Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Tjasa23 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Tjasa23 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 140:
 
 
II. Poglavje.
 
 
 
Nemeščanje.
 
^tvstrijanski knezi so stregli od prvega početka mešča-
"t^^Jnom o vsaki priliki v roko ter jih oblagodarjali v jed-
''^'*nomer s pravicami, ki so imele namen, meščanom
pripomoči do vedno večjega blagostanja. Le-ti so vzeli namreč
deželnim knezom, pravim gospodom vseh vtrjenih mest in
trgov, težko butaro z ramen. Zavezali so se bili, da hot6
mestno ozidje, jarke, stolpe in vse, kar je spadalo k trdnja-
vam, vzdrževati in popravljati na svoje troške. Da pa so to
mogli, podpirati so jih morali knezi z milostjo svojo in jih
obsipati s posebnimi pravicami. Te pravice so se delile
meščanom v podobi privilegijev, ki so v minulih stoletjih
nadomešCevali denašnje postave.
 
Toda nihče ni meščanom teh pravic tako zavidal, ka-
kor plemstvo, drugi del mestnega prebivalstva. Plemiči niso
spadali v nobeni stvari pod mestno 'gosposko, izvzemši ne-
katerih majhnih mestnih bremSn, namreč: hišnega davka in
straž, o Čimer sicer še govorimo. Njihova gosposka je bilo
dežSlno glavarstvo, ki je imelo v deŽ61ni hiši sedež svoj. De-
želni glavar je bil zastopnik interesov dežžlskih in plemstva.
Pod to dežčlno gosposko je spadala takisto tudi duhovščina,
spadali so vsi graduirani in diplomirani doktorji ob6h zna-
nostij, juridične in medicinske ; vrhu tega pa tudi mnogo
sicer v Ljubljani živečih tujcev, ki so se smeli, prišedši v
Ljubljano, podati ali pod mestno ali pod dež6Isko oblast, ka-
tera jim je delila podobne, ali vendar ne tako daleč sezajoče
pravice, kakor mesto svojim meščanom.
 
 
 
27
 
Plemiči, ki so bili prisiljeni živeti v dotiki z zaničeva-
nimi meščani, katere so zaradi njihovih pravic kaj pisano
gledali, niso zamujali nobene prilike, odščipniti če ne veliko,
vsaj malo od njih. Toda meščanje so čuvali z najstrožjo po-
zornostjo te svoje svetinje, ki so bile podlaga njihovega bla-
gostanja in njihove samostalnosti.
 
Popravljanje zidovja in mestnih utrdeb, pazne straže o
tako nevarnih časih, kakeršen je bil zlasti srednji in tudi še
novi vek, in mnogo drugih bremen, slonelo je početkoma
zgolj na ramenih meščanov. Plemiči so živeli sicer takisto
za varnim mestnim ozidjem, mestne straže so pazile sicer
res tudi njim v korist, toda plemiči niso hoteU pripomoči
niti pri tem niti pri čnem.^ Hoteli so uživati* le sadove me-
ščanskega truda, nikakor pa ne lajšati meščanom njihovih
bremen.
 
Zaradi tega se je zanetil že zgodaj, če prej ne, gotovo
vendar že leta 1320. med meščani in plemenitaži hud prepir.
 
Plemstvo se je opiralo na svojo svoboščine in na to,
da njemu nima zapovedovati noben meščan in da se ne
ujema s plemsko čestjo, ako bi plemenitaž plačeval meščanu
davek. To so mu že zagotovili prejšnji knezi.
 
Ker se meščanje in plemenitaži z lepa niso mogli po-
bogati, pritožili so se pri svoji najvišji gosposki, pri deželnem
knezu in prosili pomoči, in knez, ki ni pustil blagostanja
meščanov nikdar v n6mar, ukazal je leta 1320. — bil je to
Henrik, vojvoda koroški in kralj češki — da mora plačevati
davke mestu v korist vsakdo, čegar hiša stoji na mestnih
tleh ter pomagati pri popravljanji mestnega ozidja, pri ko-
panji jarkov, in pri stavljenji mostov ter pri oskrbovanji
straž. ') Ta privilegij je ponovil leta 1336. vojvoda Oton. '^)
Njegov naslednik, vojvoda Albert IIL, raztegnil je to dolžnost
cel6 čez vso mestno civilno oblast (Burgfriede), ovrgel pa po
nekoliko privilegij koroškega Henrika od leta 1320. s tem,
da je leta 1367. odvezal od plačevanja davkov vse tiste ple-
menitaže, ki so se mogli izkazati, da so bili kedaj tega bre-
mena oproščeni.**) Leta 1370. pa je vendar to zopet preklical
in dal privilegiju leta 1320. zopet staro veljavo.*)
 
 
 
*) Klun, Diplomatarium Carniolicum v „Mittheilungen des hist. Ver. f.
Kraiii" 1855. štev. 1. Sicer se nahajajo v ,,Dipl. Carn." zbrani privilegiji v
mestnem arhivu ljubljanskem, toda le v kopijah in raztrošeui po raznih fasci-
kulih, zato jih navajam rajši po tem tiskanem viru.
 
«) Ibid. štev. 2.
 
3) Ibid. štev. 6.
 
*) Ibid. štev. 8.
 
 
 
28
 
A soditi je m6či, da se plemiči po tem kneževem ukazu
niso dolgo ravnali, kajti leta 1385. jih je bilo v mestu zopet
mnogo, ki se niso hoteli meščanom pokoriti, ne d^^vkov pla-
čevati („die nicht dienen noch steuern wollten"). A vojvoda
Leopold jim je pa tudi prepovedal, goniti živino na mestne
pašnike in hoditi po les v mestne gozde. ')
 
ŽŠ.1, da knežja moč takrat plemski oholosti ni bila kos.
Ne sam6, da jih ni mogla siliti, naj izpolnjujejo njih zapovedi,
dostikrat knez cel6 meščanskih pravic ni mogel tako krepko
braniti, kakor bi jih bil rad. Namesto, da bi se plemstvo
ogibalo s svojo živino mestnih pašnikov in gozdov^ kakor je
veleval ukaz leta 1385., prepovedalo je cel6 meščanom paš-
nike in gozde, '^ do katerih so imeli pravico že več stoletij.
Toda vojvoda Viljem se je potegnil krepko za meščane in
ukazal leta 1397. grofu Hermanu celjskemu, tedanjemu de-
želnemu glavarju kranjskemu, skrbeti, da se meščanom ne
bodo kratile stare pravice do pašnikov in gozdov. '^
 
Pravica do pašnikov in gozdov ljubljanskih meščanov
pak je sezala daleč čez ozki „Burgfried". Ljubljana ni
imela samo pravice do vsega barjš,, ampak je smela hoditi
po les za kurjavo in zgradbe cel6 daleč noter v ižš,nske
gozde. Do konca 14. stoletja ljubljanskim meščanom neki ni
kratil nihče te pravice, todavpočetku 15. stoletja so jo jeli
krotavfčiti plemenitaži, katerih posestva so se dotikala teh
mestnih gozdov ter niso nikakor puščali meščanov v te gozde.
 
Najprej je prišlo do tožbe leta 1415., ker so Turjačanje
hoteli vzeti Ljubljani in vas6m Tomišelj, Vrblje, Strahom^r
in „Prest" pravico do k6šnje. Jurij Guttensteiner, namestnik
deželnega glavš^rja, šel je sam pod Krim na 6gled. Vzel je
s seboj najstarejše ljubljanske meščane. Peljal se je po Ljub-
ljanici ž njimi do Kamnika. Tam se je sešel z nekaterimi
plemenitaži in posestniki pri Igu, „katerih je bilo jako mnogo".
Vsi ti in še nekateri kmetje so dokazali, da so imele vasf
Tomišelj, Vrblje in Strahomšr že od starih časov pravico, ko-
siti nad jarkom proti Kamniku, in sicer vsi jednako, niti je-
den več ali menj. Pod jarkom p:coti mestu in Studencu pa
je bila ljubljanska košnja že od nekdaj.
 
 
 
*) Ibid. štev. 15.
 
*) Ibid. štev. 21. „Wir empfehlen dir erstlich vnnd wollen, das da
vnnser Biirger zu Laybach aus den Vorsten vnnd Welden Prennholz on aH
Irrung lassest fiiern vnnd nemen als das von Alter mit gewonhait herkhomen
 
 
 
29
 
Guttensteiner je razsodil, naj se pri ti stari pravici tudi
ostane še dalje, in da Ljubljančanom ne sme nihče kratiti
te pravice. ')
 
Druga tožiteljica je bila leta 1420. neka vdova Apfalter-
nova, ki je trdila, da pašnik in gozd spadata k „Herten-
bergu" in sta njena lastnfna. A vojvoda Ernst je odločil, da
je to njegova lastnfna in da spada k ljubljanskemu mestu
ter je odbil vdovi njeno prošnjo. '')
 
Zlasti turjaški gro^e so nagajali v tem oziru Ljubljan-
čanom in Ižancem. Zgodilo pa se je to najbrž zato, ker je
ukazal vojvoda Emst leta 1416., ko so se jeli Turki prika-
zovati na Kranjskem, da morajo tudi plemiči pomagati pri
zgradbi mestnega ozidja.
 
Turjaški groQe so zaradi tega morebiti zapustili Ljub-
ljano ter se umeknili v svoje trdne gradove; iz mesta iz-
gnani, so sklenili to Ljubljančanom vrniti in jim prepovedali
goniti živino v gozde, meječe z njihovimi gozdi, in hodit
vanje po les. Leta 1420. dala je turjaška gosposka Ljubljan-
čanom in Ižancem vzeti nekoliko živine ter je ni hotela dati
prej nazaj, dokler ne bi plačali zanjo neprimerno velike kazni.
 
Za odškodovanje se je potegnil ljubljanski sodnik in
svšt. Prišlo je do tožbe in stvar se je zdela zaradi obeh v
tožbo zamotanih strank, tako važna, da je prisedel vojvoda
Ernst, prišedši leta 1421. v Ljubljano, sam k sodbi ter za-
slišal stranki. Ljubljančanje in Ižanci so se sklicavali na
svoje več stoletij stare pravice in so se zavezali, dokazati jih.
Tufjačanje pa so odgovorili, da so pašniki in gozdi, zaradi ka-
terih so se spoprijeli z Ljubljančani in z Ižanci, njihovo
dšdno imetje in da sta imenovani stranki po krivem posegli
v^nje.. Tudi onf so pripravljeni to- svojo pravico dokazati.
 
Strankama je dal knez Ernst štirinajst dnij odloga, da
se preskrbita s potrebnimi pričami. Čez štirinajst dnij so
priveli Ljubljančanje s seboj res popolnoma nepristranske
priče, ki so izkazale, da so hodili po 16s v imenovane gozde,
ki so v listfni zaznamenovani tak6-le: „etlicher Wald, mit
Namen Mokriz, der ausserhalb der Eisth (Ižica?) vnd auf
die Schelein vnd der Auen bei Kremenz gelegen, bey der
Selein vnd der Auen genannt, der Mart, zwischen Prun vnd
Lagkh gelegen." •*)
 
Kako se je tožba poravnala, ne v6m, bržkone sta se
stranki pogodili.
 
 
 
^) Mestni arhiv, fasc. Miscell. — Ta listina §e ni tiskana.
«1 Klun, Dipl. Carn. štev. 28.
») Klun, Dipl. Carn. štev. 30.
 
 
 
30
 
Ob jednem se je oglasil zopet Jurij Apfaltem zaradi
gore in gozda „Raunik sammt Peze''. Vojvoda je poslal
Pavla Glogovca in deželnega namestnika Leutholda Julbecka
na ogled. Ta dva sta potrdila, da je res ves svet tostran
Hertenberga, od sv. Katarine doli k sv. Antonu in proti
Ljubljani mestna last. ')
 
Komaj pa je odšel vojvoda iz dežele, začel je turjaški
grof Ljubljančanom še le prav nagajati. Spoprijeli so se
prav resno med seboj. Vojvoda je imenoval grofa Turjaškega
deželnega glavarja najbrž, da bi ga nekoliko potolažil zaradi
izgubljene tožbe. Ker je imel tedaj ta mož vso moč v rokah,
hladil je svojojezo nad Ljubljančani. Obe stranki ste sku-
šali storiti si s silo pravico. Na čelu Ljubljančanom je stal
Ivan Smerekar (Johann von Sumereck), najbrž mestni sodnik.
A Turjačanje so ga ujeli in novi deželni glavar je razsajal
med Ljubljančani, požigal, moril je in plenil. Da ga je Tur-
jačan izpustil, moral se je Smerekar pismeno zavezati, da se
ne maščuje. 'O •
 
Mesto je bilo- v najhujši stiski. Tu pa se je izkazal
vojvoda zopet iskrenega prijatelja Ljubljanskim meščanom in
je z jako ostrim postopanjem dokazal, da mu je do pravice.
Odstavil je Jurija Turjaškega od deželnega glavarstva^ po-
klical ga pred sodbo ter ga obsodil k smrti. A leta 1423.
ga je zopet pomilostil, ker je moral oditi iz Ljubljane. •^)
 
Cel6 tako nedvojbenih pravic, kakor so jih imeli Ljub-
Ijančanje do ljubljanskega Gradu, jim plemenitaži niso pri-
volili. Ljubljanski Grad ni bil sicer lastnina mestna, pač^pa
knežja. Le-t^ pak je meščanom dovolil, da smejo Grad z
drevjem nasaditi, potem iz tega gozda drevje sekati in ga
vporabljati za mestne trdnjave. *)
 
Dež61ni glavš,r Štefan grof Modruš je hotel to dobroto
tudi plemenitažem nakloniti ter je dovolil, da so smeli še
oni sekati les na Gradu, česar si plemiči seveda niso dali
dvakrat velšvati. V kratkem je bil Grad popolnoma g61.
Meščanje se zaradi tega pritožijo leta 1439. pri vojvodi Fri-
deriku, poznejšem cesarji Frideriku IV.
 
Le-ta cesar je bil za Ljubljano pravi oče in sledovi nje-
gove dobrotljivosti so ostali do denašnjega dn6. Samo od
njega je dobila Ljubljana ne menj kakor devetintrideset za
blagostanje in razvitek mesta neprecenljivih privilegijev.
 
 
 
*) Ibid. štev. 31.
 
«) Richter, Gesoh. d. Stadt Laibach pag. 219 v Klunovem „Arhivu".
 
») Jbid.
 
*) Klun, Dipl. Carn. štev. 34.
 
 
 
31
 
Ustanovil je ljubljansko škofijo, popustil meščanom . zaradi
njihove srčnosti v njegovem boji s celjskim grofom ves hišni
davek, dovolil Ljubljančanom pečatiti z rudečim voskom,
popravil kranjski grb, ustanovil v cerkvici na GrMu večno
mašo, in oblagodaril ljubljanske trgovce z obilnimi svobošči-
nami pri trgovstvu doma in na tujem.
 
Na pritožbo meščanov leta 1439. je ukazal grofu Mo-
drasu, naj plemičem sekanje v gozdu na GrMu takoj ustavi
in jedino le meščane vdnj pušča. ') Take in jednake pritožbe
so se ponavljale vse 15. in še 16. stoletje.
 
Vselej pa so se deželni knezi potegnili krepko za me-
ščane. Plemenitaži so se vedno znova upirali, kadar so me-
ščanje zahtevali od njih, naj jim pripomorejo pri mestnih bre-
menih, pri davkih, stražah in popravljanji mestub-ga ozidja.
Toda avstrijski knezi so vselej meščanom pravico storili,
tako n. pr. leta 1461. 'O, leta 1470.»), leta 1510.^), itd. Vsak
čas so plemenitaži branili meščanom goniti živino na paš-
nike in hoditi po les v gozde, toda zavrnjeni so bili vselej,
n. pr. leta 1439.^) leta 1451.«), leta 1478.'), leta 1503.«) itd.
 
Še leta 1549. vnel se je oni pred več kakor sto leti
(leta 1415.) poravnani prepir zaradi kOšnje na južnem robu
ljubljanskega barjA,, a tudi to pot so zmagali meščanje. ^)
 
V tistem razmerji, kakor plemiči, stali so tudi duhovniki
nasproti meščanom, imeli so posebne predpravice ter so spa-
dali pod deželno gosposko. Tudi do njih ni imelo mesto no-
bene močf. .Sicer pa pri priUki ljubljanskega sodišča govo-
rimo o tem še natančneje.
 
Ozrimo se napčsled še po četrtem delu ljubljanskega
prebivalstva, po nemeščanih v pravem pomenu te besede, po
tujcih, 1^ se niso dali vsprejeti med meščane. Le-ti so bili
po vseh srednjeveških mestih obžalovanja vreden rod in
skoraj brez vseh pravic. Bili so to večinoma hlapci, dni-
narji in tuji trgovci, ki so prihajali v Ljubljano le za malo
časa.
 
 
 
*) Ibid.
 
«) Klan, Dipl. Carn. štev. 44.
 
») Ibid.- štev. 58.
 
*) Ibid. štev. 85.
 
S) Ibid. štev. 3f^.
 
«) Ibid. štev. 4».
 
•') Ibid. štev. 61.
 
8) Ibid. štev. 80.
 
») Fasc. Misc.
 
 
 
34
 
2.) Mestni sodnik. Mož je bil jako čislana oseba. Ko