Milan in Milena: Razlika med redakcijama

„Komedija»Komedija ... saj je komedija!"« je rekla. Rekla je naglas, v tem glasu pa je bilo ihtenje. Predno je položila svetinjo na mizico, jo je poljubila.

„Če»Če ima kaj oči in kaj krvi, bo zadovoljen z menoj!"« se je nasmehnila; s takim nasmehom, o katerem je vedela že v tistem trenotku, da je lažnjiv in pregrešen.

„Zdaj»Zdaj pridi, ženin!"« je rekla naglas.

Videla je pred seboj ves čas obraz tistega človeka, ki je bil „nekoliko»nekoliko rejen, nekoliko len in zeló neumen"« in ki je bil ustvarjen za ženina. Branila se je z vsem svojim čistim srcem, z vso pošteno mislijo, z obema belima rokama; ubraniti se ni mogla.

Videla je v skelečih svojih mislih ves drug obraz; bil je čeznaturno lep, poln silnega moštva, ranjen, s trnjevo krono venčan; ustna, molčeča, v grenkobi stisnjena, se niso znala nasmehniti in vendar so pozdravljala, ljubeznivo vabila; jasne, čiste, brezdanje oči so gledale nanjo neprestano, kamorkoli se je ozrla, niso je izpustile; bile so polne usmiljenja in vendar brez usmiljenja ... To je bil obraz, ki ga ni bila ugledala šele ob žalni obleki, pod gladko frizuro, pod srebrno svetinjo. Zdelo se ji je ... in ne samo zdelo, vedela je čisto natanko in globoko, da ga je videla, poznala in ljubila že zdavnaj ... že zdavnaj v onem drugem, daljnem življenju, ki je bilo nekoč in ki bo še nekdaj.

„Kriste»Kriste!"« je vzkliknila.

„Egidij»Egidij sem pač ... je res ... ni lepo imeimé Egidij ... ampak drugače ... je tále šopek naravnost ... za take čase in za tako vreme! ..."«

„Torej»Torej ga vzamem! ..."«

In še ob tej prešerni besedi je videla z očmi svoje splašene duše tisti daljni, s trnjem venčani obraz ... utapljal se je v jezero spominov, utopil se ni, bel in svetalsvetál je ostal na dnù. —

„Ta»Ta šopek ... ta mali šopek ..."«