Milan in Milena: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Sara21 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Sara21 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 878:
Glas se ji je tresel in hudobni posmeh, ki je bil pripravljen, ni hotel na trepetajoče ustnice.
 
„To»To se lahko pové tako, ali pa drugače!"« je modro in mirno odgovorila teta Fani. „Čivkanja»Čivkanja, vzdihovanja in pesmi res ni ob takih priložnostih; in boljše je tako, po mojih mislih; zakaj iz čivkanja se rodi bevskanje, iz vzdihovanja preklinjanje in iz pesmi kvanta. Sladkočutnost od te ali one strani dela neprilike in moti mir v hiši. So pa na svetu še hujše, zelo hude kupčije brez kontrakta in brez dote, kjer človek zapravi svojo dušo, ali pa vsaj svoje duše kos kar mimogredemimogredé, takorekoč na cesti in nima zato niti svojega ognjišča, niti svoje postelje in niti ne možá, da bi ga dražil, kadar je slabe volje!"«
 
Vse to je govorila teta Fani mirno, smehljaje, kakor da bi blebetala o deževnem vremenu, ali o slabi poti.
Vrstica 884:
Milena si je grizla ustnice in je gledala srepo v tla.
 
„No»No, dobro, vzamem ga!"«
 
„Kaj»Kaj?"« je planila teta Fani.
 
„Vzamem»Vzamem ga, če vsi mislite, da je tako najbolj prav ... in da je zadosti neumen!"«
 
Okrenila se je hitro ter je zaloputnila duri za seboj. Nenadoma pa se je vrnila.
 
„Kako»Kako mu je pravzaprav imeimé ... da bom vedela ... že zaradi molitve!"«
 
„Egidij»Egidij ... saj veš ... Egidij!"«
 
„Egidij»Egidij!"« se je zasmejala Milena in se je smejala vso pot do svoje izbe. Ko je stopila v izbo, se je korak trdo ustavil, je bil smeh kakor odsekan.
 
„Prav»Prav je govorila teta Fani!"« je rekla nezavedno; in prav tako nezavedno je stopila k ogledalu, da bi ubogljivo pogledala, kako malo se ji podá „ta »ta komedija"«. Videla je ozek, bel, od notranjega plamena razpaljen obraz, velike, sijajne oči, ustnice debele, trudne, kakor nasičene od poljubov; in zraven je videla gladko, oblizano frizuro na kmečko prečo, videla je nagubano, sramežljivo, črno obleko, podobno oblekam tistih tercijalk, ki čakajo ob polu petih zjutraj pred vratmi frančiškanske cerkve, in videla je na svojih napol pritajenih, stisnjenih prsih svetlo, srebrno svetinjo na širokem modrem traku.
 
Najprej je snela svetinjo.