Iz velike dobe: Razlika med redakcijama

| vir= http://www.dlib.si/documents/clanki/ljubljanski_zvon/pdf/284084.pdf

}}

 

==1. Med frontama==

 

Najrajši je sedeval sam in bral. Tudi danes je sameval v

vode proti Hrvatskemu in kjer so drdrali dolgi, dolgi vlaki, večinoma

polni vojakov in vojnega blaga. Sedel sem k njemu.

»Marsikaj ste doživeli v tej največji in najstrahovitejši svetovni

vojni, dragi korporal! Prosim, povejte mi, kaj se vam je najbolj

 

»No ... vam pa povem, kako je bilo tedaj, ko sem se najbolj bal! Haha! Ne glejte me tako začudeno, češ: Mož, odlikovan za hrabrost, naj bi rajši povedal, kako so se ga drugi bali, drugi!

milo nebo. Razen tistih, ki so imeli službo ali kazen, so takoj po povelju vsi izrojili iz kasarne.

 

doma. Jaz pa sem postavil stol v njegovo stajo, sedel in začel na

orglice. Zefir mi je naslonil svojo glavo rahlo na ramo in poslušal

poznali sledovi divjačine. Preko močvirja je držala ozka pot po nizkem

nasipu, ki je bil zgrajen od kamenja, vej in hlodov. Razjahali smo in

stopinjo je takoj zalila mehurčasta kalna voda. Na desni in levi se je

vsipala prst in pljuskala v motno, crnozeleno vodo. Pust in žalosten,

Spet prihaja Zefir nemiren. Stresa glavo, tišči ušesa nazaj in se

ustavi. Korporal Matjašek požene svojega konja mimo naju, mi vrže

mirim in mu prigovarjam. Konj se trese po vsem životu. Plaho gleda

in voha proti leni, motni vodi.