Milan in Milena: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 852:
Mraz mu je v tujini, mraz človeku sirotnemu. Še komaj da je bil izpraznil krožnik in čašo, se je do vrha prenasitil človeškega spoznanja. V tihi noči, ko so mu sanje odpovedale, je ugledal svoj dom; tako blizu, da bi ga z dlanjó pobožal. Samoten dom; strma streha večja od hiše same, okna majhna, napol slepa, kakor mežikajoče oči; počasen, čmerikav hlapec kolovrati krog hleva in kolne; na vrtu cvetó bele jablane ... Vrt se razširi, razširi se hiša, tisočero je teh počasnih, čemernih hlapcev; in pred njim, pred človekom utrujenim, počitka in prijaznega pozdrava željnim, se prikaže vsa domovina, kraljica v svojem sijaju, lepa brez primere, dobrotna brez mej, kakor je še nikoli ni poznal. Pogleda mu v oči iz teh solnčno-zlatih njiv, iz teh temnosinjih gozdov: »Kod si hodil, otrok, da te ni bilo k meni? ...« Vse mu je jasno v tistem trenutku. »V tej ubožni, peščeni prsti so moje korenine; ni jih mogoče presaditi nikamor!« Kakor občuti bilka na loki, da je bila tam porojena, da je tam rasla, dovenela, in da bo tam prerojena. Človek pade na kolena, objel, zgrabil bi z obema rokama to trdo grudo: »Ti ljuba ... ljuba ... !«
Vzdrami se v najtišji temi, sredi gluhe polnoči. Vse življenje mu je takrat prazna in neumetna bajka, vsi ljudje so mu nevšečne, zoperne potvore, sam sebi je gnus in praznota. Kamor le gleda, kakor le išče, kjer le prosi — ena sama roka se ga usmili, bela, topla roka materina. Če je kdaj videl ta ljubezni polni obraz, ali če ga nikoli ni videl, zdaj je pred njim. V bistrih, živih sanjah ugleda mater in jo spozna, tudi če mu je bila umrla, ko so bile njegove oči še slepe. Koderkoli ga vodi bridkost, kjerkoli ga zaloti obup, vidi materin obraz; spremlja ga na cesti, vidi ga ob svetilki zvečer v svoji izbi, vidi zjutraj ob svoji postelji; in vidi ga vselej, kadar mu je duša obremenjena z grehom. Podoben je preplašenemu otroku, ki beži, kriči:
V težkih urah se strne, zedini vse troje: spomin na mater, na domovino, na Boga. Zedini se v eni sami, brezmejni ljubezni. Človeku se zdi, da je šele spregledal; da je prej blodil po temi, ko je bila luč tako blizu; da je držal v rokah knjigo spoznanja, pa je ni odprl. Iz dna svojega obupa je klical mater, domovino, Boga. In ta klic sam je bil že tolažba, je bil spoznanje. Občutil je mahoma, sredi največjega ponižanja, da ima pravico, na pomoč klicati večnost, iz katere se je porodil, v katero se povrne in ki je njegov pravi dom. Prej ni razumel silne besede, bila mu je mrtva na ustnih, da je življenje le
Tako se je iz bridkosti porodila ljubezen, iz ljubezni spoznanje. —
| |||