Milan in Milena: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Sara21 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Sara21 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 520:
silnejšega od človeka ni!</poem>
 
Toda Edip kralj je oslepel ter se je zgrudil v prah. — Človek se ogleduje ter vihti kadilnico pred svojo podobo, zato ker ga je groza, da bi spoznal svojo nagoto. V tej grozi pa je že spoznanje. To spoznanje boli, gori v srcu kakor večni ogenj in poraja brez nehanja nov greh in novo kesanje, nov sram in novo samoprevaro. — Midva, oj duša, sva se vzdignila iz močvirja, nama sije vse drugo solnce, v tej podsmrtni jeseni nama prepeva pomlad. Najina duša je kakor čista, breztelesna luč v vesoljstvu. »Tako gleda očiščen grešnik z nebeških višav in v njegovo srečo kane časih tiho sočutje z onimi, ki blodijo neodrešeni globoko tam doli v črnih nižinah ..."«
 
„Mraz»Mraz je! Stopiva!"« je rekla ona. In vso pot ni več izpregovorila. —
 
Ko je bil sam, je mislil nanjo. Videl je njeno vitko, drobno, skoraj otroško teló, njen prav tako drobni in nežni obrazek, njene velike, zmirom široko odprte in zmirom začudene oči. Gledal jo je čisto mirno, brez gorkote in brez poželenja; niti za hip ni videl ženske. Bila je v njegovih mislih kakor pesem tistih poetov, ki pazijo na gladko brušeno, blagozvenečo besedo ter opevajo le take občutke, da bi jih človek svetle in snažne brez skrbi postavil na kredenco med vaze in porcelanasto drobnjav. Za „breztelesno»breztelesno luč"« je bil krstil svojo ljubezen. V samoti ga je zazeblo ob tej luči; svetila se je kakor mirna, mrzla vešča; svetila je zato, da je bila noč toliko temnejša in pustejša. Z vso bistróstjo in zgovornostjo svojega duhá si je prizadeval, da bi praznoto svojega srca preustvaril v svetišče. Da bi si dokazal, kako nizkotno, opljuvano, živalsko, ter posebej in vrhu vsega še, kako brezpomembno je bilo vse prejšnje življenje; in kako visoko se je bil povzdignil iz blata v jasne višave, kjer ni strastí, ne greha, ne zmote. — Toda vselej, kadar je človek sam in se ob zaklenjenih durih pogovarja s svojim srcem, stojí v izbi nekdo drugi, sloni za hrbtom ter šepeče besede, ki so polne vse globlje, neusmiljene in sovražne resnice. To je najzvestejši, v svoji zvestobi najstrašnejši tovariš človekov; hodi z njim od rojstva, ne zapusti ga niti v sanjah ter mu ob zadnji uri zatisne oči.
 
Rekel je Milanu:
 
„Kaj»Kaj ne slišiš svojega glasu? Že v tvojem glasu je laž! Kedaj si govoril v tem svečanem tenorju, pripravnem za narodne praznike in za odkrivanje spominskih plošč? Hlastal si ter se zatikal v hreščečem baritonu, da te je bilo samega sram. Laž je v izberi besed, laž v izpodrecani melodiki stavka, laž v mislih, ki hodijo po bergljah! Beg v čisto luč, beg v breztelesnost je laž, kakor bi je ne zmogel najbolj zavrženi opljuvanec tam doli! In vse je strah, strah, strah — solzavi, trepetajoči strah pred živaljo, ki dremlje v srcu in se drami smehljaje, ker vé, da jo kličeš iz dna, izpod duše, izpod cmeravo čistotnega spoznanja, izpod veličajnega vstajenja, ki je v knjigah, ne v tebi! — Čemu ti je treba živega človeka, da izprašuješ ob njem svojo vest ter to vest hkrati božaš in odevaš kakor nemirnega otroka? Prav tako dobra bi bila za to rabo tudi knjiga s podobami, ali pa punčka iz cunj! Če je le kaplja krvi v tem lepem otroku, ki je navsezadnje morda vendarle ženska, se bo tista kaplja najprej dolgočasila, nato pa se bo uprla. — Ali čistosrčni odrešenci ne vidijo daleč, gledajo nase in na svoje odrešenje!"«
 
Milan je bil žalosten do solz; prerekal se je s tovarišem, z neusmiljenim: