Milan in Milena: Razlika med redakcijama

„Ta»Ta šopek je moj ... kaj ne, da je moj ... gospod Egidij ... ljubi gospod Egidij!"« se je prismejala Milena. Oblečena je bila zelo prešerno, času in vremenu čisto neprimerno, v svetlo, prelahko, prekratko, pregloboko izrezano oblekco s širokimi rdečimi pentljami za pasom in na levi rami; frizura je bila visoka, predrzno kuštrava; še bolj predrzno so gledale sive, sijajne oči.

„Milena»Milena!"« so vzkliknile tete.

„Kaj»Kaj?"« se je čudoma začudila Milena. „Čemú»Čemú odpirate usta ... in čemú jih odpirate celo vi, ki ste moj ženin ... saj ste moj ženin, ne? Vsi pravijo, da ste moj ženin! Še včeraj je rekla teta Fani, da ste kakor ustvarjeni zame, zato ker ste tako debeli, tako leni in nekoliko neumni! ... Ali ni res, teta Fani?"«

„No»No ... torej ... kaj nimate zadosti? Kaj ni bilo tako prav? Pojdimo v stajo ... junica za junico!"«

Svatba se je vršila „domá"»domá«, na domu Milene in njenih tet. Ko se je Milena vrnila iz cerkve, je šla naravnost v izbo, da bi se preoblekla. Kmalu nato je prav narahlo, prav obzirno potrkalo na duri.

„Kaj»Kaj je?"« je vprašala Milena z osornim glasom, utrujena in zlovoljna, kakor je bila.

„Saj»Saj sem jaz ... saj sem le jaz!"«

„Kar»Kar pojdite, gospod Egidij... nisem klicala nikogar!"«

Zunaj so se oddaljili tihi, ponižno se plazeči koraki. Milena je stala sredi izbe napol oblečena, nepremična, kakor okamenela. Šele v tistem trenotku se je domislila, da se je bilo zgodilo nekaj prav posebnega, nekaj brezprimemega, nezaslišanega, kar je z enim samim mahom presekalo njeno življenje na dvoje. In vse to se je bilo zgodilo nanagloma, skoraj ponevedoma, brez šundra, brez solz in trpljenja, še hitreje in mirneje kakor valček, ali kakor spoved. Prej se je življenje spreminjalo hip za hipom, jaderno, do zasoplosti; ura ni bila uri enaka; vršil se je čudež, da je vriskalo, smejalo se, trpelo, vzdihovalo in kričalo v enem samem telesu tisoč ljudi in tisoč življenj. Zdaj je končano. Življenje, kolikor ga je še in če je takega imena vredno, pojde kakor težki, kmečki parizar po ilovnatem kolovozu, dokler nekoč, kasno v meglen večer, ne obtiči v blatu; kobila povesi debelo glavo, kmet zadremlje ... Obšla jo je groza. Ali v tej grozi je bil obenem tudi mir, trd, čist, prozoren kakor led. —

Tako je ostalo. Prej so jo zmerjali za „svetnico"»svetnico«, šepetali so ter se ji posmihali; zdaj ni bilo nespoštljive besede iz nobenih ust, ni bilo od nikoder predrznega pogleda. „Milena»Milena se je postarala!"« so rekli. „Ogenj»Ogenj, kakor je bil žarkožareč, je ugasnil!"«

Milena je molčala; z udrtimi, globokimi, svetlimi očmi je gledala kakor v brezdanjost. Videla je v dušo ljudem, sebi in življenju; pomislila je sama: „Treba»Treba bi bilo zdrobiti to steklo ... pogledati naravnost ... da bi ne bilo več katekizma med Bogom in človekom!"«

Vse je bilo pozabljeno, zavrženo, nevredno pogleda in misli. Nekaj novega, silnega je bilo prevzelo vso njeno dušo. V njenih očeh se je bila samolastno prižgala mirna, bela luč; segla je bila iz večnosti, svetila je sama sebi, ni obžárila nikogar. Nikoli ni bila Milena tako lepa kakor v tistih dneh in tednih. Ves mirni, resni obraz, ljubeznipolni smehljaj njenih usten, globoki, zamolklo zveneči glas, umerjene kretnje rok in života, vse je razodevalo čisto misel njene duše, „da»da bo zdaj vse dopolnjeno."« Da bo dopolnjeno, kar je bilo že od začetka, še pred začetkom sklenjeno in kar je jecljalo napol razumljivo že v prvih mislih in besedah. Na vsi nji, na vsem njenem visokostnem bitju je bil tih, udatvudan, pobožen odsev obličja same Matere božje. Tiste Matere, ki je porodila sina od vekov do vekov živečega. —

„Pokažite»Pokažite mi ... dajte!"« je šepnila tiho, skoraj neslišno, toliko da so se zgenile ustnice.

„Pokažite»Pokažite mi, dajte!"«

„Mrtev»Mrtev! Mrtev! Mrtev!"« —