|
pošast in v kratki razdalji nekoliko korakov suha oseba tete Veronike. V desni je vihtela dolgo fižolovo prekljo in visoko vzdigovala
abstraktne noge v transcendentalno zelenih copatah. Na desni in levi
stranistráni divji Indijanci, od nog do glave oboroženi, vsi z divjim bojnim
krikom. In vsa ta drhal se je drevila v prečudnih skokih per fas et
nefas, ultra citraque po repi, pesi, korenji, želji, karfijolah, mendrala
sopeč s hripavim glasom.
::::::::::: »Mili Bože, što je raja kriva?«
Nesrečni Vladimir zadene breme pasjih pregreh na nedolžno
svoje rameráme in odide, rekši psu: »Das war kein Heldenstuck, Octavio!«
Potuhnjen, privitega repa se obrne Karo od kraja svoje slave, čuteččutèč,
da je razžalil gospodarja.
::::::::::: »Krvave te slave srcesrcé se kesakesá.«
lepota (torej tudi duševna lepota očesa) je napósled le svojstvo prisnega ali navideznega gibanja.«
Pri konci smo. Toda ne moremo dostojneje završiti razprave
svoje, nego da postavimo semkaj oneóne krasne besede iz visoke pesmi
ljubezni, ki jih govori Romeo na oči svoje Julije:
<poem>
::: »Dvojica zvezd, najlepših na vsem nebu
::: V opravkih svojih prosi Julijnih
::: Očij, da zdujizánji v krogu tem bliščé,
Dokler::: Doklèr bi posla ne oprávile.
::: Da tam oči bleste"blesté, bi zvezdi vaju
::: Ta lica kraskràs sramotilsramótil prav takotakó,
::: Kot svečo dneva svit; saj nje oči bi
::: Iz zračnih visočin takó sijale,
::: Da pel bi ptič, menečmenèč, da je že dan.«
</poem>
<references/>Ta prevod mi je blagovolil na mojo prošnjo doposlati g. prof. dr. K. G laser,
za kar mu naua tem mestu izrekam iskreno zahvalo.<references>
== IV. ==
»On ni mogel in ni smel drugače.«
Gorazd.
Prijetno poletno jutro. Na južnem kolodvoru stoji gorenjski
vlak pripravljen za odhod. Množica veselih izletnikov je
že posedla kupeje, med njimi gospodičina Veronika in
Minka in nemirni duh gimnazijski, gospodič Bogdan Prikopčev. Mladi učenjak, v prostih urah navdušen Indijanec, ločil se je
težko, težko od svojih bratov v Manitu. Trda usoda v podobi latinskega profesorja je hotela, da se je ustavila njega gimnazijska karijera za dva meseca. Dobil je — horribile dictu — premesten izpit v
jeziku Ciceronovem. Zato je moral danes prah domačega kraja stresti
raz svoje »mokasine« in zapustiti zatirani svoj siuški narod. To ga je
bolelo. Višje povelje je oddal »Skakljajoči pastiričici«, resnega obraza,
z žalostnim glasom. Tožno je mislil na divne napade in boje, katerih
se smejo sedaj udeleževati »Brzi jelen« in »Kosmati medved«, »Debeli
jazbec« in »Zeleni martinček«. Bog ve, kako bode vodil »Skakljajoča
pastiričica«, namestnik njegov, hrabri narod ... takó je mislil Bogdan in tiho čepel na klopi nasproti sestri in
teti. V naročaji je držal jerbašček. Ako že to samó ob sebi ni prijalo
njega velikoindijanskemu duhu, jezila ga je še bolj vsebina jerbaščkova.
V njem ni bilo namreč nič drugega, nego latinska gramatika in —
signor Giannino. Knjiga, ki mu je »pokvarila vse počitke«, nasprotna
vsem plemenitim težnjam po indijanski popolnosti, ta knjiga in maček,
ki je vzpričo zadnje dogodbe na vrtu provzročil malone neizogibno
pogubo slavnih sinov prerije, to držati v jerbasu, katerega rabijo
belokožne skva pri gospodarskih opravilih — sramota!
»Tuleči volk« torej ni bil dobre volje, niti sestrica ne. Minka
bi bila namreč tolikanj rada sedela ob oknu. Zakaj?Ej, rada bi bila
videla, kako pristoja rdeča službena čepica nekemu mlademu uradniku,
rada bi videla, kako se suče v strogi službi, drugega nič. Pa je moral
ta debeli široki dedec z vijoličastim nosom oblastno zasesti prostor s
tovarišem, ki je bil suh in dolg, pravo kontradiktoriško nasprotje debeluhu! Le teta Veronika je bila dobre volje. Veselila se je, da ima
ljubljeno trojico zdravo pri sebi in doma vse v redu, veselila se je
počitka.
Gospodičina Veronika je bila post tot discrimina rerum spoznala, da je svet večinoma hudoben. Nikdar bi ne bila pustila Giannina samega doma. Tega ne! »Naj gre" uboga živalca z nami in naj
uživa čisti gorenjski zrak.« Se menj bi bila dopustila, da bi vteknili
mucka v voz, odločen živalim. Vzela je jerbašček in dejala belega
»ubožca« vanj. takó stvar imaš lahko vedno s seboj; kdo bi vtikal
nos v torbo in preiskaval, kaj je v nji?
Signor Giannino je sicer konstatiral, da ni bil v taki kletki še
nikdar in je bil zaradi novosti svojega položaja tudi nekoliko vznemirjen. Vender je bil v obče tih in miren, kakor se to spodobi više
stoječemu mačku.
V tem trenutku tretjič pozvoni, izprevodnik zatrobi, in lokomotiva zapiska, da kar leti skoz ušesa. Vlak se premika.
Strme opazuje Giannino te neznane pojave. Zvonjenje, pisek,
drdranje, nevarnosti Tu se godi nekaj strašnega! »Sauve qui peut!«
Otml se, kdor se more! In Giannino napne vse svoje moči, prasne v
elegantnem liriškem vznosu iz torbe in skozi odprto okno v zlato
prostost!
»Moj maček, Giannino moj!« zastoče prestrašena teta. »Oh,
povozi, pobije se, konec ga bode! Da sem morala res v petek na pot!«
Te njene ekspektoracije pa niso trajale dolgo. Potniki so se
spustili v glasen smeh, videč podjetnega muca, kako uhaja s smelim
skokom. Še bolj so se smijali jeremijadi stare gospodičine. Minka je
mislila, da ji je umreti od srami, nadejebudni Bogdan pa si je želel
najostrejše svoje pušice in tomahake, da bi postreljal in skalpiral grohotajoče se belokožce.
»Gotovo ni imel voznega listka«, oglasi se debeli rdečenosi dedec
poleg gospodičine Veronike in iz nova zahahlja v naj prijetnejšem
basu. Njega sosed, suhi komar, pogodi v nekoliko hipih, da je bil to
izvrsten dovtip, raztegne usta malone do ušes in nasmeje nekoliko
skal v visokem tenoru.
»Samomor, samomor!« povzame zopet debeluh in zadovoljno
gleda na smijoči se zbor v kupčji. »No, lepe dni smo učakali! Nikdo
že ni zadovoljen na svetu, še mački ne. Kaj bode!«
»Lahko mu!« dovtipari dolgi tenor, »prebil je vse težave, nas pa
še čakajo!«
»Kaj težave!« povzame besedo trd gorenjski kmet. »Saj mu Še
davka ni bilo treba plačevati!« Homeričen smeh! —
Mnogo veselosti je še provzročil ponesrečeni Giannino, in naši
trije znanci so bili prav zadovoljni, ko je zaklical izprevodnik ime
njih postaje.
== V. ==
»In ne peklá ognjena sila
Vezi ne bode razrušila!«
S. J enko.
Teta Veronika bi bila najrajši izstopila takoj pri bližnji postaji,
Oh, ko bi ji bilo mogoče stopiti v kupej za dame, kar je želela že takoj
početkoma! Ali vse je bilo prenapolnjeno. Do letovanja na Gorenjskem je izgubila skoro vse veselje. Naposled pa se je le nekoliko
utolažila. Dospevši v M., šla je takoj k možu, kateremu ne imponira
nobena dalja. Ali glej! Čakal jo je tam že telegram:
»Velečastita gospodičina! Giannino zdrav in vesel.
Pride v nedeljo za vami.
Zvest prijatelj.«
Gospodičina je bila ginjena. Giannino živi! Se je dobrih ljudij na
svetu! Toda kdo je ta zvesti prijatelj?Plemenito srce se je usmililo
nedolžnega bitja in privede nazaj izgubljenega ljubljenca. Hvala ti
iskrena, blagi mož!
Z vso krepostjo ženske radovednosti sta ugibali stara in mlada
kdo bi utegnil biti zmožen takega nenavadnega prijateljstva. Minki
je šinilo v glavo, da »on«, ali samo za trenutek; ne, to je nemogoče.
»Veš kaj, Minka, bodisi že, kdor hoče; žlahtno srce ima, pa je!
Dobri človek! Ko bi mu bilo kaj do denarja, poslal bi nam muca
po pošti. Ali da pride sam, to mu daje izvrstno izpričevalo! Venderle
se mi zdi čudno, da ve za naš naslov. Sama ne vem, kako bi mu
pokazala svojo hvaležnost.« —
Prišla je toli zaželena nedelja.
»Kaj meniš, Minka, ali pride neznani naš prijatelj?Oh, da bi
bilo res,« povzame teta Prikopčeva, ko sedita z Minko po maši v
svoji sobi.
»Seveda, teta, brzojav ...«
»No, ljuba moja, brzojav nam sicer obeta — ali morda se je
kdo pošalil z nama.«
V tem nekdo potrka. Radovedni zakličeta obe zajedno: »Prosto!«
In kdo vstopi? Gospod Vladimir Gvozdan, najlepši uradnik južnega kolodvora, kakor je bila našla Minka, in najhujši sovražnik nedolžnih mačkov, kakor se je bila uverila gospodičina Veronika.
Prinesel je s sabo ličen zaboj ček.
»Klanjam se damama«, pokloni se Vladimir, „in prosim, da mi
oprostita, ker vaju motim takó zgodaj. Ali Giannino ne da miru v
svoji leseni ječi, saj vidita ...«
Gvozdan odkrije pokrov, in ljubljeni muc poskoči v geometriško
najkrajšem poti »teti« v naročaj.
Radost in ginjenost Prikopčeve gospodičine je bila — recimo
kratko — nepopisna.
»Ti ubogi moj mucek ti, kako je to lepo, da te zopet vidim!
Kaj ne, da si se prestrašil, ko si ušel?In če bi te bili povozili, mojega
Gianninčka? Ti mucek ti! Ti ubožec, no, no, ti siromaček, no, no!«
Tako je šlo v jedno mer. Giannino je bil zaradi mehkih in žalobnih glasov zaščitnice svoje sam ginjen in je sočutno mijavkal.
Kar se tiče mladih dveh, nista bila prav nič zoper to, da se je
teta bavila zgolj z najdenčkom. Pošteno sta porabila kratke trenutke
in si povedala s pogledi več, nego pove deset pisem.
Vsaka reč pa traja le svoj čas, tudi veselje starih gospodičin,
ki ljubijo mačke.
Veronika se prijazno obrne k Vladimiru in mu ponudi stol.
»Zelo sem v zadregi, cenjeni gospod Gvozdan, kako bi vas
uverila, da sem vam neizrecno hvaležna. Prosim vas, pozabite blagovoljno, kar je bilo neprijetnega, in povejte nama, kako se vam je posrečilo oteti mojega mucka.«
»Drage volje, milostiva gospodičina! Giannino je prihitel po
svojem skoku naravnost v skladišče k delavcem. Delavec mi ga je
prinesel pokazat. Vzel sem ga domov, in sedaj je tu. Kakor vidite,
pri tem nimam nikakeršnih zaslug. Rad bi bil storil kaj več za tako
lepo živalco, če bi bilo treba.«
Seveda je moral Vladimir ostati pri kosilu in obetati, da skoro
zopet pride. Teta ga je povabila za vselej.
Od Gvozdana izvestno ni bilo pričakovati, da bi zamujal lepih
prilik. Vzroka temu nam ni treba utemeljevati širše. Stari teti se je
prikupil mladi mož čimdalje bolj.
In ko je naprosil nekega lepega dne Minko za ženo, blagoslovila
je radostno lepo dvojico.
Giannino pa je živel še več let zadovoljno pri svoji gospodarici.
Ko se je postaral in so mu opešale moči, da mu niti mlajši muci v
v hiši niso kazali več dolžnega spoštovanja, morila ga je velika žalost.
V takem razmerji mu njega strogi pojmi o časti niso dopuščali, da
bi živel še delj. Legel je torej in ostavil vse posvetno. Žalostna
Veronika pa je dala njega zemeljske ostanke prirediti za veden spomin.
Z žaganjem napažen, s steklenimi očmi in lepo zavitim repom stoji
na jedni tetinih omar in dela, kar je prej delal — počiva, on, vseh
mucev muc, »signor Giannino!«
| 