Milan in Milena: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Sara21 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Sara21 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 784:
»Tudi to je velikomestno življenje!« je z gnusom pomislil Milan. »Nič ne pomaga, ne dá se prikriti — na vsega dnù je žival! Našemili so bili to žival z vsem, kar je po njih mislih lepega, blagodišečega in sladkozvenečega, posebno pa z umetnostjo, ki je bila že od nekdaj sužnja vsaki sramežljivi nečednosti. Ali kar so hoteli prikriti, so šele do dobrega razgalili. In kdo vé — zakaj v službi pohote je človeška modrost brez dna in brez mej — morda so bili iznašli žido in žamet le zategadelj, da je telo toliko bolj nago, čednost zategadelj, da je greh toliko slajši; saj so si bili v svoji prešernosti izbrali za znamenje najčistejše čistosti najpohotnejši cvet, lilijo. Začuli so bili zamolklo vabeči klic pomladi, kri je vzplamenela, oči so zažarele, in namesto da bi si kar sredi ceste planili v naročje, so se našarili s pisanimi cunjami, da bi zakrili razbeljeni žar svojih teles, so najeli gosli in lok, da bi zaglušili vriskajoči krik poželenja, ki jih je dušil v grlu ... Rad bi vedel, če je tudi v njih, ki se vračajo zjutraj domov s plazečim se, prihuljenim korakom, kakor tatovi, če je tudi v njih srcih tisti skeleči obraz, spomin na drugo, davno življenje in koprnenje po njem. Če je — kako neskončna mora biti bolest, kako globok sram in kako neznosen stud, kadar se obraz prikaže v vsi svoji čisti beloti, kadar se odpro mile, zveste, v globine vprašujoče oči! ... Zatorej pepel na glavo, ne misli na ono drugo življenje, zataji ga, zataji svoje nadzvezdne sanje ter se tolaži, da si bil prah in da boš prah!« —
 
V tistih dneh je bil Milan pust in čemeren, bled v lica in ustna; hodil je počasi, z upognjenim životom in kdor ga je poznal in videl, je sodil, da je močno bolan, najbrž jetičen. Če ga je kdo skrbljivo opominjal, da naj si čuva zdravje, ga je osorno zavrnil, da naj gleda nase „in»in na svojo babo"«.
 
Hči gospodinje, grbava Malči, ga je pogledala z udano-žalostnim pogledom, kadar ga je, srečala na stopnjicah, ali kadar mu je prinesla čaj. Njega je ta pogled jezil in dražil, kakor ga je v tistih časih dražilo vse, kar je videl in slišal in srečal: kamen na cesti, prevelik klobuk na glavi neznane ženske, posvalkani frak natakarja v gostilnici, pes ki je lajal pod oknom, jok otroka v sosednjem, stanovanju, celo lastni obraz v ogledalu.
 
„Kaj»Kaj pa me tako gledate? Saj nisem tenorist na odru!"« jo je oplazil z zadirljivim, grobim glasom. Zardela je in oči so se ji zarosile.
 
„Ich»Ich meinte ja nicht... ich wollte ja nicht..."«
 
Hotela je nekaj reči, toda zateknilo se ji je v grlu zardela je še močneje ter je pobegnila iz izbe.
 
„Loreley»Loreley!"« je zaklical za njo čisto ponevedoma in da sam ni vedel zakaj. Nato se je razsrdil nad seboj in sram ga je bilo.
 
„Mislim»Mislim, da sem res bolan! Kakor hudoben otrok bi trpinčil mlade pse in mačke! ... SeŠe tej ubogi sveti Genovefi, ki mi ni storila nič žalega, nisem prizanesel; zdaj sedi tam kje in se cmeri! ... Bo že tako: vsa umazanost in zloba, ki jo gledam s tolikim gnusom in ki me je napravila bolnega, lije iz mojih lastnih oči ter mi škropi v lice nazaj!"«
 
Kakor v kolobarju so se zasuknile njegove nemirne, zmirom napete, na skok pripravljene misli.