|
== VII. ==
„In»In vse skupaj je farsa!"« je rekel Milan. „Vse»Vse človeško življenje in vse življenje človeštva, od paradiža Adamovega do doline Jozafat! — Napoti se iskat resnice, našel boš laž in prevaro; namesto čistosti gnilobo, namesto čednosti greh, namesto ljubezni brezsrčno pohoto! Ali nisem iskal in blodil do onemoglosti, do nezavesti ter potrosil še tisto malo brašna, ki sem ga bil vzel seboj, še tisto bore, globoko tleče zaupanje, ki je bilo vse moje bogastvo na poti? In v srcu je mraz in praznota, še tista pohlevna lučka ne gori več. Tako je življenje dolg, zamotan, trudapoln račun, ob katerem človek presnuje dni in prebdi noči, zato da na koncu vseh koncev zapiše veliko, votlo ničlo. Šel sem poslušat visoko tragedijo, da bi se mi razodele poslednje skrivnosti moje duše, pa so mi zaigrali tako neumno burko, da še smeha ni bila vredna. — Kaj je treba storiti? Ali ni najboljše, ležati v najbližjem toplem kotu ter mirno počakati, da bo clown tepen, da bo farsa pri kraju in da pade zagrinjalo?"«
Take in še bolj žalostne so bile Milanove misli, ko se je vozil ponoči proti Dunaju. Sam je bil v predelku in zeblo ga je. Kadar je vlak postal, se je prikazalo tam kjekjé , kakor v veliki daljavi, par svetilk, čemerno dremajočih v oktoberski megli. Samoten popotnik, zaspan in zlovoljen, je stopal sključen, z visoko privihanim ovratnikom po peronu ter je čakal na Bog vedi kateri vlak. Glasovi sprevodnikov in delavcev so bili vsi nekako zamolkli, oddaljeni, kakor da stoji voz nekjé sredi brezkončne, mrzle pustinje in se ne misli geniti več nikamor. Vse, kar je Milan spotoma videl, slišal in občutil, je bilo kakor neznosno pusta in tesnobna melodija tesnobnim in grenkim besedam njegovega srca.
„V»V kotu gniti, mirno čakati, — ni najboljše! Če nima ta jablan zdravih jabolk, jejmo črviva; zakaj jesti je treba! — Če je tako, da vodi vsaka sleherna pot v močvirje razočaranja, je pametno, da se človek močvirju koj od začetka privadi ter si uredi tam svoje domovanje kolikor móči prijetno. Morda bo naposled še spoznal, da je bilo vse beganje za nadzvezdnimi ideali le bolezen, mesečnost na primer, in da je prava očetnjava človeku vendarle tam, odkoder je bil prišel: iz močvirja. — Zdi se mi, da sem videl nekoč obraz, ki je bil čeznaturno lep. Da sem ga videl v onem drugem, daljnem, davnem življenju, ki je bilo čisto gotovo in resnično, zakaj drugače bi v srcu ne bilo živega, skelečega spomina, bi ne bilo koprnenja po daljinah, ki jih to ubogo oko nikoli ne bo videlo in premerilo. Podoba tistega obraza gori v duši, ne dá se ne zabrisati, ne zagrniti. Oči gledajo milo, izprašujoče, očitajoče, zmirom naravnost, v dno vseh globočin; ni se jim mogoče skriti nikamor. Ustna se ne ganejo, molčé; toda zapisane so na njih besede; ali so polne milosti in ljubezni, ali so polne strašnih skrivnosti, nerazumljive so človeku v tem življenju, v katero je bil pahnjen iz večnosti. In tvojim nogam je bil dan od vsega začetka ukaz: Pojdite! — In tvojim očem: Iščite, da ugledate ta obraz, predno oslepite! — In tvojim mislim: Očistite se, da boste pripravljene za svatbo; vse drugo je odveč! — Zakaj, o človek, to je vsa tvoja naloga, je vse tvoje življenje, zato si bil pahnjen iz večnosti ter preustvarjen iz prahu, da iščeš, česar ni mogoče najti!"«
Slonel je ob oknu; časih je švignila plaha lučka mimo, kakor hipen spomin, ki ugasne, še predno ga je srce razločilo. Milan je bil utrujen od dolge vožnje, od mraza in od svoje žalosti.
„Mnogo»Mnogo ljudi živi po teh krajih. Zdaj spé trdno jutranje spanje, sanje so že utihnile. Ustvarjeni so vsi kakor jaz; rojeni so bili, jedó, pijó in bodo umrli. Ali je tudi v njih srcih tista podoba, strašna v svoji lepoti? In če je; če je njih trpljenje kakor moje — čemu živé? Čemu so te hiše zgrajene in vsako drugo leto prebeljene, čemu so ta polja obdelana, čemu so kozolci polni, čemú se pasejo črede po teh planinah? ... Zavriskal je fant vasovalec daleč na klancu — zaskelela ga je bila v srcu podoba lepote, ki je nikoli ne bo videl ... rdeči nageljni, nedolžni, dišeči, so pred oknom, za oknom pa je vlačuga; ljubil jo bo do nasičenja in gnusa, nato bo pljunil na vse štiri strani ter se bo oženil z drugo vlačugo, še hujšo. In takisto bodo ravnali njegovi otroci in otrok otroci na vekomaj!"«
Visoko na Semerniku je ležal sneg; čist zrak je sekal skozi špranje ob oknih. Danilo se je. Hišice globoko doli v ozkih, kotlinastih dolinah so bile drobne in priljudne kakor otroške igračke. Popotniki so stali v gneči na hodniku ter so občudovali to lepoto, kakor jo je bilo popotniku treba občudovati. Milan se je leno vzdignil ter se ozrl; videl je ljudi, ki so bili s širokimi hrbti zagradili okna.
„Tudi»Tudi tam, se jim zdi, da vidijo njen obraz, obraz, ki skeli v duši — strmé v daljno lepoto, ki jo slutijo in ki se je bojé; in kmalu bodo spet na zemlji in bodo smrčali!"« —
Po širokih dunajskih cestah je gonil veter oblake prahú, razganjal jih po sivih parkih ter jih poganjal visoko preko streh. Ljudí je bilo malo; tiščali so si klobuke na oči ter so hiteli. Vsem se je mudilo. Milan si je bil naročil voz, ki se je zibal križem po ulicah tako nerodno, škripaje in ropotaje, kakor kmečki koleselj po razvoženi okrajni cesti. Nekjé ob oglu visoke, neprijazne hiše je stalo boso, kuštravo in umazano dekletce, morda desetletno; iztegnila je jezik, pokazala osla z obema rokama ter se zasmejala z zvonkim, zelo prijetnim glasom.
„To»To znajo tudi tukaj!"« se je hvaležno nasmehnil Milan in slajše mu je bilo pri srcu.
Nastanil se je v študentovskem predmestju, pri postarni, bolehavi, jokavi ženski, ki je imela grbavo hčer. Ta hči je bila zelo pohlevna stvar, rada se je smehljala in priklanjala; bila je sentimentalna, zmirom do rahlega joka pripravljena; šivala je bluze po štiriindvajset krajcarjev in brala je Heinejeve pesmi. Milan jo je pogledal mimogrede in se je dobrodušno posmehnil. „Za»Za kompot!"« je rekel; in smehljal se je še na stopnjicah. —
Doma, v zatehli tesnobi malega mesta, je sanjal časih o silnem, šumečem razmahu velikomestnega življenja. Posebno še zadnje dni pred vožnjo je bil do dna vzburjen in je trepetal od pričakovanja; občutil je, kar občuti morda jetnik poslednji dan pred osvobojenjem. Prišel je dan, odklenjene so duri. Jetnik stopi na cesto; in na cesti je blato in je dež in so čemerni, tuji obrazi, in svoboda se razlikuje od ječe samo toliko, da ni zakurjena. Milan je prišel na Dunaj in je najprej ugledal boso dekletce, ki je iztegalo jezik ter jetično, grbavo sanjavost, ki je ljubila Heineja. „To znajo tudi tukaj!" se je bil nasmehnil prešernemu dekletcu. In že v tistem trenutku se je napol zavedno, napol razločno oglasilo v njegovem srcu: „Tudi tukaj je vse kakor tam doli! Tudi tukaj je burka tako neumna in ogabna, da še smeha ni vredna, le malo okusnejše in potratnejše je opremljena. Tam so vlačuge v platnu, tukaj v svili; tam so po kroni, tukaj po tri. Vse je zunanjost!"
|
