|
Milan je bil žalosten do solz; prerekal se je s tovarišem, z neusmiljenim:
„In»In vendar je bilo globoko, resno in prisrčno to hrepenenje v višave, v drugo življenje, ki ni čisto nič podobno tistemu pozemskemu, po kolovozih, po strmih stezahstezàh in po jarkih tavajočemu. Kdo vé, če morda hrepenenje ni izgrešilo poti, če morda ni videlo pravega cilja. Ali dovolj je, da je bilo hrepenenje čisto in resnično — dovolj je, da je srce verno, pa če veruje v Boga ali v bogove. Ako je zgolj nečimernost ta goreča želja po očiščenju, po osvobojenju od grobe teže telesa, mora biti nečimernost vsak pogled iz temè v svetlobo, vsak občutek nezadovoljnosti, vse, kar ljudjé imenujejo čednost; vsaka pesem, vsaka podoba, vsa umetnost, če je umetnost zares hlepenje po dovršeni lepoti; in tako ne ostane resnično človeškega nič nego biftek, vino in vlačuga. — Čemú torej življenje, čemú človek — čemú delo, skrb, čemu razum možganov in trpljenje srcá?"«
Zamolklo se mu je nasmehnil temni tovariš:
„Že»Že vprašanje samo je obup!"« —
Milan je odprl okno, da bi pogledal na mehko, milo jesensko nebo, da bi ga pobožal po licih topli jug. Zvezde so sijale. Kakor prošnja molitev so bile vse njegove misli, ki so romale plaho k tem belim zvezdam.
„Že»Že takrat, ko sem bil bolan od ognja mladosti in od vonja rož, lilij in tuberoz, že takrat, zvezde, je romala moja duša k vam po tolažbo in odrešenje. Kako je mogoče, da bi paradiža ne bilo, če duša koprni po njem? Kako je mogoče, da bi ne bilo Bogá, če se človek od prve do poslednje misli vojskuje z njim? — Ne reci, ti mračni drug, ki stojiš za menoj, da lažem; v bridkosti človek ne laže! — Resnično in glasno mora nekjé živeti vse tisto, kar nerazumljivo šepeče na dnu srca, kar siloma orosi oči ob samotni uri, kar kliče dušo k vam, nebeške zvezde! Vse je; in vse se bo nekoč veličastno razodelo. — Kdo pravi, da nisem, ko se vidim v ogledalu?"«
Tisto noč je spal Milan na tleh ob oknu, ker se je bil v polusanjah onesvestil. —
Prišel je drugi dan k svoji ljubici, nevesti. Pozdravila ga je neprijazno. Tudi sam je bil pust in bled. Pogledal jo je in nenadoma se mu je zazdel njen obraz zelo vsakdanji, prazen in mrtev, podoben tistim iz mavca delanim in grobo pobarvanim figuram, ki jih prodajajo po krčmah furlanski otroci.
„To»To je tvoje poveličanje!"« se mu je tiho nasmehnil tovariš; in srce si ni upalo odgovoriti, ne se upreti.
„Kako»Kako si me pozdravila ?"« je vprašal. „Na»Na ustnicah je bil pozdrav, v očeh pa ga ni bilo I"!«
„Kakor»Kakor si me bil naučil!"« je rekla mirno in lahkotno. „Brala»Brala sva Sophokleja, ki je lep in pust. Segel nama je v oči."«
Milan se je začudil. Zazeblo ga je v srce; prevalilo, prelomilo se je v njem, kakor da je bila visoka misel osmešena in osramočena treščila na črno zemljo od samih sijajnih nebes.
„Ali»Ali si še ti, še ti?"« je trepetal. „Še»Še ti, h kateri sem bil prišel tako poln zaupanja, kakor pride kristjan k véliki maši, da se navžije blagoslova božjega, tolažbe svoji bridkosti, mirú popotniku ... Ali si še ti, duša?"«
„Morda»Morda si slabo spal?"« ga je vprašala s sočutnim nasmeškom ter se je okrenila.
„Prav»Prav tista je, kar verjemi!"« se mu je prijazno smehljal tovariš iznad rame. „Le»Le ti si se bil nekoliko izpremenil. Kolikokrat se človek zakrohoče, ali pa se onesvesti, če si sname naočnike ter pogleda tako, kakor mu je bila dala gledati natura!"«
Stopil je k nji ves plah, trepetajoč, ter je položil roke čisto narahlo na njene rame.
„Duša»Duša! ... Duša!"«
„Pusti»Pusti me!"«
Kakor je bila drobna, majhna in otroška, je stala mahoma vsa silna in predrzna pred njim. Oči so ji žarele temno, napete ustnice so drgetale, na licih so se bile užgale rdeče pege. Gledal je nanjo ves omamljen — na tujca, na žensko, na vlačugo, ki je ni bil videl še nikoli.
»Duša!«
„Duša!"
Zasmejala se mu je v obraz, v njenem penečem smehu pa je bilo do vrha sovraštva in zaničevanja.
|
