Milan in Milena: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Sara21 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Sara21 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 860:
V najgrenkejšem, najbolestnejšem razočaranju, ki ji je pristudilo in odtujilo svet in vse njegovo nehanje, se je zatekla Milena k lurški Materi božji. Storila je to popolnoma nezavedno; bežala je v svojem strahu tja, kjer je bilo najbližje pribežališče. Njeno srce je planilo k vidnemu znamenju vere v drugo življenje, ki je večno. Prvo znamenje, ki ga je ugledala ter se ga oklenila s trepetajočimi, pomoči prosečimi rokami, je bila lurška Mati božja. Ko se je vzbudila iz težkih sanj, je bilo njeno srce mirno in polno zaupanja.
 
Hodila je k maši vsako jutro, vsak teden pa k spovedi in k obhajilu. Oblačila se je v črno obleko brez čipk, trakov in pentelj, lasé si je česala gladko nazaj in skoraj žal ji je bilo, da so kite tako dolge in bujne. Če jo je kdo vprašal, za kom žaluje, se mu je prijazno nasmehnila in je molčala. V svoji izbi je bila postavila oltarček lurški Materi božji. Vsak dan ga je krasila s svežimi cveticami in zvečer je dolgo molila pred njim. Tete in sestre so se spogledovale ter se posmihale; Milena pa jim je bila hvaležna za pomilovalni posmeh, za mežikujoči pogled, še bolj hvaležna za vsako napol pritajeno besedo o „tercijalki"»tercijalki«. Zakaj goreča, globoka njena želja je bila, „trpeti»trpeti zaradi resnice"«. Le vse prelahko, vse premalenkostno se ji je zdelo to trpljenje, ki ga pravzaprav niti občutila ni kot pravo trpljenje in kot zasluženje pred Bogom. Ni je bolelo, da bi zavzdihnila, ali celo zaihtela, temveč le sitno ji je bilo, da bi zlovoljna namršila obrvi ter se ozrla stran. Brala je s slastjo, z občudovanjem in skoraj z zavistjo o strašnih mukah, ki so jih trpeli svetniki. Kadar se je zamislila v tiste čase, ko so preganjali, trpinčili in pobijali uboge kristjane, je bila tako živo, telesno med njimi, da jo je spreletala sladka bolest in da se je razjokala ob svojem junaškem trpljenju. Nato se je vzdramila, ozrla se je po izbi in bila je resnično žalostna, da ta izba ni vlažna, temna ječa, temveč da je svetla in topla, nadvse prijazno opremljena, da so na mizi še ostanki maslenega kruha in da se vidi skozi okno na košat kostanjev vrt.
 
Njena pobožnost ni bila zlagana, tudi ni bilo v nji prav nič nečimernosti, celó pazila je, da bi nikogar, ki je bil morda bolj nagnjen na posvetno stran, ne motila s svojo vernostjo, ali da bi je ne razkazovala preveč očitno. In vendar je že od začetka kljuval in šepetal v njenem srcu dvom, ki ga ni mogla zadušiti. Dvom ni bil razločen, z besedo bi ne bila mogla razložiti, kaj da ji je grenilo najslajše in najsvetejše ure, begalo jo med najbolj gorečo molitvijo, celó ob samem svetem obhajilu. „Ali res tako ravnam, kakor je potrebno in ukazano ? ... Ali ni morda vse to moje nehanje zgrešeno ... in ali ni morda že sam ta strah znamenje, da je zgrešeno? ... In še več ... in še več ... če ni morda vsa ta pregoreča, prekipeča molitev le samoprevara ... in še več ... če ni morda celo prevara Boga samega, da bi ne videl greha, ki leži v dnù srcá črn in ogromen ter čaka na svoje silno, zmagoslavno vstajenje ? ... O, in greh je že sama misel na greh!" ... Potožila je spovedniku; toda najbrž njene besede niso povedale, ne povedati mogle tistega, kar bi bile morale povedati. Kajti spovednik, star, godrnjav mož, ji je rekel, da naj plete nogavice ter moli zraven očenaš, namesto da bi kolovratila po cerkvah; in sploh, da je že stara dovolj za možitev.