Iz velike dobe: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 13:
==1. Med frontama==
Zdravnik, »naš doktor« Ivan P., je opravil svoje delo in se odpeljal s svojim lovskim psom Rodanom v veselo pomladansko jutro proti Litiji.
Ranjeni in bolni vojaki, ki so se zdravili v okrevalnici Rdečega
Vrstica 180 ⟶ 178:
mrtvim konjem.
Luna sije izza počenih oblakov. Medpotoma vidim obilo
laški patronjak, ročne granate, gamašni ovoji, krvav robec, zarjavel
bajonet, beležnica, naramni našivi, prazni tulci za patrone, razdrobljen
Vrstica 281 ⟶ 278:
ob Soči bal — mrtvega sovražnika!«
==2. Dragonec Juri
Dež je trkal na visoka okna Sokolskega doma litijskega.
Vrstica 333 ⟶ 330:
»Ko se je lani vnela vojna, sem služil že drugo leto pri dragonskem polku. Mojemu konju je bilo ime Zefir. Ej — kakšen konj vam
je bil moj Zefir! Glava, vrat, život, križ, noge, hoja — vse je bilo tako, da je moral vsakdo priznati: Lepa žival! Kar veselje ga je bilo gledati!
Moj rjaveč je bil, lahko rečem, najboljši in najlepši konj, kar jih je
jezdilo moštvo našega eskadrona.«
Vrstica 370 ⟶ 366:
Godel sem ravno tisto, ki se mi zdi posebno lepa:
<poem>Oj ta soldaški boben,
ta bo moj mrtvaški zvon .
Kar dvigne Zefir glavo. Pogledam. Naš ritmojster!
Vrstica 430 ⟶ 426:
tistale:
<poem>Slišala sem ptičko pet',
pela je: kuku!</poem>
Valeskin glas je bil mehak pa tako žalosten! Žalosten in vendar
Vrstica 471 ⟶ 467:
storilo in žalostno sem zapel:
<poem>Kaj maram, k' sem sam!</poem>
Nenadoma je zaklopotalo in pred oknom je stal moj Zefir! Slišal
Vrstica 564 ⟶ 560:
in stare, globoko upognjene nad vihrajočimi grivami. Vidim svetle sablje,
vidim tujo monturo, sivozelene suknje in sivomodre hlače, vidim divje ,
poglede tujih mož, pripravljenih, da nas neusmiljeno posekajo. In tedaj
čutim tudi jaz strašno, besno sovraštvo!
Vrstica 579 ⟶ 575:
Trčimo skupaj, mož proti možu. Konji se vzpenjajo. Visoko zavihtim sabljo. Obenem zašije iz dima svetel blisk. Na glavi začutim
strahovito težo in dozdeva se mi, da se bližajo tla sila, sila naglo mojim očem. Nekaj močnega butne obrne. Pred očmi mi plešejo zdaj črne
sence, zdaj svetlordeči kolobarji, po ušesih pa mi grmi in buči, kakor
bi šumelo in se podiralo tisoč in tisoč hrastov.
Vrstica 635 ⟶ 630:
»Tukaj torej bom umrl!« sem vzdihnil. »Bog daj, da bi nas kmalu
našli sanitejci ... Dokler ostane Zefir pri meni, ne bo gavranov blizu
Bog ve, če je v onem gozdu kdaj kaj rdečih jagod?«
| |||