Wikivir

Milan in Milena: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Sara21 (pogovor | prispevki)
198 urejanj
Brez povzetka urejanja
Sara21 (pogovor | prispevki)
198 urejanj
Brez povzetka urejanja
Vrstica 636:
Ko je omahnila v veži ter se naslonila ob zid, v vročici trepetajoča, jo je prijel za obedve roki ter jo navsezadnje rahlo in ljubeznivo objel krog pasú tisti mladi, lepi umetnik, ki je zahajal k njim v hišo in ki jo je ljubil tako prisrčno, sočutno in milobno, kakor ljubi človek nagelj v svoji gumbnici.
 
„Kaj»Kaj, Milena, kam? Milena!"«
 
Gledala ga je prestrašena, zbegana, vsa v omotici; oklenila se je trdo njegovih rok.
 
„Pojdiva»Pojdiva! Pojdiva!"«
 
„Kam»Kam, Milena?"« —
 
Bil je zares nenavadno lep fant. Tista lepota, na katero časih pomisli šivilja, kadar počiva ob zlomljeni šivanki; in o kateri sanja mlada žena, kadar debelušni mož smrči. Visok, vitek in črn, žametasto črn; oči so gledale mehko, globoko in sanjavo, kakor zaljubljena pesem; v teh očeh, v milobnem smehljaju ustnic, v vsem vedenju je bilo takorekoč nekaj otožnega, nekaj, kar je šepetalo: »Veliko sem spoznal, še več izkusil — toda usta, molčite o trpljenju!"« — In bil je umetnik.
 
Oklepala se ga je, privijala se k njemu, ihtenje ji je dušilo glas.
 
„Pojdiva»Pojdiva! Pojdiva!"«
 
Nerodno mu je bilo, da se mu je bila razmeknila žametna frizura na čelu in da so ga ščegetali kodri na obrvih. Zato je bil njegov glas nekoliko zlovoljen, skoraj osoren.
 
„Toda»Toda ... Milena! Zdaj ... pod noč ... kam? In čemu? Kaj se je zgodilo?"«
 
Trepetalo je v nji, v besedah, v mislih, v občutju, kakor bi trepetale strune v vetru — brez določne melodije, brez želje in cilja.
 
„Čuj»Čuj, ti ... Ne tukaj, ne tod! ... Pojdiva tja, pojdiva kam ... o, pojdiva tja, kjer ni teh ljudi, teh oskrunjenih, ne njih sence, ne njih vonja, ne njih živalskih, živalskih misli!... Kako živalsko je vzkriknila! Teta Fani je namreč porodila! Če bi krava storila, bi jo poljubila na gobec ... ali to! ... Kaj čakaš in gledaš? Pojdiva! ... Kaj nisi sam tolikokrat, tako lepo in tako sladko govoril, da pojdeva, mlada zaročenca, v tisti sijajni gaj, kjer ni spomina na to črno, priskutno, polžje življenje ... tja, kjer je sama lepota, iz ljubezni porojena in od ljubezni obžarjena? ... Zdaj pokaži pot!"«
 
Njena lica so bila zabrekla, njene oči motne, čudno razširjene, zakrvavele od ihtenja.
Vrstica 662:
Ozrl se je v hipni, poluzavedni misli, ki je ni bil klical. Cesta je bila temna, daleč ob oglu je v megli dremala svetilka. Tedaj je za hip šinil tenek nasmeh preko njegovih usten.
 
„Pojdival"»Pojdiva!« —
 
Tisti večer, pozno, ko je bilo mesto že prazno in tiho, se je dogodilo še tole:
Vrstica 668:
Mladi, lepi umetnik si je doma izpiral zatekla, ranjena lica.
 
„Vrag»Vrag z njo! ... Človek je obzehavalobzehával mesečino, namesto da bi bil ljubil živo žensko. Tako je zapravil obema vso lepo dolgo pomlad! Kaj je bilo potreba cukrenih besed in vseh tistih ceremonij, kakor jih poveličuje sladkomodri Richardson? ... Prepeval je človek, lažnjivec, pohotni Alojzij, tako vztrajno in tako genljivo, da je navsezadnje res verjela v pesmi in v pevce! ... SkodaŠkoda, da njen portret ni dovršen; krstil bi ga za „Magdaleno"»Magdaleno« in bi ga prodal za tisoč kron ... Vrag z njo!"«
 
Umil se je ter se napotil v kavarno. —
Vrstica 674:
Milena je v svoji izbi klečala pred podobo lurške Matere božje.
 
„Mati»Mati, glej name in na moje trpljenje! Mati, glej otroka, ubogega! Saj nisem grešila, saj nisem, nisem, mati!"«
 
Strmela je z vročičnimi očmi na svetlosinji pas lurške Matere božje, kakor da je prav na tistem pasu vsa milost in vse odrešenje.
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Milan_in_Milena«