ko je bila zadnjikrat tukaj. Nemo je ogledovala svojo posteljico, svoje igrače: v zibelki svojo punčko, previdno odeto, pisane lesene ptiče, kovinaste jelene in ture, lončene posodice, kroglice in vrtavke. Na mizici je videla svoje zlato pisalo z dekliško glavico na gornjem koncu in slonokoščeno povoščeno tablico. Srci sta se jima topili ob teh drobnih stvareh; gledali sta jih s temnim čustvom, kakor da jih preveva dih onega usodnega, strašnega dne. Narahlo je potegnila grofinja hčerko k sebi na klop in Alijana je začela pripovedovati ...
»Odslej ostaneva vedno skupaj!« se je radovala grofinja
Mila.
 
»Ubožica moja, koliko si morala pretrpeti!« je vzdihnila mati.
»Človek snuje, bog boguje,« je momljal belolasi
osemdesetletni grof Felicijan, ko je stiskal roke sinu in
snahi.
Leta so mu bila upognila život in oči so gledale
trudno.
 
»Imela sem vendar tudi mnogo sreče! O, tudi ti si trpela mnogo, ti pa ljubi oče.«
Pozdravili so ju še vitez Ahac, baron Gradnikar in
duhovnik.
Vsi so šli v prvo nadstropje.
Ko se je grofinja
Mila okopala in preoblekla, sta šli z Alijano v njeno nekdanjo
spalnico.
 
»Ah, zdaj bodi pozabljeno vse, vse! Odslej bomo živeli srečno in mirno ... Ti si torej rešila ujca Ahaca in barona Gradnikarja, ujec in baron pa tebe. Marko se je razvil v zalega mladeniča. Ali ti je kaj povšeči?«
Vse je bilo še tako, kakor tisti dan, ko je bila zadnjikrat
tukaj.
Nemo je ogledovala svojo posteljico, svoje igrače:
v zibelki svojo punčko, previdno odeto, pisane lesene
ptiče, kovinaste jelene in ture, lončene posodice, kroglice
in vrtavke.
Na mizici je videla svoje zlato pisalo z
dekliško glavico na gornjem koncu in slonokoščeno povoščeno tablico.
Srci sta se jima topili ob teh drobnih
stvareh; gledali sta jih s temnim čustvom, kakor da jih
preveva dih onega usodnega, strašnega dne.
 
Alijani so izdajalsko zagorela lica. Skrila je glavo na materine prsi in ji zašepetala na uho: »Ljubiva se.«
Narahlo je
potegnila grofinja hčerko k sebi na klop in Alijana je začela
pripovedovati ...
 
»Ljuba hčerka, ne želim nič drugega, kakor da te vidim srečno,« je dejala mati nežno, toda resnobno. »Ti si mi vse na svetu. Pomisli dobro! Ali ga ljubiš iskreno?«
»Ubožica moja, koliko si morala pretrpeti!« je vzdihnila
mati.
 
»Imela sem vendar tudi mnogo sreče!
O, tudi ti si
trpela mnogo, ti pa ljubi oče.«
 
»Ah, zdaj bodi pozabljeno vse, vse!
Odslej bomo živeli
srečno in mirno ...
Ti si torej rešila ujca Ahaca in barona
Gradnikarja, ujec in baron pa tebe.
Marko se je
razvil v zalega mladeniča.
Ali ti je kaj povšeči?«
 
Alijani so izdajalsko zagorela lica.
Skrila je glavo na
materine prsi in ji zašepetala na uho: »Ljubiva se.«
 
»Ljuba hčerka, ne želim nič drugega, kakor da te vidim
srečno,« je dejala mati nežno, toda resnobno.
»Ti si
mi vse na svetu.
Pomisli dobro!
Ali ga ljubiš iskreno?«
 
»Ah, mamica, neizmerno, neizmerno!«
 
Objela je mater in zaihtela. Prevzela jo je hipoma otožnost.
Prevzela jo je hipoma
otožnost.
 
Odšli sta na vrt k drugim. Vsi so se zabavali, ko je pripovedovala Alijana, kako se je vedel ujec v turškem taboru pri Ljubljani. Od njene iskrene radosti se je širilo veselje po vsem gradu.
Odšli sta na vrt k drugim.
Vsi so se zabavali, ko je pripovedovala
Alijana, kako se je vedel ujec v turškem taboru
pri Ljubljani.
Od njene iskrene radosti se je širilo
veselje po vsem gradu.
 
Prekmalu jim je minil lepi dan svidenja. Od reke in od gozdov je dovajal večerni vetrič prijeten hlad, ki je v rahlih valih plul skozi odprta okna. Na bronastih lestencih so gorele sveče in stoteri žarki so odsevali od ogledal, pozlačenih okvirov in drugih posod. Po večerji je vitez Ahac opisoval slavnost Ljubljančanov v proslavo srečne zmage nad Turki, o zanimivi tekmi čolnarjev na Ljubljanici, o veselem plesu pod lipo na Starem trgu pred rotovžem. Po dolgih dolgih letih se je grofinja Mila zopet prisrčno smejala bratu. Grof Ladislav pa je rekel, da hoče povabiti v kratkem vse znance na bližnjih gradovih in z njimi praznovati Alijanin srečni povratek.
Prekmalu jim je minil lepi dan svidenja.
Od reke in od
gozdov je dovajal večerni vetrič prijeten hlad, ki je v
rahlih valih plul skozi odprta okna.
Na bronastih lestencih
so gorele sveče in stoteri žarki so odsevali od ogle
 
»Ah, mamica, zapoj vendar ono pesem o grlici!« je prosila Alijana.
 
Paže je prinesel harfo z lepo izrezljano labodjo glavo na prednjem koncu glasbila. Grofinja je jela nalahko prebirati strune, dvignila nekoliko glavo in zapela preprosto ljudsko pesem: »Pridi, pridi, grlica!« ... Krasno se je ujemal zvonki glas pevke s tajinstveno zamolklimi akordi. Iz temno sinjih oči ji je seval nenavaden žar. Vsem se je zdela v svojem zanosu kakor spremenjena v drugo, nadzemsko bitje. Blažen nasmeh ji je ozarjal obličje s čudovito lepoto. Alijana jo je gledala, ne da bi trenila. Vsi so poslušali pozorno. Tiše in tiše so drhteli, zamirali ubrani zvoki harfe, kakor petje utopljenih zvonov iz tolmunov bajnega jezera. Alijana je objela mater in jo prisrčno poljubila. Čutila se je tako docela srečno, tako lahko, tako svobodno kakor še nikdar. Dušo ji je naslajalo čudežno čustvo osrečevanja, ljubezni do vseh ...
dal, pozlačenih okvirov in drugih posod.
Po večerji je
vitez Ahac opisoval slavnost Ljubljančanov v proslavo
srečne zmage nad Turki, o zanimivi tekmi čolnarjev na
Ljubljanici, o veselem plesu pod lipo na Starem trgu
pred rotovžem.
Po dolgih dolgih letih se je grofinja Mila
zopet prisrčno smejala bratu.
Grof Ladislav pa je rekel,
da hoče povabiti v kratkem vse znance na bližnjih gradovih
in z njimi praznovati Alijanin srečni povratek.
 
Drugi dan po obedu so sedeli Blagajevi, vitez Ahac in baron Gradnikar v veliki dvorani. Kontesa Alijana je bila oblekla preprosto belo obleko, ki ji je dajala dražesten videz. V lase si je pripela rdečo vrtnico. Od vratu ji je visela na nedra zlata verižica s križcem in smaragdom.
»Ah, mamica, zapoj vendar ono pesem o grlici!« je
prosila Alijana.
 
Na ukaz grofa Ladislava sta privedla dva moža Saldo plemenito Frauensteinerjevo. Najprvo je pogledala grofinjo in s prikritim zadoščenjem opazila na njenem bledem obrazu sledi dolgoletnega žalovanja.
Paže je prinesel harfo z lepo izrezljano labodjo glavo
na prednjem koncu glasbila.
Grofinja je jela nalahko
prebirati strune, dvignila nekoliko glavo in zapela preprosto
ljudsko pesem: »Pridi, pridi, grlica!«
... Krasno se
je ujemal zvonki glas pevke s tajinstveno zamolklimi
akordi.
Iz temno sinjih oči ji je seval nenavaden žar.
 
»S katero pravico me zadržujete tukaj?« se je obregnila nad grofom Ladislavom. Pokonci in ponosno je stala pred njim.
Vsem se je zdela v svojem zanosu kakor spremenjena v
drugo, nadzemsko bitje.
Blažen nasmeh ji je ozarjal obličje
s čudovito lepoto.
Alijana jo je gledala, ne da bi trenila.
 
Vsi so poslušali pozorno.
Tiše in tiše so drhteli, zamirali
ubrani zvoki harfe, kakor petje utopljenih zvonov
iz tolmunov bajnega jezera.
Alijana je objela mater in jo
prisrčno poljubila.
Čutila se je tako docela srečno, tako
lahko, tako svobodno kakor še nikdar.
Dušo ji je naslajalo
čudežno čustvo osrečevanja, ljubezni do vseh ...
 
Drugi dan po obedu so sedeli Blagajevi, vitez Ahac in
baron Gradnikar v veliki dvorani.
Kontesa Alijana je bila
oblekla preprosto belo obleko, ki ji je dajala dražesten
videz.
V lase si je pripela rdečo vrtnico.
Od vratu ji je
visela na nedra zlata verižica s križcem in smaragdom.
 
Na ukaz grofa Ladislava sta privedla dva moža Saldo
plemenito Frauensteinerjevo.
Najprvo je pogledala grofinjo
in s prikritim zadoščenjem opazila na njenem bledem
obrazu sledi dolgoletnega žalovanja.
 
»S katero pravico me zadržujete tukaj?« se je obregnila
nad grofom Ladislavom.
Pokonci in ponosno je stala
pred njim.
 
»S katero pravico ste vi nam vzeli našega otroka?«
 
»Lahko bi tajila, pa ne maram. Lahko bi rekla, da je lagala ciganka. Toda vse priznavam z največjim veseljem!«
Lahko bi rekla, da je
lagala ciganka.
Toda vse priznavam z največjim veseljem!«
 
»Alijana, poznaš to gospodično?«
Vrstica 3.901 ⟶ 3.713:
 
»Kako ste nam mogli storiti toliko žalega?« je vprašala grofinja Mila.
Salda je prežeče ogledovala Alijano.
Oči so se ji lesketale
kakor tigri, ki preži na plen.
Naposled je zamrmrala:
»Lepo dekle ... «
»Alijana, varuj se laskave hinavke!« je svaril vitez
Ahac nečakinjo naglas.
 
Salda je prežeče ogledovala Alijano. Oči so se ji lesketale kakor tigri, ki preži na plen. Naposled je zamrmrala: »Lepo dekle ... «
»Glej, to je tista črna kača!«
 
»Alijana, varuj se laskave hinavke!« je svaril vitez Ahac nečakinjo naglas. »Glej, to je tista črna kača!«
Salda se je zasmejala zaničljivo in se komaj malo postrani
ozrla nanj.
Znova se je obrnila k Alijani: »Odpustite
mi, ljuba kontesa!
Trpeli ste po nedolžnem.«
Ponudila
ji je roko, ki se je na njej svetil benečanski prstan.
 
Salda se je zasmejala zaničljivo in se komaj malo postrani ozrla nanj. Znova se je obrnila k Alijani: »Odpustite mi, ljuba kontesa! Trpeli ste po nedolžnem.« Ponudila ji je roko, ki se je na njej svetil benečanski prstan.
»Odpuščam vam« je odgovorila Alijana blagodušno.
 
»Odpuščam vam« je odgovorila Alijana blagodušno. Bala se je črno oblečene plemkinje, ki so ji tako čudno plamenele strastne oči. Obotavljaje se ji je hotela podati desnico. Hipoma pa je prijel vitez Ahac Saldino roko in jo odmaknil. Salda ga je ošinila z divjim pogledom, nato pa se je obrnila h grofu Blagaju:
Bala se je črno oblečene plemkinje, ki so ji tako čudno
plamenele strastne oči.
Obotavljaje se ji je hotela podati
desnico.
Hipoma pa je prijel vitez Ahac Saldino roko in
jo odmaknil.
Salda ga je ošinila z divjim pogledom, nato
pa se je obrnila h grofu Blagaju:
»Gospod grof, opozarjam vas, da sem svobodna
plemkinja!
Izvolite me takoj izpustiti!«
 
»Gospod grof, opozarjam vas, da sem svobodna plemkinja! Izvolite me takoj izpustiti!«
»Ne.
Predam vas deželnemu gosposkemu sodišču.«
 
»Ne. Predam vas deželnemu gosposkemu sodišču.«
»Sodišču?
 
Na vsem svetu ne pripoznam nobenega
»Sodišču? Na vsem svetu ne pripoznam nobenega sodnika!«
sodnika!«
 
»Pripoznati jih boste pač morali!«
 
»Nikdar ne! Mene bo sodil samo bog! Nihče me ne odpravi žive iz tega gradu.«
»Nikdar ne!
Mene bo sodil samo bog!
Nihče me ne
odpravi žive iz tega gradu.«
 
»Kako naj razumemo to?«
 
»Razumete kmalu,« je odgovorila porogljivo z užaljeno veselostjo.
veselostjo.
 
»Kakšno bitje ste? Ali vas nič ne peče vest?«
Ali vas nič ne peče vest?«
 
»Vest? Ali je mar tebe kaj pekla vest, ko si me zapustil? Nisem se mogla maščevati drugače ko z zvijačo, ali recimo odkritosrčno: hinavsko, zahrbtno.«
»Vest?
Ali je mar tebe kaj pekla vest, ko si me zapustil?
 
Nisem se mogla maščevati drugače ko z zvijačo, ali
recimo odkritosrčno: hinavsko, zahrbtno.«
 
Grofinja Mila je zavzdihnila in zakrila obraz v rokah.
 
»Hujši ste in okrutnejši ko največji hudodelec!« je vzkipel grof Ladislav. »zaničujem vas!«
vzkipel grof Ladislav. »zaničujem vas!«
 
»Verjamem. Svoj čas se vam pa nisem gnusila?«
Svoj čas se vam pa nisem gnusila?«
 
»Zdaj, Salda Frauensteinerjeva, zdaj se bomo maščevali mi!« je kričal grof Ladislav.
mi!« je kričal grof Ladislav.
 
Zaman ga je mirila njegova soproga.
 
Saldine demonske oči so se skrivnostno iskrile. Razodevale niso prav nobenega strahu, nobene bolesti, marveč le divje sovraštvo.
Razodevale
niso prav nobenega strahu, nobene bolesti, marveč
le divje sovraštvo.
 
Zdajci je pritisnila Salda obe roki na srce in tiho zaječala. Kmalu nato je jela močno drgetati. Ohromele so ji noge. Omahnila je na stran in se zgrudila na preprogo.
 
»Odvedite nesrečnico!« je velel grof Ladislav hlapcema. »Po zdravnika!« Paže je odstopical po prstih.
Kmalu nato je jela močno drgetati.
Ohromele so
ji noge.
Omahnila je na stran in se zgrudila na preprogo.
 
»Pustite me tukaj!« je šepetala Salda s pojemajočim, spremenjenim glasom. Vili so jo silni krči. »Ah, moj
»Odvedite nesrečnico!« je velel grof Ladislav hlapcema.
prstan ... «
 
»Po zdravnika!«
Paže je odstopical po prstih.
 
»Pustite me tukaj!« je šepetala Salda s pojemajočim,
spremenjenim glasom.
Vili so jo silni krči.
»Ah, moj
prstan ...
«
 
»Kaj bi prstan?« je vprašala grofinja Mila sočutno.
 
»Umiram ... V prstanu je bil najhujši strup. Ah, trpim ... Ah, strašno!«
»Umiram ...
V prstanu je bil najhujši strup.
Ah, trpim
... Ah, strašno!«
 
Umolknila je.
Čelo ji je orosil smrtni pot.
Ležala je nepremično;
le okoli stisnjenih usten ji je podrhtevalo in
krč ji je zdaj pa zdaj stresel telo.
Sopla je naporno.
Oči
so ji napolnile solze in nemo so strmele v daljno prazni
 
 
Umolknila je. Čelo ji je orosil smrtni pot. Ležala je nepremično; le okoli stisnjenih usten ji je podrhtevalo in krč ji je zdaj pa zdaj stresel telo. Sopla je naporno. Oči so ji napolnile solze in nemo so strmele v daljno praznino. Kmalu pa jo je objela bela žena in ji izžela zadnjo solzo.
no.
Kmalu pa jo je objela bela žena in ji izžela zadnjo
solzo.
 
»O, Fatima, hvala ti!« je dahnila Alijana, še vsa pod vtisom nevarnosti, ki ji je grozila.
vtisom nevarnosti, ki ji je grozila.
 
»Črna kača s svojim strupom ne more več škodovati!« je tiho pristavil vitez Ahac z nežnim pogledom na Alijano.
je tiho pristavil vitez Ahac z nežnim pogledom na Alijano.
 
==KONEC==