Redakcija: 16:42, 16. avgust 2009 uredi Sara21 (pogovor \| prispevki) 198 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 16:45, 16. avgust 2009 uredi razveljavi Sara21 (pogovor \| prispevki) 198 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 994: ==IX.== »Življenje je lepa beseda — to je jedro vse prevare!« je presodil Milan. »Človek išče za lepo besedo lep pojem, za pojmom lepo stvar — to je prevare obširna lupina! ... Kar se mene siromaka tiče, me je bila zapeljala v zmoto najbrž le rima na hrepenenje. In zaradi ene same neumne rime toliko vzdihovanja! Namesto ,življenje’ bi bil rekel od vsega začetka ,~~prebávljanje'~~prebávljanje’, izrazil bi se bil pravilneje ter si hkrati prihranil hrepenenje in trpljenje. Prebávljanje je vse; prenávljanje bi bilo preveč, zakaj prenávljanje je porajanje in umiranje, je poezija, je že spet tista lepa beseda ,življenje' ... In če vse to razmišljujem — kaj ni že sámo to razmišljevanje dokaz, da je poleg in izven prebavljajočega človeka še neki drugi človek, da je, Bog se usmili, res nekjé tisto bajno življenje? Da je sijajno gorelo pred rojstvom že tisočkrat tisoč let, da je bilo za hip, le za hipec obsojeno v temno ječo prebavljajočega telesa ter da bo nekoč, osvobojeno, zasijalo spet v vsem svojem veličastvu?« Pozno ponoči je bilo, že pod jutro. Milan je sedel ob svetilki, odprto knjigo pred seboj. Tiste čase je študiral brez nehanja, komaj da se je ganil na cesto. Zatopil se je bil v zgodovino, ali v nji ni iskal letnic, tudi ne zanimivih dogodkov, niti ne spoznanja, kod da je hodilo človeštvo, zakaj da je hodilo po tistih potih in do katerih prihodnjih in zadnjih ciljev še pojde. Iskal je edinole samega sebe, svojo podobo, svoj pravi pomen in namen. Zgodovina mu je bila velikansko ogledalo. Našel in videl se je povsod, ni ga bilo obraza, v katerem bi se ne bil spoznal. Obsenčilo ga je bilo kakor silno razodetje — občutil je s tesnobnim strahom, ali hkrati z neizrekljivo, čeznaturno, vse globočine prešinjajočo radostjo, da se je bila prelivala živa njegova duša iz večnosti v večnost, iz legijonov v legijone, da je živela v dihu vsakega bitja ter bo živela dalje v loku brez konca. Spominjal se je, kako ga je bilo presunilo pred leti, v šoli, ko jim je razlagal katehet, zakaj da je rekel učlovečeni Bog: »Jaz sem!« Da je hotel s to samo besedo izpovedati večnost svojega bitja, ki ni »bilo« in ne »bo«, temveč ki »je« od vekomaj do vekomaj. In Milan sam je zaklical trepetaje v noč: »Jaz sem!« —

Milan in Milena: Razlika med redakcijama