Gadje gnezdo: Razlika med redakcijama

}}

 

V obraz se klanjajo gospej, za hrbtom hvalijo

vražjo babnico, in Kastelka odzdravlja košato

Ljubljanski gospodje jo dobro poznajo. Smehljaj,

komaj viden, ozarja vdovi obraz.

ljubi, čeprav še sebi ne prizna.

Kadar so gadje na počitnicah, se vede, kakor

ako se Joža in Tone prezgodaj vrneta iz

Prage, čakata v mestu na Janeza, in narobe.

izgovarja gospa. V resnici pa hoče užiti trojno

svidenje v dušku; zanjo mora biti vse močno,

Še majhnim jim je namenila učenja, kolikor

ga zdrže dohodki; deloma želi sinovom vstopa v

Zgodaj je vcepila Joži, da pojde študirat kmetijstvo;

on pokaže dolini, kako delajo zlato iz

rjave prsti in srečo iz znoja na grudi. V svojo

veliko radost je mogla privoščiti zraven njegovega

v latinske šole, čeprav je Benjamin že na prvih

počitnicah moledoval, naj sme ostati doma:

pri Joži.«

»Ali se nočeš učiti?« je vpraševala Kastelka.

»O pač! Le toži se mi po naši hiši, po

umrl, ko pogledam skozi okno in ne vidim Sevškega

hriba.«

»Študiraj; hrib in hiša ne uideta. Ko zdelaš

Pri sebi je dodala:

»Dveh gadov ne spraviš pod eno streho; razen

Svetlo se je ozrla po dolini, kakor bi izbirala

pripraven kraj.

Zdaj je dovolj zemlje za dva gospodarja;

Kastelčevo je izmed najlepših veleposestev v dolini.

Joža je letos gotov, Tone piše doktorsko

menila o bodočnosti. Vdova čaka počitnic radovedneje

ko prejšnje čase.

»Kaj poreče gadje seme?« se vprašuje.

fantovske sobe.

»Pomivaš, Jera? Si zofo obrisal, Micon? Polona,

kje so zastori, da te tristo kosmatih!«

Polona je še pri hiši. Gospa ji takrat ni rekla

ostati, ali grešnica se je potulila in sama ni šla;

ob nedeljah se igrajo dekle ž njenim črvičkom,

in Šimen ga ujčka, on že ve zakaj.

Nazadnje pridejo mati pogledat, ali je vse na

mestu: knjižna polica, usnjata zofa, s katero je

rije gad po zgodovini; kadar govori o Gubcu in

Gospisveti, mu tli oko.

Nemir jo draži zadnje dni: tolikanj čenčanjo

vsi o vojni, zdi se, kakor bi nekdo brusil nož v

vojne, da bi jih vrag vse skupaj! Prvič, ker niso

padli na glavo; in zlasti, ker bi Tonč in Joža

Koleselj stoji zaprežen, mladim gospodom

naproti; vdova komandira po dvorišču, v desni

palico, levo uprto v močni bok; Jernejec se preklada

da Kastelka zdajci nastavi uho: tako vriska le

Joža, še on ne vsak dan.

kakor vkopana, fant za fantom skače na tla, dekleti

skrivata rdečico pod svetlima klobukoma.

se vidimo drevi.«

Pa goni dalje.

Kastelka podaja sinovom roko; lizanje tu ni

v navadi. Postrani meri Jožo in Janeza: prvi rad

»To diši po zaroti,« misli Kastelka, in glasno

ponavlja vsem trem: »Pozdravljeni, gadje, po-

zdravljeni! Vsako leto večji, vsako pot močnejši;

Naj šume hrastje po svoje, ne bo jim klestila

veja; sok grude je v njih kakor v pšenici

vedo sami, kaj obrode; ona hoče le gledati, kakor

strmi zemlja v klas nad seboj. In gorko se ji dela

eden konec je zasidran v njenem životu,

drugi v mladem krilu sosedovih deklet.

Popoldansko solnce sije skozi bele zavese

v veliki izbi; miza je belo pogrnjena, posoda

jih naliva gospa le najbolj častitim ljudem. Gadje

gledajo resno, zakaj trenotja, kadar mati ž njimi

vino pije in beseduje, so svečana; in razgovor

se vrti o načrtih.

prvorojencu. »Toda za peč ne sedem, dokler ne

pokažeš, kaj znaš; videti hočem, ali si moje krvi.«

vami, samo — «

»Ženitev, kaj?« mu vdova prestriže besedo.

»Končala je gospodinjsko šolo,« se ogne

»K letu osorej je zadosti; videti moram, komu

dam ključe iz rok.«

Joža bi šel najrajši jutri k poroki, toda materi

je prezgodaj; gad povesi glavo in molči.

»Ne boj se, branila ne bom,« povzame vdova

ni vodnjak, da bi skočil vanj na vrat na nos. In

ti, Tone?«

Tone se nasmehne. On ima svoje knjige,

ima kateder, ki čaka nanj; njegova njiva je širja

nje živi plod, kakor je mati rešila grudo svojih

sinov.

Zadovoljno posluša gospa in v njenem trdem

pogledu se krešejo luči dekliške sanjarije. Čudno

z jezika. In gadje gledajo mokroto v materinih

očeh.

Toda že se je utrnil mehki hip za staro

granitno krinko; zdaj se obrača k Janezu, s trdo

srce poje drugo pesem. Nato preskoči: grunt?

Jezik se mu razveže, pogled zaiskri.

Premislil si je; ne kmet, učitelj hoče postati.

Ali ga pošlje mati dve leti na univerzo, dve leti

nam bo vsem dobro potem, ali huje ko kdaj. Pa

tudi če ne zagrmi, je vseeno. Mi nočemo poginiti,

živeti hočemo, nalašč! In kazalec življenja kaže

kvišku, k luči; le tam je bodočnost, le tam svoboda.

trdo zaraščen v svoji zemlji, z duhom do najvišjih

zvezd!

To je oporoka vseh naših vodnikov in mučenikov:

česar ni zmogel puntarski meč, naj vzame

vosek in melje ječe v solnčni prah. To nalogo

si voli Kastelčev Janez.

Vdova posluša in strmi: teman oreh tare najmlajši

gad ter lušči jedro, ki ga je ona vedno

zraven mislila, odkar gara in kolne po svojem

gruntu. Le povedati si ga ni utegnila; eh, njena

Nosnice ji drgečejo, solza, ena sama, polzi po

rjavem licu; neviden blisk gre od matere do sina.

Janez je komaj utihnil; v sivem očesu mu vihra

mu roko, stisnila ga na prsi; ali Kastelka se ne

dotakne tistih, ki jih ljubi.

Joža in Tone molčita. Oba vesta, da je zavzel

mlajši prvo mesto v materinem srcu, toda

ne zavidata mu, gorko se jima streže pogled ž

njegovim; zakaj gad ostane gad.

»In Zina?« podreza gospa, da razbije mehko

trenotje.

da poje prastara zemlja pod temelji hiše svojo

visoko, svetotajno pesem.

slovenska krčma z zeleno pečjo, trebušatim

mucem, svetniki po stenah in zmerom žejnimi

pijančki na klopeh. In kakor so gospodarji bogateli,

tako so prihajale izbe lepše in lepše, večkrat

zapeljivi šop je vihral čimdalje ponosneje

nad vhodom. Krčma se je izpremenila v

vaški zbor drobi pesem za pesmijo, staro slovensko

veselje kipi do neba.

Toda Galjotovi hčeri imata rajši tihe večere,

ko sedi v hiši komaj par kmetov in ne morejo

govori, on pije in gode; ali kar zagode, vse leze

v pete, od fantovske pesmi do cerkvene:

»O, o!« pritisne harmonika tako veselo, da

marsikdo pomisli, zakaj v cerkvah klečimo, namesto

zveličanje? Toda žegen se preliva v polko, polka

vriska tja na Kastelčevo, gospodični se ukradeta

z lepo Jelo, in Janez, da pogleda Zinki v

nežne oči.

Med Jožo in Jelo je stara ljubezen; bogve

kolikokrat ju je poročal Tone, ko so dirjali bosih

igrata in vesta, kaj pomeni »bon jour«, »amour«

in »mariage«. Toda Zinka zna še dosti več: ona

29

bere Janezove knjige ter poseda ž njim v brezkončnih