Lepi janičar: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 3.647:
==OSEMINDVAJSETO POGLAVJE==
Alijana od neizmernega veselja dolgo ni mogla zaspati. Vstala je zarana, oblekla novo modro baržunasto obleko in hotela staršem naproti. Toda ujec Ahac je zahteval trmasto, naj ju počaka v rojstnem gradu, kjer ju je bila videla poslednjikrat.
Nemirno je hodila po veliki dvorani, lepo okrašeni z zelenim smrečjem in rdečimi rožami. Odhitela je na dvorišče; priprave za slovesen sprejem so bile malone že dogotovljene. Povsod so se gnetli hlapci in dekle. Vsi so se oblekli pražnje. Krotki jutranji žarki so lili belo rdečo svetlobo na sivo zidovje, koder ga ni opregala bujnolistnata loza. Od balkona in oken so viseli dragoceni gobelini pod cvetnjaki, venci s kitami in pisanimi praporci. Nad najvišjim stolpom je vihrala dolga belo-modrordeča zastava. Vitez Ahac je z važnim obrazom ukazoval in dal tu pa tam kaj prestaviti ali popraviti. Vojaki so nabijali topove.
Alijana se je vrnila v prvo nadstropje, da bi mogla zagledati starše že od daleč. Kadarkoli je slišala ropot od spodaj, vselej je skočila k oknu, meneč, da so že prišli. Tudi Marko je bil razburjen.
Naposled je zatrobil vratarjev rog in zagrmeli so topovi. V grajski kapeli je pozvanjalo.
»Gredo! Že gredo!« je kliknila Alijana. Vroče jo je spreletelo. Po licu se ji je prelila živa rdečica. Zastajala ji je sapa in srce ji je utripalo tako močno, kakor da ji hoče skočiti iz prsi. Pritisnila je roke nanje in se jela tresti. Kar je planila skozi vrata, po hodniku, po stopnicah. Ujec in Marko sta hitela za njo.
Na dvorišču so stali hlapci in vojaki v dveh vrstah, pri vhodu pa sta čakala dva rdeče in zeleno oblečena pažeta s srebrnima palicama. Za moškimi so šepetale radovedne dekle, glava do glave. Zarožljal je vzdižni most, škripaje so se odprla težka vrata in glasno se je razlegalo veselo vzklikanje in vriskanje, ko je stopila grofinja Mila iz nosilnice ter odložila popotni plašč in pajčolan.
Alijana je skočila k materi, se zdaj smejala, zdaj jokala in jecala: »O mamica! Moja mamica!« Grofinji so lile solze po bledem, še vedno lepem obrazu. Prisrčno je objela hčerko, jo poljubljala in gledala, gledala. Iz modrih oči ji je sijala vsa milina in sreča materinega srca. Alijana ji je bila podobna kakor mlajša sestra, podobna zlasti v plemenitem izrazu obličja, v sanjavih očeh in na njih okolici, na nežno oblikovanem čelu in ob sencih. Obraz ji je žarel od velike radosti in je bil lepši kot sicer. Vsi so jo gledali ginjeni. Kontesa je zatrepetala, ko je po toliko letih zopet zaslišala mili glas materin.
»Ah, Alijana, draga, zlata hčerka! Dolgo dolgo sem prosila boga milosti, da bi te mogla zopet videti. Hvala njemu, ki me je uslišal! Ah, kako težko sem čakala!«
»Zato je svidenje tem slajše!« je dejal grof Ladislav in poljubil Alijano na belo čelo. Mož se je precej postaral; na sencih in v bradi je bil že marsikateri sivi las. Držal se je veselo, vendar obenem umerjeno dostojanstveno.
»Odslej ostaneva vedno skupaj!« se je radovala grofinja Mila.
»Človek snuje, bog boguje,« je momljal belolasi osemdesetletni grof Felicijan, ko je stiskal roke sinu in snahi. Leta so mu bila upognila život in oči so gledale trudno.
Pozdravili so ju še vitez Ahac, baron Gradnikar in duhovnik. Vsi so šli v prvo nadstropje. Ko se je grofinja Mila okopala in preoblekla, sta šli z Alijano v njeno nekdanjo spalnico.
Vse je bilo še tako, kakor tisti dan, ko je bila zadnjikrat tukaj. Nemo je ogledovala svojo posteljico, svoje igrače: v zibelki svojo punčko, previdno odeto, pisane lesene ptiče, kovinaste jelene in ture, lončene posodice, kroglice in vrtavke. Na mizici je videla svoje zlato pisalo z dekliško glavico na gornjem koncu in slonokoščeno povoščeno tablico. Srci sta se jima topili ob teh drobnih stvareh; gledali sta jih s temnim čustvom, kakor da jih preveva dih onega usodnega, strašnega dne. Narahlo je potegnila grofinja hčerko k sebi na klop in Alijana je začela pripovedovati ...
»Ubožica moja, koliko si morala pretrpeti!« je vzdihnila mati.
»Imela sem vendar tudi mnogo sreče! O, tudi ti si trpela mnogo, ti pa ljubi oče.«
»Ah, zdaj bodi pozabljeno vse, vse! Odslej bomo živeli srečno in mirno ... Ti si torej rešila ujca Ahaca in barona Gradnikarja, ujec in baron pa tebe. Marko se je razvil v zalega mladeniča. Ali ti je kaj povšeči?«
Alijani so izdajalsko zagorela lica. Skrila je glavo na materine prsi in ji zašepetala na uho: »Ljubiva se.«
»Ljuba hčerka, ne želim nič drugega, kakor da te vidim srečno,« je dejala mati nežno, toda resnobno. »Ti si mi vse na svetu. Pomisli dobro! Ali ga ljubiš iskreno?«
»Ah, mamica, neizmerno, neizmerno!«
Objela je mater in zaihtela. Prevzela jo je hipoma otožnost.
Odšli sta na vrt k drugim. Vsi so se zabavali, ko je pripovedovala Alijana, kako se je vedel ujec v turškem taboru pri Ljubljani. Od njene iskrene radosti se je širilo veselje po vsem gradu.
Prekmalu jim je minil lepi dan svidenja. Od reke in od gozdov je dovajal večerni vetrič prijeten hlad, ki je v rahlih valih plul skozi odprta okna. Na bronastih lestencih so gorele sveče in stoteri žarki so odsevali od ogledal, pozlačenih okvirov in drugih posod. Po večerji je vitez Ahac opisoval slavnost Ljubljančanov v proslavo srečne zmage nad Turki, o zanimivi tekmi čolnarjev na Ljubljanici, o veselem plesu pod lipo na Starem trgu pred rotovžem. Po dolgih dolgih letih se je grofinja Mila zopet prisrčno smejala bratu. Grof Ladislav pa je rekel, da hoče povabiti v kratkem vse znance na bližnjih gradovih in z njimi praznovati Alijanin srečni povratek.
»Ah, mamica, zapoj vendar ono pesem o grlici!« je prosila Alijana.
Paže je prinesel harfo z lepo izrezljano labodjo glavo na prednjem koncu glasbila. Grofinja je jela nalahko prebirati strune, dvignila nekoliko glavo in zapela preprosto ljudsko pesem: »Pridi, pridi, grlica!« ... Krasno se je ujemal zvonki glas pevke s tajinstveno zamolklimi akordi. Iz temno sinjih oči ji je seval nenavaden žar. Vsem se je zdela v svojem zanosu kakor spremenjena v drugo, nadzemsko bitje. Blažen nasmeh ji je ozarjal obličje s čudovito lepoto. Alijana jo je gledala, ne da bi trenila. Vsi so poslušali pozorno. Tiše in tiše so drhteli, zamirali ubrani zvoki harfe, kakor petje utopljenih zvonov iz tolmunov bajnega jezera. Alijana je objela mater in jo prisrčno poljubila. Čutila se je tako docela srečno, tako lahko, tako svobodno kakor še nikdar. Dušo ji je naslajalo čudežno čustvo osrečevanja, ljubezni do vseh ...
Drugi dan po obedu so sedeli Blagajevi, vitez Ahac in baron Gradnikar v veliki dvorani. Kontesa Alijana je bila oblekla preprosto belo obleko, ki ji je dajala dražesten videz. V lase si je pripela rdečo vrtnico. Od vratu ji je visela na nedra zlata verižica s križcem in smaragdom.
Na ukaz grofa Ladislava sta privedla dva moža Saldo plemenito Frauensteinerjevo. Najprvo je pogledala grofinjo in s prikritim zadoščenjem opazila na njenem bledem obrazu sledi dolgoletnega žalovanja.
»S katero pravico me zadržujete tukaj?« se je obregnila nad grofom Ladislavom. Pokonci in ponosno je stala pred njim.
»S katero pravico ste vi nam vzeli našega otroka?«
»Lahko bi tajila, pa ne maram. Lahko bi rekla, da je lagala ciganka. Toda vse priznavam z največjim veseljem!«
»Alijana, poznaš to gospodično?«
Vrstica 3.901 ⟶ 3.713:
»Kako ste nam mogli storiti toliko žalega?« je vprašala grofinja Mila.
Salda je prežeče ogledovala Alijano. Oči so se ji lesketale kakor tigri, ki preži na plen. Naposled je zamrmrala: »Lepo dekle ... «
»Alijana, varuj se laskave hinavke!« je svaril vitez Ahac nečakinjo naglas. »Glej, to je tista črna kača!«
Salda se je zasmejala zaničljivo in se komaj malo postrani ozrla nanj. Znova se je obrnila k Alijani: »Odpustite mi, ljuba kontesa! Trpeli ste po nedolžnem.« Ponudila ji je roko, ki se je na njej svetil benečanski prstan.
»Odpuščam vam« je odgovorila Alijana blagodušno. Bala se je črno oblečene plemkinje, ki so ji tako čudno plamenele strastne oči. Obotavljaje se ji je hotela podati desnico. Hipoma pa je prijel vitez Ahac Saldino roko in jo odmaknil. Salda ga je ošinila z divjim pogledom, nato pa se je obrnila h grofu Blagaju:
»Gospod grof, opozarjam vas, da sem svobodna plemkinja! Izvolite me takoj izpustiti!«
»Ne. Predam vas deželnemu gosposkemu sodišču.«
»Sodišču? Na vsem svetu ne pripoznam nobenega sodnika!«
»Pripoznati jih boste pač morali!«
»Nikdar ne! Mene bo sodil samo bog! Nihče me ne odpravi žive iz tega gradu.«
»Kako naj razumemo to?«
»Razumete kmalu,« je odgovorila porogljivo z užaljeno veselostjo.
»Kakšno bitje ste? Ali vas nič ne peče vest?«
»Vest? Ali je mar tebe kaj pekla vest, ko si me zapustil? Nisem se mogla maščevati drugače ko z zvijačo, ali recimo odkritosrčno: hinavsko, zahrbtno.«
Grofinja Mila je zavzdihnila in zakrila obraz v rokah.
»Hujši ste in okrutnejši ko največji hudodelec!« je vzkipel grof Ladislav. »zaničujem vas!«
»Verjamem. Svoj čas se vam pa nisem gnusila?«
»Zdaj, Salda Frauensteinerjeva, zdaj se bomo maščevali mi!« je kričal grof Ladislav.
Zaman ga je mirila njegova soproga.
Saldine demonske oči so se skrivnostno iskrile. Razodevale niso prav nobenega strahu, nobene bolesti, marveč le divje sovraštvo.
Zdajci je pritisnila Salda obe roki na srce in tiho zaječala. Kmalu nato je jela močno drgetati. Ohromele so ji noge. Omahnila je na stran in se zgrudila na preprogo.
»Odvedite nesrečnico!« je velel grof Ladislav hlapcema. »Po zdravnika!« Paže je odstopical po prstih.
»Pustite me tukaj!« je šepetala Salda s pojemajočim, spremenjenim glasom. Vili so jo silni krči. »Ah, moj
prstan ... «
»Kaj bi prstan?« je vprašala grofinja Mila sočutno.
»Umiram ... V prstanu je bil najhujši strup. Ah, trpim ... Ah, strašno!«
Umolknila je. Čelo ji je orosil smrtni pot. Ležala je nepremično; le okoli stisnjenih usten ji je podrhtevalo in krč ji je zdaj pa zdaj stresel telo. Sopla je naporno. Oči so ji napolnile solze in nemo so strmele v daljno praznino. Kmalu pa jo je objela bela žena in ji izžela zadnjo solzo.
»O, Fatima, hvala ti!« je dahnila Alijana, še vsa pod vtisom nevarnosti, ki ji je grozila.
»Črna kača s svojim strupom ne more več škodovati!« je tiho pristavil vitez Ahac z nežnim pogledom na Alijano.
==KONEC==
|