|
*[[Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih/Uvod|Uvod]]
*[[Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih/I. Poglavje. Meščanje|I. Poglavje. Meščanje]]
*[[Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih/II. Poglavje. Nemeščanje|II. poglavje. Nemeščanje]]
*[[Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih/III. Poglavje. Mestna gosposka|III. Poglavje. Mestna gosposka]]
*[[Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih/IV. Poglavje. Mestna gosposka|IV. Poglavje. Mestna gosposka]]
I. Poglavje. Meščanje
XI i. Poglavje. Število ljubljanskih stanovnikov leta 1788 ... 279
I. Poglavje.
Meščanje.
§ 1. Vsprejemanje novih meščanov.
LešSan je bil v Ljubljani vsakdo, kogar je mestna go-
sposka, magistrat zvana, vsprejela med meščane, za
kar se je marsikdo zastonj poganjal in trudil. Za to
pravico se je oglasil lehko vsakdo, magistrat pak je v slo-
vesni seji sklepal o tem, ali naj se vsprejme ali naj se ne
vsprejme.
Vsakdo, kdor si je hotel v Ljubljani kot svoboden in
samostalen človek in ne kot rokodelski pomočnik, hlapec, ali
dninar služiti svoj kos kruha, pobriniti se je moral, da so
ga vsprejeli med meščane, ali če je bil rokodelski pomočnik,
zapisali ga v zadrugo (Zunft), sicer mu ni smel nihče dela
dajati in nobeden mojster ga ni vsprejel v službo.
Te prošnje za vsprejem med meščane ni bil oproščen
nihče, tudi sinovi meščanov ne. Meščanska pravica se je
delila le za vsako osebo posebej ter se ni mogla podedovati.
Meščanov sin je moral prositi zdnjo ravno tako, kakor ka-
teri si bodi tujec, delal se je pri njih le ta razloček, da so
ga vselej vsprejeli, kar se sicer vsacemu tujcu ni zgodilo,
in da so zahtevali od njega manjšo pristojbino (Burgertaxe,
Burgerstellung), kakor od čisto tujih Ijudij.
Ker je Ljubljana konec srednjega in v početku novega
veka slovela za mesto, v katerem je kaj lehko obogateti,
bil je pritisk vAnjo vedno jako živahen, zlasti odkar je dal
cesar Friderik IV. Ljubljančanom pravico vsprejemati med
meščane, kogar se jim ljubi. Po kmetih stanujoči in kaki
grajski gosposki pripisani deželanje srednjega veka so bili
obžalovanja vredni ljudje, za katere pravica ni v6dela, da
so na svetu. Nezadovoljen s svojim nikdar sitim gospodom
graščakom kmet cel6 ni smel zapustiti zemljišča svojega in se
preseliti kam drugam: moral se je odkupiti in pobotati z graj-
sko svojo gosposko, kajti kadar so graščdki drug druzemu
prodajali posestva, popisovali so natanko število glav na tem
imetji ter kmete prodajali in zamenjavali, kakor sedaj živino.
Leta 1478. pak je dal cesar Friderik IV. Ljubljančanom
pravico, da smejo vsprejemati v mestno zidovje tudi s
kmetov pobegle ljudi. Nihče ni mogel tacih Ijudij od me-
ščanov terjati; komur se je posrečilo mestno ozidje doseči
in prestopiti prag mestnih vrat, bil je prost, in nihče ni
mogel več vprašati po njem.
Kdo je bil torej sposoben za mestno pravico? — V
prejšnjih stoletjih vsak, kdor je bil 1.) katoličan in 2.) kdor
je stanoval nekoliko časa v mestu, najbrž zato, da so ga
spoznali, kakšen je. Čas pa je bil neomejen, časih je zado-
stovalo že pol leta. Od leta 178 L pak so z dovoljenjem
okrožnega urada ali deželnega glavarstva mogli postajati
meščanje tudi protestantje in Grki. Imenovana dva pogoja
sta bila prva in najvažnejša. ')
Vendar dostikrat je stavila mestna gosposka tudi še
druge pogoje. Leta 1608. je odgovorila nekemu prosilcu za
meščansko pravico, da mu jo d^, kadar zadostf naslednjim
pogojem: 1.) Kadar se bode oženil in 2.) kadar bode naložil
najmenj 2000 gld. v kako hišo, to se pravi, kadar si jo kupi. '^)
Samo ob sebi pa je razumljivo, da Ljubljanci niso
vsprejeli nikogar med meščane, kdor ni bil niti rokodelec,
niti obrtnik, niti trgovec. Predno se mu je podelila meščanska
pravica, skrbeti je moral zato, da ga je zadruga mojstrov
njegovega rokodelstva, njegovega obrta ali zadruga trgovska,
vsprejela mšd-se in mu podelila mojster sko pravico; kdor te
pravice ni imel, ni se mogel z nobenim obrtom samostalno
pečati, ampak moral je služiti pri kakem mojstru kot po-
močnik. Mojstrom pa so rokodelci kaj neradi koga razgla-
sili, ker so se bali konkurence. Pri marsikaterem rokodel-
stvu je bilo natanko določeno, koliko mojstrov sme biti v
Ljubljani. Ker so bile pa pravice zadrug potrjene od cesarja
samega, niti magistrat neki ni mogel, kadar bi se mu mo-
O Toleranzpatent v. 13. Octob. 1781.
8) Gerichtsprot. 1608.
10
rebiti ljubilo, zadrnge siliti, naj vsprejme koga kot somojstra,
ako je bilo število polno.
Kdor se ni mogel izkazati, da je dobil mojstersko pra-
vico, ni mogel postati meščan.
Dostikrat so se branili celo mojstri tacega rokodelstva,
ki ni imelo omejenega števila udov, vsprejeti koga mM-se,
tudi če je morebiti magistrat pritiskal na to. V strahu za
svoj dobri zaslužek so vedeli mojstri najti vedno kakšen
uzrok, zakaj tega ali 6nega nečejo vsprejeti Vedno so po-
udarjali, da je mojstrov tega rokodelstva že dovolj v Ljub-
ljani in da si cel6 ti služijo le z velikimi težavami ljubi svoj
kruhek. Na takov način so si zagotavljali rokodelski svoj
monopol. *
Odločilno besedo je imel seveda magistrat, ki je iz
svoje močf, ne oziraje se dalje na zadrugo in njene mojstre,
smel dati komu celo mojstersko pravico, kar pa je vendar
nerad storil. V ljubljanskega mesta debelih sodniških pro-
tokolih, katerih se je ohranilo od leta 1521. dalje pa do 1.
1785. precejšnje število, bero se mnoge pritožbe, v katerih
prosijo po mojstrih nazaj potiskani pomočniki rokodelskega
stant), naj jim magistrat podeli mojstersko pravico iz svoje
oblasti, ker mu mojstri nagajajo zgolj iz hudobnosti ali pa
iz nevoščljivosti. A le prav malokrat sem naletel na ma-
gistratov sklep, naj se dk tacemu zatiranemu rokodelcu moj-
sterska pravica. Mestna gosposka se je rajši sešla po tri-
krat, štirikrat in petkrat ter poskušala zlepa mojstre in pro-
silce pobotati, predno je podelila to pravico komu iz svoje
oblasti.
Še nerajši pak je vsprejemala trgovska zadruga
novince v svojo sredo, ker je bila ta zadruga v mestu naj-
veljavnejša in najbogatejša in so v magistratu sedeli ravno
najimovitejši trgovci. V prejšnjih stoletjih se ni nikomur
posrečilo vriniti se v trgovsko zadrugo, ako ga le-tš. ni ho-
tela vsprejeti vdnjo dobre volje.
Proti koncu minulega stoletja se je v tem oziru neko-
liko vzboljšalo, ker niso imeli odločevati jedini trgovci, kateri
bi bili radi obdržali trgovski monopol v svojih, kolikor mo-
goče maloštevilnih rokah. Pridrževala si je to določbo višja
oblast, okrožni urad, in ta je ukrepal, kdo naj se vsprejme,
kdo ne.
Kdor je torej odstranil vse ovire in mogel prekoračiti
vsa polSna, ki so mu jih nametali mojstri pred noge, oglasil
se je lehko za meščansko pravico. Ti se je moral izkazati,
da ima toliko imetja, kolikor ga je potreba za vspešno zvrše-
11
vanje njegovega obrta; a dostikrat še to ni zadostovalo, in
marsikomu je magistrat odgovoril, da ga vsprejme šele ta-
krat za meščana, kadar si bode kupil hišo.
Ovir so v6deli najti mojstri in mestni očetje dovolj ter
so stavili časih jako sitne pogoje; za marsikoga najsitnejši
je bil pač ta, da se je moral prej 6ženiti, predno se mu je
dala mestna pravica — sicer čuden pogoj, ki pak je imel
gotovo svoje dobre strani in posledice. Tem pčtem je skrbela
tako rekoč mestna gosposka sama ljubljanskim vdovam in
dekletom za ženine; za mestno pravico prosečemu se je
svetovalo in časih naravnost ukazalo, naj vzame dekleta ali
vdovo tistega rokodelstva, komur je pripadal sam : čevljar si
je moral poiskati čevljarico, kovač kovačico itd.
Kdaj se je pričela ta navada, ni mogoče povedati, naj-
brž je bila silno stara, vendar so se morebiti delale pri tem
in 6nem rokodelstvu izjeme; v sodniških protokolih je za-
beleženih jako obilo podeljenih meščanskih pravic, katerim
se ni stavil pogoj ženitve, leta 1601. pa so sklenili mestni
očetje, da neoženjenca odslej ne bodo več vsprejeli med me-
ščane, zlasti nobenega Italijana ne. ') ^0 vsprejetji med me-
ščane se je razpravljalo v slovesni seji, pri kateri so morali
biti navzočni vsi mestni očetje. Za navadne seje mestnega
sveta, ki so se vršile vsak ponedeljek in vsak petek, tega.
ni bilo treba; dvanajster^kov je moralo biti sicer res vseh
dvanajst navzočnih, vseh dvanajst notranjih svetovalcev, od
štiriindvajsetih zunajnih pak sam6 polovica. Teh slovesnih
sej pa, ki so se nazivale „Stadtrechten" in v katerih so se
vsprejemah novi meščanje, morali so se udeleževati vsi mestni
očetje, torej z županom vred sedemintrideset mož. Prilagali
so tem sejam t61ik pomen, da se ni smelo obravnavanje nikoli
prej pričeti, dokler ni jeden advokatov stavil vprašanje, je li
sodišče popolnoma zbrano ali ne. *) Ako se mu je odgovo-
rilo povoljno, smela se je seja pričeti, sicer pa se je morala
mestna gosposka razfti.
Da so gospodje svetovalci vestno izpolnovali ukaze
habsburških knezov, morale bi se bile te seje vršiti vsakih
štirinajst dnij, kar pak se ni zgodilo niti jedno leto; dosti-
krat so se zadovoljevali z dvema, d^, leta 1612. se je cel6
sklenilo, naj se od tedaj dalje ne bode vršilo več tacih sej.
O Gerichtsprot. 1601. fol. 68.
3) „ — ob der Ring genugsam besetzt oder nicht," beremo v sodniškem
protokolu vsacega leta.
») Gerichtsprot. 1612.
12
kakor samo po dve v letu. ^) Kogar so mestni očetje iz ka-
terega si bodi uzroka odbili, moral je čakati najmenj pol
leta ali še delj, predno se je mogel zopet oglasiti.
K vsaki taki seji se je oglasilo obilo prosilcev. dn6
11. marcija leta 1658. n. pr. šestnajst, med njimi tudi nekoliko
meščanskih sinov. Povprek vzeto se je vsprejelo v Ljub-
ljani v 16. in 17. stoletji vsako leto po petnajst do dvajset
novih meščanov.
Novo vsprejeti meščan je moral plačati neko v različ-
nih stoletjih in pri različnih osebah različno takso. Ravnala
se je po imetji novega meščana, največkrat pa, (kakor se
mi hoče dozdevati), po dobri in slabi volji mestne gosposke.
Izmed 6riih šestnajst prosilcev n. pr., ki so prosili leta 1658. za
vsprejem med meščane, štirje niso plačali nobene takse, vsi
štirje so bili meščanski sinovi, in zdi se mi, da so bili sploh
vsi meščanski sinovi te takse prosti, kajti niti jedenkrat ni-
sem naletel na meščanskega sina, komur bi se bila priso-
dila taksa, bodisi še tako majhna; a za vsprejem med me-
ščane so morali vendar prositi. — Od jednega gori omenjenih
prosilcev se je zahtevalo petnajst, od jednega dvanajst, od
štirih po deset in od dveh po pet goldinarjev. Štiri pa so
odbili. Da izpolnijo vse pogoje, ki jih do takrat še niso
izpolniU, dal jim je magistrat dva meseca odloga in jim
napretil, da jim mestno pravico zopet odvzame, ako do ta-
krat ne bo vse v redu; rokodelstvo svoje pa je lehko takoj
začel, seveda, ako je nalašč prosil za to milost. ')
Proti koncu minulega stoletja je poskočila taksa na
petdeset goldinarjev in je bila za vsacega jednaka, vrhu tega
pa je plačal novi meščan še tri goldinarje za meščansko
kompanijo. Leta 1782. pa se je uvedel za novo vstopivše
meščane še poseben davek treh goldinarjev, ki je tekel v
kašo za ognjegasne naprave. '^) Prej so plačevali to vsoto
samo tisti rokodelci, ki so rabili pri svojem poslu ogenj,'*)
to pa zato ker je bilo misliti, da bode najprej nastal ogenj
pri tacem rokodelstvu.
Dostikrat se je odbila temu in onemu prošnja zgolj
zavoljo tega, ker njegovo privatno življenje, ni bilo tako,
kakeršno bi moralo biti. Tako se je pripetilo leta 1601.
nekemu dimničarju, ki je živel z nekovo žensko na v6ri.
Gospodje svetovalci so mu podelili sicer mestno pravico, a
O Ibid. 1658.
a) Fasc. štev. 105.
9) Geriohtsprot. 1658 foj. 78,
IS
zažugali so, da mu jo vzem6, ako kmalu ne pripelje pr6d-nje
ženske, ki jo misli vzeti v zakon. Mož je bil v zadregi,
toda potegnila sta se zdnj neki baron Kobencelj in pl. Ed-
ling. Na njiju prošnjo mu je stavil magistrat te pogoje:
1.) Da zapodi od sebe sumnjivo žensko, s katero je dosedaj
živel ; 2.) da ne bo jemal pod svojo streho tujcev in jim po-
magal tihotapiti; 3.) da se ne bo po noči potikal po ulicah,
in 4.) da si kupi hišo („dass er sich hauslich niederlasse")
in se v treh mesecih ož6ni. *)
Marsikoga pa mestni očetje cel6 v tem slučaji niso
marali vsprejeti med meščane, ako je bil pripravljen izpol-
niti vse pogoje, ki so mu jih stavili. Zlasti so delali težave
Lahom. Tako se je prigodilo n. pr. nekemu Cergniju 1. 1608.
Mestna- gosposka mu je njegovo prošnjo kratko malo odbila.
Vendar Cergnij se ni dal prestrašiti, ampak pritožil se je
pri vicedomu, cesarjevem namestniku in najvišjem sodniku
v deželi za vse zgolj mesta in trgov tičoče se stvari. Vice-
dom je ukazal mestni gosposki, Cergnija vsprejeti med me-
ščane ali pak navesti razloge, zakaj tega neče storiti. Ma-
gistrat je odgovoril, da ima mnogo razlogov odbiti prošnjo
Cergnijevo.
Prvič: „Ta človek ni rokodelec", dejali so mestni
očetje.
Drugič: „Gluh je, torej za kakšen obrt ali za trgov-
stvo tudi nesposoben, delal bi dolgove ter mesto le ško-
doval. "
Tretjič: „Zvala ga je njegova prava žena tatu."
Četrtič: „Ima dva nezakonska otroka."
Petič: „Morali so ga nekoč sodni hlapci (birfči) prijeti
in ga odpeljati na Trančo."
Šestič: „Bili bi ga pri krvavem sodišči („Malefizrecht")
sodili, da ni pobegnil iz Tranče."
Sedmič: ^Pomagal je laškim trgovcem po Kranjskem
tihotapiti." «)
Da so se ti razlogi vicedomu zdeli zadostni, razume
se sam6 po sebi. Cergnij je moral odjenjati.
Kadar pak se je dala komu mestna pravica, določili
so mu dan, kdaj bo prisegel. Najstarejša prisega, ki jo hrani
ljubljanski mestni arhiv, ohranila se je iz leta 1599. in slove
tak6-le: „Jaz I. I. prisezam, da hočem biti zvest meščan
gospoda avstrijskega nadvojvode, našega najmilostljivejšega
») Gerichtsprot. 1608. fol. 52 in 53.
gospoda in dež61nega kneza, kakor tudi slavnega ') mesta ljub- *
Ijanskega, da hočem zabranjevati njegovo škodo ter se rav-
nati po njegovih postavah noč in dan, kolikor to s svojo ved-
nostjo morem in moram ; tudi nobenomu tujcu, ne proti me-
stnim svoboščinam na kateri koli način pomagati tihotapiti,
ampak to svobošCine podpirati in pomagati zviševati jih koli-
kor mi možno; vrhu tega (prisezam) ubogati in slušati gospoda
župana, sodnika in svfit, zlasti pak se ne udeleževati kake
zapeljive krive vfire in misli, ampak jedino izveličavne kr-
ščansko-katoliške stare cerkve; potem pa tudi popolnoma
ogibati se vseh krivovSrskih cerkev in drugih shajališC, kjer
se dela in ruje proti katoliški rimski v6ri, kakor naj mi res
Bog pomaga in njegov sveti evangelij.")"
Ko se jo protestantstvo na Kranjskem zatrlo in je n.
pr. Ferdinand II. leta 1637. potrdil ljubljanske privilegije, zabi-
čil je županu še posebej, da nekatoličanu v Ljubljani ne smejo
podeliti meščanstva.
Do leta 1545. neki sinovom ljubljanskih meščanov ni
bilo treba prisezati, to ieto pa se je sklenilo, da morajo
ravno tako prisezati, kakor drugi meščanje ter pri pri-
segi prijemati za sodsko žezlo. ■')
Med meŠCane so vsprejemali tudi plemenitaže; Ce pafc
so se morali le-ti odpovedati vsem predpravicam tega stanfl,
ne vžrao povedati; najbrž se je to zgodilo, vsaj kar se tifie
njihovega imetja, ako že ne, kar se tiče njihove osebe sžme.
Plemstva taksen človek s tem ni izgubil, le za svoj obrt js
') Nemškega izraza ..gemain", „gemeiue Stadt Laybach'' ne morem
dragait: posloveniti kakor tako. „Gemain" pomenja v Bredojeveški uem^čirii
toliko kakor naš ..glavni,"
') NeinSki aISce ta prisega tabo-le: „Iali N. N. Sohwor liieuiit bIIbb
das ich dorfiir dem EnLerzog zu Oeaterreieli, uuserm gn&djgsteu Henu
und Laudeefiirateu, auoti gemainer Stadt Laybaoli getreuer Mitbrirger aein
will, iliren Sehaden wenden ond derielliea Formen treibeu Tag und Naoht,
als aehr ich kann und mag, aach keinen Anslander wider gemainer Stadt
Froilieit, »o viel mir das wiBsend in kcinerlei WDise iiberhelfen, aoudem die-
Belben Freiheiten helfeu than und JiandliAben, bo ricl mir immer mSglicli iet
dann dem Herm Bdrgermeister, Stadtriohter nnd Batli geliorsam und ge-
wartig Bein will, vor allen Bingen aber anch keiner ver^hrerisolien Bekti-
eeben Lehrordnung, Optnion, aondern des alleinseligmactienden ohriBtlich ka-
tholisolien alten GTaubens und Betigiou theiltiaftig maohen will, als dami an^
alle scctiBclieu Eirchen uud anderu Ziisammenkunfte, darinen wider die ka-
tholiseb riimisehe Beligioo gehandelt uud tractirt wird, gfinzlieh meiden will,
als wahr mir Grott lielfo und seiu heiliges Evangelinm." Ta prisega se na-
lila v faao. fitev. 105.
>) Creriuhtsprot, 1545. : „Ea wiirde beaehlogaen , daaa den Biirger-
Bohnen, welelie sicli vsrheiraten and hier walinen, der Eid vorgehalteu nnd
sie zur Erfiillnng an deii Geriolitsstab wie andero Burger greifen soUun,-
15
bil magistratu tako brezpogojno odgovoren in se je moral v
tem oziru podajati vsem ukazofm, kakor bodisi kateri koli
drug meščan, saj si je služil svoj kruh z ravno tistimi posli,
kakor ta. Vendar se je le redkofeiteri plemič v Ljubljani
oprijel kacega meščanskega p6sla, kajti do 18. stoletja ni-
sem naletel niti na jednega tacega plemenitaža, in morebiti
v prejšnih stoletjih sploh ni bilo nobenega. Trgovati je bilo
za plemiča sramotno. Pač so z ijinom trgovali plemiči tudi
že v 17. stoletji, toda ne da bi bili stopili v vrsto meščanov,
zato pak so ti pošiljali tudi v jednomer poslanstva v Gradec,
naj prisili vlada plemiče, da vinotoč popusta ali pa nosijo
z meščani vred vsa mestna bremena. Konec minulega stoletja
pa je prešlo skoraj vse večje trgovstvo v roke plejnenitažev,
— toda o tem pozneje.
A tudi nasprotno se meščanom, ki so dobili plemstvo,
ni odpovedala meščanska pravica; ostali so še dalje lehko
meščanje in trgovali ali kramarili, kakor prej, d^, celo rado
se videlo ni, če so se odpovedavali in prestopali pod de-
želno gosposko. Da je tudi poplemičen meščan ostal še ud
mestni, dokazuje dolga vrsta plemenitih in poplemičenih ljub-
ljanskih županov, sodnikov in mestnih očetov. ') Mnogo še sedaj
imovitih in spoštovanih plemenitaških rodovin v Ljubljani si je
pridobilo v 18. stoletji z meščanskim trgovstvom bogastvo
in plemstvo.
Razume se sam6 po sebi, da je imel magistrat, ker je
meščane vsprejemal in odbijal, tudi pravico odpovedovati
komu meščanstvo. Slučajev, v katerih se je to zgodilo^ za-
beleženih je v sodniških protokolih ljubljanskega mesta
obilo. Iz mesta so zapodili največkrat take, ki so dajali s
svojim razuzdanim življenjem meščanom pohujšanje. Dasi-
tudi bomo imeli še večkrat priliko to opazovati, vendar ho-
čemo že tukaj poudarjati, da se je v 16., 17. in 18. stoletji
na nravnost gledalo jako zelo. Leta 1541. zapodili so iz mesta
necega Petra Schrotterja, ker je proti svoji prisegi živel raz-
uzdano. Mestni očetje so dejali, s takim človekom ne mo-
rejo skupaj živeti v jednem zidovji, kjer ga vsak dan lehko
srečajo. Odpovedala se mu je meščanska pravica. S to od-
p6vedjo je bilo zvezanih za Schrotterja seveda mnogo jako
neprijetnih posledic. Odslej dalje ni smel več niti svojega
rokodelstva zvrševati, niti trgovati. O čem, kako naj bi ži-
vel? Meščan, komur so mestno pravico odpov6dali, bil je
*) Glej Klun „Archiv" II. pag. 108—119 in „Gericht8protocolle" v
mestnem arhivu.
16
pregnanec v popolnem zmislu te besede. Sicer je Schrotter
že sam v6del, da mu ne preostaja driizega, a vendar je ma-
gistrat še posebej ukazal, naj spravi svoje reči v red ter svoje
imetje ali prod^ ali je dn v najem, potem pa naj gleda, da
bo kmalu iz mesta izginil in se več ne prikazal. ')
V obče pak je izgubil meščansko svojo pravico :
1.) Kdor si je nakopal na vest takšen zločin, da ga je
mestna gosposka morala pregnati iz mesta.
2.) Kdor je zapustil mesto in vzel imetje svoje s
seboj.
3.) Kdor ni plačeval meščanskih davkov, dasi je bila v
tem oziru mestna gosposka, zlasti v minulih stoletjih, jako
potrpežljiva ter je čakala časih po več let.
4.) Ako se ni maral ravnati po starih navadah in obi-
čajih: to velja zlasti o rokodelcih, ki so dostikrat prestopali
meje zadružnih pravil (Zunftartikel).
Pravice meščanov se dado s kratkimi besedami ozna-
čiti tak6-le:
1.) Meščan je imel pravico izvrševati svoj obrt ali svoj
posel, uživajčč vse one svoboščine, ki so mu jih podelili
habsburški knezi in o katerih v ti knjigi še večkrat go-
vorimo.
2.) Dospeti je mogel do vseh dostojanstev mestne go-
sposke, torej tudi do županstva, ako je bil sicer sposoben.
V 17. stoletji se je posrečilo cel6 marsikateremu rokodelcu,
popiti se do te česti.
3.) Oglasiti se je mogel za svoje otroke za štipendije,
katerih je bilo v Ljubljani naloženih jako mnogo za moški
in ženski spol. Meščanskim sinovom so se podeljevale šti-
pendije, ako so se podajali na visoke šole, in marsikateri
meščanski hčeri se je kupila iz Thalmeinerjeve in Weberjeve
ustanove nev6stinska oprava.
4.) Ako je ubožal ali toliko oslabel, da si ni mogel slu-
žiti več svojega kruha, všprejeti so ga morali v meščanski
špital, ali pa mu dati iz njegovih bogatih dohodkov kakšen
priboljšek za stare dni.
5.) Ako je potreboval opeke za zidanje ali za streho,
dati mu jo je moralo mesto po znižani ceni.
6.) Imel je pravico zahtevati, da se mu dovoli goniti
svojo živino na mestne pašnike brezplačno, vrhu tega pa
proti mali odškodnini tudi v mestni log (Stadtwald), kamor
ni smel goniti živine noben plemenitaž.
') Gerichtsprot. 1541,
17
7.) Meščan in njegovi sinovi so bili, ko se je opustil
prejšnji neičin vojaškega nabOra, vojaščine prosti.
8.) Najdragocenejša pravica pa, katero si je pridobil
meščan, bila je ta, da so ga v vseh stvarSh, bodisi tičočih
se njegovega imetja, bodisi njegove osebe sdme, sodili le me-
ščanje, torej njegovi vrstniki, ne pa gosp6da, ki je morala
vlagati tožbe proti meščanom pri mestni gosposki na ro-
tovži.
§ 2. Odkupnina (Abfahrthgeld) in inventura.
O Ijubeznipolni udanosti do mesta in patrijotični nav-
dušenosti do njegovega blagostanja pri teh od vseh krajev
sveta v Ljubljano priv6tranih ljudeh, se pač ne more govo-
riti. Od njenega prvega početka pa do francoske okupacije
so se srečevali po Ljubljani Nemci, Lahi, Španjolci, Angleži,
Francozje, Švedi itd. Med meščane so se dali vsprejemati,
ker so le tem potem mogli dospeti do bogastva. Mestni
očetje so pazili na mestne svoboščine in privilegije z obču-
dovanja vredno pozornostjo, toda le zato, ker jim je takisto
svetovala njih lastna korist. Da je mislil vsakdo le nš,se,
toda nihče na občno blagfnjo, dokazuje nam nezaslišano go-
spodarjenje mestnih očetov, ^ 17, in v početku 18. stoletja. ')
Tekom svojega spisa bodemo trčili marsikaterikrat na slu-
čaje, kako je bil mestnim očetom le svoj žep v skrbi. Kadar
so si ga nasuli do vrha, obrnili so Ljubljani hrbet, in odšli
s pridobljenim imetjem mestu in deželi na kvaro, odkoder
so prišli. Seveda tega nečemo trditi, da se med njimi niso
nahajali tudi ljudje, ki so se oklenili Ljubljane z vso ljubez-
nijo ter ji žrtvovali vse svoje moči, nekateri celo imetje
svoje. Sijajen uzor nam je v ti mšri sloveči umetnik Robba.
V obče pak je bil tem ljudem le svoj dobiček prva in glavna
stvar.
Dobro čutimo, da izgovarjamo o svojih prednikih ostro
sodbo, a ne moremo milejše in polagoma nam čestiti bralec
pritrdi* sam.
Že koncem 16. stoletja so' odhajali ljudje s polnimi cu-
lami tako pogosto iz Ljubljane, da je moral nadvojvoda Fer-
dinand pozneje cesar Ferdinand II. seči vmes. Poslal je
Ljubljančanom naslednji ukaz : „Ker se odpoveduje že precej
časa sem po neiših mestih in trgih mestna pravica in ker
odhajajo meščanje v veliko škodo in nered po mestih od tod
*) Glej moj spis v »Matičiiiein letopisu ' za leto 1885
16
v druge kraje tako pogostoma, prisiljeni smo po vsi pravici
izdati posebno merilo, kako se vam bo vesti v tacih slu-
čajih."
„Prvič zapovedujemo, da ne spustite pri vas iz me-
ščanske zaveze odslej dalje brez naše milostljive volje in
riašega dovoljenja niti jednega, bodisi kdor koli in da mu ne
daste odpusta. Ako bi se kakšen takov slučaj pripetil, obrniti
se boste morali vselej do nas in počakati našega odloka.
Da boste pa
drugič v6deli, kako menimo postopati in kako vam
je reševati odloke 6nim, ki se bodo hoteli odpovedati mestni
pravici, naznanjamo, da je naša volja ta : Če bi se hotel kdo
odpov6datt mestni pravici ter se podati pod dež^lsko go-
sposko, ne bo se to smelo zgoditi in sicer zato ne, ker bi
to jako škodilo našim kameralnim dohodkom in našemu
prebivalstvu po mestih in trgih. Če bi se pa vendar le kaj
tacih nahajalo, ki bi vkljub ti naši prepčvedi in vkljub temu,
da nam je s to prepovedjo v skrbi odhajanje iz mest od-
praviti, ne hoteli ostati, ampak na vsak način oditi, naj se
jim, če le drugače nečejo, to dovoli, vendar proti temu, da
se napov6 takemu meščanu dan in se obravnava o njego-
vem imetji; o ti priliki naj se oglasijo vsi, ki imajo do njega
kake terjatve, bodisi, da jim je kaj dolžan, ali da polaga ra-
čune o mestnih službah, katere je opravljal, ali o jerobstvu,
ter vse ljudi po mestu v vseh terjatvah zadovoljuje, kakor
se povsem spodobi. Sicer bi bilo pupilom in drugim težko
iskati jih daleč po svetu.
Nap 6 sle d določujemo še, da plača tisti meščan, ki meni
— seveda vselej le z našim dovoljenjem — oditi, deseti vi-
nar ') od vsega svojega imetja v našo d61enje-avstrijsko bla-
gajnico. Ta davek pa boste vi pobirali ter pokladali naši
blagajnici vestno račune. Toda četudi bo vse te pogoje
izpolnil, vkljub temu ne dovoljujemo, da bi se, ako mu mi
tega ne dovolimo, podal takšen odhajajoč pod kako dež^lsko
gosposko v naših deželah. To velja za vse večne čase. Dn6
15. avgusta 1599. leta. Ferdinand."")
Pozneje se je ta naredba v mnogem predrugačila.
Odkupnino (Abzugs- ali Abfahrtgeld) pobiralo je mesto
v poznejših časih zase. Kdaj je Ljubljana to pravico dobila,
ne v^mo, da pa jo je miela. vemo iz necega prepira med
deželo m mestom v prvi polovici minulega stoletja. O ti
*> To se pravi po 6«<>.
*) Magistralni akti fasc. ste?. 22.
19
priliki se je sklicaval mestni zastop na privilegij, podarjen
mu po deželnemu knezu, zavoljo česar je imel pravico od
vsacega, kdor se je odpovedal mestni pravici ter hotel oditi
s svojim imetjem ali ga je sam6 oddal komu, ki ni bil niti
Ijubljansk meščan, niti meščan kacega drugega avstrijskega
mesta, pobirati po dva odstotka od vsega njegovega imetja,
ako je ostal v deželi, po štiri odstotke, ako se je podal iz
dežele, in po šest odstotkov, ako je zapustil Avstrijo. Polo-
vica te vsote je pripadala fisku, polovica mestu.
„To pravico pak je podaril deželni knez me-
stu", nadaljuje magistrat v svojem poročilu, „ker imajo
meščanje navado puščati svoj obrtinse poda-
jati v višje stanove, ako so si pridobili dosti bo-
gastva." — S tem se je hotela pot prestreči, „da
ne bi šel vsak tako lehko in iz samega napuha
iskat višjega stanu, ter temnit plemenitaški
stan. Na ta način se preprečuje meščanu hrepe-
nenje po višjem stilnu. Svoje hčere naj pomoži
med svojimi meščanskimi vrstniki in ne med
plemenitaži; plemstvo pri tem gotovo ničesa ne
pridobiva. Svojih sinov naj meščan ne podf od
rokodelstva, ki se ga je sam učil in naj se ne
sramuje zvrševati ga š e dalje." ')
Meščanje so se odpovedovali mestni pravici in bogati
odhajali iz mesta prav pogostoma, kajti magistrat se je tru-
dil zasledovati uzroke, ki so jih pri vaj ah do tega. Jeden
zelo važen uzrok, ki je zakrivil, da so prestopali meščanje
tako pogostoma in tako radi izpod mestne oblasti pod de-
želsko, zdel se je mestnim očetom tudi ta, da so bili no-
tranji in zunanji svetovalci preslabo plačevani. '^) Toda ker k
ti meščanski časti niso mogli nobenega siliti in ga tudi
niso, ampak še narobe, cel6 potezah so se zš^njo naj veljav-,
nejši možjš, največkrat z velikim trudom, reči bomo morali,
da je govorila v tem slučaji mestna gosposka zopet za svoj
prid.
Odhajanje in odpovedovanje je bilo še v minulem sto-
letji zelo navadno, dasi tudi je nekoliko pojenjalo. Natančnih
zapiskov o tem, koliko meščanov je odhajalo leto za letom
iz mesta sicer nimamo, vendar se nam ponuja toliko po-
datkov, da iz njih prav zanesljivo lehko posnemamo, da se
je prebivalstvo v Ljubljani koncem minulega stoletja jako
hitro menjavalo.
*) Fasc. štev. 53—55 magistratnih aktov.
>) Ibid.
r
i
20
Pred seboj imamo zapiska ljubljanskih hišnih posest-
nikov iz dveh let, iz leta 1776. in iz, leta 1796.') Ta dva
zapiska sta Najstarejša, kar se nam jih je 'ohranilo. Ljub-
ljana (notranje mesto) je takrat štela 358 hišnih številk, v
to število pa so všteti tudi vsi stolpi, meščanski bastijon
na Gr^du in Grad sam, kakor tudi vsa mestna vrata. Od
leta 1776. do 1796., torej tekom kratkih dvajset let prešlo
je 210 hiš v druge roke, torej več, kakor polovica. V prejš-
njih stoletjih je bil pa ta nedostatek pač še večji.
O dohodkih, ki so se iz odkupnine stekali v mestno
blagajnico, imamo samo dva izkazka: jednega iz srede, jed-
nega iz zadnji četrtine minulega stoletja. Tekom šestih let
so plačali iz Ljubljane, ali vsaj iz ljubljanske gosposke odšli
meščanje naslednje vsote: 216 gld., 18 gld., 415 gld., 145 gld.,
848 gld. in 206 gld. v mestno blagajnico. V najvišjo vsoto
848 gld. všteta je odkupnina, ki jo je plačal leta 1751. iz
meščanske zveze stopivši baron Mihajlo Angelo Zois, ki se
je podal kot plemenitaž, pod deželno oblast. Koliko je plačal,
nev6mo, pač pa gotovo največji del imenovane svote 848 gld.,
kajti v svojem poročilu do višje gosposke je opomnil magi-
strat, da se takov slučaj, da bi se za odkupnino plačalo
toliko, prigodi komaj vsacih štirideset ali petdeset let. ''^)
Po odstotkih, ki jih je moral plačati baron Zois, d^ se
vsaj primeroma zračiinati, kako visoko je cenil magistrat
njegovo imetje; če rečemo, da je čnih 848 goldinarjev pla-
čal res sam6 baron Zois, kar pa ni gotovo, kakor smo že
dejali — plačal je mestu in cesarski blagajnici 1696 gld.,
vsakemu polovico, ker ni šel iz dežele in celo iz mesta ne, j
terjala sta se zavoljo onega gori omenjenega privilegija le j
po dva odstotka od vsega njegovega imetja, ki je bilo torej
vredno 84.800 gld. Imetje njegovo pa je bilo gotovo mnogo
večje, kajti odkupnino je smel pobirati magistrat le od onega
imetja, ki ga je odtegnil kdo mestni oblasti. Zois je od-
tegnil meščanskemu prometu le svoj denar, ko je popustil
svojo skoraj po vsi Evropi razpršženo trgovstvo z žele-
zom. Od hiš, ki so še dalje ostale pod mestno oblastjo
— Zois je imel tri velike palače — ni mogel zahtevati ma-
gistrat nobenih odstotkov. V hišah pak je' tičal morebiti I
ravno tako velik ali še večji kapital.
Natančen račun imamo iz leta 1782.
*) Fasc. štev. 7, in magistralnih aktov fasc. „Krieg8Bteuer".
»J Fasc. štev. 102.
31
Odšli so iz mesta naslednji ljudje:
1.) Dn6 9. aprila duhovnik Ivan Sauer,
ki je odnesel s seboj 300 goldinarjev očetov-
ske dedščine; od tega je plačal 67o ... 18 gkl — kr.
podal se je torej iz Avstrije.
2.) Dn6 18. aprila je odšel France Eysel
z 250 gld. očetovske dedščine; plačal je 2^^ 5 gld. — kr.
3.) Dn6 16. majnika je odšel Ivan Za-
vrtnik z 120 gld. očetovske dedščine; plačal
je 4%; 4 gld. 48 kr.
ta mož je šel torej s Kranjskega v kako
drugo avstrijsko krono vino.
4.) Dn6 18. junija je odšel Josip Ru-
pert, ključar iz Lvova; nesel je s seboj 140
gld. 1 5 kr. očetovske in materinske dedščine
od katere je plačal 4% 5 gld. 58 kr.
2 vin.
5.) Neka Jera Bezlaj je zapisala v svoji
oporoki Mariji Peman (Pomanin) v Gradci
100 gld. Ker je šel denar iz dežele, odteg-
tegnili so se ji 47o 4 gld. — kr.
6.) Dn6 9. julija je odšel Ivan Ettl s
400 gld. . 16 gld. — kr.
7.) Pn6 1. oktobra je pritekla največja
odkupnina v mestno blagajnico. Umrl je neki
Martin NigoU ter zapustil svojim sorodnikom
v Tirolah 2400 gld.; od tega so dediči pla-
čaU 47o 96 gld. — kr.
8.) Dn6 1. avgusta je vzel duhovnik Jo-
sip Auracher 1000 gld. najbrž s seboj na
kmete, kajti plačal je le 2^0 20 gld. — kr.
Vsega skupaj torej ni veUko priteklo v
mestno blagajnico 148 gld. 58 kr.
2 vin. •)
Čudno je, da se ne omenja niti jedno nepremično imetje,
ampak zgolj dšdščine. To leto torej ni zapustil noben hišnik
Ljubljane, kaj je tem čudneje, ker je prišlo, kakor se je gori
omenjalo, tekom dvajsetih let toliko hiš v roke druzih last-
nikov. Morebiti je izgubila Ljubljana do tega leta pravico
O Urbar der Gefalle leta 1781., 1782.
32
do odkupnine od nepremičnega imetja, kar pa se sicer ni
zgodila v nobeni drugi avstrijski deželi. ')
Meščanje so se znali najbrž na kak način odkupnine
izogniti.
A dasi je imela mestna blagajnica dobiček od odpo-
vedovanja mestni pravici, vendar magistrat ni imel rad, da je
kdo popustil meščanski posel. Ali naj.se komu dovoli Ljub-
ljano zapustiti, ali ne, o tem je imel sklepati ves mestni
sv6t. Leta 1599. je bil knežji pritisk na protestante jako
velik v Ljubljani in zaradi tega si je marsikdo želel poiskati
si kje drugje bolj varen kotiček. To leto se je odpovedal
neki Maks Stettner, mestni svetovalec, svoji meščanski pra-
vici, a magistrat mu je odgovoril, da ne mpre ustreči nje-
govi želji, kajti došel je bil ravno knežji ukaz, da mora
ostati mestni sv6t, kakeršen je, skupaj, in dokler ne bo do-
l)il magistrat od kneza kacega druzega odloka, ne sme se v
mostnem sv6tu nič izpremeniti, zato tudi ne more vsprejeti
Stettnerjeve odpčvedi. Stettner naj počaka torej tako dolgo. '')
Ravno tisto leto je bil neki Khell obsojen plačati precej
visoko denarno kazen, ker je dal svojega sina krstiti za
protestanta. Da bi se kazni odtegnil, odpovedal se je svoji
meščanski pravici, češ, da se meni drugam preseliti. Toda
magistrat mu je odgovoril: „Ker se je Khell odpovedal me-
ščanski pravici in ker je zaradi svojega sina bil na kazen
obsojen, razžalil in zasramoval je s tem magistrat; zavoljo
tega naj plača v zlatu dvajset goldinarjev kazni." Magistrat
ga je dal prijeti ter ga odpeljati v ječo, rekši mu, da ga prej
ne izpusti iz nje, dokler ne plača naložene mu kazni ^)
V tesni zvezi z odkupnino je bila tako zvana inven-
tura, popis in cenitev vsega imetja kacega umrlega me-
ščana. RajBloček med njima je bil samo ta, da je plačal od-
kupnino tisti, ki se je prostovoljno podal izpod mestne oblasti,
inventuro pa tisti, kogar je smrt prisilila do tega. Po na-
zorih minulih stoletij se je pobirala pristojbina vselej, kadar
se je premeknilo imetje iz jedne roke v drugo, naj se je to
zgodilo že na ta ali 6ni način. Koliki so bili odstotki v
prejšnjih stoletjih, ni zabeleženo nikjer, vendar pa so bili
toliki, da sta se zaradi njih mestna in deželna gosposka ne-
katerikrat prav za hi\do sprijeli ; male podatke o visokosti te
pristojbine imamo le iz druge polovice minulega stoletja.
M Kropaiiek, Oesterr. Staatsverfassuug.
«) Gerichtsprot. 1599. fol. 8.
») Ibid.
23
Ta pristojbina se je zvala „funtni denar" (Pfundgeld).
Ime je dobila od tod, ker se je v starih časih računilo po
funtih, kakor še sedaj, n. pr. na Angleškem (Pfund Sterling)
in na Laškem (Lire).
Jemala se je najprej le od nepremičnega imetja, dasi
tudi so morali plačevati od premičnega blaga (torej denarja),
neki odstotki, mrtvaški denar, nazivan (Mortuario, Sterbe-
gebtihr, Todtenfallstaxe).
Na kmetih se je plačevalo po pet odstotkov, koliko po
mestih in trgih ni bilo natanko določeno. Izrečeno je bilo
konec minulega stoletja, naj ostaije le pri starem. Po ne-
katerih krajih se ni pobiralo nič, po nekaterih pa po jeden
krajcer od goldinarja stare veljave. "^
Ta inventura se d^ zasledovati jako daleč nazaj ; celo v
prvo polovico 16. stoletja, ') gotovo pa je bila še starejša.
Dostikrat so se morali deželni knezi sami potegniti za to
mestno pimvico, tako n. pr. leta 1630., ko se je mesto z de-
želo prepiralo zaradi nje. '^)
Največ težav je izviralo od tod, ker so bile pravice
obeh gosposk, mestne in dež^lske, jako nejasne. Zato ni nič
pomagalo, da sta dva cesarska ukaza, jeden od dn6 21. mar-
cija, jeden od 30. dne junija leta 1689. z jasnimi besedami do-
ločila, da sme zapuščino umrlega meščana inventirati samo
magistrat, ne pa deželna gosposka. Leta 1689. je umrl
namreč neki Pietro Amigoni. Namestnik deželnega glavarja
(Landesverweser), kot načelnik deželne gosposke v odsot-
nosti deželnega glavarja, dal je Amigonovp imetje zapreti in
zapečatiti. A vicedom je ukazal pečate odtrgati in se je
pritožil, kot vestni branitelj meščanskih pravic zaradi tega
pri cesarji, češ, da deželna gosposka, krati mestu pravice,
kajti Amignoni bil je meščan. Cesar je velel zavoljo tega
namestniku deželnega glavarja, naj se v prihodnje več ne
predrzne zapirati, popisovati in ceniti zapuščine tacih ljub-
ljanskih prebivalcev, ki so se pečali s kakim meščanskim
obrtom, naj so bili potem že plemskega ali neplemskega
stanu, o tem so se že nekaterikrat objavile določbe, tako
n. pr. že 8. dn6 oktobra leta 1630. Pri tem naj ostane tudi v
prihodnje. ^) Vkljub temu je prišlo še vendar večkrat do pre-
*) v goduiškemu protokolu leta 1541. sedita: ,,Die Rathsherren haben
Jorgen Zweillers šali gen gelassen Hab und guet, was8 jn Ladeii befuaden
worden inventiert und beschreiben lassen."
*) Maglstratnih aktov fasc. štev. 22.
') Fasc. maglstratnih aktov štev. 22.
84
pira in še leta 1774. je moral magistrat braniti to svojo pra-
vico na vse kriplje. Poučil je deželno gosposko z nova ^kdo
je meščan, kdo ne, in katero^ zapuščino sme popisovati in
ceniti jedna, katero druga gosposka."
Takrat se je sukal prepir o tem, . da se ceni in popiše
imetje necega advokata. Advokatje in vsi diplomirani do-
ktorji so spadali pod dež61no gosposko, magistrat ni imel
do njih nobene moči, bodisi v kateri koli stvari; torej tudi
do popisovanja in cenitve njihovega imetja ne, sklepala in
dokazovala je dež61na gosposka magistratu.
Toda ta advokat je bil ob jednem tudi hišni posestnik
in pivovar, izvrševal je torej obrt, kar je bilo dovoljeno le
meščanom. Kdfiv ni bil vsprejet v meščansko zavezo, ni se
smel ukvarjati niti z rokodelstvom, niti s trgovstvom, niti
s kakim obrtom. Tudi plemenitaži so izvrševali lehko kakšen
takov meščansk posel, toda nositi so morali zavoljo tega
vse teže, ki so trle meščane ; ž njimi se je postopalo tako,
kakor s pravimi meščani; še jedenkrat pak naj s^ poudarja,
da plemskega stanii s tem niso izgubili, le kar se tiče nji-
hovega obrta, so bili v vsem meščanom jednaki.
„Naj bi bil umrli advokat sam6 hišni posestnik", zav-
račal je magistrat deželno gosposko, „imela bi brez dvojbe
le ona pravico njegovo imetje popisati in ceniti, kajti advo-'
katje spadajo, četudi so posestniki na mestnih tleh stoje-
čih hiš, pod dež61no gosposko, a ker je bil umrli tudi pivo-
var, rajsume se samč ob sebi. da ne more imeti do inven-
ture njegovega imetja nihče drug kako pravico, kakor magi-
strat sam. S tem, da ima kdo kako hišo v mestu, ne po-
stane še meščan, pač pa takoj, ko se začne ukvarjati s ka-
kim meščanskim obrtom, bodisi potem že s katerim koli;
pivovarenje pak spada k nji brez kake dvojbe. — Če hoče
toroj dež61na gosposka — poučeval jo je magistrat — „v
prihodnje zaprečiti, da ne bi popisovala in cenila mestna
gosposka zapuščine svojih poplemčenih vrstnikov, naj ne do-
voli, da bi se advokatje ukvarjali s pivo varstvom." ')
Pri ti priliki zv^amo tudi, da je bilo, kar se tiče neka-
terih mestnih pravic, med posameznimi avstrijskimi deželami
mnogo razločka. Na Češkem, Dolenje-Avstrijskem in po dru-
gih nemških deželah so se nahajale namreč privilegovane
hišo in privilegovana posestva. Pravica za zvrsevanje ka-
kega meščanskega obrta je bila zvezana že s hišo ali s po-
sestvom samim. Lastnik take hiše se je smel pečati z obrtom,
«) Ibiii
25
ako je bil ž njo zvezan, četudi ni bil meščan in naj tudi
bi mu mestna gosposka tega dovoliti ne bila hotela. Umrli
advokat bi bil torej smel v imenovanih deželah pivovariti,
ako bi imela njegova hiša to pravico. Toda na Kranjskem
tacih hiš ni bilo. Ako je kdo kupil pivovarno, s tem še ni
kupil tudi pravice, da bi smel kuhati pivo, ampak pobriniti
se je moral v Ljubljani prej za meščansko pravico. Popis
in cenitev meščanskih zapuščin pak sta pristojala jedino le
magistratu. Po gori imenovanih deželah je bilo to drugače,
tamkaj se celo meščan, oblagodarjen z vsemi meščanskimi
pravicami, ni mogel pečati s kacim obrtom, ako ni bil last-
nik privilegovane hiše.
Tako je utrjal magistrat svojo pravico m. da je govoril
prav, prepričala se je deželna gosposka kmalu, kajti od ce-
sarja je prišel odlok, da ima advokatovo zapuščino popisati
magistrat in nihče drugi. ')
Jednak prepir se je vnel med ob6ma gosposkama tudi
po smrti Petra Antona Codellija. Deželna gosposka si je pri-
svajala pravico, njegovo imetje popisati in ceniti. Codelli je
bil sicer res plemenitaž (nobilitiert), toda magistrat se je
opiral na to, da je imel Codelli menfčno banko in tržil
na debelo, pečal se je torej z meščanskim obrtom.
Tudi v tem slučaji je odločil cesar v magistratovem
zmislu.
•|— s^<&
o Magistranih aktov faso. atev. 22.
i'A -i'^ -5,f ^IS- ?^ ^,i ^',i -5*^ ^^ -Jlf ^\i i',i -ili i*^ -Ji? -J^J -Jlf -Jjf -}|^
| 