Milan in Milena: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Sara21 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Sara21 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 750:
Milan se je nasmehnil, čeprav so mu bile zoperne tiste njene solze, ki si jih je z robcem brisal z usten in lic.
 
»Ta obleka, ta čipkasta, nečimerna, nesramna, ta je obleka Julije, pijanke, nebrzdanke; ono Franckino sem bila shranila in jo hranim še zmirom; nima ne čipk, ne trakov, ne žametnih zvezd, zeleno, pohlevno révišče je iz barhenta ... Oh, saj tisto o baronih ni kar čisto nič res; še nikoli nisem videla barona, kaj bi vedela, kakšen da je! ... Ne, potrpi, nekaj drugega ti bom povedala! Glej, danes sem te čakala ves dan, od rane zore; ne samo danes, ves čas, ves čas ... in sem mislila, da ti kar povem, kar razložim, kakor je. Saj ni človeka na svetu, ga ni, da bi slišal besedo, kakor jih govoré ... kakor jih govoré objokani otroci, kadar so sami ... V tebi pa je zvestoba, je ljubezen, nič grdega ni v tebi — oči te razodevajo! Nič ni treba besed, nobenih zgodb, teh žalostnih, Bog se usmili — ti vidiš vse, od začetka si videl vse spoznal ... Rada te imam, rada, rada ..,. tudi ti me imaš rad!«
 
Milanu je zasekalo v dušo, hkrati mu je bilo na smeh. Prijel jo je krepko za obedve lakti ter jo počasi odrinil od sebe, da je sedla na zofo, na tisto, na kateri sta se bila tolikokrat goreče objela.