Redakcija: 12:27, 15. avgust 2009 uredi SanjaB (pogovor \| prispevki) 242 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 12:32, 15. avgust 2009 uredi razveljavi SanjaB (pogovor \| prispevki) 242 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 13: ==1. Med frontama== Zdravnik, ~~„naš~~»naš doktor"« Ivan P., je opravil svoje delo in se odpeljal s svojim lovskim psom Rodanom v veselo pomladansko jutro proti Litiji. Vrstica 44: fotografiji. Na prestreljenem mestu je bilo osem kostnih odcepkov; polagoma so se mu vsi izgnojili iz rane. Na prsih se mu je svetila ~~„velika~~»velika srebrna"«. Najrajši je sedeval sam in bral. Tudi danes je sameval v Vrstica 55: zasekalo v dušo?" »No . . . vam pa povem, kako je bilo tedaj, ko sem se najbolj bal! Haha! Ne glejte me tako začudeno, češ: Mož, odlikovan za hrabrost, naj bi rajši povedal, kako so se ga drugi bali, drugi! ~~— bal! Haha! Ne glejte me tako začudeno, češ: Mož, odlikovan~~ ~~za hrabrost, naj bi rajši povedal, kako so se ga drugi bali, drugi!~~ V strelnem jarku si vedno z enim komisnim čevljem v večnosti. Od vseh strani žuga nevarnost, iz zraka, izpod zemlje, od spredaj, od povsod . . . Krogle, šrapneli, granate, odstreljeno ostro kamenje, letalske bombe, podzemeljske mine, strojnice, ročne granate, metalne mine, zračni torpedi, bobnajoče in zaporno streljanje, granate s strupenimi plini, satanski ponočni napadi — v peklu bi bilo prijetneje! Kolikokrat sem mislil: Izgubljen si! Zavedal sem se strašne nevarnosti, priznavam: bal sem se, — kdo se ne boji za Vrstica 81 ⟶ 79: hiše ... se plazi, plazi in tipa ob zidu, drsa in puha ob zaklenjenih veznih vratih, mučno vzdihuje ob mojem oknu! V temi sem komaj razločil nekaj črnega. O, kako me je bilo strah . . . Zjutraj so mi pa povedali ata, da je ušla snoči junica iz hleva. Smejali se boste, mene pa je bilo tisto noč tako silno strah — toliko da nisem zblaznel od zone! Tako strah me je bilo le še enkrat, med obema frontama nad Sočo. ~~nad Sočo.~~ O pasjih dneh leta 1915. smo prebivali precej visoko nad to prekrasno reko slovensko. Naš strelni jarek ni bil daleč od italijanskega. Vzeli smo ga Lahom, ki so v naglici pozabili vse živo ~~člo-~~ ~~vekoljubnih~~človekoljubnih lazic. Zato smo mu izbrali ponosno ime — hotel Ušperna! Ob lepem vremenu smo videli na morje, do Benetek in še dalje. Od kamenov našega jarka je puhtela prav res peklenska Vrstica 120 ⟶ 117: Spodaj je šumela Soča glasneje v ohlajenem večernem zraku. Nočilo se je. Dobili smo tople menaže. Ko se je stemnilo, sem bil kmalu zunaj pred našo žično oviro in sem previdno po trebuhu lezel dalje. ~~lezel dalje.~~ Sam med obema frontama — kakšni občutki! Priznati moram, nič kaj prijetno mi ni bilo pri srcu . . . Iznad italijanskega jarka zaplameni rdeče. Poči. Prijazno! »Fi-i-i-ju!« Zažvižga mi nad ušesi, tožno, podobno klicu sokoljemu. Vznaša se bela meglica. Zopet poči ostro, kratko, dvakrat zaporedoma. »Penk! Penk!« Bije, grize v kamenje. Iz navade se priklonim še niže, dasi sem že zdavnaj za skalo. — ~~še niže, dasi sem že zdavnaj za skalo. —~~ Bojeval sem se proti Srbu, Rusu, največ pa proti Lahu, proti Vrstica 137 ⟶ 132: Piemontezom, najboljšim vojakom italijanskim. Neumen je, kdor omalovažuje sovražnika. O — tudi Lah ima pogumne vojnike, dobre častnike, ima izborno topništvo! Samo prekmalu ga mine navdušenost, manjka mu prave vztrajnosti, žilavosti. Najhujše so bile prvo leto začetne bitke ob Soči. Takrat nismo imeli še nobenih ~~prvo leto začetne bitke ob Soči. Takrat nismo imeli še nobenih~~ pravih strelnih jarkov, nobene utrdbe, nobene žične ovire, nobenih potov, nič! V temi, neprenehoma v smrtni nevarnosti, smo z velikim trudom kopali in gradili jarke. Ali tam nisem bil tako sam! In ~~na-~~naposled — v strelnem jarku postane vsak fatalist. Tudi jaz sem umoval večkrat s tovariši: Ej — kakor mi je namenjeno! Najpametneje je, da človek ne razmišljuje o tem. Bo že nekako, če ne dobro, pa slabo! Saj Bog Slovenca nikoli ne zapusti: če ni reva▼ ~~posled — v strelnem jarku postane vsak fatalist. Tudi jaz sem~~ lačen, je pa žejen; če je sit, je pa vsaj razcapan ali brez doma ...▼ ▲umoval večkrat s tovariši: Ej — kakor mi je namenjeno! Najpametneje je, da človek ne razmišljuje o tem. Bo že nekako, če ne ~~dobro, pa slabo! Saj Bog Slovenca nikoli ne zapusti: če ni reva~~ ▲lačen, je pa žejen; če je sit, je pa vsaj razcapan ali brez ~~doma . . .~~ Nič hudega mi ni za skalo. Ali vendar — kako varno in prijetno se mi zdi tam zadaj pri tovariših v hotelu Ušperni! Kaj pa če me Italijani ujamejo? Naposled me obleti za trenutek neumna misel, da sem uskok ... ~~misel, da sem uskok . . .~~ V sovražnem jarku poje kamen. Italijani popravljajo utrdbe, tolčejo kakor sami kamenoseki. Včasi slišim, kako govore, kako se smejajo ali preklinjajo. V otemnelem zraku visita dva laška privezna balona kakor dve ogromni nočni svetilki, z nevidnimi nitmi pripeti na nebo. Počasi se plazim naprej, zmeraj v senci, zmeraj ~~pripeti na nebo. Počasi se plazim naprej, zmeraj v senci, zmeraj~~ krit. Vsak čas se ustavim, počivam, poslušam, čakam. Vrstica 162 ⟶ 151: more biti pri srcu uskoku, zapustivšemu prijatelje? V višavah jame brenčati velik čmrlj. Sredi belkastih oblačkov naših obrambnih šrapnelov polzi italijansko letalo. Motor brni čimdalje glasneje, brni bliže in naše šrapnelske krogle kapljajo prav blizu mene po kamenju. Prikaže se avstrijski aeroplan. »Na Jerp Vrstica 168 ⟶ 157: domov k menaži. V linah razpokanih oblakov gore redke zvezde. Počasi se pomikam za skalami, med robidovjem in bodičevjem, v senci dreves, razklanih po granatah, se plazim po tleh, razjedenih po tisoč in tisoč strelih, ležem po lijakastih jamah, ki so jih izkopale granate. Močno Vrstica 195 ⟶ 184: laški patronjak, ročne granate, gamašni ovoji, krvav robec, zarjavel bajonet, beležnica, naramni našivi, prazni tulci za patrone, razdrobljen daljnogled, še celi šrapneli, jekleni šlem, krinka proti plinu . . . Pod nizko pečino leži do trideset mrtvih Italijanov. Bog ve Vrstica 206 ⟶ 195: Ustavim se pri prvem. Kodrolasi, krepkoudni mož leži znak. Odprte oči, suhe, osteklenele, udrte, izpite gledajo iz globoke sence obtožujoče proti nebu. Levica mu počiva na prsih, desnica drži majhno žepno bodalo. Višnjeva očrnela usta so otvorjena, kakor bi Vrstica 232 ⟶ 221: glavo, zaškriplje z zobmi. Grgra pojemaje. Zatrepeta. Izdihne. Ukrčene noge se mu iztegnejo. Pokrižam ga, molim za njegovo dušo, molim za vse, tudi za onih trideset . . . Vzamem mrliču pismo iz roke in ga shranim v žepu. Zdaj pa nazaj! Priplazim se zopet do onega kodrolasega ~~Ita-~~Italijana. Kar se zganem — mrlič se premika! ~~lijana. Kar se zganem — mrlič se premika!~~ Vroče me izpreleti, zatrepetam po vsem životu! Kaj je to? Vrstica 243 ⟶ 231: po mozgu. Kako čudno odseva bleda mesečina od ugaslih oči! Pogledam natančneje — premika se rokav one roke, ki drži bodalce! ~~bodalce!~~ Kakor okamenel strmim v prikazen. Mrzel pot mi obliva vse telo, mi kaplja z obličja na kamenje. Jezus Kristus — mrliču se premika bluza, kakor bi se hotela sama odpeti . . . Ubija me strah, grozen blazen strah! Usta se mi odpro, suhi goltanec požira, zobje mi šklopotajo. Ne morem več jasno misliti, zastonj si poizkušam trezno, hladno razložiti strahotni pojav. Vrstica 269 ⟶ 256: Bral sem, da gad le podnevi piči človeka, ponoči pa rajši uide. No, ta ni bil tako prijazen! Prejkone je bil razburjen in ~~raz-~~razkačen po strelih, vsled silnega potresanja zraka in tal; to ga je izgnalo iz zavetja pod mahom ali grmovjem ali iz mišine. ~~kačen po strelih, vsled silnega potresanja zraka in tal; to ga je izgnalo iz zavetja pod mahom ali grmovjem ali iz mišine.~~ Moje oči iščejo naokoli. Nič več me ni strah, zdaj, ko vem,

Iz velike dobe: Razlika med redakcijama