Milan in Milena: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Sara21 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Sara21 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 868:
In kakor da je bila prisluškavala ob spovednici, je rekla še tisti dan teta Fani:
 
„Kaj»Kaj se še nisi naveličala? Poglej v ogledalo, kako malo se ti podá ta komedija! Nič se ne boj, saj si tudi tako dovolj lepa in poželenja vredna, ni šele potreba, da bi se našemila v nunsko oblačilo! In nazadnje se lahko zgodi, da ti bo dolgčas prav v tistem trenotku, ko boš že sama dolgočasna; in takrat, ljubo dete, bo prepozno za preoblačenje in za kesanje! ... Glej, tam že spet leži na tleh njegov šopek ... tam v kotu še eden ... namesto da bi vsakega posebej vteknila v vazo ter mu spoštljivo zalivala. Res, da je človek nekoliko rejen, nekoliko len in zelo neumen, toda za ženina in za moža je kakor ustvarjen. Klečal bo pred teboj, sezuval ti čeveljčke ter ti še devet let po poroki donašal bonbonov : ,Ná, ptičica, odpri kljunček in papcaj!' ... Reci le besedo, vsaj prijazno se nasmehni pa bosta oklicana enkrat za trikrat in imela boš paradiž. Kako da boš ozaljšala in obljudila ta paradiž, bo čisto tvoja skrb!"«
 
Teta Fani je takrat dojila; zelo se je bila zredila, razlezla se nekako v život in v lica; govorila je s čudno zamolklim glasom, besede so bile svobodnejše, skoraj prešerne. Prihajala je „domov"»domov« sleherni dan ter se med dolgim blebetanjem odpravljala šele pozno pod večer; časih se je vrnila še izpod stopnjic ter je stala na pragu do noči; otrok je v naročju spal. Kod da je hodil mož in kdo da mu je kuhal, ni povedala nikomur in tudi najbrž ni vedela. „Naj»Naj gleda sam!"« je rekla.
 
Milena je ni marala; spreletelo jo je zoperno in ogabno, kadar je ugledala „to»to kepo"«; toda trudila se je v tistih pobožnih, milosti, ljubezni in odpuščanja polnih dnehdnéh, da bi spoštovala, če ne že nje same, pa vsaj njeno materinstvo, o katerem je brala, da je vzvišena in posvečena stvar. Ni se ji posrečilo; nemirno, zmirom samovoljno srce ni hotelo ubogati.
 
„Torej»Torej prodati se je treba, kakor je navada v naših krajih in v tej hiši!"«
 
Glas se ji je tresel in hudobni posmeh, ki je bil pripravljen, ni hotel na trepetajoče ustnice.