Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Tjasa23 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Tjasa23 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 144:
XI i. Poglavje. Število ljubljanskih stanovnikov leta 1788 ... 279
 
 
 
VI. Poglavje.
 
 
 
fM-^ Mestni sodnik.
 
'pMLa.kSno mesto pa je zavzemal pri teh sodbah mestni
j^^sodnik? Čestiti bralci so pogodili, čuvši ta in oni ukrep
mestnega sodišča, da ta mož ni bil sodnik v tistem
pomenu besede, kakor nam rabi dandanes, kajti sodila je v
vseh civilnih in kriminalnih stvargh skupina notranjih in
polovica zunanjih svetovalcev. Sodnik je bil le v tem
zmislu, da se je v njem izraževala neprecenljiva pravica
svojega, neodvisnega sodišča, da je zvrševal sklepe in od-
loke raagistratove ter pazil na to, da se je meščanstvo v6dlo
po ukrepih mestne gosposke in, če jemljemo rokodelske za-
druge v poštev, po svojih zadružnih pravicah in svoboščinah.
V tem slučaji je imel sodnik pravico sam kaznovati, ne da
bi magistrat sklepal še posebej o tem. Zdi se mi, da bi ta
mož zaslužil bolj ime kaznitelja, kakor sodnika v denašnjem
zmislu in za to svojo pravico se je potegnil v vsakem slu-
čaji, če mu je kdo njegovih kolegov v mestnem sv6tu po-
segel vžnjo, kakor se je n. pr. pripetilo leta 1012. Prvi bla-
gajničar, mož velike veljave, kaznoval je nekoga zaradi tega,
ker je ukral nekoliko mestnega lesž. Ko je sodnik o tem
zv6del, odložil je dostojanstvo svoje in ga ne zopet vsprejel,
dokler ni izrekel mestni sv6t gospodu prvemu blagajničarju
ukor zaradi njegovega neopravičenega postopanja, s katerim
je sezal v pravice mestnega sodnika. ')
 
 
 
>) Gerkhtsprot. 1612.
 
 
 
113
 
Navzočen je moral biti sodnik seveda pri vseh sejah, naj
se je obravnavalo v njih bodisi že karkoli, brez njega, ali če
je šel po svojih trgovskih opravkih iz mesta na km6te ali
na tuje, brez njegovega namestnika se ni smela vršiti no-
bena seja. Sodilo se je po večini glasov in beseda sodni-
kova, najimenitnejše osebe pri sodišči, bila je pač toliko iz-
datna, da so se po nji ravmali tudi drugi, ko je prišlo do
glasovanja.
 
Poleg tega častnega mesta v mestnem svštu je pa imel
sodnik še svoj urad, a težko je povedati, katere stvari je
reševal lehko sam in katere so se morale obravnavati pred
vsemi gospodi svetovalci. Leta 1608. n. pr. je obkladal neki
meščan krčmarico, ki mu je prinesla slabega vina na mizo,
s kaj grdimi priimki, zval jo je sleparico ter jo pretepal in
suval. Šla ga je tožit. Krivi meščan je tajil in se zagovarjal,
da ji je le svojo misel povedal, ker mu je prinesla tacega
vina; zavoljo tega pa se je krčmarica razvnela in pričela na
vse grlo vpiti in razsajati. Sunil jo je nekaterikrat, toda še-
le potem, ko mu je skočila v brado in mu jo jela puliti.
Zbrani mestni svet je dejal, da ta slučaj ne spada v nje-
govo stroko, ampak pred mestnega sodnika, ki bo že vedel
pravo ukreniti. *) Vendar pa je magistrat temu podoben
slučaj rešil ravno tisto leto sam.
 
Čestiti bralec je že sam spoznal, da so bili sodniki tudi
vsi mestni svetovalci in da se ni izrekla brez njih nobena
sodba. Ker so podatki preskromni, da bi mogel dostojanstvo
in moč mestnega sodnika natančno opisati, zato ponujam
čestitim bralcem le posamezne epizode iz življenja mestnih
sodnikov, iz katerih se d^ sestaviti morebiti vsaj površen
pojem o njih. Pri tem pa bode pš^l tudi marsikateri žarek
na način, kako so nekdaj postopali pri sodbi.
 
Denašnji sv6t se mora gotovo čudom čuditi najbolj o
tem, da ni imel, kakor smo že omenjali, mestni sodnik celo
do leta 1785. nikake plače, '-) in sicer tudi tiste čase ne, ko
so služili vsi svetovalci vsaj nekaj, da si ne veliko. S čim
so mu plačevali njegov trud? Bržkone je njegova plača tekla
iz kazenskih novcev, katere plačevati je obsojala mestna
gosposka krive stranke. Koliko kaznij je spravljal sodnik v
svoj žep, ni povedano nikjer, in bržkone je visokost teh
kaznij odločevala mestna gosposka za vsak slučaj posebej.
 
 
 
*) Gerichtsprot. 1608. fol. 367.
') Fasc. štev. 102.
 
8
 
 
 
Leta 1545. obsodila je neko Weigel (z nemško končnico in
Weiglm), ker je krala in pred smibo rekla župa,nu nekoliko
nespodobnih besedij, na dvaindvajset goldinarjev kazni v
bla,gajnico za vzdrževanje mestnega zidovja, ki je torej □&
domestovala denašnjo ubožno kaso; vrhu tega pa Se na
osem goldinarjev, ki jiii je morala plačati mestnemu S(i(fc
niku. ')
 
Ravno tisto leto je izrekla mestna gosposka jednatčč
godbo, zadruga čevljarjev (Schusterhandwerk ali Schuster<
zunft) obsodila jo nekoga, — iz katerega uzroka ni povedano
— v kazen, česar ni nikakor smola, ker je bilo to proti njeium
zildružnim pravilom. Ko je sodnik zv6del o ti stvari,
tožil je zadrugo pri mestni gosposki in le-ta. je odločila ; ■ „j
zadrugam ne pristoja v takem slučaji brez vednosti in vo(if
sodstva koga tako in tako visoko kaznovati, dolžna je čw
Jjarska zadruga dati gospodu sodniku deset reparjev (z^
Batzen)." ') Leta 1594. pritožil se je neki nož^rsk pomolit
da mu je vzel mestni sodnik puško prav po krivici. So^š^
je razjasnil to stvar, rekoč, da je dal pomočnika zapreti,, tii
se je na uUcah vedo! nespodobno (ungebilhrlich), izpustil J
ga je, ko mu je oddal jetnik puško, vredno kakib deset gt.
dinarjev. ■') Od nekdaj je bilo v Ljubljani navadno, da saj
odkupil jetnik z dena.rjcm. Tako je trdil v noki seji ] '
gistrat sam, ■*) škoda pa, da ni pov6dal, ali se je < " '
lebko za vsak zločin.
 
Ker so pripadale kazni sodniku, zato se ni Čudita,, li
ni zamujal nobene prilike, če je le mogel koga obsoditi, JD
pri tacih razmerah sodska pravica, ni bila najboljša, treba I
še posebej zatrjevati. Dogajalo se je večkrat, da so SB jn
toževali meščaiije, kako po krivem jih jo sodnik dbsO^
Leta 1G08. dal je n, pr. zapreti nekega Boštijana LioliifO;
berga v stolp; lo-ta pa je izmolf^doval, da so ga hot^ fflk
spodje svetovalci poslušati. Dali so ga iz stolpa pripeljjli
prfidse na rotovž. TQ je pripovedoval, da ga je dal sodiu
popolnoma po nedolžnem zapreti. No, popolnoma nedolS^
ni bil, kajti tikal je sodnika, in mu v jezi svoji dejal, da
bo on (Liehtenberg) delj Ijubljansk meščan, kakor sodnik tO,
kar je zdaj. To je bilo res razžaljivo za sodnika, a meščana
sodnik ni imel pravice meni nič tebi nič prijeti in ga vtak- ■
 
 
 
') Geriehtsprol. 1545.
 
•) IbiJ.
 
■) Ibid. 1594,
 
') Ibid, 1552.
 
 
 
115
 
niti v. stolp. O tem je morala sklepati prej mestna gosposka.
Kazžaljenje pa je izviralo odtod: Lichtenberg je bil pekarski
mojster in ker je pekel najbrž prelegclk in premajhen kruh,
izrazil se je sodnik v pogovoru z nekim svetovalcem, da bi
bilo morda dobro kaznovati pekarja s potapljanjem v vodo
(„mit dem Schupfen"). A gospod svetovalec Kumperger je
to groženje Lichtenbergu ovadil. Lichtenberg to zvedši, raz-
žalil je potem sodnika, ko se je sešel ž njim, na zgoraj
povedani način.
 
Mestna gosposka je poravnala stvar tako-le, rekla je :
„ Sodnik ni prav storil, ker je Lichtenberga zaprl; segel je
dalje, kakor bi smel ; torej se zaradi tega pokaraj ter se mu
naroči, da v prihodnje ne stori več kaj tacega. Lichten-
bergu pa so ukazali, da mora prositi gospoda ^ sodnika za-
voljo nepremišljenih in ošabnih svojih besedij odpuščanja; a
kar se tiče Kumpergerja, dejali so, da ni bilo lep6, ker je on,
star gospod in svetovalec, izdal, dalje trosil, delal sovraštvo
in hujskal s tem, kar se je govorilo pri gospodu sodniku,
zato naj ostane na rotovži v zaporu. ')
 
Kako slab6 se je godilo pravici, če je morala mestna
gosposka sodnika samega dostikrat okarati ali ga celo kaz-
novati zavoljo njegovega krivičnega postopanja, bodisi, da je
bil premehak, bodisi, da pretrd!
 
Tako je izpustil sodnik Taller leta IGOl. neko tatfco iz
ječe; dejal je, da zato, ker je bila bolna. Vendar mestna go-
sposka temu menda ni vrjela, ali se ji je sploh zdelo^ da bi
sodnik moral prej vprašati, kaj mu je storiti ž njo, skratka,
ukazala mu je, naj jo dobi tekom štirinajstih dnij zopet v
pest, v tem pa naj zapade sodsko svoje dostojanstvo.-}
 
Proti stari navadi in popolnoma jasnim določbam je
hotel sodnik leta IGGO. pekarjem, pač sam6 zato, da bi jih
škodoval in jih mogel kaznovati, vagati stari in usušeni
kruh, ki je bil gotovo lažji, kakor takrat, ko so ga pek^rji
prinesli ravno pečenega na prčdaj ; mestna gosposka je po-
karala sodnika prav resno zavoljo tega njegovega samovlast-
nega postopanja. •')
 
Sodniki se cel6 za ukrepe in nalašč za kakšen poseben
slučaj izdane koristne ukaze mestne gosposke samš niso
brigali. Ob 6ni, leta 1599. tako zel6 razsajajoči kugi je obo-
 
 
 
Gerichtsprot. 1608.
») Ibid- 1601. fol. 25.
•; Ibid. 1660. fol. 78.
 
8*
 
 
 
116
 
ItMo, kakor nalašč, tudi v hiši sodnika Tallerja nekoliko Ijudij,
komur se ni bilo čuditi, kajti sodnik je bil slučajno takrat
ob jednem tudi poštar. Magistrat mu je dal brez obzira na
njegovo dostojanstvo in vkljub temu, da se je postavljal
z vso silo po robu, hišo obiti in mu prepovedal, zapustiti jo.
N(»koliko tednov je Taller prenašal ta kontumac, a ker mu
jo trajal le predolgo, prosil je po svojem advokatu, naj ga
izpusta, zlasti, ker se boji, da bode njegova pošta, ki jo je
moral prepustiti tujim rokam, trpela škodo. Ob jednem je
zažugal, da bode zahteval od magistrata odškodnino, ako ne
uatrežo njegovi prošnji.
 
Ta predrzna izjava je magistrat silno razjarila; poročil
je mostnemu sodniku jako strog ukor ter dostavil, da bode
glodo odprtja vprašal deželno gosposko, kajti zabiti ga je
dala ona, sovoda po magistratu. Kako kazen pa so mu na-
ložili zavoljo njegovega predrznega in razžaljivega postopanja,
o tem 1)0 zvedel pozneje. Toda kaj stori Taller? Nekega dne
ukaže svojim poslom leseni plot podreti ter začne z meščani
občevati in trgovati, kakor o najzdravejših časih.
 
Magistrat je bil sila razžaljen in je naložil sodniku tristo
c(».kinov kazni, ako bi se predrznil v naglici zopet narejeni
plot pri svoji hiši podreti. V tem slučaji ga tudi magistrat
n(i bo več tipel v mestu, ampak ga dal po grobokopih z vso
njegovo rodovino in družino prepeljati v Lazaret, v bolnico
za okužene, na mestu sedanje šentpetrske vojašnice. Pošto
jo prevzel magistrat sam v svoje oskrbovanje ter sklenil no-
btuioga kurirja ali poslanca več s pismi ne pustiti v mesto ;
pisma in pakete je dal poprej zunaj mesta prekaditi.
 
A Taller se je za magistratova povelja kaj malo zmenil.
L(^soni plot je dal znova podreti ter se celo trudil nepre-
mišljeno množico proti magistratu našuntati o priliki, ko bi
so imela ravno neka gosp^, bržkone njegova žena, na isti
način pokopati, kakor so pokopavali druge, za kugo umrle.
Trdil je namreč Taller, da je umrla navadne smrti in zahte-
val običnega krščanskega pogreba.
 
Prebivalstvo se je dalo sodniku, tako imenitnemu članu
mostnega sv6ta, rado preslepiti. V mestu je nastal upor, ki
je prisilil mestne očete k izjavi, da bodo dali umrlo preiskati
ter jo po krščanski šegi pokopati, ako res ni umrla za kugo. ')
 
Ti mali podatki naj zadostujejo za označenje mestnih'
sodnikov. Kadar pa je bilo treba v varstvo vzeti sodnika
 
 
 
ij Jbid. J 699.
 
 
 
117
 
 
 
in njegovo veljavo, ali kadar je šlo za čast vse mestne go-
sposke, pokazala se je ta vselej jako energično.
 
Posebno oblastno je hotel postopati vicedom. Leta 1601.
je izpustil mestni sodnik Taller, kakor smo že omenili ta-
tico iz ječe, češ, da je bolna. Magistrat mu je ukazal v štiri-
najstih dneh dobiti jo zopet v pest in za ta čas odložiti
sodniško svojo pravico. A Taller se je obrnil do vicedoma,
naj ta posreduje. Zaradi tega je vicedom magistratu ukazal,
naj se potrdi, kar je ukrenil sodnik.
 
Magistrat pa se je protivil ukrepu in dal glasovati, ali
naj uboga vicedoma ali ne. Večina je bila za to, da ne. A
čudno, glasovalo se je vendar še jedenkrat. Vsi gospodje so
ostali pri prvem svojem mnenji in ne v6m, kako bi se bila
ta stvar iztekla, ko ne bi se bilo Tallerju posrečilo priti iz-
puščeni tatfci na sled ter jo privesti pred mestni sv^t. Prosil
je torej, naj mu mestni očetje spregledajo kazen in mu dajo
zopet sodniško žezlo. Kazen se mu je odpustila, tudi žezlo
se mu je zopet dalo, toda posvarili so ga in mu priporočali,
naj opravlja čš,stno svojo službo vestneje. ')
 
Ravno tisto leto je dal vicedom poklicati predse sod-
nika ter mu ukazal, naj oskrbf sšdel za mantovanskega voj-
vodo, ki je prišel z vojaki skozi Ljubljano; ako tega ne bi
storil, zažugal mu je, da ga obesiti. Razžaljeni sodnik je
prosil mestno gosposko, naj se potegne za njegovo čast, kar
je ta tudi storila. '^)
 
Leta 1608. je bil vicedom najbrž oseben sovražnik sod-
nikov. Ukazal mu je izpustiti nekega zločinca, ki ga je za-
prl na Trančo, sicer ga bo kaznoval s sto cekini. Ne, za-
grozil mu je še celo, češ, dal ga bo zapreti pod stčpnice v
„keho" („ais namlich in die Kheiche"), kamor so zapirali le ta-
tove in všlike zločince.
 
S tem dopisom je bil sodnik že kot meščan, bolj še pa
kot mestni sodnik v dno svoje duše razžaljen in je odložil
dostojanstvo svoje za toliko časa, dokler mu magistrat pri
vicedomu ne poskrbf zadoščenja za to razžaljenje. V ta na-
men so sklicali ves mestni sv^t, ne le dvanajstdke in vse
štiriindvajsetike, ampak tudi občino. A ker se je sodnik
odstranil in ga vkljub najvestnejšemu iskanji ni bilo mogoče
najti v mestu, morali so to stvar odložiti in napovedali so
sejo na drugi dan. V tem, ko so iskali sodnika po mestu.
 
 
 
') Gerichtsprot 1601. fol. 25.
«) Ibid. 1601. fol. U5.
 
 
 
118
 
prišle pa so na dan stvari, iz katerih je gosposka posnela,
da mestnemu sodniku ni prav nič ležeče na častni njegovi
službi. Da, izrazil se je o nji še z zel6 nespodobnimi bese-
dami. Zaradi tega so sklenili, da ga med seboj več nečejo
trpeti, ne napovedavati mu sej, o sv. Jakopu pa, to je v dan,
kadar so volili vselej novega sodnika, stori občina ��� njim,
kar se ji poljubi. ') Mestni sodnik je bil torej odgovoren ob-
čini, ki je bila zastopnik meščanskih interesov proti mestni
gosposki.
 
Drugi dan pa je šla precej močna deputacija mestnih
očetov („ein starker Ausschuss") k vicedomu, vzela advokata
seboj ter očitala visokemu gospodu, koliko škode dela mestu
s tem, da mu seza v njegove pravice. Če ne misli tega
opustiti, poslali bodo močno poslanstvo do cesš^rja samega,
v tem pa ne bodo takih povelj, kakeršne jim je dosedaj po-
šiljal, izpolnovali nikakor in nikdar.
 
Vicedom se je po malem opravičeval, toda sicer je za-
hteval, naj mu izroči mestna gosposka pritožbe svoje pis-
meno. Gosposka mu je odgovorila, da je vlagala take pri-
tožbe o vsaki priliki, a pomagale niso nič, zato se je prišla
ustno pritožit.
 
Ne da bi deputacija k^j opravila, vrnila se je domčv.^)
 
Malo dnij potlej se je vn61 nov prepir. Vicedom je
ukazal mestni gosposki necega Razingerja, ki mu je storil
neko krivico, pripeljati v vicedomsko poslopje. A magistrat
je odgovoril: „Ker je Razinger meščan, on (magistrat) pa
njegova gosposka, zato naj ga vicedom toži na rotovži, kakor
kak drug človek ter počaka, kako razsodi magistrat."
 
Ali vicedom se ni dal tako hitro ugnati v kozji rog.
ampak je velel, da ima priti ves mestni sv^t z županom in sod-
nikom vred pršdenj; če ne bi ubogal, napretil mu je kazen
šeststo cekinov. A magistrat se za to žuganje ni zmenil;
zato mu je napovedal vicedom, da bo konfiskoval vse imetje
Sončevo (mestnega sodnika) in ob6h blagajničarjev, ako ne
uboga takoj. Magistrat pa je bil neustrašen. Končal je sejo,
v kateri se je prečital ta vicedomov dopis, in sklical ves mestni
zbor z občino vred, da se posvetuje o ti stvari.*)
 
Zanimivo bi bilo v6deti, kako se je vse izteklo.
 
Poleg vicedoma pa je tudi druga gospSda v mestu
izkušala motiti Ljubljančane v njihovih sodnih pravicah, tako
 
 
 
M Gerichtstprot. 1608. fol. 57.
 
8) Ibid.
 
8) Ibid. pag. 74.
 
 
 
i
 
 
 
119
 
n. pr deželna gosposka, ki je sodila Ijudf, kateri niso bili njeni
podložniki, ampak moščanje, ali vsaj pod mestno gosposko
spadajoči; zgodilo se je to leta 1612. A magistrat o tem
zvedši je izvolil takoj nekaj mož iz svoje srede in jih po-
slal v Gradec pritožit se. ')
 
Težavo je imel mestni sodnik zlasti tudi z duhovščino,
s katero je moral, ker se je nahajalo v pričetku 17. sto-
letja v mestu §e mnogo protestantov,, postopati, kar največ
moči pazno, če si ni hotel nakopati na glavo očitanja, da ji
je sovražen ravno zato, ker je katoliška.
 
Leta 1608. n. pr. je ubodel neki dijak, ki se je šolal
na gimnaziji pri jezuvitih, rotovškega slugo v roko ter ga
precej hudo ranil. Sodnik ga je dal zapreti in še na rotovži
se je nosil dijak jako nespodobno.
 
A jezuviti so se potegnili zAnj in ga hoteli po vsi sili
imeti iz ječe. Zavoljo njihovega neprestanega moledovanja,
pri katerem so predložili cel6 svoje svobodčine ter se skli-
cavali ndnje, udal se je magistrat, da prepreči kakov nered,
„iz katerega ne nastane nikoli nič dobrega;" bal se je, da
bi se utegnilo ljudstvo stSpsti skupaj in se potegniti za dijaka,
kar se je v Ljubljani večkrat dogajalo. Izpustili so dijaka.
 
Ker se jim je to posrečilo, osrčili so se jezuviti ter zah-
tevali tudi dijakovo puško („Wehr"), boddlce in druge stvarf,
ki so mu jih na rotovži vzeli. Vrhu tega pa je pozval rektor
li^imnazije celo mestno gosposko, naj se pride zagovarjat v
jezuvitsld samostan.
 
Magistrat mu seveda nI odgovoril ni. 'O
 
Ravno tako je storil tisto leto magistrat z gospodi ka-
noniki, ki so djali, da jim je napravil magistrat pet tisoč
cekftiov škode, ker jim je zaprl necega Novaka. *)
 
Kaj trdo pa je stopil mestnemu sodniku leta 1635. škof
na prste. Pustni večer je dal namreč sodnik prijeti nekega
iz Kamnika došlega duhovnika, ki ga je zalotil ob 11. uri
zvečer v Špitalskih ulicah, ali po krivem, ali po nedolžnem,
tega nečemo razpravljati. Dal ga je odpeljati na Trančo, iz-
pustil ga pa takoj drugo jutro. Duhovni gospod se je pri-
tožil zaradi tega pri škofu, ki je zagrčzil, da bo mestnega
 
 
 
1) Gerichtsprot. 1612
 
») Gerichtsprot. Sitzung 21. November 1808 „Darauf ihnen
 
aber kein Bescheid gegeben."
 
*) Ibid. fol. 64. „E8 ist beschlossen, dass man darauf keine Antwort
geben will, sondern mit Still8ohweigeii die Sache iibergehen soli."
 
 
 
 
 
 
120
 
sodnika izobčil iz katoliške cerkve. Nesrečnež je prosil mestno
gosposko, naj se vendar potegne zanj z ozirom na to, da so
dali že tudi drugi mestni sodniki večkrat zapreti duhovnike
nad Trančo. Storil je to, ker mu je tako veleval njegov
urad, da se tem potem kaznuje zlo.
 
Magistrat je storil, česar ga je prosil sodnik ; a škof je
zahteval, da odpusti sodniku, od njega jako veliko, in sicer :
1.) da javno opravi cerkveno pokoro; — 2.) da prinese izpovedni
listek za veliko noč (godilo se je to 23. februvarija); — 3.) da
se pobota z razžaljenim duhovnikom in ga prosi odpuščanja;
— 4.) da se za pokoro pri jezu vitih znova izpov6; — 5.) da
se zaveže, nikdar ne govoriti proti cerkvenim zakonom (ca-
nones) in proti običnemu pravu in 5.) da se po zadobljeni
odvezi da še v Rimu ali pri nunciji na Dunaji „generaliter"
odvezati.
 
To so bih pač jako trdi pogoji. Ves mestni sv6t je šel
k vicedomu ter mu razložil na dolgo in široko, da se dela
s tem cesš^rskim, ljubljanskemu mestu podeljenim svobošči-
nam krivica, kajti sodnik je le storil, kar je storiti moral.
Vicedom naj bi se vendar potegnil zš^nj ! Vicedom je obljubil
storiti, kar bo le mogel.
 
Ko se je čez teden dnij, 2. marcija, v mestnem sv6tu
o ravno ti stvš-ri razgovarjalo, bil je mestni sodnik že res-
nično izobčen iz katoliške cerkve. Magistrat je sklenil, ker
je najbrž čutil, da pri vicedomu ni dosti opravil, protesto-
vati še jedenkrat proti škofovemu postopanju, če pa to ne
izda, pritožiti se naravnost pri cesarji in mu popisati, kako
duhovščina živi.
 
Pri naslednji seji 5. marcija je prosil sodnik znova, ce-
sarju pač prav natanko popisati življenje tukajšnje duhov-
ščine. A med to in prejšnjo sejo je izgubila tudi mestna
gosposka svojo srčnčst ter napčsled svetovala sodniku, naj
se poda in prejme odvezo. Ta pot se mu je prigodila sicer
velika krivica, ali kaj hoče? Maščevanje naj prepusti pravici
božji.
 
V tacih razmerah je bilo res težko biti sodniku. To je
čutil marsiko med njimi.
 
Celo v tacih slučajih, ko se ni moglo ni najmenj dvo-
jiti, ali ima mestni sodnik pravico vtikati se v kako stvar
ali ne, godila se mu je dostikrat krivica.
 
V noči od 11. — 12. julija leta 1568. pretepali so v Nem-
ških ulicah nekega človeka. O tem je zv6del tudi mestni
sodnik, ki je šel z biriči takoj v Nemške ulice, da bi potol-
čenca videl in zv6del od njega, kdo ga je tepel.
 
 
 
121
 
A ugledal ga je komendator najbrž iz okna Nemške
hiše ter pridrl z golim mečem in s celo tropo komenških hlap-
cev n^nj in na njegovega biriča. Nemške ulice so bile sicer
mestni sv6t in sodnik je ostal torej na svojih tleh, toda ko-
mendatorja je jezilo, da se je sodnik predrznil priti tako
blizu njegovega sedeža, Nemške Komende. Tako napete so bile
razmere med meščani in plemiči in med raznimi gosposkami
še sredi 16. stoletja, kako še le v srednjem veku, v stoletjih
ko sije meščanstvo pomagalo ravno na noge! Birič mestnega
sodnika je ubral, vidš toliko množico priti nš, se, takoj pot
pod noge, komendatorjevi hlapci pa za njim in podili so ga
daleč noter v mesto proti rotovžu do „Khastellzeve" hiše.
Mestni sodnik je imel več poguma, zanašaje se na svoje do-
stojanstvo je pričakoval, da bode hlapcev vendar malo groza,
lotiti se njega, tako imenitnega gospoda. Ali stvar je
morala biti le precej resna, kajti v mestnem svštu je poro-
čal sodnik, da ne ve, kako bi bilo vse izteklo, naj bi ne bil
dal tako dobrega odgovora.
 
Mestni sv^t je sklenil iti drugi dan v Nemško hišo, „k
prijateljski obravnavi" te stvari, ošteti komendatorja za to
njegovo nepristojno početje („im die unfuegsame Handlung
verheben") ter čuti, kaj bo dejal. *)
 
Iz teh kratkih epizod je lehko posnemati, da se je me-
ščanom vkljub temu, da so imeli svoje sodišče, storila vendar*
marsikaterikrat krivica in da so morali biti jako oprezni
ako niso hoteli trpeti škode. Časi so bili surovi in vedno
je še vladala sila. Na srečo pa so imeli meščanje dobrot-
Ijivega gospoda deželnega kneza, ki je krepko zastopal nji-
hove pravice.
 
 
 
•►^>±=3'm-^<-^*-^
 
 
 
Qs;/t\ci)
 
 
 
') Gericlitsprot. 1568. fol. 108.
 
 
 
"^^M