Wikivir

Milan in Milena: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Sara21 (pogovor | prispevki)
198 urejanj
Brez povzetka urejanja
Sara21 (pogovor | prispevki)
198 urejanj
Brez povzetka urejanja
Vrstica 483:
==V.==
 
Zgodi se mnogokdaj, da se ustavi človeku ura življenja, da se v tišini in brezčasju mirno razgleda po svoji duši in po svetu. Popotnik roma truden v strmi breg, vidi samo grapavo stezo pred seboj in pusto grmičevje ob nji; ko stopi na hrib, vidi šele, kod je hodil in kam drži pot dalje; mogočno se razpne pokrajina pod sijajnim solnčnim nebom, vse je jasno, brez senc in brez ugank; in srce, potolaženo in očiščeno, se nasmehne samemu sebi: „Kaj»Kaj je bilo treba strahustrahú in trpljenja? Tisočero je poti do odrešenja in spoznanja, do solnca; če bi očí oslepele, že noga sama ne more izgrešiti!"« Vse pege je izbrisala z duše usmiljena roka božja, preteklosti z vsemi njenimi grehi in zmotami ni več, pogreznila se je bila v močvirje, noč se je zgrnila nad njo. —
 
Po gajih je pritajeno pošumevalo rumeno jesensko listje ter se spuščalo počasi, komaj slišno od veje do veje. V takih zgodnjih jesenskih dneh je mladost vse slajša in čistejša, vse mirnejša. V vriskajoči, plameneči pomladi se ni spoznala, ne se občutila, videla se je povsod in nikjer, bila je kakor iskra v vesoljnem ognju. Kadar pada listje plaho in tiho, kakor solze iz oči, hodi mladost sama s tišjimi koraki, da bi ne motila žalostnih in umirajočih; vse globlje, vse bolj usmiljeno in plemenito gleda človek, ki je videl smrt; njena mirna senca leži na mladih, zaupljivih očeh, na smehljajočih se ustnicah.
Vrstica 491:
Milan je iztegnil roko ter je pokazal na listje, ki je bilo nastlalo vso pot, na veje, ki so črno in tiho štrlele visoko proti nebu, kakor za milost proseče, na zarjo, ki je bledela ter se krčila zmirom bolj.
 
„Sama»Sama smrt — naju pa nič ni strah!"«
 
Pobral je listič s tal, ves črnkast, zgrbljen, od rose in vlage premočen listič.
 
„Glej»Glej, tudi v njem je bilo nekoč življenje, veselo in sočno življenje; grel se je v solncu in je vztrepetaval od sreče; kdo vé, morda je moral umreti še mlad..."«
 
Gledala je zlovoljno na tisto črno, mokro stvarco, ki jo je držal tako nežno v svoji beli roki.
 
„Čemu»Čemu to? Vrzi stran!"«
 
Spustil je listič počasi na tla.
 
„Tolika»Tolika sreča je v mojem srcu, tako mila in svetlomirna, kakor blejsko jezero pod večer; ali vendar gredó moje misli najrajše k posteljam umirajočih in k grobovom samim, gredó brez bolesti in se vračajo vesele, kakor iz cerkve ..."«
 
Ona je vstala.
 
„Saj»Saj bo že noč ... pojdiva!"«
 
Šla sta; v nasteljo se je udirala stopinja tiho in zibaje, kakor v mehko preprogo.
Vrstica 515:
Prijel jo je za roko, stisnil jo je k sebi in je pokazal proti mestu.
 
„Tudi»Tudi najina ljubezen je tako visoko, visoko nad njimi vsemi, ki so tam doli! Pomisli, na tisoče ljudi živi tam doli — kakšno življenje, duša, Bog se usmili! — Človek se je bil samolastno poveličal, imenoval se ter potrdil za najpopolnejše bitje vsega vesoljstva; zdaj gleda nase kakor na Boga samega, občuduje se in opeva z grozotno smešnim spoštovanjem. Edini stvor je na svetu, ki stoji neprestano pred ogledalom ter se priklanja samemu sebi. S tem samopoveličávanjem bi rad utajil svojo ničevost, bi rad zakrinkal in našminkal svoj spačeni obraz, ki se mu reži iz ogledala. Široko je zamahnil Sophokles:
 
<poem>Mnogo je silnega na zemlji,
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Milan_in_Milena«