Milan in Milena: Razlika med redakcijama

»Življenje je lepa beseda — to je jedro vse prevare!"« je presodil Milan. „Človek»Človek išče za lepo besedo lep pojem, za pojmom lepo stvar — to je prevare obširna lupina! ... Kar se mene siromaka tiče, me je bila zapeljala v zmoto najbrž le rima na hrepenenje. In zaradi ene same neumne rime toliko vzdihovanja! Namesto življenje,življenje’ bi bil rekel od vsega začetka ,prebávljanje', izrazil bi se bil pravilneje ter si hkrati prihranil hrepenenje in trpljenje. Prebávljanje je vse; prenávljanje bi bilo preveč, zakaj prenavljanjeprenávljanje je porajanje in umiranje, je poezija, je že spet tista lepa beseda ,življenje' ... In če vse to razmišljujem — kaj ni že samosámo to razmišljevanje dokaz, da je poleg in izven prebavljajočega človeka še neki drugi človek, da je, Bog se usmili, res nekjenekjé tisto bajno življenje? Da je sijajno gorelo pred rojstvom že tisočkrat tisoč let, da je bilo za hip, le za hipec obsojeno v temno ječo prebavljajočega telesa ter da bo nekoč, osvobojeno, zasijalo spet v vsem svojem veličastvu?"«

Pozno ponoči je bilo, že pod jutro. Milan je sedel ob svetilki, odprto knjigo pred seboj. Tiste čase je študiral brez nehanja, komaj da se je ganil na cesto. Zatopil se je bil v zgodovino, ali v nji ni iskal letnic, tudi ne zanimivih dogodkov, niti ne spoznanja, kod da je hodilo človeštvo, zakaj da je hodilo po tistih potih in do katerih prihodnjih in zadnjih ciljev še pojde. Iskal je edinole samega sebe, svojo podobo, svoj pravi pomen in namen. Zgodovina mu je bila velikansko ogledalo. Našel in videl se je povsod, ni ga bilo obraza, v katerem bi se ne bil spoznal. Obsenčilo ga je bilo kakor silno razodetje — občutil je s tesnobnim strahom, ali hkrati z neizrekljivo, čeznaturno, vse globočine prešinjajočo radostjo, da se je bila prelivala živa njegova duša iz večnosti v večnost, iz legijonov v legijone, da je živela v dihu vsakega bitja ter bo živela dalje v loku brez konca. Spominjal se je, kako ga je bilo presunilo pred leti, v šoli, ko jim je razlagal katehet, zakaj da je rekel učlovečeni Bog: „Jaz»Jaz sem!"« Da je hotel s to samo besedo izpovedati večnost svojega bitja, ki ni „bilo"»bilo« in ne „bo"»bo«, temveč ki „je"»je« od vekomaj do vekomaj. In Milan sam je zaklical trepetaje v noč: „Jaz»Jaz sem!"« —

„Tukaj»Tukaj je tvoje imé in tvoj spomin, o Messalina, ženska vseh žensk! Kje je prah tvojega lepega telesa? En sam vroč dih, en sam krik je bilo tvoje življenje. In vendar živiš, tukaj, v tej izbi, pri meni; objamem te, če se mi zahoče, poljubim te, če se mi zahoče, in vsi tvoji rabeljni mi ne ubranijo, da bi ne živel večno, kakor ti živiš ... Kolika slast! Brez začetka in konca, brez mej! Vse sladkosti in vsi grehi sveta in vekov so moje sladkosti in moji grehi! Vse zmote in vse resnice, vse strahote in vse lepote — vse je moje!"«

„Kdo»Kdo si? Kaj si? Kaj si napravil iz svojega življenja, iz tega telesa, iz prahú, ki je vsa in edina tvoja last? Večnejši od tebe je prah nohtunohtú na mezincu tiste Messaline, ki si jo bil oskrunil v svojih mislih!"«

„O»O, saj vem, saj čutim, da je že blizu tisti čas ... da že trka na duri tista grozna in sladka ura ... odrešenja in vstajenja ... O, saj vem, saj čutim ... poklicalo me je iz daljav, pozdravilo me z ljubečim glasom ... ne s tvojim, ti trdi, neusmiljeni spovednik!"« ...

„Mati»Mati je umrla."« —

„Hé»Hé! Kam pa ti, da si tako prešeren in ves svatovski?"«

Milan ga je prijel pod pazduhopázduho, nagnil se je k njemu ter je šepetal smehljaje:

„Glej»Glej ... mati mi je umrla!"«

„In»In zato ..."«

„Zato»Zato, res!"« se je zvonko zasmejal Milan ter se je okrenil urno, brez slovesa.

„Če»Če umirajo matere — duša, pomisli: matere! — kaj nam še ostane? Ali nam ni oznanjeno, kam drži naša pot, kjekjé da je pravo domovanje tega ničvrednega prahu, po krivici življenje imenovanega! In kjé da je osvobojene duše sijajno, vesoljno cesarstvo od vekomaj! ..."«