Milan in Milena: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Sara21 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Sara21 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 347:
Milena je pripovedovala svojim prijateljicam:
 
»Za oknom sem stala in sem si tiščala robec na usta, da bi ne prasnila, ko je tisti priskutni brivec premilo slovo jemal. Ona je ležala na divanu in je jokala; morda ga ima zares rada, neumna je zadosti. On pa je drobil in stopical po izbi vse križem, krilil z rokami, pobrcaval z nogami in obračal oči na belo kakor tenorist na odru. Vselej, kadar je prišel mimo ogledala, se je pogledal vanj in se je zasmilil sam sebi. Teta Fani je samo jecála in ihtela s tako čudno tenkim glasom, kakor da bi ji kdo s palcem pritiskal na trebuh: ,A-ádolf! ... A-ádolf!' — In tisti dolgi »a« je bil skoraj »i«. On pa je gobezdal in gobezdal kakor kakšen Siegfried von Treuholdingen iz nemških romanov. ,O Fani, ti lepa, nezvesta! Prav tako lepa kakor nezvesta! Kaj bolj? Brez mej je oboje in oboje brez mej neusmiljeno, lepota in nezvestoba! Dal sem ti bil svoje srce, to goreče, udano srce; morda je bil nevreden dar; ali bilo je vse, kar sem ti mogel dati, bilo je največ, kar more dati človek! Ti pa, o Fani ...' In sama ne vem, kako še! Nazadnje, ko sta bila obadva že nekoliko trudna od te komedije, sta si bila kar nenadoma v naročju; ni se dalo razločiti, če on v njenem, ali če ona v njegovem ... ,No, lepe reči!' — sem si mislila. ,Ubogi plešec je bil komaj ženin, pa je že vdovec!' — Ko je bilo vse tisto poljubovanje opravljeno in se je Treuholdingen izgubil, sem se zasmejala naglas izza okna, teta Fani pa je omedlela ... Zvečer, ko se je prikazal debeli ženin s šopkom, z ljubeznijo in s plešo, se mi je skoraj zasmilil, tako smešen je bil. Že sem mu hotela reči naskrivaj, da naj kar spet odrine s šopkom in z ljubeznijo, ko je stopila v izbo teta Fani, vsa čipkasta in šumeča, ter se je smehljala tako nadvse sladko, da bi ji človek lahko pobiral bonbone izpod ust ... Bog vedi, zakaj opevajo ljubezen! Vse tisto je sama laž in hinavščina in priskutna komedija! Ljubezen ni drugega nič, nego teta Fani!« —
 
Takrat je bilo Mileni petnajst let. Nosila je že krilo do gležnjev. Njene oči, nekdaj svetlosinje, zamišljene, polne sanj, so bile jeklenosive, predrzne, čisto nič dekliške. Na ustnicah, širokih in napetih, so molčale besede, ki bi jih ne izpregovoril pijan voznik. Smejala se je redkokdaj; in njen smeh je bil tako posebne vrste, da bi v šoli ne bil dovoljen; v njem je bil stud do vsega in do vseh; in bilo je v njem sovraštvo do vsega in do vseh. Rekli so ji, da je razuzdana in Milena jih je hvalila, da so pravični.