Wikivir

Abuna Soliman: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 327:
Sercé mu gorí.
 
xxxxxxxxxxxxxxxxx
 
 
14
Zadnji čas v domovji,
 
Na ledinah.
 
'Drage, ljubljene ledine, Rad sem tcrgal cvetke vaše. Vse na zemlji naglo mine, Konec radosti je naše.
/'
Naj vam gorko solnce Sije, Meni bo drugam sijalo,
V krilu .tihe domačije
Vas prescrčno pozdravljalo.
Spira bistra vas rosica,"
Lepša zgodaj zlata zarja, Saj je sleherna cvetlica IIčerka večnega Vladarja.
Drage, ljubljene ledine, Cvetje pisano gojite,
V krilu tihe domovine Blagi mi spomin budite!
15
V gozdu.
 
jubo senčnato zavetje, Bilo si veselje moje;
Tihi mir in glasno petje Šepetu gibanje tvoje.
Pomlad ti zelenja daja, Svitlo solnce te obseva, Z mano te nebfi napaja, Zena s srebrom te odeva.
Ti si močne dal drevesa, Ladija po molji plava,
Žar pošllj aj o nebesa,
Hladna senca, bodi zdrava!
Drobne tice, žvergolite, Mnogokrat ste serce grele, Ak čer morje priletite, Bote mi na tujem pele.
o neskončnih krogih liješ, Sohnčice, bliščobo krasno; Da nad tisoč let že siješ, Vendar vedno še tak jasno.
0 da bi mi bilo dano
S tabo daljno pot hoditi, Iltcl stvarem bi neprestano • S slednjim žarkom govoriti:
Bog je vir krasote naše, Bog'ljubezni silovite,
Bog je vstvaril serca vaše, Njega vekomaj ljubite!
Tak bi klical neprestano Čez dežele in čez mesta,
Al zastonj, — ker ni mi dano, Druga se odpira cesta.
-ero
17
vitla lana, kak si ;rila, Zvesto bode mi svetila, Tak na tujem kot doma. Tje čez morje boš veslala,
Dni od prejšnjih me poznala, Saj sva enega Boga.
Zaupljivo serce moje Zročecalo želje svoje Dlarsiktcro ti •je noč.
In le vpričo zvezd kraljice Točil sviti() bom solzice, Kadar s tabo pojdem proč.
Sijaj sijaj, luna mila., Zvesto bode mi svetila, Tak na tujem kot doma. Skupaj sva se radovala, Skupaj bodeva veslala V krilu svetega Boga !
18
Zvezdani.
am ste namenjene, Zvezdice krasne?
Kam vas popeljejo Pota prejasne?
K meni ponižaj Rimska se cesta, In me pripeljaj do Večnega mesta.
Spremljajte dalje me Zvezdice zlate,
V tuje dežele,
V6 jih poznate.
Bodete v krogu se Jasnem zibale,
Z mano Neskončnega Razodevale.
Slabe glasove mi Bote terdile,
Serca odpirale, Zvezdice mile!
19
Pri potoku.
Wrno tecite Bistri valovi, Deleč so deleč Morski bregovi.
Skriti pod zemljo Pred ste tičali, Razne dežele Rote poznali.
Ticam ob morji 'Tamkaj- recite: V notranje kraje Urno zletite,
Pojte dobravam Novo življenje: Žene mladenča Sem hrepenenje,
Spremljajo rajski Njega zakladi, Žarek posije Večne spomladi.
20
Zvonovom.
ak donite ljubeznjivo Iz visocih lin zvonovi, Kak zvonite pomenljivo, Jasnih visočin glasovi!
Radostno ste me budili Vsaki dan o svitli zori, Vsaki večer govorili:
Dragi sin, memento mori!
Oj zvonovi, le donite,
Deleč čuje se zvonjenje, Po širjavah govorite :
Kratko, človek! je življenje.
In ko pride dan Gospodov, Se glasneje mi zvonite, Naj doni do vsip narodov Slava sreče •vekovite !
2l
Sam sebi.
prašaj, kaj ledina pravi, Kaj solnce, zvezde govore, Kaj zvon prepeva po dobravi, Potcrkaj rajši na serce.
Ljubezen mu je prirojena, Domovje mirno celi svet, --Dežela lepša mu nobena, Kot tihega zavetja cvet.
Zgojila te je draga mati, Očetu si veselje vse,
Sestre te ljubijo in brati, Tovaršev mladih dosti je.
Prijatli dragi tu živijo, Ki zvesti bojo vekomaj, Vesele pesmi se glasijo, Al zadnjič mar jih čuješ zdaj? —
22
Otožnost.
'J ikdar, nikdar, predragi tlom, Na zemlji vidil te ne bom? — Kako vse drago pozabiti,
Vse dni in leta tujcu biti?
Sladak tu materni je glas, Veselja mnogoy kratek čas; Neznan drugod se jezik čuje, Terpljenje nikdar ne miruje.
Tu serkam bistri jasni zrak, In raju tlom je moj enak. Nevarno, britko pa življenje, Kjer ljutih je zveri tuljenje.
Kaj lepše, slajše je kot mir, Ki čiste sreče je izvir?
Al brezno morje tam odpira, • Šumi, lovi, strašne požira!
Odgovor drago serce daj, Premisliti je čas sedaj:. •
Prijetno, mirno tu življenje,
Tam pot, težave in terpljenle..-
23
Serčnost.
erčnost velja! junak prid bojem kliče, Pogumno bije v persih mi serce;
Kot blisk tečaj življenja se porniče ; Naj zapustim dežele drage te,
Saj lepše sveti zora se unstranska,
In vekomaj slovi serčnost kerščanska!
Zveličar zapusti kraljestvo svoje Za dolgo versto siromaških let, Preganja tetino, bije smcrtnc boje, Da pogubljenja reši tužni svet.
Naj slavniši na zemlji so junaki, Ki v sveti službi Njemu so enaki.
Poslala je apostcljne Judeja,
Zastonj dviguje se nevcrski dim ; Nikjer keršanstvu se ne stavi meja, Vklonile so Atene se .in Rim.
Pomirijo se morske globočine,
Ko mili glas mogočno jih prešine.
Otroci Slave slušajo Cirila,
Poštenost Rimu kaže ž njim Metod. Kot godbin glas meči beseda mila, Britanec prerodi germanski rod.
In koder žarki solnčni se žarijo, Možje pogumni sveti uk učijo.
Narodom lepše jutra se jasnijo,
Kot vzhajal bi stvaijcnja pervx dan. Iznova zlati veki se rodijo,
Zastonj sovražna moč se stavi v bran. Zavetje mirno drage domačije,
Odloga ni, pogumno serce bije!
24
Slov6.
Bogom oče,G Bogom ]vati, Srečni, zdravi ostanite;
Zdrave sestre, srečno brati, Serčno zmirom se ljubite!
Moram se od vas ločiti, ' V daljne tuje grem dežele; Divje ljudstva -tam učiti Moje so preserčne želje.
S sercem ranjenim odidem, Vabi sveta nie resnoba.; Ako več nazaj ne pridem, Vidimo se unstran groba.
Ako pismo kdaj dobite,
Da nie hladna žemlja krije; 2alostni izgovorite:
Luč nebeška naj mu sije!
Koder koli bodem hodil, Vsaki dan za vas bom molil, Angelj Božji me bo vodil, Sebi me je Bog izvolil.
Toraj zdravi ostanite,
Zadnjič si roke podajmo. Solz prebritko ne točite, Vsi se Božji volji vdajmo.
25
Abuna gre.
Wečerno solnce gre v zaton, Zari se po višinah,
Razlega se Mariini zvon Po gorah in dolinah. __Po gladki cesti voz derdra, Za hišo hiša se skrije,
Popotnik mlad se urno pelji, Serce prečudno mu bije.
Nad gore luna privesla,
Širjave daljne odpira;
Pri zvezdi zvezda zamiglja, Okci se v solzah zapira.
In bledih žarkov rahli bliš Se v mavrico nočno edini,
Odmeva pod vozom glasni vriš Urno . naprej po dolini.
Domače reke slap šumi, Pa dalje in dalje ostaja; Ni več zvonika ne vasi, Serce otožnost obhaja.
Začuje slavčekov se glas, Pojejo nočne tice,
Prikaže spet se druga vas In nove vinske gorice.
Popotnik sreča ga neznan, Zakrije ga samota,
Ni jutra še, ne bo še dan, Povsod je sveta tihota. Pokojno spavajo ljudje,
Le zvezde nebeške gorijo; Občutkov raznihe polno serce, Kot blisk se naglo verstijo.
26
Ropoče, berž naprej derdra,, Na vzhodu zora napoči,
Zbudi se pesem jutranja,
In — Krajnska zemlja se loči! „Obvaruj Bog te, dragi dom, Naj ljubi zvesto te sreča,
Kot jaz te zvesto ljubil bom,
Bod' zdrava zemlja in sloveča!" —
Obsije solnce svet širok,
In Mizo so morski bregovi;
Iz barke dviga se dim visok,
Ko pljuskajo nanjo valovi.
,,Moj Bog, moj Bog! o kam, o kam? Nevarna morska je cesta. —
Pogum, pogum, saj nisem sam, Gospodova roka je zvesta!",
27
lllaterna molitev.
Moji stoji zelena gora,
Na gori cerkvica je zala, Sozidana na čast Marije, • Prelepa cerkvica na Stopnem.
Stoji pod goro vas Škocjanska, Razgrinja krog se ravno polje, Potoki bistri ga rosijo
In zlato solnce ga obseva,
Zlati ga zarija rumena,
Bliščijo v rosi se cvetlice.
V zvoniku pozna ura bije, Ne čujc kladva živa duša,
Ker v tcrdnem spanji vse počiva. Na nebu bleda luna plava,
Na tiho zemljo žarke lije;
Krog nje migljajo svitle zvezde, Na hladno zemljo mir lijejo.
Le eno serce ne miruje, Oči ne stiska sladko spanje, L'hci ponočni šum posluša: Pobožna, dobra, skcrbna mati Na blede žarke se ozira, Udarce pozne ure čuje
In gleda na zeleno goro, Do zale cerkvice.Marijnc,
Prelepe cerkvice na Stopnem. Visoko bleda luna sveti
In zvezd nebeških brez števila, V izhodu ni še zlate zarje,
In beli dan napočit' noče.
Napravi se pobožna mati, Rumene zarje več ne čaka, Predolgo beli dan odlaša.
28
Pred dnčm k Mariji se napravi, Na lepo Božjo pot, na Stopno.
%e pride na zeleno goro, !e zora zlata jo obsije,
Že dan ji glasni zvon naznanja. Odperte so cerkvene vrata,
ü prestolu svitlem je Marija, Lari nebo se skozi okna.
Poklekne berž pobožna mati, Roke k Mariji povzdiguje,
K nebes Kraljici glasno moli:
„Marija, mati ljubeznjiva, Neznanske moje so težave, In hude serčne bolečine.
Zato nebeška tolažnica,
Polajšaj britke bolečine.
Ti veš, kaj materna ljubezen, Ti veš, kaj materna le zguba. Saj več kot jaz si ti terpela, Ker dala si edino Dete — Imč mu je presladko Jezus — Da strašno so ga umorili.
Pod križem si solze točila,
ü naročji mertvega deržala, Jokala si pri tihem grobu. Odšel mi sin je v daljne kraje, Razširjat Božjo, tvojo slavo.
m spremljaj ga, nebeška mati, Mogočne roke mu ne skrivaj. Ne morem jaz ga pozabiti, Naj vedno, vedno moj ostane. Izročam pa ga v varstvo tebi, Obvaruj ga nebeška mati, Moj sin naj tvoj se imenuje, .Služabnik rajske je Kraljice.
Le eno milost, o Marija! Le eno milost še mi sprosi.
29
Če Božja je in tvoja volja, Naj sladka sreča mi doide,
Da vidim kdaj ga še na zemlji, Naj pred me merzli gTob ne skrije. Saj veš, Marija, Božja mati! Veliko sveto radost svojo,
Ki takrat si jo občutila, Ko sin iz groba veličastno
Pozdravil te rje po vstajenji. Naj enkrat vidim še ga tukaj , Potem umreti hočem rada: Živi pa dolgo naj A b u n a, Razširja Božjo, tvojo slavo, Da bojo ljudstva te častile, Boga, molili vsi narodje,
Kar zlato solnee jih obseva. Poslušaj prošnjo, sveta mati! Mogočne tvoje so besede, Bogu presvetemu povedi, Kar reva sem ti govorila, Polajšano je serce moje."
Tako pobožna mati moli, Posluša tihi glas Marija.
Na ,jasnem nebu solnee sveti, V zvoniku sedem ura bije,
K molitvi glasno zvon zapoje. „Češčena bodi, o Marija!" Izgovori pobožna mati
In zapusti zeleno goro, Prelepo cerkvico na Stopnem. Zamišljeno domu se verne, Pokojno v persih serce bije.
30
Vožnja po morji.
Za barko! na barko! razlega se pok, Izmakne sc prijatlom iz rok,. Brezumno le-ti obmolčijo.
Mornarji s čolničem obstoje, .
Od kraja ž njimi Abuna gre, In „z Bogom!" glasi donijo..
Razgublja se besed razum,
Raznaša jih mestni in morski hrum, Le roka roki šc miga.
Med duhom sopar močno bobni, • Odrine barka od strani,.
Valovje široko zašviga.
In urno jadra morski kolop, Potrese pod nogami se strop, Abuna prijati° zakliče.
Smejaje njun steguje roke, Kervave solze toči sercč, Od kraja sc naglo porniče.
„Neznansko res ima serčnost, Velika je blagega serca krepost, Naj spremlja Bog ga večni!" — ,,,,Spremili so me do morja.,
Pa mirno ostanejo doma,
Naj bojo zdravi in srečni!" —
Prijatli še vedno na kraji stoje, Ne vidijo več se na morji ljudje, Le malo se barka razloči.
Ne vidi jih Abuna več,
Ker deleč že od kraja je preč, In brezni so morski globoči.
31
Ubmorje še vidi, ne vidi se dom, Med ribami plava morski soin, Zdaj doli, zdaj gor' so očesa. Duh misli, razno čuti serce,
Že zaostale so znane gore,
Razširjajo bolj se nebesa.
Doživel Abuna je dvajset let, Al nikdar tako občutil popred Se Božje ni velikosti.
Mogočno se želja prejšnja novi, Močneje nekdanje sklepe terdi, In poln je junaške kreposti.
Pokaže suha zemlja se zdaj,
In barka srečno zadene na kraj, Po suhem ga pelje spet cesta.
In urno derdr, skoz mesta, vasi, Kar v sinji daljavi se zablišči Zidovje večnega mesta!
Na grobu sv. Petra in Pavla.
Minulo je stoletij nad dvakrat tisuč let, Odkar rimljanska slava razširja se med svet. Po terdih stiskah skušan mogočen še stoji, In bolj kot perve čase dan danes Rim slovi.
Posvetna zmagovitost in velikost je preč, Nebeška nezmiigljivost sedaj premore več, Kerščansko poglavarstvo obsega celi svet, Na zemljo se opira, v nebo poganja cvet.
Tu cerkev velikanska ti sega do nebes, Ima ostanke svete zveličanih teles,
Apostcljnov pervakoma sije večni mir,
Njun grob mladenčem čudne kreposti je izvir.
Mogočno ].opla zala presega večni grad, Od deleč potovaje jo vgleda romar mlad; Kot Mozesa presune pogled na Kanaan, Tako sterme se čudi Abuna Soliman.
Z visocega pošilja mu žarke križec zlat, Serč.n se čudu bliža, • do mestnih pride vrat, In urno še korakov nekoliko stori,
Pred Vatikanom groza ga sveta spreleti.
V svetišče veličastno na ravnost se podi., Umetnosti krasota prečudna ga obda,
Še bolj serce presune na svetem mestu mir, Kjer mučenika spita, končavši slavni tir.
Pervaka apostoljska! ponižno tu klečim, Da sveta mučenika nevredna stvar častim. Tud jaz hoditi hočem enako z vama pot, Prosita, da mi pošlje svoj blagoslov Gospod!"
„Ro kdaj bi odvernile me svetnih želj vezi,
Naj angelj varh s pogumom mi svetim jih zdrobi; - Če kdaj prijatli Božji! bom delal zoper vas,
Z nezmožnostjo presune naj me nebeški glas!” —
,,Na vajnem slavnem grobu Bogu darujem dar, Darujem, Vsemogočni! serce Ti revna stvar, In prosim, cla nebeško mi milost dodeliš,
Da zasadim med ljudstva neverske sveti križ!"
Slovesno k nebu švigne iz serca tihi glas, In radost ga obhaja, da sveti se obraz. Povejte, kje izvira mi zmagovita moč,
Ki duhu razjasnuje oblakov tamnih noč! ---
34
Skušnja.
,ulica ob kraji verta
V samotnem kotu skrita je, Očem do nje ni pot odperta, Nikdo za njo ne meni se.
Ponosne druge so cvetlice, Na gredah jih vertnar goji, Na kviško stegajo glavice, V daljavo cvetje se blišči.
Al solnce tud vijoli sije, Poji jo rosa jutranja, lIileje nizko veter brije, Vijolica je radostna.
Po sjajnem mestu tujec hodi, Iz daljnih krajev romar mlad, Prijazen znanec ga ne vodi, Tovarš mu hoče biti glad.
Palače zlate se bliščijo, Po ulicah odmeva. šum, Vozovi nagloma dcrčijo, Ni zginil sercu še pogum.
In serčno romar mlad koraka, Potcrka tu, poterka tam:
Zapira se mu hiša vsaka,
Ne ve naprej, ne kod, ne kam.—.-
„U mila, draga domovina, Zavetje rajsko, mirni kraj, O radost sladkega spomina, Kako je blo, kako je zdaj!”
35
„Al, serce, nehaj — lahke tice Vesele plavajo čez zrak,
Po polji krasne so cvetlice, Ni Salomon jim bil enak.c`
„Nebeški Oče vedno čuje, Zveste skerbi za slednjo stvar, In včrno serce naj miruje, Njegove milosti je dar!" —
36
Tihe lire pred Najsvetejšim.
am hodi vsaki dan Abuna, Ko sveti zjutraj jasni zor,
In kadar vzhaja svitla luna Na zvezd nebeških zlati dvor?
Sprejemlje ga zavetje mirno, Kjer milo sveti večna luč; Nahaja tamkaj serce v čizio Zakladov rajskih čudni ključ.
S sladkostjo sveto se spominja Veselja polnih prešlih dni; Prihodnjost novo pot odgrinja, Sedanjost mu pogum budi.
_-GO
37
1.
vcličar moj! kako je čudno, Da v večnem mestu Te častim. Pokoja išče serce trudno,
Pomahaj, da ne oslabim.
Saj veš, da svetna ni lepota Vabila mojega serca,
.Ker Tvoja slava in milota Mi več kot celi svet velja.
Gospod! Tvoj glas, stopinje Tvoje, Uho posluša, zre oko;
Tvoj slih budi življenje moje, Odpira sercu se nebo!
38
jasno .jutro spomladansko, Kocrvič sem pri Tebi bil, Zagledal zarjo unostransko, Nebeško mano pervič pil!
Minule leta so in dnovi, Al radosti še konca ni; Prihajajo mi časi novi, Ljubezni vir duh hladi..
Ce postojim pri Betlehemu, Obseva pne prečudni žar; Če prašam pri Jeruzalemu,
Sijonski biva tam Vladar. —
39
3.
4) blagor mu, kdor gleda čuda, Ki kaže večna jih skrivnost;
Ni znana mu nesreča huda, Terpljcnja meč mu je sladkost.
Vihar buči, serce miruje, Naj slavniši kraljestvo je,
Ker Bog neskončni v njem kraljuje, Mogočno nad moči je vse!
Če kdaj skušaje ga se skrije, Neznana ni do Njega pot; Zaupno le gorkeje bije,
Po Tebi hrepeni, Gospod!
 
ri Tebi biserji so skriti,
Očem vidljiv ni rajski bliš; Ljubezni pa jih siloviti
Bogato noč in dan deliš.
Ko vidno plamen njih bi švignil, Pogasnil solčni žar bi koj;
Ko bi med zvezde jasne mignil, Ostane v tetini broj.
Odgrinja nam jih škrivno slutje, In vere moč jasni ' okG ;
Iz tamnih jam mogočno čutje Serce povzcliga gor v nebo.
 
5.
cbeški kori Te častijo,. Ko večne pesmi se glase; Gloveškc serca Ti gorijo, Po Tebi vroče hrepene.
Ker Ti si luč in Ti življenje, Edina v stiskah nam pomoč; Bandero Tvoje pa vstajenje, Ni grozovitna groba. noč.
Mogočen si, polajšaj dnove Težavne, kaži pravo pot; Razversti slabe mi osnove, Ker Ti moj Bog si in Gospod!
 
 
ako vsaki dan Abuna Moli, ko prisije zor,
Ko priplava svitla luna Na nebeški zlati dvor.
Moli dalje in gorkeje, Pesem nima besedi,
Da Zapela bi mileje
Glas, lzi v sercu ie doni.
In pod solncem ni strunarja, Da bi vredno , prav zapel:
Kaj Gospod mu odgovarja, Kaj je sercu razodel! —
 
 
Novi mašnik.
 
Od zemlje rajski kori čuli Serca ,junaškega so glas; Vunanji boji so minuli,
Nastopil je pokojni čas. Pojejo rimski mi zvonovi,
Iz Kranjske jim odmeva jek; Opravlja cerkev v dobi novi Tvoj sveti dar, Melkisedek!
Glej! čverste mlad junak postave Pobožno stopi pred altar,
Bel venec svet] se znad glave, Obdaja ga nebeški _žar.
Med iuili godbin don zapoje : ,,Naj večna bo, Gospod! Ti čast, Da osrečuješ ljudstva svoje, Neskončno dal si -nam oblast!" —
Med strune rajske poezije Doni iz pers nedolžnih glas, Ko solnčni svit 1jubG posije, Nebeško sveti se obraz.
In deleč mati se spominja Današnji dan nekdanjih dni,
Pred tronom Božjim pa se strinja, Kar sin, kar mati govori. —
Ni kerubinom služba dana, Ima na zemlji človek njo. Daritev sveta je končana, In mašnik govori v nebo: „Na slavo večnega Gospoda Miom daroval vse žive eni, Naj od izhoda do zahoda Ime Njegovo se časti!"
Slovo od Rima.
polnilo se je dolgo hrepenenje, Na pot odpravlja mladi se junak;
„Ga vero, za Boga dam kri, življenje!" Pogum njegov, čigav mu je enak? Premagani so boji in težave,
11Iinule srečno dolge so priprave.
Vsi sklepi večno so Bogu odkriti,
In kar o rojstvu rajski kor je pel, — Ko dolgo Rim ni mogel določiti,
Spet čudno je Mogočni razodel:
„Na sever ne, ne v zemlje azijanske, Abuna pojde v kraje afiilcanskc." —
„A16, a16, močneje serce bije,
Prijatli novi! zročam vas Bogu;
V deželah, kjer brez sence solnce sije, Razgrinjati zavetje čem Hladu.
()stani večno zdravo, sveto mesto,
Ki v težkih dneh gojilo si me zvesto!"
Migljajo zvezde, sije tiha luna, V ponočnem svitu Tibera šumi.
Slov6 je vzel še zadnjikrat Abuna, Iz mesta naglo hitri voz derčf. Ozri; se zadnjič na svetišče krasno,
Blišči se večna Inč v obnebje jasno.
In urno gre naprej po cesti novi, Rimljanske zemlje ni pod vozom več. Pokojno morski pljuskalo valovi,
In barka jadra proti jugu preč.
Krog lune zvezda se pri zvezdi vtrinja, In morsko dno se čudno z nebom strinja.
Napolitanskemu se bliža produ, V naravi novo čudo se godi;
01(6 stemni, ko gleda proti vzhodu, Na kviško tlim in platnen se vali; Vezuv odpira tam zaklade svoje, Osramotiti če nebeške broje.
Kaj ne, doni ti zopet večna struna, V junaško čudno sega ti serce
Pogled le-tri., predragi moj Abuna! - Al lepše tvoje čutja plamcn6,
Iznova mu pošiljaš glas pozdrava:
„Neskončna, Bog, je sveta Tvoja slava!"
46 47
AbllIlOV samogovor na 11101j1.
crž od Melite dalje barka plava, Ko zarija naznanja beli dan. Popotnik ta .in uni sladko spava,
Na verhu je Abuna Soliman.
V spominu razne misli se budijo, Rimljanski, gerški svet je pred očmi;
- Valovi močno na uho donijo, Med glasni šum Abuna govori:
Kak čas spremembe tvoje so velike: Razpadla starih je Rimljanov moč, Pozebe] davno gerške cvet omike, Minulosti se ne raz]asne noč.
Minul je rod, minuli terdi boji, Ki v poznih letih pesem jih slavi. Od vzhoda so priderli divji roji, `1i.ohljenc pa se zgradile moči.
Pa da nezmožnost moči siloviti, Če pahne jo, se nagloma poclti, Postavi znani tej se ni čuditi; Al čttdapolna je prikazen ta, Da slaba reč si naglo opomore,
Ce skrivna moč jo vnovič prerodi: Razpadle tam poznaš cesarske dvore, Kjer Petrov vekomaj prestol slovi.
Kje rajskega Olimpa so višave, Kjer nekdaj bival je z maliki Cen, Zapodil dim le svit resnice prave, Le rešil broj se praznili je unen. Prišla je moč besede silovite,
Na nebu se prikazal zmage križ; Neskončnosti so pota vsipi odkrite, Ko jih obsije večne luči bliš.
Sicer je sveto mater težko stalo, Da tak povzdignila je tužni svet; Kervi potoke drage je veljalo,
Iz kterih vekoviti klije cvet.
Al zemlja se je rajsko prerodila, Zaraščal pred jo je osat in utah. Cel barbarska moč se ,je vklonila, V milino se spremenil ]juti strah.
Prešinila resnica tamno znanstvo, Poblažila je umu svitlo pot;
Osnove čudne gleda le kerščanstvo, Ker prosto jadra duh: njegov povsod. Pozna začetek večni in stvarjenje, Ker kaos ne zapira mu oči;
Le ono vC, kaj sinert je, kaj življenje,
Kaj čas, kaj doba vekovitosti.
Pošiljaj vedno dalje žarke svoje,
Moj Bog, neskončne milosti Gospod! Povzdigni meč, premagaj terde bije, Da visokosti se zave ves rod. Spoznam, da Ti si sklenil me poslati, Mogočnost Tvoja razodevlje mir;
Naj suče čas se proti dobi zlati,
Da ovce vse bo pasel en Pastir!
48
Na Liballu.
_?ozdravljam tvoje, Libanon, višave, Z dogodki dni minulih posvečene;
V zavetje mirno so sprejele mene, Vesel sem mičnih pesem, sape zdrave.
Zapustil raj sem tihe očetnjave, Od deleč serce hrepeneče žene Pogledat svit me zarije rumene, Ki prosto v tvoje zliva se dobrave.
Želim nekdanje skušati glasove,
Ki vpričo svetih mest v sedanje dnove Iz davnih vekov jasno mi donijo.
In glas naznanja sercu spričevanje, Da naglo minejo prijetne sanje;
Le blage dela vekomaj živijo!
49
asip pokriva čuda babilonske, Asirjan, Med se več ne povzdiguje, Z Darijem Cir se davno ne vojskuje, Ni sreče, slave viditi sidonske.
Pokojno spijo trume mirmidonske, Egipt, Kartago, Gerk, Rimljan miruje, Mogočni Aleksander nc kraljuje,
Lt preč lepota hčere je sijonske.
Bil priča si osode razne, čudne, Počivajo zdaj roke bojev trudne, Solzi se cedra tvoja in cipresa.
Ob morji znožje pa se ti nc gane, Tak nezmagljivo vekomaj ostane, Kar v premodrosti sklepajo .nebesa.
-JO .63 --
 
 
(Odpre pogledu čudna se planjava, Ko prosto šviga čez gore, doline;
• Otožnost pa in groza me prešine, Ker preč, Jeruzalem, je tvoja slava.
Dežel sveta, Božja očetnjava, Prekrasni biser večne zgodovine,
O kje so časi, dnovi! — Tužne trpine Kalijo jasnost tvoj() mi, dobrava!
Nebeška milost nate se opira,
Od tod narodom zemlje vse izvira, Radosti rajske milo sladko petje.
 
Končala pa si slavno srečo svojo, Premišljam žalosten osodo tvojo, In solza vtrinja se na velo cvetje.
 
 
lovo ilal Abraham je očetnjavi, Da Bog mu tu naznanja čuda svoje; Odpre rudeče morje se na dvoje, Ko v Kanaan se Izrael odpravi.-
Preroki govore o, tvoji slavi,
Kraljevi pevec milo strunam poje; Da srečno zapodiš sovražne roje, Le tebi se na nebu solnce vstavi! --
Ko zemlji dan rešenja se nazori, Poje v obzorji tvojem rajski kori, Razlega mir se, slava in Nosana.
 
 
Iz daljnih krajev 11Iodrim zvezda sije, Ko ti zagledaš jo, še le se skrije, Vsi zemlji ni enaka sreča dana.
čuda si besede ljubeznjive, Katere jc Zveličal' naš govoril. Prečudni dan se tebi je zazoril, Da Inertve vidita si zopet žive.
Al kayripeljejo te pota krive,
Oh kaj je nehvaležni rod tvoj storil, Da Sina je človekovega umoril,
O madež skrutnbe nikdar neizbrisljive!
Pa vendar ni še konca sreče tvoje, Pokaže še , ti veličastvo svoje,
Ko zmagovito tatnni grob odkrije.
Dopolnil pa je zemeljske težave, j Približal se je konec tvoje slave, Za bel oblak Gospod očem se skrije.
rerokovanje pa se je spolnilo: Ne vi: enake groze zgodovina, Kot skusili. judejska domovina In vidilo jo nje otrok število.
Potomstvo se v ves svet jc razkropilo, Pokriva sveto mesto razvalina.
Prekletstvo Božje večnega spomina, Mejnike je na grobljo zasadilo.
Le Golgata stoji in bode stala,
In vekov vsih narodom spričevala, Da tukaj je dosegel svet rošenje.
Naj deleč njeno se drevo steguje,
Iz vej njegovih sveta razšir.julc
Naj krog in krog se rajski niir, življenje!
55
ebeške mi besede še donijo,
Ki kdaj po dolih, gorah so donele, Da množice slušaje so stermele; Kot rajske strune sladko ine budijo.
Valovi `lilejski mi šumijo,
Ob Jo. anu so tice mi zapele, In serce mlado ini ljubo ogrele, Kot žarki, ki nad Taborom gorijo.
In mili don me doleti z višave:
„Prinesel oljko sem mirit in sprave, Radujte se po zemlji vsi narodi!"
-Tvoj glas doni, Gospod! besede Tvoje, Spominjaj vedno se obljube svoje,
In klical bodem s Tabo: Mir vam bodi! —
00a04) --
Moža na Oljski gori vidim stati, Ki je obhodil kraje posvečene. Tak znamenite ni reči nobene,
Da želel bi na zemlji jo poznati.
Izvirajo na nebu žarki zlati,
Nad njimi svest si je dežele ene, In hrepenenje vroče tje ga žene, Od tod s Teboj, Gospod!. želi veslati.
In čisti duh v višino rajsko vzplava, Dolina solzna, kliče, bodi zdrava! — Tako legenda sveta sporočaje.
Vse serca jaz pred hotel omečiti, Potem bi jel ponižno Te prositi: Sercč je trudno, sladko naj miruje!
 
 
Zebeška angelja sta naznanila, Da vidil svet bo celo Tvojo slavo, Ko zbere se na- levo in napravo, Ko pride čudni velki dan pačila.
Narodov zbrane bojo vsili števila V dolini Jožefovi čez širjavo; Povabiš jih.v nebeško očetnjavo, Kak bo izvoljenim beseda mila.
N„Pripravljena sijonska je dežela, Le balite vč zveste mi kerdela!” Pripelje vsak pastir Ti ovce svoje.
Kak strte moje bi se radovalo,
Ak trumo bi obilno pripeljalo
 
In reči moglo: TO, Gospod! so moje. —
 
 
aalega don se svete harmonije, Slovo velja. prijetnemu Gaziru,
Kjer vžival radost sem v tihotnem miru, V zavetji dragem ljubljene samije.
Živcjše kakor pred mi serce bije, Nevarnemu se izročujem tiru;
Ne bom se .več hladil pri bistrem viru, Ki Libanonu svitlo roso lije.
Ostani zdrava cedra in cipresa, Vabila več nc bodeš mi očesa, In senca tvoja me ne bo hladila.
 
 
V obzorje više solne se pomiče, Odbila ura je in glas me kliče, Gospod! naj bo mi roka Tvoja mila.
 
II
 
 
Nebeška prikazen.
Omagajte svete mi nebesa, Moč izvoljene dajajte verste, Pomagajte serafinski kori,.
Nayydisuj me vsili kraljic Kraljica, Daj: o vredno pela struna moja.
Vi kristjanje pa me poslušajte, Pel početje slavnih boin junakov, Ki v kraljestvu Božjem so ,na zemlji Zmagoviti bili terde boje;
Ril med njimi Soliman Abttna. —
 
Rekel je Zveličar dvanajsterim: „ Idite predragi po vsem svetit, Ljudstva vse učite in narode; Kdor serce odpre besedi sveti, Njega kerstite v imenu Božjem. Iz nebes poslal je Oče mene,
Tako tudi jaz vas, dragi! pošljem, Izročim vam moč, oblast nebeško, Varstvo moje večno valu ostane.
 
 
Peter! tebi dani nebeške ključe, Vsi ste bratje, vendar ti si glava, Naj ljubezen vas, edinost vodi. Terdeo stalo bo kraljestvo moje, Žuga naj, buči vihar peklenski:
Sever, ing, zapad, izhod bo v krilu Vekovite, nezmagljive slave." —
Vzela je minulost dolge leta, Zginile kraljestva so po zemlji, , Kot sreberna rosa zjutraj zgine. Padlo je bogastvo z veličastvom, Kot večerna zarja, v noči mine; Zginili mogočni so prestoli,
Kot oblak, ki ga vihar odžene.. Terden pa prestol je vatikanski, Terden, krasen kakor strop nebeški, Ki vzdcržuje solncc, mesec, zvezde.
V sjajnem blesku gleda sveti Oče Krog in krog daljave in širjave,
Ki razgrinja jih prostorna zemlja. Govora se svetega spominja:
,Sever, jug, zapad, izhod bo v krilu Vekovite, nezmagljive slave;"
Da resničen je, terdijo časi.
Po dolinah gorah evropejskih Večnemu so cerkve posvečene. Od Tirala tje do oceana
Sveta se razlega harmonija, Proti nebu segajo glasovi,
Kakor žarki švigajo od neba, Večnemu doni mogočna slava.
Po Ameriki stoletni gozdi Razsvitljeni so kot rajske trate, Misisipi Maranonu odmeva, Vsemogočnega časte brodarji, Na pokrajnah se težak odkriva, Ko prisvcti zarja od izhoda.
Prestavi: 60 61
 
In oberne se na stran izhodnjo, Gora himalajska je visoka,
Nad oblake deleč se steguje,
Verha pogled bister ne zagleda. Al kerščanstvu pota ne zastavlja,
Kjer je Indus, Ganges, Braanaputra, Tam junaci verski pot potijo,
Zid kitajski 111111 naprej ne brani, Njih ne vstavlja trinoštvo japansko.
Deleč je' Avstralija in pusta, Dalje vendar najde pot kerščanstvo, Krog in krog po celi Božji zemlji Širi sveta se nebeška. slava.
V sjajnem blesku gleda sveti Oče, In nebeška radost ga prešine,
Pred Gospoda se ponižno verže In zamakne v rajske se višine. Gleda visokosti in nižave,
Kak se zemlja okrog solnca suče, Kak skerbi nebo za nizko zemljo.
Vsemogočni je na svitlem tronu, Krog in krog stoje nebeški kori,
„Svet- Gospod si!" v eno mer pojejo, Rajska jih zveličanost navdaja.
Od nebes na temno nizko zemljo Jasnih potov pelje brez števila, Svitli bolj so kakor runska cesta, Zlati bolj kakor rumena zarja, Letajo po njih ,duhovi čisti,
Iz nebes na svet, s sveta v nebesa. Večnemu prinašajo pozdrave,
Zročajo mu prošnje mo želje,
Vse besede, djanja in nehanja, Kar počenjajo narodi zemlje. • Vsak trenutek ena trama pride, Ena urno kakor blisk odide;
Tak verste se vedno brez nehanja..
Žalostno pa gleda truma ena, Svitla tanina rajskih kerubinov; Ljudstvo njeno v tamuih je nižavah, Kamor jasna rajska luč ne sega, Kjer neznana je nebeška slava,
Kjer prijazne zarje up ne sije,
Kjer so serca lnerzle, brez ljubezni.
Pa zaupno bliža se kerdelo
Tje k stopnicam večnega prestola, Ž njim se bližajo vsi rajski kori, Augelji, vsi kori deveteri,
Verste vsip izvoljenih brez broja, In pred, njimi je nebes Kraljica. „Sveto, sveto," glasno zapojejo In potem Ga prosijo premilo, Večnega, mogočnega Vladarja:
„Kralj nebeški, silni, vekoviti! 11lilostno- poslušaj prošnjo našo. Kar — in kadar- koli smo prosili, Vselej si dobrotljivo uslišal,
Ker je milost Tvoja prcneskončna. Lej, od vsili strani dom"; glasovi Tvoje slave od narodov zemlje; Le en rod prekletje vedno tlači. Naj poneha serci in jeza Tvoja, Da prisijc luč pokrajnam nilskim, Da zamorce rajski svit zagleda, Da spoznavši blagoslov nebeški Hvalil bo Te z clrtiziml narodi, Da pozdrave angcljske Ti trume Bodejo od njega prinašale,
Da množi nebeško se število, Da Ti borno pevali na veke:
„Sveto, sveto, sveto!" brez nehanja." —
Veličastno Večni odgovaija:
„Vsim ljudem na zemlji mir ste peli, Ko pričel je Božji Sin rešenje,
Vse obseže naj kraljestvo Moje."
 
„Sveto, sveto, sveto" zapojejo, Molijo, Neskončnega častijo Angelji, vsi kori deveteri,
Verste vsih izvoljenih brez broja, Da odmeva po nebeških dvorih.
Sveti Oče še zamaknjen gleda, Kar pristopi kerub iz kcrdcla, Cudno sveti se in ga pozdravi, Mile rajske govori besede:
„Zročain ti Neskončnega povelje, Ki te zbral Si je za poglavarja. Skerbi, da prisije luč zamorcem, Da obsije rajska jih bliščoba,
Da spoznavši blagoslov nebeški hvalijo Boba v kraljestvu večnem."
In prikazen rajska urno zgine, Sveti Oče naglo se predrami, Premišljuje, al je res, al sanja, Kardinalom svojim rzzodevlje, Ter jih praša, kaj mu je storiti. Ti v dvorano svitlo se zberejo, Prosijo Boga za razsvitljenje,
Z njimi prosi, moli sveti Uče.
Kar pristopi verli oče Rilo, In iz dna serca jim beseduje: „Sveti Oče! svitli kardinali:
Naj vam skrivne želje razodenem, Kigori) že dolgo v mojem sercu. Ljudstva vse po zemlji, vsi narodje So poklicani v kraljestvo Božje. Mnogo zemlje pa je še orati,
Dokaj dežela še osvojiti:
Jaz bi zbral dežele afrikanske, Ki so do sedaj ostale tuje,
Nje bi hotel Rimu pridobiti, Tamkaj rad bi sveti križ zasadil.
Blagoslovi me, o sveti Oče! Pošlji me kot svetega vojaka Tjc v dežele vroče afrikanske.
Sabo pa bom vzel mladenčc hrabre, Z mano pojde Soliman Abuna, Drugi vneti pojdejo tovarši, Bojevali bomo se za vero." —
Zvcscli se zbor in odgovarja: „Slana Večnemu bod' na višavah, Mir ljudem po vsi široki zemlji, In pozdravljen trikrat, oče Rilo! Idi v boj v puščave afrikanske, Naj te spremlja blagoslov nebeški."
Rilo s tovarši na poti.
e iz davnih vekov znano Mesto je Aleksandrija, ,
Ki sozidal ga mogočni
Kralj je Velki macedonski, Sin lhilipov Aleksander.
Na pobrežje ' ppljuska morje, In po molji batka plava, Urno jadra proti mestu, Glasno jo pozdravlja ljudstvo, Prišla barka je od Rima.
Zopet druga barka plava, Urno jadra troti mestu,
Vrisk, streljanje jo pozdravlja, Od Melite ta prijadra.
In še tretja barka plava, Urno jadra proti mestu,
Stolp obmorski jasno sveti, Zvezda se pri zvezdi vžiga, VriŠ in šum pozdravlja barko, Pride od dežele svete
Z libanonskega podnožja.
Vrč po mestu truma gosta, Potniki so in brodarji,
In med njimi oče Rilo,
l njih pa Soliman"Abuna, Verla Vinko, Pedemonte, Vsi junaci svete vere. Kakor gledajo kopači Pusto zemljo in bregovje, Gosto ternje in stermino, Ko se spravljajo na delo;
Tal: sterm poslanci Božji Pri pogledu nove zemlje, Strašnih krajev afrikanskih, Kjer doma, so divje ljudstva, Kjer puščave so Neznanske, Taloni gozdi, v lijih zverine, Sobice vroče kakor oginj. Misli švigajo po glavi, Cudne misli, strah in groza, Sveta serčiiost vse premaga:
Vzhaja zgodnja zlata zora, Vstaja glasen šum po mestu, Sobice jutranje razlije
Svitle žarke po valovih _Morskih, po Valovih nilskih. Dalje v kraje afiikanske Jadrajo 11111aCi verski.
Kakor Blisk ob uri ]rudi Razsvitljuje tatnno obnebje, Tak pogum po sercih šviga, Premaguje strah in grozo.
Pred odhodom oče Rilo, Verli misijonska glava, Jasna kakor svitla zvezda, Govori tOVilršem svojim:
„Oj jlnlaci, dragi bratje! Deleč Nilovi so viri, Gori bomo zdaj veslali. Poslovite se od molja, Ki rosi domovje drago, Mirne raje evropejske. Veter pihal bo še dalje, Plavale še bojo barke, Nikdar več pa nas nosile Po valovji v domovino. Plavale pa boljo barke, ICi novico ponesejo
Milim bratom v domovino,
66
Da ,junaci verli padli V oji težkem so in slavnem. Da, ,junaci! bojevali
Bomo hude terde boje
Zoper ljuto moč peklensko, Zoper hude njene trume, Ki jih zbrala je na zemlji. Solnce bo nad naini peklo
$ In belilo hladno zemljo,
Da bo vroča pod nogami,
F7•
Reče Soliman Abuna: „Prave so besede tvoje, Verla glava, oče Rilo! Da junaštvo vse premaga. Terde boje bomo bili,•
Z nami pa bo Vsemogočni, Silen bolj kot zmaj peklenski, Svitel bolj kot jasno sobice, Pod Njegovim smo banderom, On je meč nam in zastava. Vera naša je ~enoja
Kot viharji po puščavah; Up .oblake bo prodiral, Kakor plamen nočno tmino; Bolj ljubezen nam je gorka, Kot goreča strela v blisku. Zdravo naj ostane mot;je, Zdrava draga domovina, Zdravi bratje tani premili.
Unstran groba vsim narodom Ena —.rajska je dežela,
V nji se združimo na večno. Kolika bo radost naša,
Da pripeljemo zgubljene Ovce pred obličje Božje.
67
Toraj bratje le pogumni, Naj po Nilu barka plava, Deleč so njegovi viri,
Gori borno zdaj veslali.
Zdravo naj ostane molje, Zdrava draga domovuia, Zdravi bratje tara prernili.c~ —
Glasen vriš in šum na brodu Spremlja barko po valovih, Rilo gre in •ž njim 'tovarši. Nilski begajo otoci,
\Ta pobrežji so samije, Žvergolijo pevske trume, . Plašna se zverina skriva, Ob straneh so •gore sive.
Na samije solnce sveti, Na drevesu tica peva,
Kot bi pevala početje
Slavnih dni minulih časov: „Oj junaci, le pogttlnlll, Čaka setev vas bogata, Krasen vence bode slave, Kot je venec mož pobožnih, Ki so bili tu pred nami, Noč in dan Boga častili. Večni kralj nebes in zemlje Bival tukaj je v samoti, Ter posvetil tužno zemljo. Oj junaci le poguruni,
Večni bo povsod vas vodil,. Vse stvari so Stvarnikove!"
Poje tica, veter. piše, Urno lahka ladja plava, Nilski konji, krokodili, Dvigajo se na poveršjc In razganjajo valovje, Kakor zrak oblaki sivi.
s*
(i$
Po Egiptu piramide,
Silne čuda starih časov, Na brcgovji se • verstijo, Lt v spominu razne misli Zbujajo se vsim junakom. Zdaj tcbajska razvalina Iz daljave se pokaže, Nemo, glasno oznanuje, Da na zemlji vse preide,
Kakor dim, ki v zraku zgine. Ni kraljestva, ni bogastva, Prašnja groblja vse pokriva, Preč je slava vrat stoterih; Palma venčana žaluje,
Tica žalno pesem poje, Tužno vdira se zidovje, Po votlinah šviga groza, Med razpadom so strahovi.
Urno plava lahka ladja, Stermim se slapovom bliža, Oj ,juriaci, perve teže, Silni trudi vam protijo. Kot derči o hudi uri
Kalni potok po planini, Tak slapovje nilsko bije, Tj.e priplava urna barka. Zdaj brodarji se•zverstijo Po pečevji, po stermini, Verv pri vervi je napeta,
Krog in krog pa vrisk odmeva, Da prihaja černo ljudstvo
Sum in hrup in čudo gledat. Barka pleza, se obrača, Kot peresce po vertincu,
Vzplava kviško -in se zmakne, Hrup do neba se dviguje.
Pa pristopijo zamorci, Hrup iz nova se zažene, Barka skoči na verb slapa,
69
Kakor jastrob na višino, Glasna radost se razlega.
Tak se slap verst.i za slapom, Lahka barka vse premaga, Jadra čversto so napete.
Kakor grom bobne; viharji, Peni, širi se valovje, .
Barka mirno dalje plava, Verski zapojo junaci:
,,Slavljen, hvaljen bodi Večni, Varno ,je zavete Tvoje, Vkla.njajo se Ti viharji,
In pokorno. je valovje,
Ti si srečne nas ohranil, Vekomaj nain hvaljen bodi!" —
70
S0111er1 v Ilrlr'tllrllll.
išnjeva in Bela reka Stekati se v Nil mogočni, Na pritoku stoji mesto, Tvoje mesto, Mehmed-Ali! Ki Kartum se imenuje.
Tje se zbirajo kerdcla Iz pokrajin afrikanskih,
Tot Arabec v Meko roma Častit svojega preroka.
Tu somčnjski hrup razlega Krog in krog se po puščavi. Močno je valov šumenje,
Pa glasneje hrup udarja, 1lergolijo goste trume. Kaj godi se na somenji, Kaj na tergu se prodaja? Alje dura, drugo seme, Razne žita in pridelki,
Ki rodi jih plodna zemlja?
Dura ni in drugo seme, Razne žita in pridelki,
Kar rodi jih plodna zemlja.
Al so šibki gladki konji Al rejene so goveda,
Ino druge drobne čede, Ki pasu se po ledinah?
Niso šibki gladki konji In goveda ne rejene, Niso druge drobne čede, Ki pasi') se po ledinah. 71
Al izdelki rok umetnih Iz zlata, srebra kovani — A1 so svilnate tančice,
Drugo tanko mehko tkanje?
Ni izdelkov rok umetnih, Iz zlata, srebra kovanih, Niso svilnate tančice,
In ne drugo mehko tkanje.
Blago čudno, poslušajte, Groza naj serce prešinja, Zbuja jok in miločutje.
Tani v Hartumu se prodaja Človek, zakovan v verige, Robstvo ga v železje kuje, Dela mu skeleče rane,
Vtrinja solze mu kcrvave, , V serce mu obup prinaša.
Hodil,mož po ravnem polji, Gledal je rumeno klasje, Radoval se blagoslova.
Kar iz gozda ropar •planc, Kakor jastrob na goloba,
„Hodi z mano!" ljuto vpije, Nečloveško tepe, bije,
Žene ga na terg na -prodaj.
V mirni koči risati biva, Milo boža malo dete, Dete sc ljubci ji sineta, Gleda bratce in sestrice,
Serca vsim sladi veselje. — Prilomasti divja truma, Dete zgrabi, mater vleče,
Smert mu .žuga, kdor se brani, Jok in vpitje ne pomaga,
Bič, želežje poka, stiska,
72 73.
Hodi, hodi hel•ž na prodaj; Oj osoda grozovita!
Po dobravi deček teka, 'žvižga, poje čedi svoji In s tovarši sc raduje.
Al prijezdi mož neznanski, Casa dečku ni bežati,
Že ga ropar privezuje, Rot žival letetimora, Če se vtrudi, šiba poje, Nečloveško ropar bije,
Gene ga na prodaj ,v robstvo, Nikdar več ne viol mame, Ne očeta, ne domovja.,
Hrup odmeva po Hartttmu, Tn sc brat od brata loči, Oče več ne vidi sina,
Mati britko izdihuje, Vzeli so ji ljubo dete.
To je vpitje, trepetanje, Stiskajo kervavi. žulji
In skel& boleče rane.
Strah po revnih sercih šviga, Kak obupnost , groza tare Pretepene in vkovane. Roparji pa nečloveški,. Prodajavci, kupčevavci,
Ti na glas se krohotajo, Terde serca nečloveške, Brezi usmiljenja in čutja, Rot na bregu terda skala.
Barka gre po Beli reki, Težka je in obložena, Proti mesta jo zavije,
Pred Hartumom tam se vstavi; Celo mesto hrup zažene,
Tu je groza, trepetanje, Tam krohot in divja radost, Lidija odpre predale,
I)a pokaže blago svoje.: Iz poskritih taninih kotov
Leze truma, ttlžna, bleda, Lica smcrti so podobne, Vse razpraskane telesa, Gvonketa verig železje,
„Hajfi na prodaj!" se razlega, Poka bič, žele?le stiska. ,
Oj kak deleč nečloveške Serca gazijo v hudobi ! —
Truma v trumo se zapleta, Mož zaglc;da svojo ženo, Mati hčer in sestra brata; -Le oko očesu miga,
Pogled rani kakor britev, Dano ni jim govoriti — V roke seči si k slovLsu.
Ta se rob na zemljo meče, Drugi stermo zre v nebesa, Tretji nc m stoji kot kamen, Odervencl je v osoli.
Zdaj odide ce]a truma,
Truma prenesrečnih robov,
V barko tamno, v skrite kote, Ncčloveštvo jih seganja,
Tam jih zlaga, kakor ribič Zlaga ribe nalovljene.
Tužno gleda bleda truma, Ko odrine težka ladja,
In odide v daljne kraje
Z brati, znanci in prijatli, Ki predrage domovine
Vidili nič več ne bojo.
74 75
Prodajavci, kupčevavci Pa se divje krohotajo, Druge trume so na prodaj ,
Zopet vrisk in hrup odmeva. Kar po Nilu od Egipta Druga nova ladja plava, Urno jadra proti mestu,
Pred Harttunonl tam se vstavi. Celo mesto hrup zažene,
Tu jc groza trepetanje, Tam krohot in divja radost.
In iz barke veličastno Stopajo možaki verli, Gledat grejo trume blede, Vse jih tiho, 1nniio gleda, Radovedno pričakuje,
Kaj prikazen nova hoče. Vesclč se prodajavci, Kažejo jim trame blede, Tresejo stvari se revne,
V groznem strahu trepetajo.
Kdo možaki ti so verli, Prišli na somcnj kartumski? To kerščanski so junici, Bistra glava, oče Rilo,"
njim pa Soliman Abuna, Verja Vinko, Pedemonte, In tovarši drugi hrabri.
Ko stojijo med druhaljo, Med trepetom in krohotom, Reče Rilo Solitnanu :
„Soliman, tovarš junaški! Krepke so besede tvoje, Razodeni bledi trumi, Kakšen posel nas pripelje."
Stopi Soliman Abuna K množici in beseduje:
,;Poslušajte, ttune trume, Poslušajte, kupčevavci: Bog nebeški nas poslal jc, Mene in tovaršc moje,
Bog, ki vse človeštvo ljubi, Ker otroci smo Njegovi. Mir in radost smo prinesli. Razdrobijo se verige,
Ktere se7zaj'o kervavc
Rane narodom zamorskim. Vi hudobni kupčevavci Več ne bodete lovili
Po samoti trum nedolžnih. Velik Bog je, luč nebeška V te. pokrajne bo svetila, Mir vam bodi, blede trume!" —
Kakor solnčni svit prešine. Tanini svet po hudi - uri ,
Tak obsije z začudenjem Sladka nada blede lica. Tiha groza vse obhaja, Vse se čudi prerokvanju. Ljudstvo černo se razide, Vsi tovarši pa z Abunom Svetega Boga častijo.
OQ CiO
76
Hrepenenje po svetem kerstu.
cvaj struna, kak spomlad prisije V kraje, kjer ni-nikdar pred sijala, Kak rosi na tla nebeška mana, Kjer so bili pred ledeni mrazi,
Kak bliščoba rajska se razširja, Kjer plazila se je tužna - tmina, Tužna tmrna tisučcre leta. —
'Perdih se verig jc iznebila Bleda truma, prosta zopet diha, Prišla v mirno varno je zavetje, Sveti so sprejeli jo junaci.
Lepa, draga prostost je telesna, Kakor roža, ki cvete na vertu; Lepša, dražja prostost je duhovna, Lepša je kot svitla, zlata. zvezda. Černa truma, truma oproščena, Tebi mila; zlata zvezda vzhaja, Bliža duhu prostost se nebeška: Kakor lIodre betlehemska zvezda, Tak previdnost sveta spremljevala Deleč k tebi- verske je junake.
Zbrano starih mladih je število, Poslušavicem govori Abuna:
„Cujte dragi bratje afi•ikanski ! Poslušajte stari me in mladi!. Pravil bom velike čuda Božje. Mnogokrat ste vidili obnebje, Kak tam gori zlato solnce sije, Kak migljajo zvezde, luna sveti. Zmirom vidite prostorno zemljo, Morje, reke, gozde in planjave, Pod obnebjem pa oblake sive, Ki vetrovi silni jih dervijo.
77
Bili pa so enkrat tanini časi, Ni obnebja še in zemlje bilo, Takrat Bitje bilo je le eno, Večno Bitje, B o g se imenuje.
Bog jc rekel v tanine čase: Bodi! In na enkrat solnce je svetilo, Zvezde so na nebu zamigljale, Zemlja berž pod solnce jc stopila, Ter pognala cvetje in zelenje. Zaplavale ribe so po vodi,
Po vsi zemlji se razšle živali, In vse to stvarna je beseda Bitja večnega; beseda: Bodi. --
Veste li sedaj, kdo .svet je vstvaril, Verjete besedi? .— Govorite.!"
Černa truma, truma začudena, - Verje čudo, glasno odgovarja:
„Verujemo, Soliman Abuna!
Bog nebo je vstvaril ino zemljo,. Hvaljen bodi Bog na večne čase!"
Mine —
1liine noč in drugi dan napoči, Zgodaj pride truma k Solimanu, POslUšavicem govori Abuna :
Bila sta nebo in zemlja v. redu, Večni vstvaril zadnjič jc človeka, Pcrva bila sta Adam in kava,
Vsi otroci njeni smo na svetu.
Djal ,ji Bog bil v raj je 1j.ubeznjivi, Kjer nobene bilo 'ni'težave; • Vedno lepa jc pomlad sijala,
In človeka bila neutirerljiva, Prišla pa je kača, Gluh hudoben, In stvari nedolžni zapeljala,
Da Boga sta svetega žalila.
Bog poslal je njima hude kazni, Morala iz raja sta. bežati-,
Stiskalo ji je potenc terpljenje, Prišle so bolezni, hude leta,
78
Našla pot je lorda slnert na zemljo. ---" Bog preklel je svet zavolj človeka, Večno mu zažugal pogubljenje.
Vendar milost Rožja. je velika, Božji Sin prišel je sam na zemljo, Križati dal grešnemu 5e svetu, Ter odrešil revnega človeka. Zopet je odperta pot v nebesa,
Gor nad zvezdami v deželo srečno, Kjer Mogočni vekomaj stanuje; Vse narode cele zemlje vabi;
Naj pred sveto pridejo obličje. Gori hoče tudi vas 'imeti,
Da pripeljem vas, poslal je mene, Prišli z mano verli so tovaršl. Hočete 1i z mano gor v nebesa? Govorite in odgovor dajte! —
Ccrna trtnna glasno odgovarja: Hvaljen bodi Bog na večne čase, Da poslal je svetu Rešenika,
Pelji nas, Abuna, gor v nebesa!" —
Tak razlaga vsaki elan Abuna, Verli 11111 p011lagaj0 tovarši,
Verno jih poslušajo zamorci.
In približa god sc vsili svetnikov, Govoriti jame spet Abuna;" Poslušavce Černe nagovarja:
„čudno sveto je kraljestvo Božje, Ki obsega zemljo -111 nebesa. Težna zemlja vedno se bojuje; Večno' sc nebesa veselijo. •
Al •terpljenje le prinaša venec, Slavni-venec.; glorijo nebeške, Ki ljubo 'na veke bo cvetela. Jutri bratje.,zapttstimo zemljo,
Tie zamaknemo se 'v rajsko mesto, V mesto večno radosti nebeške.
79
Trume so izvoljene pred Bogom, Sv e t o pojejo nebeški kori, Sladka jih zveličanost navdaja, Sveti dan, nikolj ni nočne taline. Gori borno, bratje afrikanski! Enkrat sc na vehe radovali; Vabijo nas angelji nebeški,
Vabijo izvoljene nas trume, Vabi Požja mati in Kraljica — Vabi sveta mila nas Marija. Da dosežete veselje rajsko;
Morate imeti oblačilo
Belo kakor sneg, in čisto dušo, V svetem kerstu novo prerojeno. Jutri naj napoči dan. presrečni, Hočem vas v nebesa zapisati,
Dati vari nedolžnost s svetim kerstoln."
In zamorska- trupla odgovarja:
„hvaljen bodi Bog .na večne čase, Da poslal s tovarši je Abuna;
Oj Abuna,, prosi ti pri.. Bogu, Da še eno jutro nanj napoči.`(
Pozna noč je, v miru vSP,_. pUČlva, Milo svetijo nebeške zvezde, Višnjeva bobni in Bela reka,
Sveta harmonija-:se razlega,
Od višav nebeških doli na zemljo.
Trume so zveličane vesele. Srečnih zmag .lil vCkOvltC slave, - Rade bi narodom jih odkrile,
Ki še tavajo po tužni zemlji.
In v Hartumu pozno truma moli, Cerna truma, trtuna oproščena, Hrepeneča zgodnje zarje čaka, Svitle zarje, glorije nebeške. — Gre poslušat Soliman Abuna
so
Dečke mlade in obličja nježne, Al so mirni v pozni ,svitli noči, Al oči jim stiska sladko spanje. —
Sladko. spanje jim oči ne stiska, Tiho hrepene po svitli zarji,
Svitli zarji, gloriji nebeški,
Glas pošiljajo nad jasne zvezde, Svete jih poslušajo .nebesa:
Uj nebeščanje' presrečni, Kak se dobro vam godi, Oj prosite, da meti vami Skoraj borno revni mi.
Naj prisije zgodnja zarja, Naj napoči beli dan,
Da nam bele oblačila • Dci Abuna Soliman.
m Marija, Mati Božja, Prosi, prosi ti za nas, Da napoči skoraj jutro, Pride zaželeni čas.
Se otroci jeze-Božje.-
Z grehom smo. obloženi, Jutri borno pa .umiti, Presojeni in novi.
m Dlarija, prosi, 1lrosi, Da sram dolde beli dan, lla•stori .otroke tvoje Nas Abuna Solimn.
.Ti si dobra, ti si mila, Le pri Bogu prosi zdaj, Radi zvesto 'te častili Bodemo na vekomaj ! —
81
Pride svitla zarja, vzhaja sobice, Serčno se r<tidule česna truma, Zgodaj prot nebesom se ozira,
Gori rulade serca povzdiguje, Mlade serca, polne hrepenenja. Kar pristopi SolimfLn Abuna, Spremljalo častiti ga tovarši, V roti imajo bele oblačilci, Sveče bele svitlo jing gorijo. Ide truma, trtnna hrepeneča.,
Pred Marijo, pred Kraljico milo, In besede svete izgovarja, Zvestost svetemu Bogu obeta, Cudijo se krog in krog gleclavci. Spet pristopi Solimari Abuna,
In z vode jih sveto vse obliva, Govori besede pomenljive:
„Kerstirn vas sedaj v imenu Božjem, ]šele vam izročam oblačila,
eomacležanc ohranite,
Ciste ponesite pred Gospoda."
Radost sveta šviga v mlade serca, Glasno Večnemu pojejo slavo, Iivala se ncbeščanoiu razlega,
In češčenjc blaženi Mariji. Kakor prosu revež se raclujc, Če h kraljevi mizi smč presesti, Tak in še neskončno bolj veseli NTovokeršenci so in -- pervenci SolnllanOvCga misijona.. —
Pride večer, zarja pozna sveti, Višnjeva bobni in Bera reka,
Sveta harmonija se raslega
Od višav nebeških dol na zemljo. Celi svet• spoštljivo odgovarja,
In nebeščanonl prepeva pesno,
Z njimi strinja se hartumsko petje,
 
82
Soliman s pervenci glasno poje, Da glasovi deleč krog donijo:
Hvalite Gospoda, uarodje po zemlji, Naj hvali ga zemlja, l regoeje, more ; Slavite Gospoda vse reke, potoki,
Naj v času Ga dnevi in leta. čast.
 
Hvalite Gospoda, ve zvezde nebeške, Naj hvali Ga solnčni in lunin žar, Slavite oblaki Ga sivi z vetrovi, Donijo naj pevski glasovi mu v dar.
 
Slavite Gospoda, vi kori nebeški, Kerubov in SerafoV svitle verste, Vesoljno stvaijenje Gospoda naj hvali Od jutra do mralza, od mraka do dne!
 
tem»
 
Rilo slovo jemlje.
„ a.; sem pravil tebi,
Soliman Abuna? Svitlo solnce peče, Beli hladno zemljo, Rumeni se trava, In veni zelenje,
Viri se sušijo,
Hudi so viharji,
Grozne so puščave. -Roka se mi trese, Moč me je pustila, Merzel pot po čelu Smcrt mi naznanuje,
Oj tovarši, z Bogom! . Skupaj smo veslali,
Bil sem va.m voditelj, Preč je delo moje, Grob se pni odpira. ---
Tebi, moj Abuna! Zročain te dežele, Dalje mi razširjaj Ti kraljestvo Božje, Zvesto pomagajte Mili mu tovarši.
Boji so težavni,
Huda je vročina, Oster veter brije, Strašne so puščave. Vendar se ne bojte, Bog vam bo pomagal; Verna pomagala . Bode vam Evropa,
Z vami radovala
Božja se nevesta. —
s4
Nilovi valovi
Bojo vanj šumeli, Hladna zemlja krila Bode lica meni, Grob se že odpira, Zadnja ura bliža. Ko gomili ]sladni Kmalo sne zročite, Srečno potovajte, Čcrni rod učite.
Ti pa, moj Abuna, Rlaga modra glava, Ki Bogu posvetil
1 uIc si pervence, Živi mnoge leta, Bodi zdrav in srečen,
Bog vas vse obvaruj!" _
Tako oče Rilo, Misijonska glava; Bratom beseduje, In oči zatišne.
Daroval življenje Pervi je za ljudstvo černo afi•ikansko.
Že ga spremlja. truma Novo prerojena,
Spremlja ga v gomilo Hladne tike zenslje; Solinlan s tovarši
Poje n1iserCre.
Glasen zvon ne poje, Znanca pri pogrebu Ni in rodovine;
Ni medvoških križev, Ni pokojnih mertvih, • Ena le gomila
Je v samotnem vortu, Rilo taro počiva.
 
 
85
Venčana ga palma Sama obžaluje,
Tica afi•ikanska.
Milo mu prepeva, In nebeška zvezda Sladki mit mu lije.
Hodi čcrna truma, Novo prerojena,
Pod samotno palmo, Na gomilo hladno, IIodi ž njo Abuna, Mladi trupli pravi: „Tako boino enkrat
ü tihem grobu spali, Angelji nebeški
Bojo zapiskali,
In iz tihih grobov Bomo se zbudili,
ü svetih . se nebesih Večno veselili."
Nilovo valovje
Bije na bregovje,
Zgodnja zarja vzhaja, Pozni zor zahaja, Tica afi•ikanska
Se na pahni peva, Jutranja Ie rosa Illadni grob odeva,
 
 
ü tihem grobu spava Misijonska, glava, Slavni oče Rilo, Spanje mu je milo.
 
 
Ahlina saab.
Wedaj počiva v tihem grobu Ililo, Dežela vroča vživa pervl dar.
Kako junaško mu je serce bilo, Junaštvo sveto bilo mu je mar. Prezgodaj nitt življenje je vgasnilo, Ne smem soditi jaz, uboga svar,
Stemnim in molim, vda, se pamet moja, Prečudna je Gospod! previdnost Tvoja.
Nezmožen sem, samota me obdaja, Oči mi kažejo na vse strani.
Sercč pogumnost rajska uri navdaja, Prikazen ljutila vendar se boji; .
V trenutka perveln zmago spet obhaja, Ker svcsto si neskončne je moči,
.Ker Vsemogočni je izvolil mene, Naprej me hrepenenje čudno žene!
Naj mila bo tedaj mi .roka Tvoja, Pogumen nove jadra spet napnem; Da najdem kraj prihodnjega si boja, .Dežele čudovite gledat grem.
Pa zmaga Tvoja bo, Gospod! ne moja, Ti Večni dajaš slabim moč ljudem, Kolo -obračaš večne zgodovine,
Pošiljaš luč med tužne; goste tmine.
V domovje gori pa čem glas poslati,. Da čaje ga mogočna Avstrija;
In da ga čujejo slovenski brati, Da sprejme verna ga Evropa vsa,.
Da :sever pošlje zor v bliščobi zlati, Da narod černl rajsko luč, spozna., Poprej pit jadra zopet se napilite , Dežele nepoznane mi odkrite. •
87
Vožnja po Beli reki.
ošljc barke Haled paša, Pošlje jih po Beli reki,
Od artuma preč veslajo Med zamorce na kupčijo.
Ž njimi Soliman Abuna V kraje notranje odrine,
V kraje vroče, nepoznane,‘ Kjer brez sence sonce sije, Kadar vzplava na verh neba.
Močne jadra so napete, Silni piskajo vetrovi, Oster glas ušesom žvižga, Kot kobilce bi cverčale, Kadar siloviti roji •
Skrivajo bliščobo sohično. Nepokojno je valovje, Kot molje široka reka, Zibljejo se težke barke, Les, železje se stresuje,
Sever v čversti stoženj buta, In napenja 'močne jadra, Urno goni proti jugu,
.Med zamorce, narod čerui.
Gleda krog in krog Abuna, Proti nebu in po zemlji,
Pred očmi.. prikazni nove Se verste, serce budijo. Kakor gleda vojskovodja Gore, griče in planjave, Gleda, kaj sovražnik dela, Kam postavil bi kerdela, Da doseže slavno zmago: Tako Soliman Abuna
 
 
88
jVlčri z bistrini očesi
Čudno zemljo afiikansko,
• Kjer postavljal čcrninr ljudstvom Bo zastavo večne slave.
Kaže razno se bregovje, Gosta trava ga zarašča, Bolj kot dolga rež velika, Pase v njej se čcrrla truma, Truma slonov afrikauskih. Tam stoj stoletni gozdi, Solnčni žar jih ne predira, Varna je po njih zverina Yo berlogih, v nočni senci. Pevske trume, drobne ticc Letajo po talrlarinclah,
Sveti pisano sc pelje,
Tanki kljuni žvcrgolijo.. Tu labud po Nilu plava, rIamkej truma opic skače, In žirafa vrat vzdiguje. Zadaj se skalovje dviga, Dim vali se proti nebu,
Barke ljudstvu krog oznanja.
Le prihaja černo ljudstvo, Cudi se brodarjem belim,
„Mata da doto" prepeva:
Dobro nam imej se Sultan! •
Barke jadra spet napnejo, Plavajo po Beli reki
Vedno' dalje proti jugu. Zvezde severne bežijo, Nove zvezde se na jugu V žarni kažejo bliščobi.
Pod obnebjem nad puščavo Zračne švigajo zerca,la, G-ozdi, reke, vasi, mesta,
Zvezde, morje, ljudske trume,
89
Švigajo ti pred očesom, Zginjajo kot bela pena, Kakor blisk bežijo urno.
Nove trume vrejo k barkam, Heliabci in Šiluki,
Borci, Circi in Vajaci,
Kiki, Bcrci in Arolci,
In še ljudstev druzih mnogo,
Staro bliža se in mlado.Černo ljudstvo glasno pcva.,
In pozdravlja vse brodarje; Pride ž njimi kralj Nigila, Ccrni kralj k brodar jem belim, Lovih gostov sc radttje,
Z njim prepeva černa truma: „Zdrave barke gospodarja, Zdravi bodite brodarji,. Daljni bratje, bratje beli,
,,Mata cla doto, zdrav Sultan!" —
Vse na suho gre iz barke, Gre tud Solirnaal Abuna, Radovedno ljudstvo gleda
In spoštljivo ga pozdravlja. Zdaj pričenja se kupčija, Daj „bakšiš, bakšiš", darilo, Malte svitlilr nam kristalov! Cerno ljudstvo prosi, vpije. Dajo turki steklenine,
Slonokostje pa zamorci
Urno nosijo na. barko.
Mirno gleda jih Abrna, Prime pa ga kralj Nigila, In poprosi za darilo,
Da Abuna mu darilo,
Svitle da mu steklenine, Razdeljuje jo med ljudstvo. Cerno ljudstvo sc raduje, Ploska, skače in prepeva:
 
„Givi, Soliman Abuna!" In po nilskih -se deželah
Krog in krog en glas razlega: „Prišel oče je, Abuna,
Beli mož med narod černi, Dal je svitlih nam kristalov, Zivi, Soliman Abuna.!"
Gleda Soliman Abuna, Kak se ljudstvo ga raduje, Prime citre, vdan v strune, Mili glasi •zadonijo
Da odreva po dobravah. Gerno ljudstvo poskakuje, Se tud Nigila udriha, Glasba mična vse opana, Radostni pojo zamorci:
„Oj Abuna živi, živi!
Zmiraj ti pri nas ostani,
Ti kraljuj v deželah naših!"
Vse potihne, na tla sede, Ko pomigne jim Abuna, Govori besede take:
„Prišel k. vam sem, černi bratje, 'Cmirom čem pri vas ostati;
Gor nad zvezdami dežela Je nebeškega Očeta;
Vekomaj on v njej kraljuje, Tam so vsi narodje zbrani, Kar jih bilo je na zemlji.
Prišel k vam sem, černi bratje, Da vam gori -pot pokažem. Vernem se, pa zopet pridem,
Z mano pridejo tovarši, ž njimi sreča in veselje. Ti pa Nigila, govori,
Odgovori mi vse ljudstvo! Bote radi nas imeli?"
Odgovarja kralj in ljudstvo: „Radi bomo vas imeli,
Zivi Soliman s tovarši,
Vaše bo kraljestvo naše."
Govori in se raduje
Nigila zdaj kralj, in ljudstvo, Sega v roke Solnnanu.
Al skrivaj se turek vmeša, Ino straši černo ljudstvo, Vrag poslal ga je peklenski, Da hudobnež beseduje:
„Nigila, ti kralj, in ljudstvo, Bojte vsi se bele kože!.
Ce Abuna tu ostane,
Več rosil vam dež ne bode, Zemlja ne sadri rodila,
Bolj kot zdaj bo solnee peklo, Jedli bojo vanj otroke -
Tak Abuna, kot tovarši."
Razserdi se trupla černa, Jezno Solimanu vpije:
„To kib6: le berž na barko, Spravi se od nas Abuna!"
Močne jadra so napete, Barka spet na sever plava, Verne se v Kartum Abuna.
Černic,- ljudstvo tiho gleda, " Nigila pa zbranim reče :
„Vselej •turek •rad se laže, Mož pravičen je Abuna, Naj ostane, da pokaže
Pot v deželo nam nad zvezde,. Da nam dela radost, srečo." Potexjuje černa. truma,
„Zivi Soliman!" zavpije,
 
za barko urno steče. Ni Ila doide barko
Od bregovja z ljudstvom kliče: „Stoj in verni se, Abuna! Turek naj clomti pobegne, Živi, Soliman Abuna!"
Potolaži jih Abuna:
„Čemi bratje, kmalo pridem, K. belim bratom po tovaršev Grem, cla jih pripeljem sabo, Ta čas zdravi ostanite;
Drugo leto vam poIcaženl. Pot v deželo gor nad zvezde, Srečo, radost varat prinesem."
Veter piše, barka plava, Cerno ljudstvo glasno kliče: „Živi, Soliman Abuna.,
 
Kmal prinesi radost, srečo!`
 
 
Klic p0 domovini.
jadranski mirno' pljuskajo valovi, Dorn i vesla Abuna Soliman;
Že skrivajo se Adri'e breggovi Slovenija odpira hrib in plan.
Pokaže spet se jasni verlr Triglava, Ljubljana bela mu roko poda, Dolencem oznamuje bistra Sava:
U blagor varil, ki imate aposteljna.
Nekdanja radost serca povzdiguje, Ljubezen prejšnja vnovič plameni;
„Abuna Soliman!" — povsod se čuje, Veselih glasov kraja, konca ni. Slovenska svetu kaže domovina.,
Da zdaj apostelj slavni je doma. Kak veseli junaškega se sina — Pozdravlja glasno ga Slovenija.
Al časa ni se dolgo radovati,
Poklic nebeški je Abunu mar;
Domovju mora spet roko podati, Serčnosti sveti je ločenje dar.
Prišel je pravit čudno zgodovino,
Kak v černem je potomstvu revež sa.m, In glas doni čez mirno domovino,
Naj zida ž njim mogočne slave hram.
Kot blisk, ki na goro visoke šviga, In strele meče tud v globoke dna,
Tak z glasom svojim vse Abuna vžiga, Iskreni klic predira do serca.
Prešinja krepki zemljo glas domačo, Posluša z Avstrijo Evropa vsa,
In glas odmeva v kočo ni palačo, Beseda slavnega aposteljna:
94
„Pozdravljam zopet vas, slovenski brati! Tovarši mili milih mladih let,
Ni dano nam se skupaj radovati, Odločim se, kot ločil sem se pred. Al prosim vas, darov mi prinesite, Pokažite, da vera vam velja,
Na bregu nilske reke silovite
Slovenske naj zaklade Bog ima."
.,Darovi prekosijo piramide,
Ki ni razdrobil še jih časov zob. Kar stvarja verno serce, ne preide, Močnejše je, kot tisučletni dob.
Ko več ne bo gortinskega Triglava, Ko zgine zlati z zvezdami obok, Slovela bo, rojaki! vaša slava
V osrcčenji zaverženih otr6k."
„Pomoč tedaj, predraga domovina, Pomagaj mi, mogočna Avstrija; Ko mene terla huda je vročina, Junaško ti si vrage zmagala.
Al zmaga' tvoja bo še bolj slovela, Če posvetiš v puščavi. svet altar, V spominu bo te Afrika imela,
Na veke boš zamorcem rajski dar."
„Bog blagoslovil . moč je avstrijansko, Ud nekdaj varovalo jo nebo;
Na vek bandero naj ji bo kerščansko, Zvestoba svitli kroni biser bo.
In ker jadransko morje spet miruje, Prinesi čez valovje blagodar,
Kraljestvo Božje naj se razširJ uJ e,
Pod varstvom tvojimi, vesli mladi car!"
„Še dalje naj glasovi ti donijo, Naj sliši verna jih Evropa vsa, Za slavo Božjo serca naj gorijo, Naj vžiga se ljubezen bratovska.
Moč združena bo čudeže zidala, Njih bliš prekosil stari Babilon, Na veke sveta Cerkev bode stala,
Zamorskim bratom pel kerščanski zvon."
„In komur serce v persih krepko bije, Pokažem mu v dežele vroče pot;
Naj loči se od drage domačije,
Ves svet v posestvo dade mu Gospod. V duhovnem svetu mavrica bo krasna Razpenjala od tod se v Afriko, Zamorska bo dežela rajsko jasna, Evropo pa bo venčalo ueb6 !"
„Na boj tedaj ! Gospod na delo vabi, • Odpira nam vinograd se Njegov. Domovje! bratov svojih ne pozabi, Od tebe naj izvira blagoslov!
Ne moj, Gospodov glas naj vas prešine, Za večne čase delo to velja;
Odpirajo nebeške se višine,
Poganjaj evčt junaštva. svetega!" —
llonÓ glasovi, domovina čaje, Posluša vsa mogočna Avstrija; Kot jeklo iskrice ob kremen kuje, Tak sega glas do vsacega serca. Beseda v koče in palače šviga, Aposteljnu pomaga krnet in car,
Pogum junakom mladim serca vžiga, Življenje njih je apostoljski dar.
96
Mariji.
ffl
pet glas povzdigne Soliman Abuna, Povzdigne do nebes mogočni klic, Boga za narod černi prosi — Muna, Zročuje ga kraljici vsih kraljic,
Stoji Abuna v krilu domovine,
Doni nad zvezde v rajske glas višine:
„Donele zemlji so besede moje,
Ter segale kerščanskim sercem v dno, t Al revna stvar sem brez pomoči tvoje, Zato obračani k tebi se, nebo!
Poslušaj me, mogočni, pomočnica, Poslušaj zemlje in .nebes Kraljica!"
„Tvoj duh je poveličeval Gospoda, In glas preroški svetu sc glasil, Da bode od izhoda clo zahoda
Po zemlji te človeški rod častil. Razgcrnjene široke so dobrave, Razlega se po njih: Marija ave !"
„Al tužna je zamorska domačija,
Slavi te le pervencev tnalih glas, Prosili so te pervikrat: Marija!
Usmili se; usmili ti se nas;
Naj zarija razlije žarke svoje,
Da sprejme krilo milosti nas tvoje!" -
„Tedaj, Marija! tebi zročam varstvo Početja revnega človeških rok,
Naj imilost tvoja vodi poglavarstvo, Usmili ti se Kamovih otrok,
Pošiljaj, morska zvezda! žarke svoje, Razširja naj se veličanstvo tvoje.«
97
„ MOgOčna je pri Bogu prošnja tvoja, Saj si z Zveličal jem rešila svet, Dobrot narodom dodeliš brez broja, Lvir je v tebi, srečnih, milih let. Po teli rajske vrata so odkrite,
In v tebi moč za dela zmagovite."
„Naj širi tvoje se tedaj češčenje, Da širi slavo večnega Boga,
Nesrečnim pride rabska luč, življenje, Ki bolečine, smerti ne pozll,;
Naj prerodi zamorska se dežela, Da ponnložč nebeške se kerdela.«
„Kar delajo dežele posvečene, V katerih sije tvoj nebeški bliš,
Kjer čast doni Device prcčeščene, Kjer cvete svetega rešena križ, To bo v deželah nilskih sc godno, Imč Kraljice večne sc častilo."
„Boga bo molil in častil Marijo,
Ki tisuč let je v tetini, Kamov rod. Nebo bo čulo sveto harmonijo,
Ki Tebi slavo pela bo, Gospod! Ne bojo puste, tihe več dobrave, Donelo bo po njih: DIarija ave!«
„Ne bo več prazna, žalostna dolina, Prepeval bo po njej Marijin zvon, Samotna laSlllh gor ne bo višina, Razlegal ž njih se bo večerni don, Prinašal blagoslove dan Gospodov V nebeško radost Afrike narodov."
„Nad zvezdami zakrite še višine Zagledalo bo slepo zdaj oko, Odkrit bo žar nebeške domovnic, In bile serca bojo Ti zvesto,
Poganjale v puščavah rajske klice, Junaško bojevale se Device."
„Lato iz serčne kličem globočine, Pošiljam k tebi, o Kraljica! glas, Naj milost Tvoja tužni svet prešine, Da pride zemlji lepši, zlati čas,
Da bojo vsi narodi te častili,
Veseli svetega Boga molili!" —
Tak moli hrabri S011nlall Abuna, Povzdiga do, nebes mogočni klic, Boga za narod černi prosi —Nuna, Zročuje ga Kraljici vsip kraljic,
Doni med zvezde v rajske glas višine, Abuna zopet gre iz domovine.
Njegov glas čare serca so kerščanske, Pobožna čela ga Slovenija,
Odmeval je v pokrZ.jne avstrijanske, Da čaje verna ga Evropa vsa;
Abunov glas ponavlja večno mesto, Po sercih se budi češčenjc zvesto.
Prijatelji Abuna so sprejmili,
Razlega pa se sveti glas povsod:
„Marija premogočna s'e usmili,
Da srečen bo, zveličan Kamov rod!" Pomoč narodom vsim je hči sijonska.,
lf a r i j n a družba zvezda. misijonska.
 
 
OO
Laterna zalivala.
atoji stoji zelena gora,
Na gori cerkvica je zala, Sozidana na čast Marije, Prelepa cerkvica na Stopnem.
Napravi se pobožna mati, Odpravi se o svitli zarji,
K Mariji sveti gre na goro, Na lepo Božjo pot na Stopno.
lepride na želeno goro, Že solncc zlato jo obsije, . n
ü alta ji je nebeška Mati, Devica blažena Marija.
Poklekne tje pobožna mati, Doke k Mariji povzdiguje,
K nebes Kraljici glasno moli:
Marija! sprosila Si milost mi to, Da zopet podala Sem sinu roko.
Pred tvojim obličjem Opravljal je dar,
Ko serce nebeški lIi vžigal je žar.
Ko mano nebeško Je ustom podal, Prečuden je plamen Ljubezen mi vžgal.
 
 
Naj toraj, Marija, Ti hvala doni,
 
10()
Naj serce hvaležno Te večno časti!
101
„Zgodnja danita."
Odšel spet Abuna In vzel je slovo, Po mirnem domovji Več hodil ne bo.
O spremljaj ga zvesto Marija vse dni,
Za Božjo naj slavo Serce mu gori.
Saj unstran v nebesih Ga vidik boni,
Tam gor brez ločenja, Brez smerti je dom.
Za milost, Marija, Pa hvala doni,
In serce hvaležno Ti vedno gori.
Tako pobožna mati moli,
ü zvoniku sedem ura bije,
K molitvi glasen zvon zapoje. „Češčena bodi, o Marija!" Izgovori pobožna mati,
In • zapusti zeleno goro,
Prelepo cerkvico na Stopnem.
Po sinjem molji barka plava, Po morji se Abuna vozi,
Vesla nazaj v dežele vroče.
Ko solnce jutranje prisije,
Ozira se v slovenske kraje, Zakriva morsko jih bregovje. Abuna Soliman odide,
ü slovenski tlom nič več ne pride.
lasen hrum doni na brodu, Tam na Nilu •pri Kairi,
Ljudstva mnogo je na suhem, • Ljudstva dokaj na valovji,
Na valovji nilskem v barki.
Kaj pomeni taka radost, Kaj pomeni strel in godba? Al se vozi turški paša
Po deželah afrikanskih? Ali poglavar Efendi,
Morda sc v Egiptu ženi?
Strel in godba ne pozdravlja Paša turškega na brodu, -
In Efendi se ne ženi.
()lijte: Soliman Abuna, Iz Evrope sc vernivši, Jadral bo v dežele daljne, Deleč gori med zamorce, Pelje novih jim tovaršev, Božja čast jc vsim zastava.
Njiin odmeva Strel in godba, Solimanu in tovaršem ,
In bandera njim vihrajo, ljudstvo glasno njih pozdravlja. Cudu novemu se čudi. .
Nil šumi, mogočna reka, Na valovji stoji barka, Barka nova pašatova,
Iz železja je skovana, Sveti se kot čisto srebro, Stoženj je visok kot gora, Jadra bele kakor svila,
Močne so vervi kot jeklo, Vesla čverste kakor ruda, Težko sidro kakor svinec.
Pride Soliman Abuna, Tako paša nagovarja:
„Da.j rni, paša! barko novo, Vozil bodem se s tovarši, Poveslamo gor po Nilu, Med narode alrikanskc."
Solimanu reče paša:
„Lepe, krasne barke nove Ne bi dal za zlate kupe, Vendar Soliman Abuna Naj ima jo v nizko ceno. Naj ti dobro, dolgo služi, Srečno se s tovarši vozi. Krasna barka pašatova,
Iz železja vsa skovana, Ki se sveti kakor srebro,
Steženj njen visok kot gora, Jadra bele kakor svila, Močne so vervi kot jeklo, • Vesla čverste kakor ruda, Težko sidro kakor svinec, • Lepa barka pašatova
Naj Abuna tvoja bode, Srečen vozi se po Nilu, Do narodov afrikanskih."
Soliman prevzame barko, Krasno barko pašatovo,
In tovaršem beseduje:
„Oj tovarši,. barka nova ><o po Nilu nas vozila;
Mi Bogu smo posvečeni, Barka pa bo zvezda naša, Luč narodom čemim nese, Žar ljubezni prejunašlce."
Tak Abuna beseduje,
Vse se giblje, vse se ziblje, Ljudstvo se na bregu tare, Poka strel in vrisk odmeva, In na barki je Abuna, Barko novo blagoslovlja.
\'a poveršji zavihrajo Zdaj bandera misijonske,
Nad banderom naj visočim Zablišči se zlata zvezda,
To je „zgodnje" svit „Danice" --
ü barki so trije predali, Te Abuna blagoslovlja,
ü zadnjem pa altar postavi, Posvečuje ga Kraljici Rajski, Materi Mariji. • Tje postavi nje podobo Lepo kakor bliš nebeški. In na barki pred Marijo
K večnemu Abuna moli, Sveti dar Rogu opravlja; Rajska godba se razlega, Ter odmeva glasno petje: „Bog pred Tvojim veličastvom, Molimo te Tu v samoti: Da se širi Tvoja. slava Krog in krog po celi zemlji."
Dokončana je slovesnost, Barka nova posvečena,
Strel in vrisk doni na Brodu, Žarke širi zlata zvezda, Hladni piš vihri. bandera.
Ze k odhodu tromba poje, Bele jadra so napete,
In izurjeni brodarji
Vsi dcrže za čverste vesla. Zdaj oglasi se Abuna, Slovo jemlje od Kaire,
In tovaršem beseduje:
104
„Glejte vi tovarši moji, Bojevavci svete vere,
Kak se sveti zlata zvezda. Svitla zvezda je danica, In danica krasna banka, Ki po Nilu nas ponese
Gori med narode Černe. Zgodnja zvezda poznih časov Rajske žarke bo razlila
Na obnilske vse pokrajne, Ker mogočna morska zvezda ,
;Mila mati je Marija.
Kot danica dan naznanja, Tak prinese barka naša Beli dan narodom černim. Verli bodite brodarji,
Zdrav nam, paša, zdravo ljudstvo, In pogumni vi tovarši !
Vozi „zgodnja" nas „Danica", Bog, Marija, bodi z nami!"
Tak Abuna beseduje, Tromba zadnjikrat zapoje, Nova barka pa odrine, Glasno zadone pozdravi, Sreča ! z Bogom ! se razlega. Zopet godba se oglasi , Močno je valov šumenje, Glasi pa done močneje, Verski zapoj junaci,
Z zgodnje se glasi Danice:
Zdrava morska zvezda,. Blaga Božja mati,
Vekomaj devica,
Srečne rajske vrata.
Gabriel pozdravljal, Rekel ti je : zdrava !
105
Daj nam mir Kraljica, Svetu druga Eva.
Grešnike oprosti, Luč prinesi slepim, Podi hudobije,
Dajaj nam dobrote.
Kaži, da si Mati, Sinu prošnje zročaj, Ki za nas je rojen, Tvoj se imenuje.
Čudna si, devica, In racd vsimi mila, Reši nas od grehov, Stori mile, čiste.
Cisto daj življenje, Potovanje vazno, Jezusa pokaži,
Da se veselimo.
Čast Bogu Očetu, Velikemu Kristu, In svetemu Duhu, Trem edina slava !
Barka je na sredi Nila, Zadnji glasi zadonijo,
Na bregovji klic odmeva, Ljudstvo sluša, barki maha, Jemljejo slov() brodarji,
Sveti zgodnja se danica, Svitla, krasna zlata zvezda, Zgodnja zvezda poznih časov.
Od Kaire do Ilaxtuma Glas razširja se ob Nilu: „V svitli barki iz železja
 
 
10fi
Pride Soliman Abuna, Glejte,•glejto novečudo'° In po Nilu barka. plava, Vrejo k Nilu' čeme trume, Čudijo se zlati zvezdi,
in
pozdravljajo Abuna.
Vstavi zgodnja se danicay - K nje' Abuna ljudstvo vabi, In pokaže v rajskem svitu Zemlje in nebes Kraljico.
Spet v pokrajnah vsip obnilskih Krog in krog se glas razširja: „V svitli barki iz železja
Pride Soliman Abuna,
V barki sveta je Marija, Zemlje in nebes Kraljica, Glejmo, -glejmo čudo novo!" Vrejo k barki trume nove, Gledajo nebes Kraljico,
Z mično godbo pesem glasno Verski zapoje jul-lami:
Zdrava morska zvezda, Blaga Božja mati, •
Vekomaj Devica,
Srečne rajske vrata! —
Veter piše, barka nova
Po valovji mirno plava,
Čverste vesla se vertijo,
Zlata zvezda milo sveti,
Na pobrežji ljudstvo vriska, Z barke godba ga pozdravlja, Vse se veseli z Abunom.
Pade tiha noč na zemljo, In nebo v bliščobi zlati Mokro pot brodarjem kaže. Težka barka se ne vstavi, Po valovji dalje jadra,
107
•
V nočnem blesku na poveršji. ' Radosten stoji Abuna.
Zdaj ocl juga se priplazi Gosta megliti pod obnebjem, In gosti se kakor tetina
O večernem, hladnem mraku. Zlato zvezdje se'poskrije,• Vse na hip obda tamota.
In vihar str cin potegne, Da se stresne težka barka • Grozno zašumi Valovje,-
Da prešine strah brodarje.
Blisk in grom skoz tmino šviga, Vsiplje se naliv kot toča,
In vihar majč valovje, Da se suče težka barka Kakor lahki list po zraku. Vesla sučejo brodniki,
Al vihar jih vse premaga, Bele jadra jim poterga,
V cino zastonj se sidro spušča, Ob skalovje barka bije,
Lije dež, valovje pljuska,
Z bliskom spet germijo strele, Šviga strah po sercih v stiski, Nagne barka se, pogrezne, Da v predale votla lije, Pokajo vervi in steženl. Vendar zopet se povzdigne, Zopet pa ob skale bije,
Zopet kviško voda pljuska. • Vse v trepetu strašnem zdiha, Smcrtna groza vse obhaja,
I e Abuna na. poveršji
Cverst stoji pod zlato zvezdo, Stresa z barko se, nagiblje, In oči v nebo upira.
Sčasoma vihar pojenja, Raztepejo se oblaki,
108
Zablišče se zlate zvezde, In pomiri se valovje. Zopet sučejo se vesla, Bele jadra so napete, Mirno zgodnja gre Danica,
V barki zapojo junaci
Pred Marijo morsko zvezdo:
„Hvaljen bodi Bog neskončni, Hvaljena nebes Kraljica! Mirno zopet barka plava,
Ker mogočno varstvo Božje
In premile je Device, Hvala naj doni na veke!"
109
Po puščavi.
7rotnba poje, trop se giblje, Obloženi so velblodi,
Zvirajo se pod zaboji, Omahujejo mehovi,
Jezditi povzdignejo se,
Kot pastirji na zibalki.
Zdrava barka in tovarši, Nam odpira se puščava, Snidemo se pri Hartumu.
A1o, sproži trop voditelj, Pred velblodi jo koraka, Tromba poje, trop se ziblje, Zad gonitelji dervijo.
In Arabec prot nebesom Moli in na pomoč 'kliče :
„Oj pomagaj, Abd-el-Kader,
Srečne, zdrave nas ohrani, Naj velblodi srečni bojo, Naj blago se ne pokvari In ne škoduje puščava;
Ti odganjaj nam strahove, Varno vodi, Abd-el-Kader!"
Al z Abunom vsi junaki Tako molijo k nebesom:
„Večni Bog! Ti srečno vodil Jakopa si po samoti;
Izrael je bil mogočen
Ko iz sttžnosti ga rešil, G4ula delal mu v puščavi; Vodi Večni, Premogočni, Tudi nas po varni poti, Zdrave srečne nas ohrani, Dober Ti si, Vsemogočni!"
 
Jezdi trop, šumi valovje, Reka se mogočna skrije
In odgernc se puščava. Kakor lovec, ko doseže Stel ini vcrh visoke gore, In zagleda deleč Morje, Cudi se, stemni, in misli, Ker ne vidi daljne meje, Vse nezmerna je planjava: Tak junaki svete vere Čudijo se in stermijo,
Ko odgerne se puščava. Vse je mirno, vse je tiho, Ni rastline, ni živali,
Ne odmeva glasna reka, Ne šumljajo hladni viri: Gledata 'ncba in zemlja
Gola se v nezmernem krogu, Vmes praznota je neskončna.
Tak v. samoti trop se giblje, Pesek se kot sneg izmiče,
Po velblodih šiba treska,
Trop za tropom se porniče, In z gonitelji vo.clitelj
Dan tihotni z 'vriskom moti. Na velblodih bela truma.
Pa vesele pesmi poje,
Glasi severni v puščavi Afrikanski zadonijo,
illočno petje se razlega
Po okolici neznanski.
Više vzhaja zlato solnce, Jarki padajo v puščavo, Pesek belijo po zemlji,
Da vročina trop premaga. Stojte! zakriči voditelj, In velblodi obstojijo,
Potniki na tleh so vročih. Zdaj razgernejo šotore, Da odganjajo vročino, Vse počitka se raduje.
Solnee bega, hlad prihaja, Spet zapoje glasna tromba, Trop se vzdigne in se giblje, Zopet petje se razlega,
Zopet molijo kerdela:
„Abd-el-Kader !« tak Arabci,
„Večni Bog!" -- katoličanje. —
Zadnji žarek solnčni skrije Za puščavo se v daljavi, Zamigljajo zlate zvezde.
Kot večerni zvon zapoje
Z močnim glasom svitla tromba, Proti nebu harmonija
V čast doni Kraljici rajski:
Zdrava morska zvezda, Blaga Božja mati,
Vekomaj Devica,
Srečne rajske vrata!
Pozna noč je, trop se vstavi, In razpne šotore varne;
Zdaj zakurijo Arabci, Proti nebu plamen šviga, Sveti nočna sc puščava.- Potniki sc veselijo,
Suni odmeva med tihoto, Radostne glase se pesmi. Lahko noč! so zadnji glasi, Jek je krog in krog potihnil, Obmolknilo govorjenje. Sladko spava trudna travna, Za poročnega čuvaja
Zvesta ,jim je tiha Mta.
112
Bliža dan se, in danita Zgodaj potnike predrami. Tromba poje, trop se giblje, Dalje hodi po puščavi.
Tak preide elan za dnevom, Kar se zopet Nil pokaže, Spet šume valovi mokri,
N' ert hartumski hlad ponuja, Tromba zadnjikrat zapoje, Glasna radost ji odeneva.
113
Vojska vstavljena.
rile sel k Bclenijanu, Tjc v Nigilovo kraljestvo, 'Vojsko ]3arcem napovedat, Tako ljudstvu beseduje:
„Poslušajte, kaj vam pravim: Jezni berski so glavarji,
Hudi bevski so vojaci,
Njim pogum gori kot platnen, Hočejo vas v boj imeti; Okrog I.acle in po Ladi,
Po deželi in po mestu Tromba pole, boben bije,
Kri junaška v boj se spravlja; Solnce trikrat ne zaide,
Da vam, nečloveški Barei! Bojo psi kosti lizali."
Sel izreče in. odide.
Zdaj po barski se deželi Siri hrup: na boj vojaci, _ Primite orožje v roke,
Da pokažete pesjallom, Kako hudo so se spekli, Da so vojsko z 'nami .vžgali. SObice trikrat ne zaide,
Da odpijemo jim glave, Prebodemo jing trebuhe, Da zapalimo jim koče, In poberemo vse blago.
Širi glas se po deželi, Tromba poje, boben bije, Vse na boj se ljuti zbira.
Tri dni ljudstvu tromba poje, Tri (lili gla.sen boben bije,
114
Meče brusijo vojaci,
V strup pomačejo pl1Š1CC, Loke mažejo z mazilom, Tule polnijo z železjem, Krepijo pesti si močne, Zbirajo si terde kije,
In za trombo se podajo
Ter za bobnom k poglavarju.
Tretji večer, zadnji večer Pride truma brezštevilna,
. Vre k ponočni veselici. Vsak vojak orožje nese, Desno pa derži visoko,
V njej navezano je dračje, Težka butara, visoka, Proti nebu platnen šviga, Težka bakla je prižgana. Kakor svetijo plameni,-
Če se morska vojska vname, Ko zažgane barke čudilo Zibljejo se po valovji:
Tak se• križajo goreče Bakle s svitlimi kresovi,
V močnih rokah jih zamorski Cversti nosijo vojaci.
Z vojsko šotor se napolni, Sred šotora oginj šviga,
Luč se krog in krog razširja, Kakor sobice jasno sveti.
Tani glavar stoji z orožjem, Mladi so okrog vojaci,
V desni bakle jim gorijo. Zraven ljudstvo je v Okrogu, Zenstvo, starci in otroci, Vse se giblje in prepeva, Vmes odmeva glasna .tromba, Boben bije in rogovi
Trobijo prečudne vince,
115
Zdaj se poglavar oglasi, Vse potihne, ko pomigne, Zbranim tole beseduje:
„Poslušajte, stari, mladi! Kaj bom poglavar govoril. Jezni berski so glavarji, Hudi berski so vojaci, Hočejo vas v boj vneti. Jutri zgodaj boj se vname,. Hočemo jini pokazati,
Kaj premore kri jiinaška. Danes pa se veselimo, Krepimo si močne ude, Boj prinese Barcem slavo,
Zmaga dojde nam z bogastvom. Zdaj v kolesu se vertimo,
Jutri boino tacat plesali, Kjer bo tekla kri junaška, Radost naša bo velika."
„Doto ntkat!c *) ljudstvo vpije, „Zmaga naša mora biti!"
In vojaci svitle bakle
Stegnejo nad glave ženstvu, Starcem ni otrokom zbranim, Ter z orožjem zarožljajo,
Na vse gerlo zagcrmijo : Bodemo za .vas se bili, Tekla bode kri junaška, Zmaga naša mora biti!"
Zdaj se pari zavertijo, Vse se giblje, vse se ziblje, Glasno petje se razlega, Tromba poje, boben bije, Vmes odmevajo rogovi. Svetijo se krog ognjišča, Kvis o švigajo plameni,
Krog pa trume se veetijo. —
*) Blagor poglavarju
 
Dan napciči, boj se bliža, Zadnjič divje zavertijo
Krog plamenov • se v kolesu.
Spet se poglavar oglasi, Vse potihne, ko pomigne, Tako zbraililu beseduje:
„Poslušajte, stari, mladi, Kaj boin poglavar govoril. H koncu zdaj je veselica,
Čas je, da se v boj podamo, Ze prihajajo pcsjani.
Zvečer pa bo zmaga naša, Zopet bodemo veseli,
Bolj kot ždaj se radovali, Ko potolčemo Berjane. To pa moralno storiti, Nikdar niso dedje naši Dali se pesjanom v roke, Nikaclar se mi ne vdajmo. Vi mladenči, le pOgtu nll ! Zmaga naša nora biti,
Glejte, matere, sestre vam Pletle slavne bojo vence, Ko se vernetc iz boja. Pasti mora, kdor se bliža, lclinio na boj junaci!«
Zopet silni boben bije, Tromba poje in rogovi. Vsaka koča boben tolče, Vsaka koča v trombo piska, Ko zasliši velki boben.
Silna vojska sc porniče, Vse se meša za vojaci, Zenstvo, starci in otroci, Širi hrup se po planjavah, Da odmeva. od bregovja.
Tak vale sc silni Barci, Bližajo se jezni Berci, Huda vojska se pričenja. Ze razpenjajo se loki,
In natikajo pušice,
Vzdigajo se suljce, kiji, Eden sproži, drugi meri, Tretji niallonia udarja.
Kar zavriska četno ljudstvo: „Gujte, glejte, belokožnik; Prišlo je božanstvo sveto, Hudo Smo se pregrešili."
Bel mož v černem oblačilu Stopi med kerclela ljute, Skoz legat tako zatrobi:
„Kaj se bijete zamorci, Večni Bog če mir imeti! Če se bote vojskovali,
Dež ne bo rosil na zemljo, Več ne bo vam rasla dura, Geja, lakota morila
Bo nemilo po deželi. Spravite sc, mir storite, Odložite berž orožje, Tako sveti Bog veleva, Ki visoko je v nebesih,
Gor nad zvezdami, nad solnccm, Ki pa zmirom dobro vidi,
Kaj počenjate na zemlji. Torij urno mir storite,
Da ne pošlje hodili kazni!"
Vse sterme govor posluša, Ze odlagajo orožje,
Sulice in težke kije,
In podajajo si roke,
K možu belemu hitijo,
Ter priklanjajo se nizko. Pridejo vsi poglavarji,
118
Trume barske, trume bcrske, Vse zgleduje se in čudi.
Zopet jame govoriti Beli inož v obleki četni, Vse potihne, ko pomigne, Tako trumam. beseduje:
„Prišel sem iz daljnih krajev, Barka k vani me je prinesla Sčm Čez morje, gor po Nilu. Bog poslal me je nebeški, Ki ga vi še ne poznate,
Da vam srečo, mir prinesem."
Zdaj pristopi kralj Nigila, Scrčno belega ohjamc, Cerni trumi beseduje:
„Poslušajte stari, mladi! Vidil jaz može sem bele, Ki so zopet se vernili,
Šli v domovje po tovaršev. 13i1 je Soliman Abuna,
Dal nam svitlih je kristalov, In obljubil, da še pride, Pot v nebesa nam pokaže, In prinese srečo, radost. Beli mož, povej nii urno, Kje je Soliman Abuna,
Al si ti izmed tovaršev?"
Belokožnik oclgovaija:
„Verli, dragi kralj Nigila, Slišal sem o slavi tvoji,
Pravil mi je sam Abuna,
Ki preserčno te pozdravlja. Kmalo spet v dežele vaše Pride Soliman Abuna.
Jaz tovarš njegov sem Vinko, Moje sveto je povelje,
Da mirujete z orožjem,
Kmalo bo pri vas Abuna, Mir in srečo vari prinese, In pokaže pot v nebesa."
Zvcscli se černa truma, Vmiri in donui se verne, Sabo Vinkota povabi, Čuda Božje ta jim pravi, Svete vere luč prižiga.
 
 
120 l 121
Varstvo Božje.
Med narodom zamorskim Potuje elan na dan Apostelj, slavni Vinko,
Za sveto vero vžgan. Prihaja čcrno ljudstvo, In sveti Jnož uči,
Kclor veruje besedi, Apostelj ga kcrsti.
Vse ljubi ga, spoštuje, Le bcrski poglavar Jezi se in repenči, Sovraži belo. stvar.
„jaz čem, da pasti mora, Ce glavo mi vcll6, Sovražim belo kožo, Pokoja mi ne cld !" —
Izgovori in vzame
Pušico ostro v dlan, ApOSteljlla gre čakat
Na hrib 'Belenijan.
Tam Vinko se sprehaja, Zamorce prime lok,
germom skrit pomeri, Al — strel ne gre iz rok.
Neznanska groza strese Hudobnežu roke, _Serce mu čudno bije, Ill lica oblecle. -
K aposteljnu počasu Prileze tje na plan, Tako mu beseduje
Objokan in skesan:
„Odpusti, mož mogočni, Prehudo selu grešil,
S pušico nate meril,
Ko v germu skrit SeIn bil. Al groza me obhaja,
Ko vidim tvoj obraz; Ti'svet si in mogočen, Hudobna stvar sem jaz."
Apostelj odgovaa ja:
„Zdaj vedi, kaj je Bog, Jaz nisem, — Vsemogočni Izmaknil ti je lok.
Povem ti, da nč skušaj Moči Njegove več,
Sicer strašno zadene
Te maščevanja meč."
II.
apoti se med Berce Apostelj neki dan,
In truma černa spremlja Ga čez Belenijan.
Hudo pripeka solnce, In žeja . vse • mori,
Na potu ni studenca, Ki žejo pogasi.
Zastonj po tleh ozira Skaljeno se .oko, •
Od sobica les se vžiga, Vse jasno je nebG. Apostclj omaguje, Naprej ne more več, Omagala je trama, Zivljenja ]noč je preč.
Povzdigne pa k nebesom Roke ino oči
Apostelj, k Bogu moli, Naj vsmili se stvari.
In zdajci se prikaže Oblak nad goro siv, Trenutkov malo mine, In vsuje se naliv.
Dež vročo zemljo moči, Da urno se }]lani,
Po jama]] vode dosti Popotnikom stoji. .Vročina ne pritiska, Poverne spet se moč, Apostelj spremljevavicem Spregovori, rekoč,:
„Zdaj bote mi verjeli, Ka,]' Božja moč velja, Pobožna kaj molitev Pri svetem Bogu zda. Mogočne so nebesa, livljenje daja Bob, Naj žuga pogubljenje, On reši iz nadlog."
Potuje spet apostelj,
Za sveto vero vžgan.
In truma černa spremlja Ga čez Belenijan.
Vse Božjo moč spoznava, Apostelj jih uči,
V zamorskih sercih vero, Ljubezen oživi.
0 OQ
- 125
o- gozdu vclikanskeln Apostelj gre. domu,
In čcrni spremljevavci Bojijo se strahu.
Zahaja pozno solnce, Na zemljo pade noč, In gozd je prenočišče, Naprej ni iti moč.
Bliščobe svit. nebeške, .Tim gozda verh tanini, Zakurijo zamorci,
In grejejo si kri.
Al gostje prenevarni Po moz[u gnjezdijo, Ferfrajo nočne tipe, Zverine tulijo.
Smerčijo divji sloni, In levi se bede,
Nad ognjem grozen tiger Pokaže. jim zobe. Popotnike na čelu Polnoči smertni pot, Apostclj tiho moli:
„Usmili se, Gospod!"
Visoko plamen švigne, In sproži se požar,
V plamenu drevje poka, Podira ga vihar.
Zverine pa zbežijo, In tulijo strašne, Požar se razširjaje, Da svitlo je nebu.
 
 
Odide nočna groza,
Napoči beli elan ,
S popotniki apostelj, Za sveto vero vžgan, Naprej domu potuje, Nevarnosti več ni,
Po poti spremljcvaviceln Besede govori :
„Vesoljnost je pokorna Neskončnemu Bogu,
In v nar bolj Ijutem boji Srno svesti si miru. Gospod kroti zverino, Odganja divjo strast,
In Njemu le razlega
 
 
Naj slava se in čast." —
 
 
126
Abuna Sob1= med Bari
Zarka gre po Beli reki, Sveti zgodnja sc Danica, Jadra proti Gondokori, Ljudstvu prihod strel naznanja. Zbirajo se urni Barči,
ln med njimi kralj Nigila; Naglo bližajo se irtrki, Tak pozdravljajo Abuna: „Doto, Soliman Abuna !*)
Prišel k nam si z barko novo, Kak se sveti zlata zvezda, Upi nam so se spolnili ,
Doto, Soliman Abuna!cc —
Pride barka k Gondokori,
Sveti zgodnja se Danica, Gleda čudo barsko ljudstvo, Staro, mlado sc raduje,
In prepeva glasne pesmi. Soliman jim da kristalov, Da jim svit.lc steklenine, Nove kaže jing tovarše,
Tako zbranim beseduje:
„Pridem spet v dežele vaše, Pripeljani tovaršev novih,
Z nami sreča je in radost, Hočemo pri vas ostati,
In kazati pot v nebesa, Odkrivati Buda Božje.
Barsko ljudstvo glasno kliče: „Živi Soliman Abuna,
Zdravi vsi tovarši beli,
Ki so prišli v kraje naše,
In prinesli steklenine.
*) lloto,zdrav; dobro dobel!
127
Vedno dobro se imejte, In med nami OstanitC, - Da v deželo lepo, srečno,
Pot pokažete v nebesa." —
Zbere mesto si Abtula, Da postavi hišo sebi, Hišo sebi in tovaršem, Da sozida belo cerkev Sveti Materi Mariji.
černo ljudstvo tje prihaja Vsaki dan o svitli zarji;
Ko se solnce ponižuje, Kadostno doni odhaja,
In domačim oznanuje
Božji nk, besede svete.
Tak se širi sveta vera Po deželah afrikanskth , In raduje se Abuna,
njim veseli so tovarši, Veselijo se zamorci,
Sveti kerst jih posvečuje.
 
y Tri nove POLU 1' Afriki.
 
128
vezda nebeška, Zgodnja Danica, Srečnic priplava
V mesto Hartum. Narod zamorski Barko pozdravlja, Petje odmeva Radostnih trupi.
Božja je slava Sveto bandero, Serčnim junakom Večno velja.
V zgodnji Danici Vpričo Marije Verli Abuna Hvali Boga.
Zgodnja Danica Dalje odrine, Zvezdo na Nilu Gleda ves svet. V nilske dežele Jarki letijo,
Zemlja razvija Pervič nov cvet.
Cvetje poganja, Siri dišave,
Milo Buhtijo
Rožice tri.
Mana nebeška Rože napaja,
Vidila lepših
Afrika ni.
129
Višnjeva reka
Z I3elo se strinja, Potnikom deleč Pot je odpert. Taankaj Alaina
ü kraji, prijetnem Pervi zadelal .
Roži jc vcrt.
Dalje na jugu, Kjer. ti dežele Nilske odkriva , Belenijan, . Drugo je rajsko Rožo zasadil
ü zemlji zamorski. Soliman.
ü sredi ob Milu Roža je tretja, Sestram enaka, . Milo duhti.
Njo zasadile
Tudi so roke Blagega serca Slovenske kervi.
Rože ob Jordanu Niso tak 'zale, Cedri, cipresi Tolik ni kras. Venčane palme In tamarinde Morajo skriti Ponosni obraz.
Lepša od zlata
Je korenina,
Bolj kakor srebro se Yčrje blišči.
130 1 131
Niso enake
Zvezde nebeške, Solnce enako Bunčici ni.
Rajske dišave Iz rožič puhtijo,
Barcem odpira se Sveto nebo. Srečni so Kiki,
In drugi zamorci, Abuna prinesel Srečo je to.
.Zgodnja. Danica Plava po Nilu, Z rožami strinja Zlati se bhš,
Tam Gondokora., Tukaj Hartum je, Vmes povzdiguje Sveti se križ.
 
 
Prošnja za. dež.
ož zamorskih gosta truma Vola černegfi pritira,
Nese polne vreče dure,
In pridelkov družili poljskih, Da lih Djubeku podari.
V tanini koči čarnik biva, Glasna ta•u]na ga ppredrami, Tako njemu beseduje:
„Djubek čarnik! na darila, Dežja skoraj nam naredi, Ker suši se ravno polje, Dura noče obroditi,
Vse vročina huda jemlje, Toraj dežja nam naredi, Ti si umen in mogočen."
Vzame čarnik vse darila, Govori besede skrivne, Gosti • trtuYn beseduje:
„IIrfinil lepe sem darila i In besede izgovoril, • Nekaj ur še naj preide, Dež pomoči ravno polje."
Idejo doni zamorci, Ure minejo in dnevi, Huje solnce žge in pili, Ravno polje bolj razpoka, Dura noče obroditi,
Vse vročina huda jemlje.
Zopet pridejo Zamorci
K Djubeku in govorijo:
„Djubek čarnik, buča terda,
132
Lepe dali smo darila, Dežja pa naredil nisi! Še en dan ti je odloga.
Če ne pošlješ dežja polju, Več ne boš po zemlji hodil!"
Djubek čarnik odgovarja: „Dežja ni, al vi ste krivi, Kaj ste vzeli belo kožo,
V Gondokori taro prebiva, Dež odganja. naši .zemlji,. ln nesrečo vsiili pripravlja. Belokožnika izpodite,
Iz dežele naj se spravi,
In rosil bo dež na zemljo."
Razserdi se černa truma, Gre z orožjem v Gotxlokoro, Solimanu tak zabavlja:
„Belokožnik, iz dežele! .
Ti odganjaš dež od žemlje, Tako Djubek časnik pravi. Toraj spravi se in hodi,
Ustno naše je orožje,
Čc ne greš, gosje ti bode!"
Reče Soliman Abuna: Cudre so besede vaše, .Čudne misli vam 'rojijo- Po neumni, slclii glavi.
Dežja nima Djubek čarnik, In ne zna ga narediti..
Vsi ljudje po celi zemlji Revne so stvari nezmožne; Kdo doseže svitlo sohjce,
Kdo do zvezd nebeških pride, Kdo z oblaki jili zakriva? Tega nihče nas ne more; Velik Bog je in mogočen,
On je vstvaril sohlce, zvezde, Vse, kar vidite po zemlji, On pošilja nam oblake, Un• pošilja dež in roso, On nareja lepo vreme. Djubek čarnik je goljufen, Kakor vi on nič ne more. Svetega Boga molite, Opustite boj, prepire,
Vse po bratovsko ljubite; In prišel bo dež na zemljo, Polje. vaše bo rodilo,
Lepi bojo vsi pridelki.
Molil bom tucl jaz pri Bogu, Da vanj pošlje dežja, rose, Da vročina huda neha.
In potem Bogki. molite,
On je dober, svet, mogočen, Kar ga bodete" prosili,
Vselej bode vam dodelil."
Česna truma odgovarja:
Soliman Abuna! Prave so besede tvoje; Djubek čarnik je goljufen, Dati dežja nam ne more,
Bog je dober, svet, mogočen, Njega bodemo .prosili,
In rosil bo dež na zemljo, Prosi tudi ti Abuna,
Živi in pri nas ostani, Ti si dober in razumen, Živi, Soliman Abuna!
Zdaj odidejo zamorci, Soliman pa k Bogu moli; Pridejo oblaki mokri,
Dež na vročo zemljo pada, Zeleni se :,avno polje, Černo ljudstvo se raduje, Bogu svetemu prepeva:
 
134
„Velik Bog je in mogočen; Kterega Abuna moli, Njega bodemo molili, Njemu čast velja in slava,
Hvaljen bodi Bog mogočni!"
 
 
135
barski učenci.
poznem večeru zamorski učenci Zapuščajo šolo, in jutranji zor Povablja dih zopet v hišo mtsjonsko, Abuna s tovarši pozdravlja njih zbor.
Razlagajo njim se večne resnice,
In „zgodnje Danica" k molitvi budi, Ko solnce izhaja, na potu prepeva. Vesela truma, Marijo časti.
Na potu večernem po barski deželi, Kjer nikdar častil se pred sveti ni Bog, :Prepevajo čast in slavo učenci,
Da glas se razlega okrog in okrog:
„Hvalite Gospoda narodje po zemlji, Naj hvali Ga zemlja, bregovje, morje, Slavite Gospoda vse reke, potoki,
Naj v času Ga dnevi in leta časte.
Hvalite Gospoda, ve zvezde nebeške, Naj hvali Ga solnčni in lunin žar, Slavite oblaki Ga sivi z .vetrovi, Donijo naj pevski glasovi mu v dar.
Slavite Gospoda vi kori nebeški, Kerubov in serafov svitle verste, Vesoljno stvarjenje Gospoda naj hvali, Od jutra do mraka, od mraka do dne!"
— --
 
BOžična noč na -Nilu.
r;.
kcrščanskih vsili deželah Slava Večnemu doni,
Svetu je Zveličar rojen, Verni rod se veseli.
Sveti večer se praznuje, Glasne pesmi se pojo,
V sercih plameni ljubezen, Gar pošilja jim nebG.
In po Nilu barka plava, V njej Abuna Soliman Po deželah afrikanskih Jadra na večerno stran.
Vstavi zgodnja se Danica, Truden černi je brodar;
Gre Abuna pred 11Iarijo Večnemu opravljat. dar.
Ura polnoči odbije,
Zlata zvezda se blišči, Milo sveti tiha luna, Brez števila zvezd gori.
Poka strel pokrajnam nilskim, Zbuja se zamorski rod, Ljudstvo k zgodnji vre Danici, Oživi se nočni brod.
Ko Abuna dar opravi,
Gre med ljudstvo tje na plan, Petje ga in strel pozdravlja: Živi, oče Soliman !
Vžgejo luči spremljevavci, Kviško dvigajo rolcč,
Proti nebu pa rakete
Kakor zvezdice lete.
In po nebezu plameni
Svigajo nad nilski brod, Vtrinjajo se svitle zvezde, Zlati pasi so povsod.
Spet prižigajo brodarji, Cerno ljudstvo pa stcrmi, Plamen dvojni se srečuje, In Abuna govori:
„Danes je Zveličar rojen, Velik je in svet spomin, V rajske vabi nas višave Naš rešitelj, Božji Sin.
Vsim ljudem je mir prinesel, Slava mu doni povsod, Milijoni Ga častijo,
1 1i ga zamorski rod!"
138
Novi zvonovi.
beli Ljubljani zliti zvonovi, Milo kot rajske strune done, Slušajo glase nilski bregovi, Časi Orfejevi se popove. —
Plava po Nilu „zgodnja Danica", Bele reke valovje šini, Bronasta visi na barki trojnica, Zraven se zvezda zlata blišči.
In ko napoči svitla zarja, Zgodnja Danica jadra napne, Tromba k veslu vabi brodaija, Glasni zvonovi razlegajo se.
Kadar visoko sobice vzplava, Diha vročino poldansko nebo, Potna je ob Nilu narava, Zopet mogočno zvonovi pojo:
Hlad pihljajo sape večerne, Solnce poniža se v -zaton, Zvezde prižgo se tisučcrne, Poje mogočno na barki zvon.
Tak po širokem glasi donijo, Godba nebeška odmeva povsod, Nilski valovi obmolčijo,
Cuje zvonjenje Kaanov rod.
Cerni oblak si germeti ne upa, Vstavlja bliskanje solnčni svit, Nilski konji ne delajo hrupa, Krokodil v globočini je skrit.
 
 
Gozdov ne tresejo silni vetrovi,
Pesmi molčijo krilatih trum,
Mirni ostajajo sivi vcrhovi,
Vtihnil med ljudstvom čemim je šum.
Ribič do kraja čolnič porine, Lemež na brazdo potegne ratar, Lovec sede na verhu višine, Glasi budijo sleherno stvar.
Lepše strune niso zapele, Kadar je Orfej za citre prijel, Bolj Apolove niso slovele, Kadar je rajski Olimp vnel.
Milo so peli kraljevi glasovi, Vnemal je David Kaiiaa,n; Lepše pojejo nilski zvonovi, Spremlja Abuna jih Soliman.
Radost zbudijo nebeški kori, Ko se Rešitelj sveta rodi, Radost budi sc po Gondokori, Novo zvonjenje sc oglasi.
Plava po Nilu zgodnja Danica, Bele reke valovje šumi,
Bronasta visi. na barki trojnica, Zraven se zvezda. zlata blišči.
„Živi, dragi oče Abuna!"
Hvalo pojejo učenci Bogu, Pojo zvonovi kot rajska struna, Glasi nebeškega mirit.
Zgodnja Danica h kraju odrine, Urno povzdigne oder se nov, Grejo po vervi zvonovi v višine, Spremlja jih sveti blagoslov.
140
In po deželi barski zvonjenje Vbrano premilo, glasno clolli, Zmago obhaja kerščansko življenje, Novih se časov duha dani.
Truma zamorska se rajsko raduje, V čudni sladkosti se serca tope, Glas po deželi se razširjuje,
" Novi zvonovi mogočno zvone.
Pervič doni kerščallska tam struna, Zlata se zvezda drugič blišči;
Stopi na oder visok Ablma,
Množici zbrani gOVOrI :
,,Naj donijo sladki vam glasovi, Naj ogreva serca rajski svit, Resni, kratki so življenja dnovi, Že pomen je njihov vam odkrit.
Iz chomote smertne godba mila Zvesto bode vsaki dale budila, Širil bo zvonov se novih glas Po dolinah; gorah tje do vas. - Kdor ga čuje, naj ne zibi,
Da Gospod na tlelo vabi, Ko napoči beli elan;
Svete naj časti postave, In opravlja tlela prave, Cas prihodnji je .neznan,
Kdaj bo zadnjič zvon zapel, Ni Gospod nam razodel.
In ko pride elan Gospodov, Rajska slava vsih narodov, Milo glasni zvon zapoje, Takrat pusti dela svoje,
V svetih mislih rad miruj; Bogu dela posvečuj.
Če požuga smert ti bela, Glasna godba bo donela,
 
 
141
V večnost spremljal mili glas. Zgine v rajske clicll.višave, Zvon bo peval Čez dobrave, Da potekel ti je čas.
 
 
Ko na grobu male porase, Solnee vžge prihodnje čase, Barski rod bo poznih let Vernih dedov se spominjal, Tihi. grob mu bo od rimal Prišlii časov zali cvet.
Kogar glasni zvon budi, Naj se fierč110 veseli; . Kot donijo Zdaj glasovi,
Ko tekil nam kratki dnovi, Tak in lepše borno peli, Mi med angelji veseli, Kadar zgine groba noč,
In trohnobe silna moč.
 
 
Barci pa se. veselite, Zvesto Večnega. molite, Kadar novi glas doni; Naj življenje posvečuje, Verne serca "povzdiguje, K rajski sreči .vas budi !"
Truma posluša, sklelie Abuna, Zopet zapoje glas iz višav, Poje premilo kot rajska struna., Jeli odmeva od daljnih dobrav,
 
 
Tak po deželi barski zvonjenje Vbrano premilo, glasno doni, Zmago obhaja kerščansko življenje, Zarija novih se časov žari. .
 
142
Stiri .elje.
Y ridc poglavar od Kikov Tje k Abunu S011mantl,
In tako mu beseduje:
„Slavni Soliman Abuna, Zvedil senc v deželo daljno Velikost, mogočnost tvojo, In početje čudodelno.. Pridem toraj in odkrivam Tebi vroče svoje želje,
Ki so v sercu mi globocem. Prosim te, poslltšaj prošnjo, Perva ta je želja moja:
„Naj množi se zarod meni, IŠcr mogočna je dežela,
Po kateri jaz kraljujem, In v deželi tej kraljuje
Dolgo naj potomstvo moje."
Reče Soliman Abuna:
„Dragi poglavar zamorski, Taka ni mogočnost moja. Solnce se po nebu vozi, Gor migljajo svitle zvezde, In nad zvezdami v nebesih Vsemogočni Kralj kraljuje, On je sveti Bog življenja, On si voli poglavarje
In prestole cele zemlje. Njemu željo razodeni, Dober je in vsemogočen."
Dalje poglavar zamorski Solimanu beseduje:
„Dobro, Soliman Abuna, Vsemogočnega boin prosil. Spolni pa mi željo drugo:
143
Bila. vojska. je v deželi, In hudobneži pobili
So mi dobrega očeta,
Naj morivice snlert zadene.‘
Odgovarja. mu Abuna: „Dragi poglavar zamorski, Prošnje take ne poslušam, Kralju večnemu se studi. Bog nebeški ljubi zemljo, On človeku sldert pošilja, Dobro djanje blagoslovlja, Hudobijo pa kaznuje."
Reče poglavar zamorski, „Dobro; Soliman Abuna, Bog hudobneže kaznuje. Spolni pa mi željo tretjo:
Daj, da v boji vselej zmagam, In protivnike -pobijem." •
Odgovarja spet Abuna:
„Bog nebeški , vsemogočni,
Čigar stvar sem jaz nezmožna, Zmagovit •je brez prilike:
On vladarjem snago daja., On , ki celi svet obrača,
• Dal ti zmago bo in srečo,
Njemu prošnjo razodeni."
Reče poglavar zamorski: „Dobro, Solnllan Abuna, Bogu prošnjo razodenem. Spolni pa četerto željo: Iiuda rana je na glavi,
V zadnjem .sem dobil jo boji, Rano hudo mi zaceli."
Spet Abuna odgovarja:
„Tudi zdravje Bog nebeški
144
• Sam ime v mogočni roki,
On človeku_ ga daruje. Vendar bistri um človeški, Ki je Božje dar modrosti, Ni v bolezni brez pomoči; Dam zdravilskega mazila, Budo rano si namaži,
Kmalo zgine bolečina."
Vzame poglavar zdravilo, In Abunu beseduje:
„Dobro, Soliman Abuna, Hvala serčna za zdravilo. Preden pa domu se vernem, Spolni še mi željo eno: Kodi pele pot v nebesa, Da izročil želje vroče Vsemogočnemu bi Bogu?"
Soliman mu odgovarja: „Previsoke so nebesa, Dokler luč življenja sveti, Ni do njih ti pot odperta.
Vendar čakaj — na svetinjo, Na svetinji jeodoba
Svete Matere barije,
In Marija je kraljica, Svetega Boga nevesta, Njej izročaj prošnje svoje, Vse pri Bogu bo sprosila."
Dre Abuna mu svetinjo, Da si jo na vrat obesi, Poglavar pase raduje, Pri slovesu izgovarja: Dobro, Soliman Abuna,
Prosil boin nebes Kraljico, Naj pri Bogu zame prosi. Hvala tebi, zdrav. Abuna,
145
Živi mnogo let na zemlji!" Reče in domu odide.
Gleda Abuna za glavarjem, Ko izpred oči mu zgine,
Prot nebesom se oberne, K Materi nebeški moli:
„U Marija, glas poslušaj, Prosi večnega Očeta,
Da bo Kamov rod zveličan."
Kerst na smrtni postelji.
majhni koči med zamorci Mož v bolezni PGd1lmjC,
Moč zapušča slabe ude; Zaročnica pa žaluje.
Pride sosed, vidi žalost, Pomagati sam ne more, • Pa bolnika potolaži:
„Deleč ni do •Gonkore.
Tam je Soliman Abuna, Čada dela silovite,
Brez plačila on ozdravlja Vse bolezni; ponj pošljite."
Tiha noč pokriva zemljo, Žarke lije tiha luna,
ü Gondokori zvon zapoje, Vstani, Soliman Abuna!
Ide Soliman Abuna
ü vas samotno do bolnika, Toži ta mu reve svoje, Iu nevarnost je velika.
Reče Soliman Abuna:
„Zdravja ti ne morem dati, Bog mogočen je edini,
K Njemu hočem te.peljati."
„Lepša rajska domovina,
ü njej neskončno je veselje, Ni terpljenja, ni bolezni, Spolnjene so vsake želje."
 
 
1.47
„Z vodo sveto te oblijem, Da ti greh iz duše zgine, Ko ti smert oko zatisne, Šel v nebeške boš višine."
Vdal bolnik se govorjenju, Že odmoljena je vera, Sveti kerst ga posvečuje, Smertni boj oko zapira.
 
 
Truplo tihi zemlji zroča Soliman pri Gondokori, GoVori : „Gospod nebeški, Naj mu večni dan zaZori !"
 
148
Abuna in 1ITog •
tapet barka plava, strel se čaje, Do Uonclokore šum doni,
In truma barska se raclujc, Abuna blagoslov deli.
Prišel ž njim iz dežel večernih Nazaj je berski poglavar, Pozdrav doni iz ust stoternih, Ko se prikaže zvezde žar.
„Težko smo te pričakovali,• Predragi Mogel.! mnogo cini, Novice bomo poslušali,
Kaj vse po svetu se godi." Počijejo se noge•trudne,
Ker zdaj Mogk je spet doma, Rojakom pravi zgodbe Čudne, Posluša verno trama ga.
Noga.
Visok je verh Belenijana, In deleč ž njega zre okb,
Ki jasna mu je bistrost dana, Da gleda zemljo in nebo.
Al dalje sega reka Bela., • Neskončno jemlje jo morje, Ob njej marsktera je dežela, Velike mesta in lepč.
Abuna.
Res, deleč jc večerno morje, Prostorna . zemlja, velik svet, Al veče jasno je obzorje,
Ki sveti mnogo tisuč let.
Al kaj je svet, bliščoba solnčna? Mogočen'večni je Vladar, Modrost Njegova preneskončna, Stvaijenje celo svet altar.
149
Noga.
Velika je dežela naša,
Neskončno veče jc more, Tam barka beli rod prenaša, Kot gora po valovji gre.
In dalje pelje morska cesta, Razgrinja tam se lepši svet, Dežele krasniše in snesta, Iz tal poganja lepši cvet.
Abuna.
Nevarni morski so valovi, • Prijetna v lepše kraje pot,
Nevarni so življenja clnovi, In hude strasti slepih zmot. Pa naj nas hrepenenje žene, Povzdiga serca v jasni krog; Dežele lepše ni nobene,
Kot svitli raj, v njem sveti Bog.
Nogi.
Mogočne viclil .sem gradove, Velike čuda umetnih rok, Prikazni- vse so bile nove, Kar kazal jih jc svet širok. Ni popisati vam mogoče, Ker jezik nima besedi; Prerevne so dežele vročo, Enakih nimajo reči.
Abuna.
Kerščanstvo delalo bo čuda, Požene Barcem lepši cvet; Al kratki le so dnevi truda,
Z bogastvom vsim preide svet. Nebeški čudeži slovijo,
Po njih naj serce hrepeni, Na' uki sneti vas budijo, V lepoti večni botc vsi.
150 1 151
Spomin.
To med zvezde luna vzhaja, Sapice hlade večerne,
Soliman se salv sprehaja
Poleg Bele reke mirne.
ü Gondokori zvon zapoje, Glas odeneva po dolini, Misli ima Abuna svoje
ü mili dragi domovini:
Kak• ste peli eni zvonovi Vsaki dan o svitli zarji, Kak so bili srečni dnovi, Niso žugali viharji.
Milo luna si svetila,
Ljubo zvezde, ste migljale, Serčnost se mi je budila, Sladke nade se vžigale.
Le migljajte, zvezde zlate, Sveti luna po dolini, Pozdravljajte žarki brate
ü mirni, dragi domovini.
Tam prepevajo zvonovi, Mile pesmi se glasijo, In brale se časi novi
Za slovensko domačijo.
Naj jo ljubi sreča blaga,
Da so bratje v njej ml zdravi, Trudno čelo vroča sraga
Moči meni po puščavi,
Oslabeli so mi udi,
Srnert tovarše pomorila, Tlačijo me silni trudi, Zemlja vroča je nemila.
Vsemogočni, blagoslovi Rok človeških slabo delo, DIoč nekdanjo mi ponovi, Serce stori mi veselo.
Kot sem molil v tihem krilu Mirne drage domovine,
Molim pri šumečem Nilu,
Naj, Gospod! moj glas Te gine:
„Naj po zemlji Tvoja slava Vsim narodom se odkrije, Zvezda rajska, sreča prava, Krajem nilskirli naj prisijc l"
vaw •
 
Tolaž.
onočni svit nebeški mir razliva, Stoji v tihoti mili gora, plan. • Samoten Večnemu serce odkriva Abuna, in premišlja težki stan.
Pa zopet persi mu pogum prešine, Vesel ozira v rajske se višine.
Junaško serce v čutji sladkem bije, Kot lunin svit iskri se mu oko,
Al luč očem telesnim več ne sije, Ker vzplaval duh visoko je v nebo, Kjer prosto novi svet se ruu odpira, Ki tmina časna ga sicer zapira.
In gleda tam, kak večni Bog kraljuje, Kako naj vklanja se mu vsaka stvar, Kako naj smertni prah se ponižuje,
In njemu voljo vso prinaša v dar,
Kak sklepa vse v neskončni premodrosti, Kako blišči se svete žar kreposti.
Sladaik počitek trudna je stopinja, Preljubeznjiv je hlad skeleči znoj,
V neskončno radost žalost se spreminja, In vekovit je let presrečnih broj, Zaceljena ločitve kratke rana,
Vesela družba vekomaj je zbrana.
In grenka skerb, ki serce je morila, Prečudnemu je cvetju večna slast; Obleka revna, ki telo je krila,
Kak sveti se, deželi rajski čast; Ko vidil svet ni skrite bolečine, Meči sladkost nebeške jo višate,
Pomnožena na zemlji Božja slava Cisteje kot zvezdišče vse gori,
Nebeška shranja rešene deržava, Rešiteljem se venec nov blišči,
Ki naci vladal je vse jih povzdiguje,
In Večni sam njih sreče se raclule! —
Junaško serce v čutji sladkem bije, Kot lunin svit iskra se mu oko,
In luč očem telesnim spet prisile, Zapustil duh visoko je nebo,
Pogum kerubski mu serce prešinja, Zamorcem dalje vere luč odgrinja.
 
Slovo od Mike.
„ dravi spet, zamorski bratje!
Grem nazaj v slovenski tlom Radosten prihodnje leto
K vam nazaj se vcrnil bom."
Reče Soliman Abuna, Rlagošlovi černi rod,.
In po Nilu barka splava, .
Glas ga spremlja tje čez brod:
„Z Bogom, dragi naš Abuna, Pridi zopet srečen k nam, Kadar prideš k bratoiu svojini, Oj spominjaj nas se tam." —
Barka plava, veter piše, In Abuna govori:
,Zdrave mi, dežele vroče, Varuj večni Rog-jih Ti."
„Tukaj tihe so gomile,
Kjer tovarši moji spe, •
Al še pridem v njih zavetje, Večni Bog le - drug ne vč."
„Če ine hladni grob zakrije, Cul nad njuni bo Gospod; Zročam tebi vse, 'Marija, Prosi ti za Kamov rod." —
 
Zadnji i SklCp in vdanost..
napolitansko mesto barka plava., Prijadra v njej Abuna Soliman,
Al krepka, čversta več mu ni postava, Zapušča ude moč bolj dan na elan.
Na posteljo junak bolan so uleže, Budijo zadnji boj ime sinertne teže.
• Terci slabi, očesu luč vgasuje,
Abuna v roke vzame sveti križ,
'Življenje Večnemu za greh daruje, Al preden vgasnc mu življenja bliš,
Ko že na važno pot se duh odpravlja, Abuna še junaški sklep ponavlja:
„Prečudna je, Gospod! previdnost Tvoja, Nezmožna laz in revna Tvoja stvar,
Če hočeš, da konča se doba noja, Naj kratko bo življenje Tebi dar. Cc hočeš pa, da luč mi dalje sveti, Na veke čcin za Tvojo čast goreti."
„Spet po Evropi hočem glas poslati,
In blagoslovil boš ga sam Gospod;
Do diha zadnjega osrečevati —
Vernivši se — želim zamorski rod,
Dežela nilska bo kraljestvo enoje,
Po njej razglašal, Bog, bon čuda Tvoje." —
Telo slabi, očesu luč vgasuje, Junak kerščanski Večnemu se vda., Junaško dušo Njemu izročuje, Iskreno poljubuje Jezusa.
Z besedo rahlo zadnjega slovesa Pošilja mile prošnje glas v nebesa:
 
 
„Zgodi se naj, Mogočni, volja 'Tvoja, Ker Milost večna, češ, umerjeni rad, Naj mine čas težavnega mi Boja, Ponavljam vročo prošnjo zadnjikrat: Daj milost Božja --- blažene Marije,
Da rajski svit zamorcem vsim prisije!"
Slovenija. žaluje.*)
apice pihljajo spomladanske, Tiha, mirna je Slovenija,
Kar na enkrat od strani poldanske Rani jo novica žalostna;
Njeno radostno. pričakovanje. Se izšlo je v britko žalovanje.
Afril:ansko pustivši vročino,
Ki razboli zemljo vsaki dan,
Ravno je na poti v domovino
Njen rojak, Abuna Soliman.
Oj, al čiij : Na potu smert nemila
V hladno zemljo ga je položila!
Le žaluj, predraga domovina! Ki zgubila si aposteljna;
Več ti dano ni objeti sina, Tuja zemlja je zakrila ga. — In ti, Cerkev, objokuj junaka, Svete vere serčnega vojaka.
Prežalujte, Černe v('; ovčice!
Več ne bo pastirja k vam nazaj, Žemlja mu pokriva modro lice, Sel je v boljši, večno mirni kraj; Milo za premorskc vas narode-- In za svoje brate prosil bode.
Y
Mirno spavaj v daljnem južnem kraji, Vere zvest junak, Slovenk sin,
Vidili se boino v svetem raji.
Živel bode večno tvoj spomin,
Ki si, zapusttvšt očetnjavo,
Množil B o žj o ino njeno slavo !
*) „Zg. Danica" 1858, 1. 9.
Vekovitost človeških del.
(Oda ALunu Solimanu.)
Lsegi monumentum aere perenniva.
Bor.
 
ar živi človeštvo na zemlji, Pičlo časa mero spoznava; Stavlja pa si v delih nesmertnost
Z dlanjo in iunorn.
Evfrat, Tigris, reki mogočni Pod človeškim čudom šumite: Daleč sluje krog po. deželah
Stolp babilonski.
Dvigajo se Ninive kviško, Sveti se suzansko zidovje, Krog in krog se širijo mesta,
Čuda množe se.
Kjer tla moči nilsko valovje, Marno se verte Lgipč<nlje, Tam kipe v neb6 piramide,
Zlog veličanski.
Stolp blišči se aleksandrijski, Da zavetje ladija najde.
Pot mornarjem kaže na Rodu
Mož velikanski.
 
Svit atenski Grecija gleda,
Šparta ž njim pokušal se v slavi, Roma pa pri Tiberi zraste,
Svet se ji vklanja.
 
 
 
Ali padlo v časovem tiru Rok umetnih je veličastvo, Razvaline lirljCj0 mesta
Zivc v spominu.
Lepše pa se cvetje razvija, Ki mu duh je rose prilival. Ilijacla gleda stoletja.:
Padla je Troja.
Zginila je Greciji slava, Al .žive nain še umotvori-
Plava še ,,la.bnrl venuzijski"
V časa jezeru. •
Kakor leta, tak so rodovi,
Dah nekdanji zdanjost povzcliga, Pomlad vsaka novega cvetja Svetu prinaša.
Vendar .del vseh tele vekovitost
Ni Urez konca. — zgine jim s časom. Shlanja svetu jih zgodovina,
Dela jim slavo.
Drugo pa. odkril vekovitost Svetu je na Golgoti Bog sam, Delom tallllillll dobil bliščobe,
Ktora ne vgasne!
Kdor poti se v Njega kraljestvu, Iu•aljeval bo ž njim nad oblaki, Kjer sijalo 'Trojno bo sohlcc
$ veke vseh vekov.
Toraj blagor tebi , A b a n a! Delo tvoje večno bo cvelo, Shranjahi, ga bo zgodovina
In vekovitost!
160
Kakor klas iz zerna priraste, In zmnoži se v seme stoterno, Rumeni se v klasih neštetih
ü letih še poznih:
Tako tvoji trudi, Abuna! Sad nebeški bojo rodili, Prerode rodove zamorske
V svitu kerščanskem.
Bode te zamorec s Slovencem Blagroval vse leta prihodnje, Blagrovale bojo te večno
Svete nebesa!
Kar je roka stvarna z umom,
S prahom zemlje čas vse odpihne, Kadar zadnjič sobice zaide,
ü tlnini ostane.
Le kdor delal v svitlih žarkih — V blagi luči — večnega solnca, Večna slava bo mu cvetela
ü rajskem zavetji.
Ko bo pesem davno molčala,
In odprt se vsaka gomila,
Rajska doni naj s tabo nam struna, Srečni Abuna!
:161
Padlim junakom.
Tias — ki drago vse ste zapustili, Ko je resno klical močni glas,
Ki z Abuuom teudi boj ste bili — Naj• spominja slavospev se vas. Cas velikodušno darovali
Večnemu ste in življenja cvet, Zemlji vsi mogočno pokazali,
Da premore vera več kot svet!
Ce doni junaku glasna slava, Ki prelije v Uidem boji kri, Da se reši draga očetnjava: Kolika naj slava vala doni, Ki orožje scrčni ste prijeli, Meč sukali sveto za ncb6 Da iz sužnosti bi rod oteli, , Ki ga tlači tisuč let strašn6.
Ali čudno večni Bog kraljuje, Prah v svitlosti jc človeški um: Ggodaj vaša delavnost miruje, Več ne vžiga sercu se. pogum. Pa kot Abrahamu Večni pravi: „Dosti je, naj volja mi velja,"
Tak pri delu vas opoldne vstavi, Al plačilo — preobilno du.
Tihim grobom naj šumi valovje, Palma venčana jim hlad pihlja, Skriva naj samotno jih bregovJc, Naj ne sveti križ ,jiln iz zlatu: Preobilnost večna — siromaštvo, Senčnata samota. — čuden svit, Nebu, zemlji znano jc junaštvo, '.Gruda krasni venec vekovit.
 
 
Kadar prhle velki dan Gospodov, Kadar vstavi časov se tečaj,
 
 
Ko gibanje mine vsili narodov, In trohljivost d:i svoj rop nazaj: Z Bogom bote zmago obhajali, Nova bo narodom veličast. Zmagovito ste se bojevali, - Rane vam zaceli večna slast!
 
 
163
Z Bogom.
,Q dpert je raj slovenske očetnjave, Bog spremljaj te, Abuna Solitnan! -Tvoj duh ne dviga v jasne se višave, Ni. plamen svitlih lučie ti prižgan,
Ne lepša. cvetje pisano dobrave, Ni med jeziku, grom besedi dan: Po lahkem tiru noga se- ti giblje,
Čez val pohlevni čolnič tvoj se ziblje.
Naloga pa ti sveta je edina,
Da v sercu ti ljubezen plameni; Nad vse veljzi ti rajska domovina, Za njo bojuje se junaška kri,
Do nje te vabi gora, log? ledina-, Brez nje izida pesmi tvoji ni,
Ker Božjo slavo vbira tvoja strtma, Junak v kraljestvu Božjem si, Abuna.
In kontur verno serce v persili bije, Razgreval bo ga strune tvoje -glas.
Kot solne žarke po stvarjenji lije, Edini v njem se vse bliščobe kras: Tako verstč se tvoje melodije •
V neskončnem, večnem Solticu celi čas, Nebeški svit soglasju pot odgrinja,
In v njem začetek "se in konec strinja.
•
Če djanje zemeljsko poveličuje — lIogočno plava -- pesem do višav; Ce 1pu neskončnost svitlo lioslavlju~e, Obdaja senca smertnih, jo nižav. — Zagovor tvoj naj svet slovenski .čuje, Popotvaj srečen, radosten in zdrav,
Pozdrave nesi vsilu slovenskim krogom, Da mili bojo ti. — Abuna, z Bogom!
11*
164
 
Barske pesmi,*)
Marii:
 
 
-Maria, do nakelin: Nake y niolokojin : Nake apa, kolon, ki, Kajo nake do mufi.
Nake lin da afiga, Nake lin da acma, .Maria, do nake lin, Gwea Christi tatakin.
Do dabor fafarajak: Gweanit loki, lo kak, Gweja do, rodo bain Y tewili nakelin.
Gabriel adiniki -
Iloroman ko.-do mufi: Mun kodo, nabudya, Maria, do farana.
Yolet bata y kak lin: „Qwerinitdo", gweajin Yoyolo. Gnote naki Mole-mol koka.k Bary.
--+n•.rnw•~---
*) Jahresbericht des Marien-Vereines, 1857,una tč pesmi z neenakim prevodom. Peli so jih učenci v Gondokori. Naj se dodajo tu s prostim slovenskim prevodom. 165
 
Marii.
 
165
Marii.
,ista si, Marija ti,
Cista bolj kot angclji:
Bolj kot solnčni, lunin žar Svitla bila si vsikclar.
Čista vsa brez madeža Ti si že spočeta bla; Da tako si čisti, ti, • Sveta cerkev nas uči.
Sveti, zvezda jutranja, Celi svet 'časti Boga: Cista si edina ti,
Madeža na tebi ni.
Gitbriel ti govori:
„Zdrava" — vedno naj doni. Bog s teboj je, milostna. Bodi nam pozdravljena!
Vse dežele kličejo: „Zdrava bodi!"
oili!"- pojejo, Pojo Rami ž njimi naj, Sveta mati! vekomaj.
 
 
,ista si, Marija ti,
Cista bolj kot angclji:
Bolj kot solnčni, lunin žar Svitla bila si vsikclar.
Čista vsa brez madeža Ti si že spočeta bla; Da tako si čisti, ti, • Sveta cerkev nas uči.
Sveti, zvezda jutranja, Celi svet 'časti Boga: Cista si edina ti,
Madeža na tebi ni.
Gitbriel ti govori:
„Zdrava" — vedno naj doni. Bog s teboj je, milostna. Bodi nam pozdravljena!
Vse dežele kličejo: „Zdrava bodi!"
oili!"- pojejo, Pojo Rami ž njimi naj, Sveta mati! vekomaj.
166
Molitev za dobrotnike.
galifinok yingeta!
lian ajambu, ta deden, Ta ayin ko ly engen:. Nutu ti kak Austria
Kokon alabut ko ta..
Ce wawandu koi-lin,
Ce titin arobajin:
Onde ta didiniki
Qwaqwat Mun ylin, mufi.
Dečki poslušajte!
dekel žc sem, kakor znam, Avstrija pomaga nam,
Dosti dobrega stori,
Radostni ste slišali.
Gujte: za nas molijo, Mnogo nam darujejo, Da spoznali bi Boga, Ki mu večna čast velja.
l ayin, i wawandu.
Maria, gnote matat! Ko nyerkuk raterat Nutu, ce kokondya Ko-i alabut bora.
167
Maria, do dudnknu Nyerkuk, lu teki Mun Tore i kiju eron Agwe, nutu ko mogon.
Tore rurug do mufi, Gnote, mole-mol ko-i, Onde lu rarat nutu Ccko-i ni wawandn.
I ' gnerot warikana Akoden. Mun aduma : I gwon lufi ti Satan: Sunana Mun Balikan.
I qwerinike f'arik,
Ko Cbristi lungacerik, Kajarak ti ki lunga, Mun aduma gogoda!.
Matat lo kak Austria Ko nutu lin rarata: Gnote rate-rat mufi Nutu' alabut koi:
SIišali smo in molimo:
Mati Božja, slušaj nas, Zročarno ti prošnje glas, Blagoslovi z Jezusom, Tiste, ki so dobri nam.
Vedno Jezusa deržiš, Dala On ti, kar želiš, Bil- na zemlji je pri nas, Bog in človek vsaki čas.
168
Ker te vsliši vsaki čas, Prosi danes ti za nas, Da se vsi radujejo,
Ki mu čast razširjajo.
Bili smo. mi revni vsi, Satanu zapisani,
Zdaj že k Bogu molimo, „Uče naš!" ga kličemo.
Srečni smo! za vekomaj Bratje Kristusovi v raj Dede nas popeljejo, Hvalo Bogu pevajmo.
Hoče Bog, da Avstrija Vselej bode zmagala, Mati sveta! z Jezusom Blagoslovljaj dobre nam.
169
o apo, o Soliman, Po ko-i Babalikan, Do nabut farik ko-i, Balikan do adur ni.
Doto kata, farana:
Mun aduma gogoda!
I memed do, Soliman, Ko kongue, Babalikan.
Do apo didiniki Quaquat Mun ylin mufi. Lu agueja ko bain
Lu gllčiguUt kata lin.
Kodo do ltmgacerik Ceponi fajo farik
Ta guoguoen nabut ko-i Pota ni, kak na Bary:
prideš, oče Soliman, Dober nam si vsaki dan, Dober nam si vsaki čas, Oče! ti skerbiš za nas.
Danes se radujemo, Hvalo Bogu pojemo,
Oče zopet je nam dan, Prišel k nam je Soliman. -
Zoppet bodeš nas trčil, Kak je dober Bog in mil, On iz nič je vstvaril vse, In ohrani vedno vse.
170
Prišli s. tabo bratje so, • Tam od deleč pridejo, Vsi nam dobro hočete, Ba.rci, oj radujmo se!
RAZJASNJENJA. *)
Nebo odperto,
na str. 7.
Bojni plamen, t. j., silne vojske so rojile po Evropi proti koncu preteklega in. v začetku sedanjega stoletja. Vzrok je bila huda francozka prekucija. Stari ljudje še pomnijo „fiancozkc" vojske, in vedo, kar shranja zgodovina, namreč, cla je nekaj časa nuli Kranj s,k a .bila pod lrancozko oblastjo. poslal je bil. sem svoje vojske siloyiti Napoleon I. Takrat je živel na Slovenskem Valentin Vodnik, domu iz Siške pri Ljubljani, on je s svojimi verstniki jel likati naš lepi slovenski jezik, potem ko so ga dolgo zanemarjali naši sprednilzi. Vodnik je prav verlo zopet zapel slovenske pesmi, in pri tem ga je blagodušno podpiral slavni baron- Žiga C oj z. Posebno krasna je Vodnikova pesem: „Ilirija oživljenja," ki jo je zložil o času francozke. .vlade na Kranjskem, pačenja se
tako-le : .
Napoleon reče: Ilirija vstani'! Ustaja, izdiha, Kdo kliče na dan?
*) Ker dodano „življenju" pojasnuje važniae reči v poezijah,
ni treba menda, mnogo opomb; pridjanega je nekoliko v po-
jasnjenje samo zato, da bi umeli tudi manj omikani bravei,
ako jim pride knjiga v roke. 171
Kmalo pa je Avstrija zmagala, vernil se je niir v evropske dežele, in Napoleon, ki se je bil od nizkega stanu povzdignil cel6 do cesarskega prestola, moral je potem fiveti v pregnanstvu na pustem morskem otoku v Sent-Heleni: V tem času tedaj se je rodil K n o b l e h e r, slavni misijonar. Tistega leta sta tunerla Vodnik in njegov zavetnik Cojz, pervi 8. prosenca, drugi 10. listopada 1819. — V pesmi se radujejo nebeščanje Knobleherjevega rojstva, ker Bogu so vsi časi večna sedanjost, in .že takrat je Vsemogočni vedil, kaj bo iz novorojenca, in to je pomen pesmi „nebo odperto."
Slovo od Rima,
na str. 44.
Vsi sklepi večno so Bogu odkriti,
In kar o rojstvu rajski kor je pel, — Ko dolgo Rim ni mogel določiti, Spet čudno je Mogočni razodel.
Koliko bojev je imel Knoblcher v Rimu, preden so popolnoma določili, da pojde v Afriko, o tcrn primeri „življenje," str. 1.78 i. d.
Abun.ov samogovor,
str. 46. .
Odkar je sklenil Abuna, da pojde v misijon, celi čas in povsod je vse misli obračal na imenitni prihodnji-poklic. To kazati imajo namen pesmi od 14. do 21. strani. Potem pa ga vidimo delati, da bi dosegel zaželeni slavni poklic, in sedaj, ko je že tako rekoč na misijonskem potu, prihajajo mu še više misli, in vedra učenost se razodevlje v besedah njegovega premišljevanja. Dvomiti ni, da so Knobleherja posebno o pervi vožnji navdajale vsakoverstne misli in občutki, saj spričujejo to njegove pisma, in znano je, da je imel prav živo domišljijo. V „samo
172
govoru" se tedaj ozira v pretekle čase ncverske mogočnosti, saj se pelje memo dežel, ki so zgodovinsko naj imenitniše, memo rimskih in gorških dežel. Bile so slavne na mnogo strani, pa vse je prešlo : zmagala je sveta Cerkev in razlila novo luč po zemlji. Na- vdušen, kakor vselej, se oberne k Bogu in prosi, da bi mu pomagal, ker se gre tudi on bojevat za večno slavo. Ravno toliko imenitnih spominov se mu bodi v sveti deželi, kakor. kažejo soneti od 48. do 57. strani. Povsod vidimo navdušenega mladega misijonar ja.
Nebeška prikazen,
str. 58.
Pravi pomeu te pesmi je ozka zveza svete Cerkve z nebeškim varstvom, 'ki ga ji deli Odrešenik po svetem Dttltit. Njena naloga je zveličati vse narode, skerbeti, da se po vsej zemlji razširi prava vera, in v tem jo vedno milostno in nezmotno podpirajo same nebesa.
Rilo s tovarši na poti,
str. 04.
 
 
Shod misijonarjev v Aleksandriji glej v „življenji," str. 182 in 183. Rilo je bil, kakor je tam povedano, rejen na Poljskem, in pervi prednik v tein misijonu. Zavoljo Zamorcov so si: misijonarji pridevali nove imena, da so jih uni lože umeli in tem bolj čislali. Zato tedaj pravimo tudi mi Knoblcheiju: A b ona Solinl a n. Kako je slovelo to ime, priča „življenje." — Str. 67:
Iiraserr venec bode slave,
Kot jo venec mož pobonih, • Ki so bili tu pred narti,
Nor in elan Boga častili.
Večni Kralj nebes in zemlje Bival tukaj jo v samoti , . .
 
 
Znano je, kako sveto so živeli puščavniki v Egiptu, Hitti ktcrimi slovi sv. Anton in 'še mnogo druzih. Bil je pa tudi Jezus v mladosti tam.
Vožnja po Egiptu je zanimiva posebno učenim, ker jim budi slavne zgodovinske spomine. Razun imenovanih dogodb sc še vidijo tam piramide, velikanske ozidja iz silo davnih časov. Vidi se še razvalina starega mesta Teb en-a, ki je blezo imelo s t o vrat. 'Se zdaj je ozidje velikansko in mnogo velicib kipov stoji po votlinah. V Nilu se vidijo silni nilski konji in krokodili. Pričenja sc tu drugačno živalstvo in rastlinstvo, kakor je prt nas, inproti srednji Afriki" sc čedalje bolj loči od našega. -- Omeniti je krasnih palm, visocih dreves, ki imajo na vedut košat venec. Tudi tamarinde (imenovane na 129 str.) so afrikanske drevesa. Med poljskimi pridelki je v notranji Afriki poglavitna reč dura, nekaki sivk , ki ga ne poziramo pri nas. (Dura je imenovana v pesmi: prošnja za dež, str. 131). lž nje pekel kruh in pripravljajo tudi drugo hrano, dajo jim tudi pijačo m e ri s o, ki Jini rabi mesto naše pive. •
 
 
Somenj v Hartumu,
str. 70.
Z ubogimi Zamorci nečloveštvo res tako. ravno, kakor popisuje pesem; prikazen in rešitev po misijonarjih pomerijo njihov poklic, ki irna to s časom izpeljati.
Hrepenenje po sv. kerstu,
str. 76.
K temu primeri „življenje,' c str. 184 in 185.
 
 
174
Vojska vstavljena, str. ris, varstvo Božje,
(I., I.1., III.), str. 120, prošnja za dež, str. iSl,
in sploh veči del spevov v 11. delu, je posneto iz misijonskih naznanil, clogoclbe tedaj niso izmišljene, pač pa seru ter tje malo pesniško opisane.
Vekovitost človeških del,
str. 15s.
Rečeno je, da si človeštvo stavi n.esmertnost z d l a n j o in z it m o in. Tako tudi je, še dan danes stoj č razvaline nekdanjega babilonskega stolpa., in v njih tako rekoč žive mojstri velikanskega dela. Roke so dalje delale: 1) silno mesto Ninive, ki je, kakor Babilon, tudi znano iz sv. pisma; 2) velikanske piramide v Egiptu, kterih srno že omenili; 3) stolp aleksandrijski, ki jc svetil mornarjem, in je bil jako veli], in krasen, .teli so ga k sedmerim čudom starega časa; 4) velikana na Rodu, ki je bil tolik, da so se ladije vozilc pod njim. — Drugi so si iskali slave s tem, da se stavili kraljestva, Svojih si dežele itd. — Pa vse to, česar bi se še veliko dalo naštevati iz vseh krajev in časov, vse to jc razpadlo, ali kar še ni, bode.
De živi, kar stvarja u nl, n. pr. imenitne dela starih pisateljev, pesmi Homerove, L-ioracove, (ktereruu tudi pravijo „venuzijski labud," ker jc bil rojen v Venuziji) in sto in sto druzih. Vendar ako jemljemo vekovitost v prave]]] pomenu, ne moremo je pripisovati nobeni izmed tele reči, ker s časom vse zgine. . Pravo vekovitost doseže samo človeški duh, in srečno tisti, ki ga spremljajo dobre dela v večno unostransko deželo. —
 
 
III.
ZPilj ME
dr. Ignacij a Kiiobleher-j a.
 
 
Illa — illa vita ost tua, quae vigebit memoria saecnlorum omnium, quam posteritas alet, quam ipsa aeternitas semper tuebitur. —
Ciceron.
 
 
Opomba.
. Srečna in vse hvale vredna je misel, sprožena v „Zgodnji
Danicif° 6. 1. 1862, namreč, naj bi se življenje nagega slavnega rojaka Knobleherja opisalo v spevih; in bi se tako poleg druzih tudi na slovstvenem polji postavil spominek. Mislil bi kdo, da so v teni ne d:. kaj prida zveriti; ali gotovo je, da roka izurjenega mojstra bi splela iz taci]; cvetlic prelep venec. lipam pa., da predragi Slovenci ne zamerijo, ker sem tudi jaz vdaril na strune okorne svoje lire. Izročam njih glase mladim prijatlotn, ako pa tudi sicer radost obude v lcterem koli sercu, veliko bo moje veselju.
Nekteri bi morebiti raji imeli manj, pa daljnih pesem, in več() enoličnost v meri. 'Paki naj skesajo, da jim obveljit prislovica: variatio delcetat. — Jasno je, da le-tč poezije skupaj niso pravi epos; nanašalo je tako, da posebno pervi del zahaja v liriko. Ako jim pravimo sl avospov, zadeli srno, ker spevajo slavo neumcrlemu misijonarju.
Da se pa slika slavljenega moža pokaže tudi brezi vsega domisljijnega lepotičja, dodano je v nevezani besedi življenje Knoblelterjevo, posneto po dr. Klunovem nemskem spisu, pomnoženo iz misijonskih naznanil Diarijne družbe, in no po raznih dragih sporočilih.
Pisatelj.
Dr. Ignaci Knobleher,
apostoljski pt•ovikar v Afriki.
eČo C~ "4dNJ0,tn
Na severni strani lepe šentjernejske ravnine na
Dolenskem je v prijaznem zatišji škocijanska do1 lina, blizo 14lokronoga. Krog in krog se dviga hribovje na solnčni strani z vinogradi, verh gričev pa se blišče bele cerkve : Slančni verh, Drušče, Telče, Stopno, Bučka i. dr., večidel podružnice v škocijanski fari. V Skocijanu blizo cerkve vidiš belo hišo, na kteri sta vzidana leva: v njej se je rodil slavni naš rojak dr. I. Knobleher, v prijatelskih listih imenovan Škocijanski, Abuna Soliman pri Zamorcih. Zagledal pa je beli dan 6. malega serpana 1819, tedaj tistega leta, ko je obmolknila Vodnikova lira, ter ž njim vred hladna zemlja pokrila Slovencem nepozabljenega barona Giga Cojza. Roditelji Knobleherjevi, Nace in Urša, imajo srednjo kmetijo. Izmed več bratov in sester si je sveta previdnost Naceta izbrala za posebno visok namen. Pošljejo ga v šolo, sedeln let starega, pervo leto v Kostanjevico, drugo pa v Celje. Od todi pride v Novo mesto, doverši drugi in tretji nemški, in šest latinskih razredov. Gotovo je, da se je zmirom verlo obnašal. 1837. 1. dojile v Ijuliljano učit se modroslovja. Celci zgodaj, verlemu tnlaclenču serce vname preblaga želja, da hoče kdaj iti luč svete vere prižigat nevercem, terc njo
12
178
zasajati seme prave omike. Ni menda znano, kaj je mladega Knobleherja nagnilo k visoki misli. 'Znano pa je, da je sedanji amerikanski škof, slavni naš rojak F. Baraga takrat jel po domovini sloveti, da se jc 1836 vernil na Kranjsko, ter mnogo razglasil o misijonskem življenji. Gotovo je to, kakor drugim rojakom, tudi Kueblehelju segalo v serce. Ker je pa jasno, da so mili materni nauki lepo razvijali se v sercu pridnega sina, da si je v blaženi kerščanski resnici pridobil tcrdno prepričanje, lahko je umeti, kako je sprijaznil se z najviširllnamenom. Blagrovati se mora Knobleher že zato, ker si je zgodaj pot vbral, po kteri je hotel hoditi; težko je, v vseh rečeh izverstnelnu biti, treba jc bolj do ži ega priti znanostinr, ktere so ti potrebne v prihodnjem poklicu.
Imenitni sklep, se ve da, ga je peljal v duhovšnico, in tu se je, kakor že clve leti v modroslovji, posebno marljivo učil tujih jezikov.
V tej (hibi ,je stopil časi tudi na slovenski in nemški Parnas. 7c po Knoblcherjcvi srncrti jc poslal provikar Kirchner 'iz dnevnika svojega sprednika nekaj listov vredništvu „Zg. Danice," in v njej (15. 1. 1860) beremo slovensko pesem, tam pisano v metelčici, glasi se tako-le:
Punočna pesem romarja.
Počivajte drage dure, Naj molči sveta :;norenje,
Kterih svčt ne orunii, Odpodi vam zlati mir;
Postijo vam so hladne rane, Shladil bo le vani hrepenje
Ktere trud vam omehči. Tilti ga neba čisti vir.
Sladko naj zdaj vam se sanje, Nič ne blčžči. vam oči;
Saj germenje in bliskanje Tka življenja koral mini.
V Ljubljani 19. velk2ga travna 1839. 179
Ravno tam nahajamo nemško poezijo, ktero je 15. elan kimovca 1840 zložil v Škocijanu.
Toda pevska žila se jc vmaknila višemu poklicu. Goreča želja po misijonu ni dala mladenču miru, ljubljanska duhovšnica mu je bila pretesna, bil je sicer na potu v duhovski stan, ali želel je gojišča, v kterem bi se popolniše izučil za misijonarja. Tako gojišče pa je sloveča rimska propaganda, ker v njej se odrejajo mladenči od vseh vetrov, in se urijo v mnogoterih vedah, da jih potem pošiljajo za misijo- Harje v razne dežele. V rimsko propagando ,je želel tudi Knobleher priti, zato piše tadanjemu papeževemu poslancu na Dunaj, da zve o tej reči. Poslanec, kardinal Altieri, pohvali junaški sklep in da mladenču serčnost.
Doveršivši drugo leto bogoslovskega uka popusti Knobleher Kranjsko. Grenko mu je bilo slovo od ljubili staršev, bratov in sester, težko ločiti se od vsega, kar je sercu naj dražje; nekoliko so mu zlajšale britkost besede g. J. Zalokarja, takrat fajmoštra v Škocijanu, ter ga tolažil imenitni poklic, ki si ga je izbral. Do Tersta ga je spremilo nekaj prijatlov. V pervem listu iz Rima jim piše, cla mu je bilo slovo od njih ravno tako britko, kakor malo pred od staršev, da mu je serce kervavelo, ko jim je smehljaje z roko mahal z barke.
Pripeljal se je koralo v Jakin, ter prišel skozi rimsko deželo v večno mesto, 7. kimovca 1841. Že od deleč je zagledal velikansko kuplo cerkve sv. Petra, in perva pot mu ,je bila na grob sv. Petra in Pavla, ko je prašaje našel slavno cerkev, naj večo na zemlji. Skazavši čast blaženima svetnikoma, in
12*
180
veličastno svetišče poverim ogledavši poišc propagande. Ali česar ne bi bil pričakoval, zgodilo se je — v propagando ga niso vzeli! — Dovolilo pa se mu je vendar, da smč hoditi v jeiuiške zbirališča in se v propagandi učiti jezikov.
Tako se mu tedaj ni spolnilo pervo upanje, ali ni se dal ostrašiti, ostal je na poti, kamor se je namenil. Obsule pa so ga neizmerne skerbi in britkosti. Pošli so mu denarji, darovani mu samo za čas. potovanja, revščina je tedaj dan na dan bolj pritiskala. o tem sani pice : „Pogosto je bilo, da nisem po cel teden, tudi po štirnajst dni goreega jedel; vžival sem samo kruh in vino; vendar sem dokaj čversteji kot na Kranjskem, bolj rejen na obrazu ...in se krepkejega čutim. O domotožnosti, kakor ji pravijo, zavoljo ktere ljudje od severja tukaj mnogo tožujcjo, in jih zato obhaja čmčrnost, žalost in se jih celo sušiea loti zbog tega, o tej jaz malo vem, in kolikor jc čutim, raji pravim, da je domovinska radost, ker spominjaje se domovine se vzradujem in novo oživljen se prijemljem dela in dolžnosti." To kaže, kako hude so mu bile zvunanje okolnosti, da je imel pa neizmerno zaupanje v Boga, da mu serčnost nikakor ni upadla, marveč da je vedno enako navdušen ostal za blago namembo. Po drugi strani pa tudi pričajo pisma njegove, koliko mu je bilo hrepenenje po učenosti. Z neizrečeno gorečnostjo in pridnostjo se je uril v vseh vednostih , ni se učil le potrebnega bogoslovskega uka in jezikov, ampak tudi naravoslovja vseh oddelkov, računstva, risanja, zvezdoslovja, zdravilstva, in sploh vsega, •do česar mu je pot bila odperta.
Ko so zvedili na Kranjsko, kako slabo se godi
181
Knobleherju, jeli so zanj skerbcti, saj je častiti duhovščini bilo hvalno znano njegovo prizadevanje. Slavni knez in škof A. A. Wo 1 f • mu pošljejo denarne podpore, kar so poznej še večkrat storili. Tudi so zla-• guli gg. duhovni in mu poslali nabrane denarje. O pravem času so prišli denarji v Rim, ali kdo ve, s kako pornoto mu niso bili oddani. Ubogi Knoblcher je moral stradati, denarji pa so ležali na pošti, dobil jih jc še le čez osem mescev. — Sreča je bila, da ga je med tem dober prijatel priporočil neki danski gospodi, ki ga je sprejela za domačega učenika. S to gospodo je, dobivši privoljenje od svojih višilr, poleti 1842 potoval po laških in nemških deželah. Bil jc v Florenci, Veroni, Monakovetn; dalje je šel skozi Ceško, Saksonijo in Prusijo v Hamburg, in od tatu v Koclanj (Kopenhagen). Tu ,je ostal slo mesca vinotoka, potem pa se vernil skozi Hamburg, Havre, Pariz, Marseille in Civitavechijo v Rim, kjer je moral biti o začetku šolskega leta, tako so mu naročili. učeniki. Kmalo potem piše iz Rima prijatlrnn : „Tako sem tedaj zopet .v mirnem zavetji, v svetem mestu, čverst in zdrav, novo oživljen, in še bolj navdušen, da se pripravim za veliki boj." — Takrat jc tudi dobil denarje, spomladi iz Ljubljane poslane, ki so ga daljše stiske rešili.
L. 1843 so ga vzeli med propagandinc učence°, in na sv. Petra dan 1844 je slovesno obljubil: da hoče prednikom v propagandi Čisto pokoren biti, ter njim iz evropskih misijonov vsako leto, iz druzih delov ,sveta .pa vsako drugo leto naznanjati vspeh svojega misijona.
V propagandi se jc pričelo zanj novo življenje.
 
Z večo scrčnostjo se je uril v mnogoterih znanostih, in hrepenenje po misijonu je raslo od dneva do dneva. Znamenite so tudi slovesnosti, ktere imajo v • propagandi rejenci, iz raznih dežel in narodov. Med drugim 'piše Knoblehcr, da jc na sv. treh Kraljev dan slavne svetnike počastil tudi v slovenskem, o priliti, ko jim je v cerkvi glasno čast donela, zdaj v, tem, zdaj v drugem jeziku.
 
14. dan sušca 1845 je pel novo mašo, v cerkvi očetov jezuitov. Mašnika sta ga posvetila kardinala Patrizi in 1+'ranzoni; pervi mu jr, podelil 2. sušca subdiakonat, 8. diakonat, drugi 9. s. presbitcrat.
 
S tem mu je potekel čas hrepenenja,. bil je pripravljen za ktero koli, da le daljno' deželo. Ali kakor 'je v Rimu imel o začetku težave, tako so niu bili tudi zdaj terdi boji na poti. Namenili so ga za misijon v Iindostan; že se jc odpravljal na pot in imel le rnalo dni do odhoda, kar mu nenadoma pove propaganda, da ga pošlje v Stokholm, ker katoliška srenja gori želi duhovna, ki zna francozki in nemški.
 
Težko popusti dolgoletno upanje, saj mu je bila edina vroča želja priti k nevercem; vendar se da, v nadi, da ga Bog drugam kliče. Ali tudi tako se ni izšlo. V kratkem mu spet odprejo pot na tri strani: v Avstralijo, v Hindostan in v Perzijo; todi namreč t`o se imele vstanoviti nove rnisijonišča. Učeno in navdušen za razširjanje sv. vere popisuje vse tri dežele. Odločijo ga Perziji. Rerž mu podi slavni kardinal Mezzofanti, njemu očetovsk prijtitel, perzijansko slovnico, in Knobleher se po navadi z neznansko pridnostjo jame učiti jezika, šeg in posebnosti onih krajev.
 
Pred odhodom je še obhajal misijonske vaje,
 
ktere je vodil o. Rilo. Bile so na apeninskih planinah. Tani se je zadnjikrat sošlo več .mladih misijo nanje-V, ki so se kmali potem razšli v razne dežele,
• tedaj so za slovo imeli primerno hostijo.
Daravno pa je bil mladi junak v mislih že ves perzijanski misijonar,ven dar so mu kmalu izpodbili
t tudi 'to veselje. V propagandi so .namreč med tem postavili stolico staroslovenskemu jeziku, ter jo hoteli Knoblcher ju izročiti, in mu ž njo vred dati čast na- mestnega vodnika v novem gcršlzo-rutenskem zavodu. Kdo ne vidi, kolika čast mlademu možu? Spredniki so poznali njegovo premetenost in verlost, čutil jc sain, in imenoval to „naj terjo poskušnjo." —
Zopet se nnt v sercu vname huda vojska, ni se mogel ločiti od goreče želje, in 'sklenil je gospode prositi, naj drugemu dajo častno mesto, njega pa naj pošljejo v rnisijonstvo. Vslišali so ga, pa.ne radi. Potem si je prostovoljno izbral misijon, imel bi bil
I iti v Agro, daljno azijansko deželo. Pa tudi to se
ni zgodilo, bil je za imenitniši posel namenjen:Sveti oče papež Gregor XVI. so malo dni pred
I
IIsmertjo, 3. rual. travna 1846, poterclili sklep ProPa- gandnega zbora, ktcri jc 26. grudna 1845 vstanovil velik apostoljsk vikarijat v srednji Afriki. Za misijon v tem vikarijatu so zic vodnika izvolili o. Rila, ter mu med drugimi pridružili tudi Knobleherja. Po smerti Gregorja XVI. so poterdili sedanji papež Pij IX., kar je bilo sklenjeno, in kmalo potem so se odpravili. misijonaiji na pot. Pred odhodom v Afriko pa so poslali mladega Knoblehcrja v jutrovo deželo, da se nekoliko vterdi za silno težavne kraje vročih . zemelj, da se pri Ju
troveih bolj izuri v arabskem jeziku, in se privadi njihovim šegam.
Ko je .pred še dosegel čast dohtarja sv. pisma, popusti Rim 2. mar. serpana 1846. O poslednjih dneh
Rimu in o slovesu od tam piše Knoblcher prav lepo, kakor so vsi njegovi spisi prav mični in izverstni. Poslušajmo nekoliko lastnih besed:
„Poslednje dni, — piše provikar — ktere sem še živel v R.irnu, obračal sem posebno za obiskovanje in slove od svetili krajev, ki so mi bili po. večletnem prebivanji v večnem mesta postali tako ljubi in dragi, da se nisem mogel od njih ločiti, da bi se mi ne bilo serce topilo. Saj so mi bili ti sveti kraji pribežališče
času terdc skušnje, v njih sem užival zveličanost
tihoti polni Najsvetejšega pričujočnosti, in ta mi je vedno z nova oživljala sklep, da se vsega posvetim razširjanju Njegove svete vere. Na grobu apostoljskih pervakov, kjer sem kot ubog romar _razodel svoje serce Gospodu, daroval sem večkrat večnemu Očetu smertno daritev Njegovega Sina, potem ko so mi bile spolnjene želje: Komaj bi lasi bilo treba opomniti, da pri teh in enacih prilikah nisem zabil preljube• mi domovine in vseh častitljivih dobrotnikov, po kterih rasi je Gospod mogočno roko podajal" —
„Slovesa od njegove. eminencijc, kardinala Mezzofanti ja,. ki je vedno po očetovsko zame skerbel, ne smem molče preiti. •Ljubeznjivi kardinal je prišel zadnji dan pred večerom v misijouijo, pred odhodom me blagoslovit. Kakor navadno se jc z mano pogovarjal v mnogih jezicih, in med drugim tudi obžaloval, da v prihodnje ne bo imel prilike slo v en s k i govoriti. Ves ginjen je rekel: ,,,,T i me zapustiš
185
moj sin! s kom bom sedaj kranjsko govoril? Na tem svetu vsaka reč le en čas terpi!" — Potem, ko je starček s prav prav pobožnim glasom hvalil pota previdnosti Božje, ki me je do zdaj po očetovo vodila, potem je vstal in me jc objel s ponižnostjo, . ki lasu je bila pred vsem lastna, in izrekel še te-le meni nepozabljive besede v nemškem jeziku: ,,,,Idi v miru, znoj sin! Gospod te spremljaj po vseh potih, imej ga vedno pred očmi. Poglej moje sive lasč in od starosti mi pripognjen život. Spomi
njaš se, da selo pred petimi leti, ko si prišel k meni,
bil veliko terdncji. Gospod me pokliče, ko tebe pošlje daljnim narodom oznanovat sveto njegovo ime. Ga-upaj vedno vanj, in spomni se včasi besed, ktere sela ti dostikrat prijazno govoril. Moli zame, dokler se zopet ne vidiva." — —
Po večerji tistega dne se je poslovil s svojimi
• 120 brati v propagandi, ter objel misijonskega prednika o. Rila, ki je potem prišel ponj v sveto deželo. Ob enajstih sta odrinila z g. Vinkom. Po sta se ravno peljala rasemo velikanske cerkve sv. Petra, izgubi voznik bič, tedaj mora obstati. Ta minutica je Knobleheljas prav prišla, da se je . še enkrat ozerl na slavno svetišče, in o tem piše tako-le:. •
„Mogočno, tiho je stalo (poslopje) v sredi noči s svojo krasno krono, ponosno kuplo proti ozvezdanemu obnebju moleče. Iz tamnega stebrovja nam -je lesketala slaba pičica. Molče in ravno je z visocega ostrešja na nas gledala cela versta postavljenih kipov. 'Zdelo se mi je, kakor da bi bila množica občudovavcev, . prišlih iz davnih vekov, ki so zavzeti obstali pri pogledu galilejskega ribča, in da še zdaj
186
molče tam stoje, zamahnjeni v premišljevanje nerazumljivih sklepov Božjih. V tej uri sem še enkrat poprosil apostoljskega pervaka, naj moli zame pred Božjim• sedežem, in me zycstega ohrani poklicu." —
Ko se je v jasni noči peljal po morji, vidil je platnen švigati iz Vezuva. Tudi ta prikazen mu je močno povzdigala serce, in hvalil je Gospoda, da je toliko lepote zasejal po naravi. Na tej vožnji se je en dan mudil na Meliti, potem s francozkirn parnikom odrinil v Aleksandrijo. Med potjo se je pogovarjal s popotniki razne vere, in neko angleško gospodično rešil ostudnih misli, ktere so jo navdajale pred zastran katoličanov. Dal ji je bukve, da se je naučila Cešenomarijo, v Aleksandriji, pa je izročil prednici usmiljenih sester.,
Pri pogledu novega tlela svetni so mladega misijonarja plašile misli zastran podnebja, zemlje, ljudi in zverin, pa kntalo ga je vpokojila misel na sveto previdnost.
Iz Aleksandrije tedaj je naj pred šel v Sirijo.- Ostal je 8 tttescov na Libanu pri Maronitih v gazirskem vstavo. Radoval se je v prijazni 'Samoti, veselili so ga prijetni kraji, dopali mu ljudje, ki se še niso dali Turkom zapeljati, in le težko se je ločil v Gazira od učencev, ki so ga scrčno spoštovali. Z Libana je šel v Palestino obiskat svetih krajev, kjer je živel naš Gospod in Zveličar. Vidil je Jeruzalem, Betlehem, reko Jordan, mertvo molje i. dr., ter našel tam obilno tolažbe in serčnosti za težavni poklic.
Še le spomladi- 1847 so se zbrali od raznih strani pervi misijonaaji v Aleksandriji; bili so: Rilo, Knobleher, Casolani, Pedemonte (nekdaj Napoleonov častnik) in Vinko. Bilo pa je za daljše popotvanje
187
toliko opraviti, da so Aleksandrijo popustili še te 24. tnal. serpana, Kairo pa, kjer so se potlej (nudili, v začetku kimovca. V Aleksandriji se jeKnobleher so- znanji z avstrijanskim poslancem pl. Lavrinom, in z učenim D' Arnaudotn, kteri mu je marsikaj pravil o prebivavcih znotranje Afrike.
Previdno so v Rimu ravnali, da misijonarjem niso veleli, kje se imajo vseliti, ampak da so jim prepustili, naj pregledajo zemljo in si kakor morejo vberL stališča. Pomniti pa je, da jc potovanje v znotranje kraje silno težavno; to se je pokazalo že pervikrat. Vožnja po Nilu ima posebne sitnosti zavoljo znanih slapov, čez ktere se le z •neizrečenim trudom pretezajo ladije, skoraj vselej in povsod morajo brodarjem pomagati Zamorci. Ravno tako nerodna je hoja po puščavi, po kteri se mora hoditi. Tudi: podnebje z vročino vred jc berž pokazalo, kako bo delalo z misijonarji, ker vodnik Rilo je na poti dobil grižo, da se ni več ozdravil, in bolehalo je še več druzih.
11. dan svečana 1848 so dospeli v Harttun, mesto ob Nilu, kjer se stekate Bela in Višnjeva reka. Pred so bili-namenjeni iti na ravnost v notranje kraje -k neverccm, ali tu so se morali premisliti. Na dolgem potu so se jim zmanjšali pomočki, davila jih je bolezen in pri Rilu ni bilo upati zdravja. Vstavili so se tedaj v Hartumu, poglavitnem mestu v Sudanu. Zdelo se jim je pripravno tudi zato, ker se tam stičejo naj važniše ceste iz notranjih zemelj, in ker je naj daljniše mesto v zvezi z Evropo. Turek, kteremu so nekdaj katoliški duhovni življenje oteli v boji na Libanu, sprejel je iz hvaležnosti misijonarje pod srkho. Vendar' pa so bili v silni zadregi in komaj
pričeli misijon. Ker je o. Rilo ležal na smertni postelji, izročil je Knoblehcrju višo duhovsko oblast, in ga lcmalo tudi rimska propaganda izvolila za včlicega namestnika ali gcneralvikar ja. Tako tedaj so poznali verlost mladega moža, da se niso bali naložiti mu težkega bremena.
Pred svojo smertjo je kupil Rilo v Hartumu vert misijonu. V tem vertu je začel Knobleher zidati hišo in kapelico. Slavni jezuit Rilo tedaj, po rodu Poljak, in Knobleher sta vstanovila misijon v srednji Afriki. —
17. rožnika si je sveta previdnost izbrala pervi dar človekoljubega početja, umeri je Rilo v naj boljših letih. Knobleher ni bil v majhni tiski; denarjev je zmanjkovalo, vendar jc moral svoje ljudi, dasitltdi jih je bilo Tnalo, z vsa.lcdanjim kruhom oskerbovati. Pisal je sicer v Evropo, ali todi je razsajala huda vojska, zato ni bilo zdatne pomoči. V. Hartumu je nekaj hudobnih Evropccv Haled-paša tako naščevalo zoper misijon, da ga je hotel zatreti. Toda v neskončnemraitpanji v Božjo previdnost je vikar vse srečno premagal, i kar je žugalo s pogubo.
Bila. pa sta takrat samo dva misijonarja v Hartumu, Knobleher in Pedemonte.. Casolani .se jc bil vernil v Evropo, ž njim tudi Vinko, da bi ozdravel in dobil potrebne pomoči. Delalo se jc tedaj samo v Hartumu, še tu v velikih stiskah. Vendar so po verhu dozidali kapelico do binkošti in v misijonsko hišo sprejeli nekaj zamorskih otrok, da so se podučevali v kerščanskih resnicah. O vseh svetih jim je včliki vikar podelil zakrament sv. kcrsta. Ko je Knobleher pred ta dan že pozno zvečer šel v spav
nico gledat, ali že spijo, našel jih je klečeče brezi
spanja. Ko jih popraša, kaj delajo, odgovore: „Mo
limo k Materi -Božji, naj bi prosila za nas, da doži
vimo juteršnjega dneva, ki nas ima •pokristjaniti." —
Tblik vspch pri katoliških pervencill v srednji . Afriki je dajal serčnost Gospodovim delavcem. 1848.
1. je bilo res hudo; ker ni bilo pomoči iz Evrope, še hujše je bilo 1849. Pa ko je stiska prikipcla do vedla, pride pomoč iz bele Ljubljane. , Slovenci so že takrat vredno podpirali mlado drevesce, ki ga je zasadil njihov rojak, in temu 'blagemu početju so zvesti ostali do današnjega dneva.
Med • teni jc prišel Vinko v Hartum nazaj, do- bivši le malo podpore zavoljo vojske na Laškem. Težko ga je pričakoval Knobleher, potem pa je berž, dasi je imel malo denarjev in sodelavcev, odrinil dalje proti jugu po Beli reki (Baker el Abiad). Komaj je dobil ladijo za vožnjo, moral jo je najeti, pa le nerad je privolil poglavar llaled paša. 10. listopada 1849 . odrinejo Knobleher, Vinko in Pedemonte s turškimi kupčevavei, ki so šli kupovat slonovih zob. Knobleher je z najeto ladijo šel še dalje, kakor kupčevavci, in prišel do gore Logvek, 4° 9' sev. šir., do tj e p r e d njim ni prišel nobenEvropec. Jaclralisomemo raznih zamorskih narodov, vidili Šiluke, Nučr je, Kike, Heliabce, Borce, Čirce,- Barce i. dr.") Le-ti Zamorci
živ(: prosto, imate lastne poglavarje, ki dosti po člo
veško vladajo. Černo ljudstvo obdeluje polje, redi
živino, lovi ribe in hodi tudi na lov. Med imenova
"`) ObAirnige popisano je to zanimivo potovanje v knjižici: „Potovanja po Beli reki.1° Po izvirnem rokopisu Kuobleherjevent Spisal dr. Klun.
nimi narodi so misijonarji zasledili pri Bardi' posebne dušne zmožnosti in veliko razumnost, kar se tiče umetnosti. Sploh se je pokazalo, da so divjaci prosti natorni, otroci, kterih ni kazila spačena omika. Povsod so razodevali veliko zaupanje do belih mož, nekteri poglavarji so jim ponujali svoje kraljestva, da 'bi le hoteli pri njih ostati. Barski poglavar Nigila se je jako radoval, slišavši, da se imajo misijonarji v deželi vseliti. Apostoljski možje so res imeli namen, da se ustanove pri neverskili Zamorcih.. Ali izvodili so, da jim ne bo nasprotovala le huda vročina, in nezdravo podnebje, ampak tudi hudobija človeška. Turci so pri Zamorcih v slabem slovesu, ker ravnajo ,ž njuni kakor z Llvr110, ter jih love„in prodajajo v sužnost. Vendar je bilo hipcem lahko černo ljudstvo postrašiti. Lagali so, da jim bojo beli možje otroke pojedali, dež odganjali in sploh le škodo sejali v deželo.
V tacih okolnostih se tedaj misijonarji takrat še niso mogli dalje na jugu vseliti. Ogledali pa so znotranje kraje, nekoliko spoznali ljudstva in njih lastnosti, in nata.nčluše izvedili, kaj vse jim bo zopervalo pri težavnem poslu. Viclili so polje, na ktcro imajo sejati; vse je neznanska celina, širjava pa mnogo veča kakor vsa Evropa. Knobleher je spoznal, da mora imeti nekaj lastnih ladij, da ne bi vsaj sproti nagajali turški kupci; prcvidil je tudi, da se mora mohamedanska oblast omejiti. Ker je bilo za velikansko delo v veliki obilnosti treba podpore, napotil se je v Evropo. Mesca suhca so prišli misijonski ogledovavci v ftartum nazaj, Knobleher je izročil misijon-išče Bogu in tovaršcin, ter jadral po Nilu in Srednjem moi ji v domovino.
Ne le Slovenija je z veliko navdušenostjo sprejela slavnega sina, ampak vsa Avstrija, še več, vsa 'katoliška Evropa. Apostoljski provikar ,je z mirno pa resno besedo razlagal rojakom preva.žno početje, ter vnel in navdušil vernikovi serca. Kako bi pa tudi ne, saj ,je veljalo luč sv. vere prižgati nesrečnim Kalnovim otrokom, ter jih rešiti iz strašnih' verig .kervave sužnosti, ki je naj veča sramota človeštvu.
Da je Knobleher o tej priliki zopet vidil svoj "rojstni kraj, starše in brate, česar ni mislil o pervem slovesu, to je gotovo. Zbrala se ,je obilna množica Ljudi v romarski cerkvi na Stopnem v škocijanski fari, ker se je zvedilo po bližnjih krajih, da gori pride domač rojak, slavni a.frikanski misijonar. Provikar je obhajal gori slovesno mašo, in .tudi govoril o veliki dobroti, da je na, Slovenskem obilno duhovnov, ter omenil, kako nesrečni so zapuščeni Zamorci.
Jako veseli so bili. vsi njegovi prijatli, in znanci zopet nul v roke segaje. Bela Ljubljana je radostna sprejela nekdanjega učenca in marsikaj zanimivega izvedila od njega.
Iz te trobe, ko je bil Knobleher v Ljubljani, naj se zapiše ta-le resnična čertica, ki kaže, kako je bil bistrega pogleda in blagega serca.
Neki prijatel je pripeljal velicega vikarja v prijazno mu hišo, vede, da bo s tem razveselil svoje znance. Le-ti so ravno uveli veselico in bili zbrani krog mize. Knobleher obstoji pri vratih, ali ko ga zagledajo, janrejo ga. pozdravljati in k sebi vabiti. Posebno se je veselil priprost starček, in Knobleheiju klical: ,,Rojak! kako ,je?" — Zraven starčka pa je sedela njegova hči, in kadar je zaklical „rojak," bac
 
192
nila ga je skrivaje, češ, očka, tako ne smete, saj slišite, da slavnemu možu vsi vele: gospod general- vikar. — Kmalo potem pride omenjena hči v sente• nišče, ker noter je bival Knobleher, in hodili so gledat njega in raznih reči, kterih jc prinesel iz Afrike. Vikar resno pogleda dekleta, potem odpre knjigo in prinese podobico z napisom: „Spoštuj starše!" —
O tein času je izročil ljubljanskemu muzeju mnogo. reči, ki so važne zato, ker kažejo zamorske opravila v raznih zadevah in pričajo o njihovih šegah. Pridal je tudi precej clenarstva in tičev. Že smo namreč slišali, da je bil jako učen in bistroumen mož, tedaj tudi v znanstvenih zadevah hvalnega pomena, in po pravici piše dr. Klun po njegovi smerti, da ni samo misijon dobil hudega udarca, ampak da je tudi veda zgubila umnega in gorečega pospeševavca.
Pri vsem -tem pa ima Knobleher kot misijonar naj večo slavo, in le misijonski poklic ga je bil prignal v domovino. Njegova pričujočnost je pa tudi imela velik vspeh, da toliko ne bi bil opravil po pismih. S teta, da je gorko na serca govoril vernim rojakom, ni dobil samo obilno denarne pomoči in druzih potrebnih reči, ampak dogotovil je še več. Svitli cesar je vzel misijon v svoje varstvo, poslal v Harttun poročnika in tako od turške strani dobil misijonarjem • pravice, kakoršne imajo v druzih deželah. Dalje je Knobleher takrat osnoval Mar i j n o družbo, da bi tako za vse čase zavaroval svoje velikodušno početje z trebeškim in zemeljskim blagom! Znano je tudi, da se je na njegov poziv kmalo oglasilo več• misijonarjev, navdušenih za razširjanje kerščanske omike.
193
Samo po sebi jc jasno, da je apostoljski provikar zavoljo tolikanj važnih osnov moral priti na Dunaj. Od taro se je ventil v Rim, in 10. vel. ser- palm govoril s svetim očetom Pijem IX.. Ko je Knobleher pravil, koliko gorečnost jc našel pri svojih rojacih, ko je našteval velikodušne dari, ktere je nabral od cesarskega dvora pri vseh stanovih do naj nižje kmečke koče: prescrčno se je radovala nj. svetost, ker rešil se je blagi začetek, in novi upi so zasvetili zastran misijona, o kterem se jc celo v Rimu že mislilo in skoraj sklenilo, da mora pothiniti. Ako je bil tedaj Knobleher s perva le s.ovstanovitelj afrikanskega misijona, reči se mora, da ga je zdaj z nova oživil, ker kdo v6, ali bi se bil vzderžal, ako ne bi bil on toliko opravil z versko navdušenostjo in nevstrašeno serčnostjo.
Iz • Rima je šel še enkrat v Terst po nove sodelavce, ktere je bil v domovji obudil za imenitni posel. Izročili so se mu tu kranjski duhovni: Milharčič, Dovjak in Kocijančič. Vzemši sabo za misijon nabrane reči so se peljali v Aleksandrijo in v tein mestu so 8. grudna obhajali obletnico ZVTarijne družbe v cerkvi sv. Katarine. Nekaj dni pozneje sta bila šla za njimi Lavantinca Trabant in Mozgan.
12. kimovca 1851 so popustili • Aleksandrijo in odrinili v Kairo. Tukaj je Knobleher misijonu oskerbel lastno ladijo. Poveljnik nilske luke v Kairi UM je prodal novo železno ladijo, ki je bila poznej neprecenljive koristi misijonarjem z druzimi vred, ki so si jih še omislili. Dobila je ta ladija pomenljivo ime „Stclla blatutina": „Zgodnja Danica". Provikar jo je blagoslovil 15. listopada; pri mični
13
 
slovesnosti je bilo mnogo ljudstva ob Nilu pred mestom. Na ladiji je bila narejena kapelica z oltarjem Ma rij e Device, da so misij onaa ji v njej maševali o potovanji.
18. listopada ob 5. popoldne so odrinili izpred Kaire, prepevaje pesem: „zdrava morska zvezda!" Imeli so sabo tudi fisharroroniko, -in Zamorci so povsod ob reki prihajali gledat novega čudeža. Jak() ,jim je dopadala Marijna podoba, godba in sploh vsa ladija. Vozili pa so se le en čas skupaj. Korosko je kraj, kjer se začenja hoja po puščavi, in tam so se potniki razdelili. Knobleher z nekterimi je šel po bližji poti skozi puščavo v Ilartcun, in dospel tje 27. grudna tistega leta. „Zgodnjo Danico" pa je vodil Kocijančič z nekoliko družbo, .in prijadral ž njo v Hartum 29. sušca 1852. Koliko težav ima bovli si hoja po puščavi, bovli si vožnja po Nilu, to ve le kdor je sam sedel na velblodih (kamelah); in kdor se je boril z valovjem prek nevarnih slapov. Neizmerno to terpljenje so skušali vsi misijonarji, Bog pa jih je srečno vodil, da jih ni pesek zasul v pusčavi, kjer je mnogo potnikov zasutih, in cla jih ni požerl Nil, ki je potopil že dokaj brodarjev. Po teh telF nevarnih potih pa je naj več potoval Knobleher, kakor bomo vidili, in čudo je res, da je pri tolicih težavah zmagovit ostal tako dolgo.
Potem, ko je marsikaj vredil v IIarturnu, šel je apostoljski provikar 29. listopada po Beli reki proti jugu. Kocijančič in Milharčič sta ostala v Harttunu, Trabant, Dovjak, Mozgan in Vinko pa so šli s provikarjem. Bil je k Borcem namenjen, od kterih si je obetal naj več sadu, vidivši jih o pervem potovanji. 3. proscnca 1853 ga je prinesla k njim „zgodnja Ranica." Na poti ga je bila merzlica tako hudo pri
jela,' da so ga morali s svetimi zakramenti previditi. Bolehala sta tudi Trabant in Dovjak; okrevali pa so vsi, in Knobleher je beri jel delati- pri Borcih. Prišla je bila ladija do mesta, ki se mu pravi Ulibari. naravno še bolehen, jezdi provikar z Vinkom dalje proti jugu v Gondokoro.. Poznal je namreč Vinko te kraje, ker je bil tam med časom, ko je Knobleher hodil po Evropi. Prebivavei so zvedili že pred, da pride
Abuna Soliman, in bili neizrečeno veseli. Poglavar
Nigila je prišel deleč nasproti, in provikarju v roko segel kot staremu znancu. Zbralo se je še veliko zamorskih poglavarjev, vsi so terdili, da nič več ne verjemcS hudobnim Torkom, in prosili so misijonarje naj pri njih ostanejo, da jih bojo radi poslušali. Knobleher je tedaj poiskal pripravnega mesta za misijoniščc. 20. dan proscnca je bil za kupčijo odločen. 'Zbralo se je kakih 12 poglavarjev in obilno ljudstva. Poglavarji so ponavljali prošnjo, da bi misijonarji ostali v deželi; obetali so pokorščino. Knobleher pa je njun povedal, kako se imajo obnašati, da jim bojo novi može v korist. Potem se je prebral in podpisal
• kupni list, zložen v barskem jeziku. Resno so prije
mali poglavarji za pero poclkriževajc se, lastnik pa je dobil polno bučo steklenih drobnarij za prodano zemljo! — Vediti je namreč, da priprostim Zamorcem so steklene (glaževnate) drobnarije naj dražje reči, ž njimi kupujejo misijonarji od divjakov vsega in nimajo zanje boljšega darila.
Potem se je začelo zidati na kupljenem zemljišči. Tako je Knobleher vstanovil drugo misijonišče
ü srednji Afriki, reklo se mu je „p r i Materi Božji,
ü G o n cl o k o r i." Kakor je bila Borcem kupčija z ts*
 
misijonarji imenitna, ravno tako slovesen in misijonarjevi vesel dan je bil, ko je provikar 28. sušca blagoslovil vogeljni kamen za novo kapelo.
.Imel jc pa. med tem šc sitnost z Zamorci. Ne= tega dne je nadinj prigermel cel trop s sulicami v rokah, in prejšnji lastnik je po vsej sili hotel zemljo imeti nazaj. Toda z resno besedo jih je zavernil Knoblcher in to je pomagalo. Apostoljski provikar se je znal vesti tako, da se mu je vklanjal paša, poglavar in prostak. Ni se bal orožja; dosti je bilo, da je Zamorca resno pogledal, in mu požugal. Tako je z besedo zmagoval tudi jezne, oborožene kerdela.. Kuje se je časi godilo njegovim tovaršem, morali so siroveže strašiti s silnim imenom,c,Abuna Solinian"-in mnogokrat jc pomagalo.
V sredi malega travna 1853 je Knoblcher na „zgodnji Danici" odrinil iz Gondokore, pustivši tam tovarše z besedami: ,,Malo časa in zopet sne hote viclili." — Misijonarji z Zamorci so ga. spremili na ladij. in ga žalostni izpred oči izgubili. Koderkoli je jadral, prihajali so Zaiuorci, in vsaki poglavar ob Nilu mu jc kaj podaril. Divjad so sc namreč kntali prepričali, da so misijonarji drugačni možje, kakor Turci. 11Ioh<necianskitn kupcem pa so bili beli možje tern v peti in nagajali so, . kolikor sc je dalo.
24 dni potem, ko je odrinil iz Gondokore, bil je Knobleher v II<tirtumu. Koralo za tem se je odpeljal v Aleksandrijo po nove misijonarje, ki so prišli iz Evrope. Spremljal ga je mlad Zamorec DlogdL po imena, po rodu Borec.. Berski rod je barskemu sosed. Provikar je mladega Zamorca vzel sabo, da bi potem pravil svojim rojakom, kaj se vse vidi po svetu, in da
bi temu pristavljal, da hočejo misijonarji pomagati Zamorcem k ~celimbogastvu, ako jih bojo poslu- šali, $es se je Dloga silno čudil gledaje velikanske snesta po Egiptu, hiše, kakoršnih ni nikdar vidil, morje, barke itd.; žaloval je namreč, da ni vseh Zamorcev ž njim, da. bi gledali čudeže.
29. grudna 1853 je bil Knoblcher že spet v ga.rtumu z novinci misijonarji; med njimi je bil g. Lap iz Kranjskega in več Tirolcev; g. Jeran se je bil mogel zavolj bolezni iz Asvana nazaj verniti. Čakala pa jih je tu ra1ostna novica: mertva sta bila lIilharčič in Kocijančič. Ko jo „zgodnja Danica" prišla, so jokali učenci, ker so bili zapuščeni. Provikar jilt je potolažil in jim dal novih duhovnov.
V nekoliko dneh je Knobleler vredil potrebne opravke v IIartumu, in 16. svečana 1854 zopet odrinil po Beli 'reki proti Gondokori. Tudi na tem potu ga je tlačila bolehnost, vendar mu je kmalo odleglo. Srečala sta ga Mozgan in Trabant, grede proti severju, da bi si zrak spremenila; povedala sta pa. tudi ža lostno novico, da je vGondokori umerl Dovjak. Tudi Trabant je bil jako slab, in Gospod ga je med potjo poklical v boljše življenje. Njegovo truplo počiva med dvema drevesoma blizo Nila.
1. mal. travna je dospel Knobleher v Gondokoro, in z velicim veseljem so ga I3arci sprejeli.
V Gondokori je imel provikar zopet veliko oskerbeti; zidali so hišic in kapelo, tildi je imel misijon že nekaj učencev, kterc je bilo treba. učiti. Veliko ottdk je tudi od doma prihajalo, moral je pa vse misijon prerediti, ker so le spali doma. Donni grede so zvečer proti hribu Belenijanu prepevali: Laudate
 
dominum (hvalite Gospoda). Večkratni boji med Zamorci in kupci dajali so misijonarjem dokaj opravila. Jemali so namreč ranjence v svojo hišo in jih gojili. Jasno je, da tako delo kcrščanskc ljubezni jim je dobivalo čast in veljavnost pri Zamorcih. Tudi zamorske matere niso mogle prehvaliti, ker so misijonarji tako lepo odrejali otroke.
Tudi o tej prilici je hodilo v Gondokoro mnogo poglavarjev vabit Knobleherja, da bi prišel tudi k njim v deželo. Prinašali so mu raznih daril, in se ve, da tudi od njega dobivali steklenine.
Ko je bilo tako marsikaj dogotovljeno, izroči provikar Gondokoro g. Kohlu, Avstrijanu, in odrine proti jugu, kjer je• že enkrat bil. Nit vnebohodov dan popoldne je šel proti Tokimamu. Z nekim poglavarjem je splezal na visoko goro in risal lepo okolico. Ravno je goro zmajal potres, ko sta bila na njej. Zamorci tistega kraja so mu podelili debelega vola..
1. dan rožnika se je vernil v Gondokoro. Nova žalost ga je tu čakala, Kohl je bil zbolel, in karalo po njegovem prihodu. umeri. Tedaj je provikar savn ostal v Gondokori. Trudil se' jc kolikor je mogel s podučevanjem, da je nekaj otrok kerstil pred odhodom.
Zarad važnih opravkov je moral misijonišče samo pustiti: Jokaje so ga novokeršenei spremili na „zgodnjo Danico." V veliki skerbi se jc poslovil od njih 14. rožnika 1854.
1. dan mal: serp. je bil že v Hartuma, na potu oglcdavši tretje misijonišče v srednji Afriki, namreč Sveti Križ; vstanovil ga je s provikarjevim dovoljenjem g. Mozgan iz lavant. škofije, in sicer pri Kikih, močvirnatem, vendar ne preveč nezdravem kraji. Ime
noval jemisijonišče po svetinici sv. križa, ktero je pred odhodom dobil od svojega, vladika. Slomšeka.
Na tretjem potovanji iz Hartuma v Gondokoro je Knoblcher na „zgodnji Danici" imel obešene nove zvonove. Poslani so bili misijonu iz Ljubljane, po dobroti misijonskih prijatlov. Povsod ob Nilovih bregovih • so jih zavzeti poslušali Zamorci; v Gondokori pa. so obudili tem veče veselje, ker so tam imeli ostati.
Truda polno potovanje od Hartuma v Gondokoro in nazaj sije naložil Knobleher še nekterikrat potem, in se kolikor toliko mudil na vsakem misijonišči, vredovaje važne misijonske zadeve. Pri vsem tem jc mnogo imel tcrpeti na duhu in na telesu. Kamor je prišel, čakale so ga večidel le žalostne dogodbe. Tu so pomerli duhovni- tovarši, tatu . so Zamorci včinili kako nerednost, in drugod so zanjke nastavljali besni Arabci.
21. kimovca 1857 je provikar zadnjič prišel iz južnih dežel do Hartuma. Bil je bolehen, imel pa veliko važnih reči osnovati, zato je sklenil zopet potovati v Evropo. Na poti proti Aleksandriji se mu jc množila bolezen. Dospcvši v Kairo se skoraj ni smel ganiti iz izbe. Še huje mu je prihajalo v Aleksandriji. Ni mu kazalo. .čakati barke, da bi se peljal na ravnost v Civitaveohio, kakor je želel; odpeljal se je, ker je bilo ravno priročno, v Neapel.
Tje je prijadral sredi prosenca 1858, že močno betežen. Dr. Zimmermann ga je zdravil v neki go- stivnici. Poleg druge bolezni je tudi hudo kašljal.
Kmalo so zveclili za slavnega aposteljna visoki duhovski in deželski gospodje, ter mu primerno sta- novanjc in hvalno postrežbo sprosili v samostanu bfisih
Avguštincev. Duhovski bratje v samostanu so si prizadevali, kolikor se je le dalo, da bi mu zlajšali težavni stan. IIoclili so k njemu naj slavniši zdravniki, ali vse ni nič pomagalo, moral je leči na smertno posteljo.
Daaavno pa mu je moč pešala od dneva do dneva, in so zdravniki vedili, da ni deleč zadnja ura; vendar se je v duhu vedno pečal z misijonom. Premišljeval je, kako bi ga vterdil in pospešil za prihodnje čase. Bil je že ves v Rimu, da bi se o tem pomenil s propagando; dal si je celo napraviti nove obleke in skoraj z nevoljo je pričakoval zdravja.. Tudi je hotel v bolezni stanovanje spremeniti, resno pa so se temu vstavljali zdravniki. Vse to, se vč, da jc naznanjalo smert, ki se je vedno bolj bližala, in taka nesterpnost v zadnjih trenutkih se ne more pripisovati značaju in volji slavnega moža; saj imamo ravno iz teh ur pomenljivih čertic, ki ga kažejo v pravi bliščobi.
O času njegove bolezni je nastopilo sveto leto, in želel je vdeležiti se svetih odpustkov. Prosil je tedaj svojega spovednika, o. Ludevika, da je ž njim 10 dni obhajal duhovne vaje. To ga je mirilo. Govoril je s spovednikom le o Božjih rečeh, in kolikorkrat se je izpovedal, vselej je roko poljubil svojemu vodniku. Po vsaki izpovedi je prejel sv. Obhajilo in večkrat toževal, da zavoljo bolezni ne more sv. maše brati. Opravljal' je tudi duhovne ure (oflicium), da- ravno ga je težko stalo zarod silnega kašlja.
Zadnjo noč svojega življenja je, dcrže sveto razpetje v roki, Bogu življenje daroval za svoje grehe; ako bi ga pa Vsemogočni podaljšal, tako je pristavil, da bi ga popolnoma daroval spreobračanju ubozih Zamorcev. Govoril je to tako serčno in gorko, da so vsem pričujočim solze igrale v očeh.
Ko je bil malo ur pred slnertjo sam v izbi, iz- lezel je iz postlje, da bi po izgledu nekterih svetnikov na golih tleh pričakoval ločenja. Ta ropot pa je privabil strežaje, ki so ga pregovorili,. da se je zopet spravil v posteljo in se vdal Božji volji. lIalo pred smertjo je poklical samostanskega prednika, in ga v velicem terpljenji poprosil, da mu je prižgal svečo, ki jo je imel v popotni culji. Sam pa jc prijel križ, in djal pričujočim, da rad daruje Bogu življenje, ki bi ga bil, ako bi mu bilo ohranjeno, do smerti daroval misijonu. Mnogokrat je poljubil sveti križ, preserčno molil, in prosil -tudi pričujoče, naj molijo ž njim. Spovedniku pa je naročil, naj pove svojim bratom, da je grešnik, poln napuha in nečimurnosti, - in da ga je to velikrat priganjalo k delom.
O poldne 13. mal. travna 1858 je izdihnil apostoljski provikar junaško dušo. Z višini dovoljenjem so ga Avguštinci v mašnikovi obleki postavili na oder v svoji cerkvi, obhajali zanj slovesno medvoško mašo in 14. mal. travna zvečer položili v roko imenovanega svetišča. —
Tako tedaj smo po urnem tiru slavnega rojaka spremili od zibeli do groba. lInogo. njegovih tovaršev iz raznih strani je v celo kratkem času smert pokosila na zemlji svetega jim bojišča. Ob nilskem bregovji trudni počivajo tudi slovenski misijonarji: Dovjak, Milharčič, Kocijančič in Lap iz kranjske, Trabant iz štajarske, in Mozgan iz koroške dežele.*)
`Y) Rojeni so bili: Mart. Dovjak 30. pros. 1821 v Šentjerneji,
Matevž Milharčič v Slavini 20. kini. 1812, Janez Ii;ocijančič,
3. vel. tr. 1826 v Mošnjah, in Jožef Lap 4. sušca 1819 v
Preddvoru, Oton Trabant, rojen 12. mal. serp. 1816 v Pi
202
Knoblehe ja pa tam ni dohitela, ali tudi mu ni bilo dano priti v zavetje predrage mu domovine. Na ob- morji starodavne Sibile čaka zmagovitega vstajenja, ker se še ni spolnila želja mnogim prijatlom, da bi ga imeli v zemlji domači. Umeri je v naj lepši dobi možice terdnosti, star še le 38 let. Bil je v vsakem ozira izversten mož, sloveč misijonar, in čudo res ni, da je žalostna, še ne pričakovana novica njegove smerti globoko serca ranila vsemu katoliškemu svetu, in da jc marsikdo v skcrbi poprašal: Kaj bo sedaj z misijonom? — Res bila jc zguba prebritka; ali Bog je trudnega delavca poklical k zasluženemu plačilu, in spolniti so se imele ranjcega provikarja, pomenljive besede, kterc je rad izgovarjal: 9;G o sp od nas ne potrebuj c, On lahko sam vse stori." —
Blagi apostoljski provikar se je sicer samo deset let trudil v misijonu; ako pa prav prevdarimo kratko to dobo, vidimo, da je delal neizmerno veliko. Res je, da slavospev ne more peti, kako si je pridobil mogočnih kraljestev; on ni ne zidal ne podiral slovečih mest, ni zmagovito pokončaval sovražnih kerdel, in ni si nabiral krasnih časnih zakladov. Res je tudi,
• da zvttnanjost njegovega početja nitna tolicegavspeha, kakor ga v6 zgodovina o raznih misijonarjih. V znotranji Afriki še nikakor ni katoliških rajev, kakoršne so Jezuitje stvarjali v južno-amerikanskih deželah. Z vsem truda polnim prizadevanjem se je komaj posta-
šecah, Jernej Dtozgan, rojen 19. vel. serp. 1823 v Kaplji. — Razim imenovanih kranjskih misijonarjev naj tudi omenimo duhovna, g. L. Jerana, ki se je bil vnet in z resno voljo dvakrat napotil proti vročim deželam, Božja previdnost pa ga je odvernila v prid Slovencem in vendar tudi v korist Zamorcem. — Pis. — — (Uticam! L. J.)
203
vilo nekaj misijonišč, in kerstilo nekoliko otr6k, pri odrašenih Zamorcih pa se do zdaj skoraj ni nič moglo doseči. Ali neskončno težavne okolnosti, ktere so brez izgleda, clajajo Knobleheljevemu delovanju ne-
•izmerno velikošt in veljavo. S svitlim mečem nebeške blagovesti je šel bojevat terde, silno terde boje, ne -le zoper naj hujše moči v naravi, marveč tudi zoper grozno peklensko moč, ktera tužni Kamov rod tlači ;nad st6 in sto let z naj hujšo nesrečo. Junaško se je obnašal sam, ter z redko hrabrostjo in navdušeno krepostjo vnel ves katoliški svet po Evropi, da mu je pomagal zatirati žalostni in strupeni sad peklenskega zmaja, in ga podpiral pri setvi blagovitcga semena keršanske omike. Z združeno močjo je s časom hotel zaceliti kervave žulje strašnih verig, v ktere nečloveško robstvo vklepa nesrečne Zamorce. Toda velikanskemu poslopju nebeškega rošenja je postavil še le vogeljni kamen, in sicer na silno vclicem prostoru. Preštevilil je sam, da njegovemu misijonu je bilo izročenih okoli 90 milijonov ljudi, ki prebivajo na kakih 300.000  milja) Imel je še velike osnove, ali zveršiti jih mu ni bilo dano. Dasiravno pa je prezgodaj zginil ncvtrudni boritelj iz mračnih nižav, vendar njegovo tolikanj blago delo bo živelo na veke. Veličastnemu njegovemu duhu, ki je vzplaval v večno jasne višine, veljajo besede : „Ono — ono živ l j cnje je tvoje, ktero bo cvetelo v spominu vseh stoletij, ki ga• bo zanamstvo gojilo, ki ga bo zmirom varovala sama vckovitost."
h) Primeri kratki, pa koreniti spis; „Geografische notizen ans dem apost. vikariate in Central-Afrika." 11. programtu dcs gymnasituns zu Išriaen. Dr. Mitterrutzuer.
204
— Da! hvaležno mu bode rojstno cesarstvo, ker mu ' je čast in veljavnost pridobil v daljnih deželah vročega solnčnega pasa; Slovenija, ki se ponosna ozira na slavne apostoljske sinove v arnerikanskilr deržavah, bode slavila krasni cvet domačega verta, ki je naj blažje dišave razširjal na jugu in tako čast delal mirnemu zavetju, kjer ga je obsijala luč belega dneva; kadar pa pride čas, da večna Milost pošlje mileje zvezde sedaj tužnim in nesrečnim čemim rodovom: takrat bojo osrečeni Kamovi otroci serčno radostni obhajali blaženi spomin A b u n a S o l i m a n a, ker ž njim jim je napočil jasni zor ljubeznjivega keršanskega• jutra!
Sad Knobleherjeve delavnosti toraj na veke ostane nesmertcn. Vse človeško početje zgine v časovelrrtiru; da se ohrani tudi vse dobe minljivega sukanja, — nazadnje mu vendar odklenka k razpadu. Le kar je doveršenega v svitlih žarkih večnega Sobica, stalo bode na veke vseh vekov. Zato kolikor veče, toliko lepše in jasniše se bo svetilo djanje slavnega apostoljskega provikarja, ncumerlega slovenskega rojaka, dr. Ignacija Knoblcherja, ki je bil velik junak v kraljestvu Božjem na zemlji! — Preblag mu bodi spomin pri Bogu in svetu!
Na Dunji, v dan sv. Cirila in 11letoda 1863.
A. U. O.
[[Kategorija: Anton Umek]]
[[Kategorija: Epska pesnitev]]
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Abuna_Soliman«