Wikivir

Tujci: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Tanja (pogovor | prispevki)
1.802 urejanji
Brez povzetka urejanja
Tanja (pogovor | prispevki)
1.802 urejanji
Brez povzetka urejanja
Vrstica 19:
Ana je vstala, pogledala najprvo na mater, nato je nekoliko zazehala, le toliko, da so se zableščali izza ustnic beli zobje, stopila je k mali mizici v kotu pri oknu, vzela v roko fotografijo, jo ogledala pazljivo ter jo položila zopet na mizo, so ozrla kakor mimogrede na Slivarja, s komaj vidnim, hipnim nasmeškom v levem očesu, a nato je odprla duri v svojo sobo.
 
Slivar se je pogladil po laseh.

»Da, da ... tako je človeško življenje! ...«
 
Nato je vstal tudi on, počasi, zamišljen in resen, pogledal je tudi on še enkrat na dremajočo Marnovko, stopil k mizici v kotu ter si ogledal fotografijo s pazljivim očesom, a nato se je nasmehnil s prav istim komaj vidnim hudomušnim nasmeškom ter prestopil s solidnim korakom prag Anine sobe. Ana je zapahnila duri z oprezno roko.
Vrstica 25 ⟶ 27:
Okno je bilo tesno zastrto, tako da je bila soba v hladnem somraku. Tenka plast sončne svetlobe je padala na klavir, na razgrnjene note. Ona je sedla h klavirju, Slivar je premaknil k njej svoj stol.
 
Kadar je sedel prejšnje čase tako blizu poleg nje, tako zapeljivo in pripravno, mu je bilo skoro neugodno pri srcu, in besede so mu hipoma pošle. Zdelo se mu je, da je njegova dolžnost, da govori sladke, sentimentalne reči, kakor govore zaljubljenci v nemških romanih, da se skloni ob določenih presledkih, položi roko varno in ljubezni polno krog ljubljenega vratu ali pasu ter poljubi z zatisnjenimi očmi njene sramežljive ustnice. Vse to mu je bilo zmerom neizmerno težko. Sram ga je bilo sladkih besed, in kadar je katero izpregovoril, je čutil, kot da ga zasmehuje na tihem celó ona sama in da se je zelo blamiral. Ob takih časih mu je šinilo mimo pameti, da ni resno zaljubljen, da je to »vse skupaj neumnost« in da bi se vedel docela drugače, če bi bilo res, kar je trdil v svojih pismih, da je »ona sama njegova sreča in njegovo življenje«. Tako se je izgubljal v neprijetnih mislih, in ona ga je izpraševala, zakaj je njegov obraz resen- – hotela je reči dolgočasen- – in zakaj molči.
 
Danes pa se ni ukvarjal s takim razmotrivanjem, bil je vzvišen nad njo in nad svojo ljubeznijo. Vse se mu je zdelo nekako ljubeznivosmešno: ta intimna, mračna soba, on sam in ona, oba mlada, zaljubljena in vesela, dremajoča matrona v prvi sobi, sklenice na nedeljsko pogrnjeni mizi in gorko septembrsko sonce tam zunaj, -– vse je bilo majhno, lično, kakor otroške igračice pred velikimi, razumnimi očmi njegove duše.
 
»Ali ti ni nič hudo, Pavle? Tako mirno pripoveduješ, da nama ostane samo še par dni.«
Vrstica 33 ⟶ 35:
Slivar se je popolnoma nedolžno začudil: čemu naj bi mu bilo hudo zaradi tega?
 
»Danes je nedelja ... jutri, pojutrišnjem, to so še celi trije dnevi, Ana! Trije dnevi, to se pravi neskončnost! Dovoli, da te poljubim na tvoje bujno kipeče ustnice ...«
 
»Ti se norčuješ - ––«
 
»Nikakor ne; tako lepih ustnic res še v svojem življenju nisem videl.«
Vrstica 41 ⟶ 43:
»Koliko jih boš videl, zdaj ko si imeniten!«
 
»Ali nisem res imeniten? Tebi, Ana, ki sva prijatelja lahko povem: jaz sem največji umetnik na svetu, ali vsaj eden izmed največjih. Tudi nate pada kos moje slave: prenašaj jo dostojno! -–– Kaj misliš, da me je kaj iznenadilo, ko so mi prisodili prvo nagrado? Čisto nič: meni, kar je mojega! Če bi mi je ne bili prisodili, bi si kvečjemu mislil, da so sedeli tepci v razsodišču, in zategadelj bi me stvar ne bolela posebno ... Ali povej mi, Ana, « -–– hodil je po sobi in se okrenil hipoma k njej-njej– »kako pa ti misliš o mojem delu, ti sama, čisto na tihem?«
 
Ana je bila v zadregi.
Vrstica 49 ⟶ 51:
Slivar je dobro vedel, da je bil ta odgovor neumen in morda celo neodkritosrčen; tudi beseda »napraviš« mu ni bila pogodu; ali danes ga to ni vznemirjalo; zdela se mu je še bolj otroška in majhna, popolna igračica.
 
»Seveda, to je v redu. Kako bi se pač ženil pri tebi, če bi mi zabavljala venomer! Ko bi jaz ne bil največji umetnik na svetu, bi bilo celo nekaj prijaznega na tem: oženil bi se in tako bi imel pri roki pevca svoje imenitnosti- ––«
 
»»Pavle!««
 
»Nič se ne jezi in dovoli, da te na tvoje bujno kipeče- -–– -–– -–– –– Prisegam ti, Ana, tvoje življenje bo čudovito pod soncem! Sezidal ti bom vilo tam kje pod Rožnikom, ali če ti je ljubše- – kaj praviš? -– na Bledu. Tam so lepi kraji! Po svojih načrtih ti jo bom sezidal, zato bo najlepša vila daleč naokoli, ne kak arhitektonski zavržek, kot so tiste bedasto namišljene barake po naših ulicah. Pravijo da so stanovanja za ljudi, pa so znotraj nerodni hlevi, zunaj karikature palač. In v palačah, ljubica, ne stanujejo ljudje in tudi ne v hlevih. Midva bova imela vilo po mojih mislih, in celo v tej vili ne bova stanovala, temveč vozila se bova po svetu brez konca in kraja. Če je človek predolgo v istem mestu, spozna polagoma, da so ljudje zabiti, in življenje mu zamrzi med njimi. Tako je najbolje, da gledava vsak hip nove obraze ter se posloviva od njih, preden pokažejo svojo naturo.«
 
»»Kako bledeš, Pavle!««
 
»Oj Ana, nič ne bledem; to bo še vse lepše, kakor misliš! Glej, Ana, jaz te imam neizmerno rad, ker si tako naivna. Tako se mi zdiš s svojo globoko resnobo kakor moj brat, ko je še platno prodajal, pa si je del cilinder na glavo ter kadil iz očetove pipe-pipe–«.
 
Opazil je, da jo je razžalil: od senècsence dol se je pokazala lahna rdečica na njenih licih; toda to ni ga ganilo; vesel je bil celo te rdečice.
 
»To so lepi komplimenti; kdor bi te poslušal, bi si nikoli ne mislil, da si zaljubljen vame. - Kaj—Kaj misliš, da ti nisi smešen?« «
 
»O, to še ni nič, kar tukaj vidiš! Da bi me ti poslušala, kadar sem sam, da bi pogledala skozi okno mojih domačih mislmislih! Ana, stante pede bi se okrenila od mene! -— Ko bi ne bil smešen v svojih mislih, kako bi bil umetnik? Smešno je vse tisto, kar ni v zvezi z vsakdanjim kruhom ... Tvoj greh je, Ana, če sem zavil zdajle na cesto dolgočasnih besedi!«
 
Plast svetlobe, ki je padala na klavir, se je ožila, dvigala se je više ter je naposled hipoma izginila. Po sobi se je razlil še temnejši mrak; kdor bi stopil vanjo, bi ne razločeval obrazov. In Slivarja se je polastilo neopazno neko zadehlo čustvo, ki mu je bilo zoprno in ki se ga je bal. Privil je Ano tesno k sebi, a komaj se je dotaknil z ustnicami njenega obraza, je vstal, stopil k oknu ter privzdignil nekoliko rulete.
 
»Ali se ti ne zdi, Ana, da bi se napotila malo na izprehod? Zdaj je hladneje; sonce je že visoko na strehi ...«
 
Vrnila sta se v veliko sobo. Marnovka je dremala na stolu z globoko sklonjeno glavo. Prebudila se je ter pogledala začudeno, ko ji je položila Ana roko na ramo.
Vrstica 77 ⟶ 79:
»Samo še do srede ostanete tukaj, gospod Slivar?«
 
»Samo do srede; kaj hočem v Ljubljani? Z umetnostjo ni tukaj nič, če nima človek dediščine po kakem stricu. In jaz nimam nobenega strica ...«
 
Zavil je brž na drugo pot.
 
»In ga tudi ne potrebujem. Zdaj je pri hodnostprihodnost odprta pred mano. Moje delo je priznano in tudi jaz sam vem, koliko je vredno ...«
 
»A kako ...na kak način se mislite urediti?«
 
Slivarju je bilo to vprašanje neprijtenoneprijetno, zategadelj namreč, ker ni imel sam najmanjšega pojma o svoji najbližjii prihodnosti. Bilo je pred njegovimi očmi kakor biserna megla: prešerni upi, veselo zaupanje vase. Ali četudi ni bilo v teh upih niti sledu kakega trdnega načrta, ni dvomil ne za trenutek, da mu je usojeno veličastno življenje.
 
»Tiste formalne študije so zdaj končane; tako sem čisto sam svoj in lahko poizkusim svojo moč. Dokler je človek pod nadzorstvom profesorja, čeprav samo formalno, je njegova fantazija kakor vklenjena; nehote se čuti resničnega učenca in njegova roka je plaha in nesamostojna: kot da bi stal nekdo neprestano za njim; pogleda dovršeno delo in vidi, da ni njegovo, da je njegov lepi, svobodni načrt obledel ter se razblinil ...«
 
Marnovke te stvari niso posebno zanimale in Slivar je to opazil.
 
»Seveda mislim študirati še dalje -—«
 
»Študirati?«
 
»To se pravi, -— kakor pač vsak umetnik študira do konca dni ...«
 
Bilo ga je sram, da je moral meriti in izbirati besede, kot da bi imel nekaj nepoštenega na vesti.
 
»Nekaj časa ostanem še na Dunaju, potem pojdem v Monakovo, -— ali kakor že bo. Nisem še natanko premislil ...«
 
»Kdaj pa boste izdelali spomenik? Ali so vam ga že naročili?«
 
»Ne, tudi o tem še ne vem nič trdnega. Na vsak način mi ga izroče, to je razumljivo samo ob sebi ...«
 
Na tihem je vedel, da to nikakor ni razumljivo samo ob sebi. Znane so mu bile okolnosti natečaja za Kettejev spomenik: stvar je bila prenagljena, denarja je bilo zbranega komaj toliko, da so se pokrili stroški za natečaj, in ko bi bili tudi potrebni tisočaki že pripravljeni, še ni bilo gotovo, da bi določili za izdelbo baš nagrajeni načrt. V razpisu ni bilo o tem besedice, in Slivar je vedel, da se nagrajeni načrti ne izdelajo nikoli in da je zategadelj za umetnika velika nesreča, če mu prisodijo prvo darilo.
Vrstica 111 ⟶ 113:
Oblečena je bila v svetlo, tesno na ude ulito obleko, tako da je bilo njeno telo še bolj vitko, otroško nežno, skoro prešibko. Par temnih kodrov se je koketno igralo na sencih; obraz je bil bel, droban, zelo pravilno izrezan, rjave oči so gledale mirno in razumno.
 
»Razgovarjala sva se z milostivo o resnih rečeh, gospodična Ana ...«
 
Ana se je ozrla na Marnovko s hipnim radovednim in zelo vsakdanjim pogledom. Slivar tega pogleda ni zapazil. Poslovila sta se na kratko ter se odpravila na cesto.
Vrstica 117 ⟶ 119:
Zunaj je bilo še svetlo, ali vročina je ponehala; hladnejši veter je bil zapihal od juga. Hodila sta hitro po mestnih ulicah in v par minutah sta dospela v park. Nad belimi, s peskom posutimi poti so šumeli stari kostanji; le tu pa tam je kanila kaplja sončne svetlobe skozi gosto listje. Ljudi je bilo malo v parku: star penzionist je sedel na klopi ter bral svoj časopis, dvoje pestrn se je smejalo tam nekje za drevjem, in od travnika so se čuli kričeči otroški glasovi. Prišel je mimo lajtnant in Ana se je ozrla nanj s polnim pogledom. Slivar je videl, kam so se bile izgubile njene oči, in kratkočasno mu je bilo pri srcu: kakšna otroška igračica! S svojim mirnim, rjavim pogledom se ozira po zavihanih brkih, medtem ko se ženi; kake komedije se pač vrše v njenem srcu?
 
Zrak je bil čist in svež; Slivarju so se širile prsi in vrnila se mu je vsa prejšnja vesela, razposajena volja. Prihajala sta čedalje više v park; pota so bila ožja, temnješa, drevje se je nagibalo niže in nobene svetle kaplje ni bilo več izza listja; le časih je zasvetil gori v vejevju rumen cekin, ali komaj ga je Slivar z veseljem ugledal, ga ni bilo že nikjer več in temno listje je trepetalo. Pot se je vila polagoma navzgor, iz parka v gozd. Na desni se je zasvetilaskupinazasvetila skupina mladih brez z vitkimi debli in že nekoliko orumenelim listjem. Pravilne, ravne vrste kostanjev so se izlile v gozdno svobodo; stare, visoke bukve so rasle vsevprek, tu stisnjene druga ob drugo, tam daleč narazen, pomešane s črnimi smrekami in širokimi, temnimi hrasti; tu pa tam se je dvigalo ravno deblo domačega kostanja z dolgimi vejami; tla pod njim so bila pokrita s polzrelimi kostanji, z luščinami in listjem.
 
Hodila sta počasi navkreber; .Slivar je pripove­doval in se ni menil veliko, če ga ona posluša in če jo zanimajo njegove besede. Bilo mu je tako lahko in prijetno, kot da bi se mu bilo pripetilo pred nedavnim časom nekaj posebno lepega, odločilnega za vso njegovo prihodnost. Napravil je črto pod svojim dosedanjim življe­njem življenjem: minilo za zmerom, stran s preteklostjo! To je bila noč, in zdaj pride jutro.
 
Ne iz ljubezni do nje — te ljubezni se v tej uri niti zavedal ni — iz same tihe, nerazumljive no­tranjenotranje sreče je govoril tako globoko iz srca, tako za­upnozaupno in odkritosrčno, kako prej nikoli in nikomur. Ona je hodila poleg njega tiho, s sklonjeno glavo in zamiš­ljenimzamišljenim obrazom.
 
»Ti morda misliš, da je teklo moje življenje kakor tvoje: majhen potoček z majhnimi valovi, vesel in brezskrben, le tupatam ranjen ob drobni skalici ... Ej, ljubica, Ana, ti si kakor v sanjah in zdramila se ne boš nikoli; — lepe so take sanje! Nikoli ne boš videla življenja, in življenje, ljubica, je nekaj strašnega. Mene je bilo že zelo ranilo, že vsega me je bilo raztrgalo; — ti bi si tega pač nikoli ne mislila, ko me vidiš takole veselega in imenitnega poleg sebe. Do danes, Ana, do teli zadnjih dni ni bilo za me nič lepega na svetu. Raztrgan in lačen, ponižen in plah sem se plazil po trnjevi cesti svoje mladosti. To ni bilo prijetno, ljubica! Nobenega človeka ni bilo, ki bi se bil oziral name s tiho ljubeznijo, tako kakor se ozira nate tvoja mati, kadar je ne vidiš, zjutraj kadar spiš. Jaz nisem poznal svoje matere in kakor v sanjah se spominjam na očeta, ko je sedel pred klavirjem in sem slonel ob njegovih kolenih in mu gledal v bledi obraz. Njegov obraz je bil zelo bled. Od tedaj, ljubica, nisem videl klavirja skoro dvajset let —, stanoval sem v nizkih podstrešnih sobah in tam, glej, ni klavirja. Tistega, ki ga je imel moj oče, so prodali upniki. Moj oče je bil učitelj. In tam nekje na Dolenjskem je zdaj moja mačeha; nisem je videl pač deset let in nimam poželenja po njej; samo svojega brata, njenega sina, bi rad kdaj videl; kratkočasen je bil, kadar je del na glavo očetov cilinder in v usta njegovo pipo. To dvoje, cilinder in pipa, je njegova dediščina po očetu; zame ni ostalo ničesar.«
„Ti morda misliš, da je teklo moje življenje kakor tvoje: majhen potoček z majhnimi valovi, vesel in brez­skrben , le tupatam ranjen ob drobni skalici . . . Ej, ljubica, Ana, ti si kakor v sanjah in zdramila se ne
 
Ko bi bil videl Slivar njene oči, ne bi govoril o teh stvareh; njen pogled je bil nekako osupel; poznalo se je, da ji je to razlaganje neprijetno. Bila je nežna in fina, »čista igračica«.
 
»In potem se je začelo grenko, ljubica, grenko življenje. Strah meje, če se ozrem; po vsej poti se vidijo sledovi mojih ranjenih nog ...«
 
— 8 —
 
boš nikoli; — lepe so take sanje! Nikoli ne boš videla življenja, in življenje, ljubica, je nekaj strašnega. Mene je bilo že zelo ranilo, že vsega me je bilo raztrgalo; — ti bi si tega pač nikoli ne mislila, ko me vidiš takole veselega in imenitnega poleg sebe. Do danes, Ana, do teli zadnjih dni ni bilo za me nič lepega na svetu. Raz­trgan in lačen, ponižen in.plah sem se plazil po trnjcvi cesti svoje mladosti. To ni bilo prijetno, ljubica! No­benega človeka ni bilo, ki bi se bil oziral name s tiho ljubeznijo, tako kakor se ozira nate tvoja mati, kadar je ne vidiš, zjutraj kadar spiš. Jaz nisem poznal svoje matere in kakor v sanjah se spominjam na očeta, ko je sedel pred klavirjem in sem slonel ob njegovih kolenih in mu gledal v bledi obraz. Njegov obraz je bil zelo bled. Od tedaj, ljubica, nisem videl klavirja skoro dvajset let-, stanoval sem v nizkih podstrešnih sobah in tam, glej, ni klavirja. Tistega, ki ga je imel moj oče, so prodali upniki. Moj oče je bil učitelj. In tam nekje na Dolenj­skem je zdaj moja mačeha; nisem je videl pač deset let in nimam poželenja po njej; samo svojega brata, njenega sina, bi rad kdaj videl; kratkočasen je bil, kadar je del na glavo očetov cilinder in v usta njegovo pipo. To dvoje, cilinder in pipa, je njegova dediščina po očetu; zame ni ostalo ničesar."
 
Ko bi bil videl Slivar njene oči, ne bi govoril o teh stvareh; njen pogled je bil nekako osupel; poznalo se je, da ji je to razlaganje neprijetno. Bila je nežna in fina, »čista igračiea".
 
„In potem se je začelo grenko, ljubica, grenko življenje. Strah meje, če se ozrem; po vsej poti se vi­dijo sledovi mojih ranjenih nog ..."
 
Zravnal se je in iztegnil roke, kakor po dovršenem težkem delu.
 
»Ali Ana, zdaj sem postavil mejnik. Zastavil sem ga trdno v zemljo in odslej je življenje moje; jaz sem gospodar!"«
 
Zja-miloZjasnilo se je nenadno. Stopila sta iz gozda na velik odprt prostor. V polukrogu so stale ob tratini klopi in na eni izmed njih je sedel zaljubljen par; zravnala sta se preplašeno, roka je ostala še v roki, in ozrla sta se na došleca z neprijaznimi pogledi. Blivar in Ana sta zavila na levo, koder se je vila pot nekoliko navzdol. Na levi se je spenjalo z grmovjem poraščeno brdo, više zadaj se je pričenjalo gosto smrečje; tudi na desni, prav ob poti, so rastle nizke smreke. Še nekoliko korakov, in na desni in levi se je hribovje razdelilo, odprla se je pred njima vsa prelepa ljubljanska ravan.
 
Blizu spodaj, kakor pred njunimi nogami, se je svetilo mesto, bleščeče belo, jata golobov. Stolp frančiškanske cerkve se je lesketal v solncu, gorel je v čistem zlatu. Ravan se je potapljala v mrak, a daleč zadaj, po vzhodnih hribih, se je še razlivala mehka luč, odsevala je celo še na dolgi progi ravnine, toda sence so segale vedno dalje in vedno više, lakomne roke so se iztegale po zlatu.
 
Mehko čustvo je leglo Slivarju v dušo: ljubezen do te čudovite zemlje, tista močna, velika ljubezen, ki daruje in se čuti obdarovano. Izpreletelo ga je veselo spoznanje, da je bogat in močan, da daruje lahko s polnimi rokami.
 
— 9 —
 
zavila na levo, koder se je vila pot nekoliko navzdol. Na levi se je spenjalo z grmovjem poraščeno brdo , više zadaj se je pričenjalo gosto smrečje; tudi na desni, prav ob poti, so rastle nizke smreke. Še nekoliko korakov, in na desni in levi se je hribovje razdelilo, odprla se je pred njima vsa prelepa ljubljanska ravan.
 
Blizu spodaj, kakor pred njunimi nogami, se je svetilo mesto, bleščeče belo, jata golobov. Stolp fran­čiškanske cerkve se je lesketal v solncu, gorel je v čistem zlatu. Ravan se je potapljala v mrak, a daleč zadaj, po vzhodnih hribih, se je še razlivala mehka luč, odsevala je celo še na dolgi progi ravnine, toda sence so segale vedno dalje in vedno više, lakomne roke so se iztegale po zlatu.
 
Mehko čustvo je leglo Slivarju v dušo: ljubezen do te čudovite zemlje, tista močna, velika ljubezen, ki daruje in se čuti obdarovano. Izpreletelo ga je veselo spoznanje, da je bogat in močan, da daruje lahko s pol­nimi rokami.
 
Nedavno še, pred kratkimi meseci, je bil list v vetru, tujec povsod, kamor ga je zanesel plašni korak. Danes je vedel, da stoji na tej domači zemlji trdno in ukopano, z obema nogama, da je nje vsebina obenem.
 
Bilo mu je, da bi zamaha! s klobukom in pozdravil to ravan, ki se je odevala v črno odejo ter se naprav-ljalanapravljala spat, da bi jo pozdravil s prijaznim sinovskim poz­dravompozdravom in ji voščil lahko noč.
 
»Stal je dolgo ob poti z zravnano glavo, žarečim licem in široko odprtimi, mokrimi očmi. Ana se je dol­gočasiladolgočasila, in on je ob teh trenotkih pozabil nanjo.
 
==II.==
 
Bilo je že pozno zvečer, ko sta se vračala z iz-prehoda sprehoda. Slivar je spremil svojo nevesto do vrat; niti v vežo ni stopil, da bi jo poljubil tam v temnem kotu, kakor je bil navajen. Ko sta se poslavljala, se ji je smejal veselo in pokroviteljsko v obraz, kakor otroku. Njen resni, neodločni pogled ga je zelo zabaval. Poljubil ji je roko, poklonil se ter odšel z lahkimi koraki po cesti navzdol, v mesto.
 
Ko je prišla Ana v svojo sobo, je odložila klobuk; a še preden je odpela zadnji gumb na bluzi, je legla na zofo, in solze so ji zalile oči. Čutila se je ponižano in osmešeno in tiha, komaj zavedna mržnja do Slivarja se ji je rodila v srcu. Čez par minut je vstala ter prižgala luč; obrnila si je pred ogledalom oči in njen pogled je bil zopet čist in miren. Bilo ji je neprijetno, da se je bila tako vznemirila; smejala se ni nikoli prerazposajeno, ne jokala preveč, zakaj bala se je, da bi se ji ne zarezale nelepe črte v obraz.
 
Slivar se je napotil v veliko, elegantno gostilno, kjer so ga pričakovali nekateri njegovi znanci in pokrovitelji. Bilo je že blizu osmih, in ulice so bile nekoliko živahnejše. Slivarju se je zdelo, da je srečaval same vesele, skoro razposajene obraze, vesele tega lepega septembrskega večera, te mehke sape, ki je pihala rahlo od juga in dihala v lica, kakor parfumirana pahljača; veseli sveta in življenja. Njegove oči so bile motne od praznične volje in zato ni opazil tistih neštevilnih temnih obrazov, ki so prihajali vsak trenotek mimo njega. Električna svetloba je padala samo na vesele obraze; oni drugi so se plaho ogibali luči.
 
— 10 —
 
Ko je prišla Ana v svojo sobo, je odložila klobuk; a še preden je odpela zadnji gumb na bluzi, je legla na zofo, in solze so ji zalile oči. Čutila se je ponižano in osmešeno in tiha, komaj zavedna mržnja do Slivarja se ji je rodila v srcu. Čez par minut je vstala ter pri­žgala luč; obrnila si je pred ogledalom oči in njen pogled je bil zopet čist in miren. Bilo ji je neprijetno, da se je bila tako vznemirila; smejala se ni nikoli pre-razposajeno, ne jokala preveč, zakaj bala se je, da bi se ji ne zarezale nelepe črte v obraz.
 
Slivar se je napotil v veliko, elegantno gostilno, kjer so ga pričakovali nekateri njegovi znanci in po­krovitelji. Bilo je že blizu osmih, in ulice so bile neko­liko živahnejše. Slivarju se je zdelo, da je srečaval same vesele, skoro razposajene obraze, vesele tega lepega septembrskega večera, te mehke sape, ki je pihala rahlo od juga in dihala v lica, kakor parfumirana pahljača; veseli sveta in življenja. Njegove oči so bile motne od praznične volje in zato ni opazil tistih neštevilnih tem­nih obrazov, ki so prihajali vsak trenotek mimo njega. Električna svetloba je padala samo na vesele obraze; oni drugi so se plaho ogibali luči.
 
Gostilna je bila zelo zakajena; Slivarju, ki je bil še ravnokar dihal gozdni zrak, je legel ta gosti vzduh na prsi, in tobakov dim ga je zaskelel v oči.
Vrstica 181 ⟶ 161:
Napravili so mu prostor na častnem mestu; ta večer je bil namenjen njemu in njegovim drugovom umetnikom.
 
Okoli mize so sedeli ljudje tiste vrste, ki se jih je Slivar najbolj bal in ki se jih je ogibal, kakor je mogel. »Spoštoval jih je zelo in odkritosrčno, toda spo­štovanje je bilo pomešano z mržnjo, ki si je sam ni vedel razlagati. Kadar je govoril z njimi, je bil plah in oprezen; meril je besede ter se čuval, da bi ne izpregovoril naravnost iz srca. To so bili besedniki javnega mnenja, zastopniki naroda; delavni in zaslužni možje na polju politike, znanstva in lepe literature, ugledne osebe v družabnem življenju. Predstavljali so del narodove moči, nazorov in želja njegovih. Ali skoro na vseh njih obrazili je bilo nekaj posebnega, neprijetnega, ne zarisanega v jasni potezi, temveč razlitega od čela preko oči in ustnic, kakor komaj viden pajčolan: prezirljiv, zasmehovalen, samovoljen izraz. To ga je vznemirjalo in žalilo, četudi je ljubil samovoljnost, kadar ni gledala iz oči in iz nasmeha. Vedel je tudi, da so vsi ti ljudje bolj izobraženi od njega, da so študirali to in ono in da so dosegli svoja mesta s pomočjo razuma in pridnosti. Tudi to ga je vznemirjalo, in bal se je razuma in pridnosti, kadar so se ponašale s temi čednostmi oči in ustnice. A nocoj ga je zadelo posebno grenko neko hipno, polujasno spoznanje: spomnil se je trenotka, ko je gledal dol po lepi zeleni ravnini in zdaj, ko je videl le obraze krog sebe, so se mu zazdeli tuji, čisto neznani; med tistim duhom, ki se je dvigal iz ravnine ter mu širil prsi in srce in med izrazom teh oči in glasom teh besed ni bilo nobenega sorodstva. To vse je šinilo mimo njegovih misli v hipu komaj zavedno.
Okoli mize so sedeli ljudje tiste vrste, ki se jih je Slivar najbolj bal in ki se jih je ogibal, kakor je mogel. »Spoštoval jih je zelo in odkritosrčno, toda spo­štovanje je bilo pomešano z mržnjo, ki si je sam ni
 
 
 
— 11 —
 
vedel razlagati. Kadar je govoril z njimi, je bil plah in oprezen ; meril je besede ter se čuval, da bi ne iz-pregovoril naravnost iz srea. To so bili besedniki jav­nega mnenja, zastopniki naroda; delavni in zaslužni možje na polju politike, znanstva in lepe literature, ugledne osebe v družabnem življenju. Predstavljali so del naro­dove moči, nazorov in želja njegovih. Ali skoro na vseh njih obrazili je bilo nekaj posebnega, neprijetnega, ne zarisanega v jasni potezi, temveč razlitega od čela preko oči in ustnie, kakor komaj viden pajčolan: prezirljiv, zasmehovalen, samovoljen izraz. To ga je vznemirjalo in žalilo, četudi je ljubil samovoljnost, kadar ni gledala iz oči in iz nasmeha. Vedel je tudi, da so vsi ti ljudje bolj izobraženi od njega, da so študirali to in ono in da so dosegli svoja mesta s pomočjo razuma in prid­nosti. Tudi to ga je vznemirjalo, in bal se je razuma in pridnosti, kadar so se ponašale s temi čednostmi oči in ustnice. A nocoj ga je zadelo posebno grenko neko hipno, polujasno spoznanje: spomnil se je trenotka, ko je gledal dol po lepi zeleni ravnini in zdaj, ko je videl le obraze krog sebe, so se mu zazdeli tuji, čisto ne­znani; med tistim duhom, ki se je dvigal iz ravnine ter mu širil prsi in srce in med izrazom teh oči in gla­som teh besed ni bilo nobenega sorodstva. To vse je šinilo mimo njegovih misli v hipu komaj zavedno.
 
Sredi omizja, ob steni se je smejal in razgovarjal znan literat Lužar. Njegov obraz je bil razoran in po­štami, četudi mu še ni bilo mnogo nad trideset let. Ker je bil gladko obrit, so mu dajale globoke, nemirne brazde igralski izraz. Gledal je skozi naočnike s svojimi majh­nimi, rdeče obrobljenimi očmi trdo in zasmehovalno. Njegovo visoko, obokano čelo, ki se je izgubljalo v zgodnjo plešo, je pričalo o inteligentnosti. Slivar se je bal njegovih postranskih, pol šaljivih, pol razžaljivih opazk; mirne besede, ki bi se ne skrivalo za njo nič zlega, ni slišal »Slivar nikoli ne od Lužarja, ne od drugih literatov, ki jih je poznal; vsi so se mu zdeli stari, pre­siti življenja in ljudi; Slivar ni vedel, ali so res toliko živeli in prestali, da se jim je nabralo grenkobe in iz­kustva do vrha, ali pa so se naučili poze drug od drugega ter se tako vživeli vanjo, da so igrali nevede in prisiljeni.
 
 
 
— 12 —
 
Sredi omizja, ob steni se je smejal in razgovarjal znan literat Lužar. Njegov obraz je bil razoran in po­štami, četudi mu še ni bilo mnogo nad trideset let. Ker je bil gladko obrit, so mu dajale globoke, nemirne brazde igralski izraz. Gledal je skozi naočnike s svojimi majh­nimi, rdeče obrobljenimi očmi trdo in zasmehovalno. Njegovo visoko, obokano čelo, ki se je izgubljalo v zgodnjo plešo, je pričalo o inteligentnosti. Slivar se je bal njegovih postranskih, pol šaljivih, pol razžaljivih opazk; mirne besede, ki bi se ne skrivalo za njo nič zlega, ni slišal »Slivar nikoli ne od Lužarja, ne od drugih literatov, ki jih je poznal; vsi so se mu zdeli stari, pre­siti življenja in ljudi; Slivar ni vedel, ali so res toliko živeli in prestali, da se jim je nabralo grenkobe in iz­kustva do vrha, ali pa so se naučili poze drug od drugega ter se tako vživeli vanjo, da so igrali nevede in prisiljeni. Poleg Lužarja je bilo ob mizi še troje literatov. Eden izmed njih je bil še študent, mlad človek s kodrastimi lasmi, precej razvitimi brki in temnim, nezadovoljnim pogledom. Govoril je s kričečim glasom in zelo samo­zavestnosamozavestno. Ostala dva sta bila starejša človeka, eden po poklicu privatni uradnik, drugi profesor. Poslednji seje oglasil redkokedaj, ali njegove besede so bile trdne, kakor pribite, dasi Slivar ni zapazil v njih ne duhovi­tosti, ne modrosti i profesor ni bil navajen, da bi mu kdo oporekal in poznalo se mu je, da je slaven. Uradnik je gledal večjidel tiliotiho predse, z zamišljenim obrazom, nagubanimi obrvmi. Očividno mu je ugajalo, kadar ga je kdo vprašal, „» če dela spet verze"« in nasmihal sejese je skriv-nostnoskrivnostno-otožno. Njegova obleka je bila precej ogoljena.
 
Med literati je sedel visok, širokopleč človek, sli­kar Ambrož, ki je bil Slivarju nenavadno simpatičen. Posebno lepa je bila njegova brada, kakor in mehkih, svetlorjavih svilnatih niti. Govoril je veselo, izvirno-do-vtipnodovtipno, v pristnem ljubljanskem dialektu. Celo sirove anekdote je pripovedoval tako naravno, prešerno, da so dobile v njegovih ustih nekaj estetičncgaestetičnega. Drugi slikar, ki je sedel blizu Slivarja, je molčal ves večer. Majhna, suhotna postava, upala lica, redka, ščetinasta brada. Slivarju se je zdelo, da ga je bil srečal nekoč na Dunaju, še bolj bledega in mrkega in vsega zane­marjenegazanemarjenega. Kiparja Kuštrin in Strehar, ki sta dobila drugo in tretjo nagrado v natečaju za Kettejev spomenik, sta bila Slivarju samo površno znana; oba sta bila starejša od njega. Njunih del — razen razstavljenih na­črtov za spomenik — ni poznal, ali vedel je, da ga Kuštrin prezira, če tudi je govoril ves večer prijazno in kolegialno z njim. Pozneje, ko je bil pa že z vinom namočen, je povedal Ambrož z veselo-rcsuimresnim glasom, da so dela Kuštrinva in Streharjeva ,. »kakor bi jih bila krava oblizala"«. Družba se je smejala, in Kuštrin se ni čutil razžaljenega, Strehar — neznaten človek z ozkim, kakor obsekanim obrazom — pa je zardel ter posegel po kozarcu.
 
Imena vseh teh pisateljev in umetnikov so bila precej znana, imenovana po listih in v občinstvu češčena, kolikor so pač češčena imena umetnikov.
 
Preden je stopil Slivar v gostilno, so govorili o politiki in par obrazov je bilo razgretih; a nato je prešel razgovor na umetnost. Prepirali so se večjidel samo literati o različnih estetičnih vprašanjih, ki so bila Slivarju zelo nejasna. Slikarja se nista mešala v besedo; Ambrožu se je zdelo »čvekanje« o estetiki in podobnih rečeh dolgočasno in nepotrebno, a njegov tovariš slikar je molčal od začetka; ozrl seje samo enkrat s posebnim, neizmerno zaničljivim pogledom na literata – profesorja, ko je zinil besedo o »vzvišeni nalogi umetnosti«; iz tega pogleda se je videlo, kot da je mislil na svoje naglo in z gnusom spacane portrete mesarjev in hišnih posestnikov, ki jih je delal, da se je zdaj pa zdaj do sitega najedel.
 
Ob tretji mizi — tri mize so bile primaknjene druga k drugi — so sedeli starejši, precej na prvi pogled spoštovanja vredni in deloma celo častitljivi ljudje, ki jih je poznala dežela kot zaslužne na različnih poljih javnega življenja. Večjidel so bili znani politiki, predsedniki ali vsaj podpredsedniki različnih društev, po stanu advokatje, šolniki in zdravniki; tudi en inžener je bil med njimi. Slivar je videl že vse te obraze, ali z galerije deželnega zbora, ali v občinskem svetu, ali na cesti in njihove značaje je poznal vsaj površno iz časopisov. Samo dva izmed njih sta mu bila nova in zato sta ga posebno zanimala. Mlad advokat, ki si je šele ravnokar ustanovil svojo pisarno in se je obenem, kakor je šega, pripravljal na politiško kariero. Nosil se je zelo elegantno, govoril je tiho, oprezno, tako oprezno, da ni prišel nikoli iz abstraktnosti in iz popolnoma nerazumljivih namigovanj. Domači politiški položaj je bil namreč takrat nekoliko zamotan; zdelo se je, da poganja kal nove, močne stranke in zato je bilo treba opreznosti ljudem, ki so nastopali slučajev in iznenadenj polno pot javnega delovanja. Hodil je doslej še s »starimi« politiki, s priznanimi voditelji naroda, ali vezal se ni na nikogar. Drugi je bil mlad zdravnik, ki se je bil pred nedavnim vrnil v domovino: dolg, suh človek s črno, kratko pristriženo brado in nemirnimi očmi. Tudi on se je ukvarjal s politiko, ali na drugačen način. Popotoval je veliko in študiral je pridno; prinesel je iz tujih krajev različne, neprebavljene ideje, ki jih je hotel presaditi v domačo zemljo in se je odkritosrčno jezil, ko je videl, da ne obrode zelenega lista, kaj še sadu. Ustanovil je v teoriji novo socialno stranko, s programom, ki je bil po njegovih mislih natanko prikrojen slovenskim razmeram in ki je bil edini pot, po kateri bi se »izumirajoči, moralno in materialno propadajoči narod« še mogel rešiti pogina. Pristaš te stranke je bil samo slikar Ambrož, iz sočutja in prijateljstva do ustanovitelja. »Tako vsaj vem, v čigavi družbi sem« je dejal.
 
Vzdignil se je mladi advokat, tisti, ki je nastopal svojo politiško kariero, in v tem trenotku se je pričel večera oficialni del. Slivar je slutil, kaj prihaja in zardel je do ušes.
— 13 —
 
Advokat je obsul najprvo Slivarja in njegova drugova z vljudnimi komplimenti, a nato se je pospel na višje stališče ter razpravljal o umetnosti sploh in njenem pomenu za narodovo prihodnost. Postavljal je v tem delu svojega govora pridevke za samostalnike, zato da so dobile besede nekak slovesen zvok. »Narod slovenski,« — tako je govoril — »je majhen in ubog in zaničevan od sosedov mogočnih. Ali pravično bi bilo, da bi izkazovali temu majhnemu in ubogemu narodu največje spoštovanje. Ni velika zasluga, če se razrase mogočno in lepo drevo v zemlji rodovitni, v solnca blagodejni luči, gojeno od skrbnega vrtnarja; pač pa je zasluga in čudo je, če poženo cvetovi iz kamenite zemlje, brez solnca dobrotnega, brez rose krepilne, izročeni vetrovom in drugim nezgodam. Če se ozremo na mračno, suženjsko preteklost naroda našega, če premislimo, kako se je moral boriti in kako se mora boriti še danes za svoj obstanek, za pravice, ki jih uživajo drugi od pamtiveka kot nekaj naravnega, ob sebi razumljivega, tedaj se nam pač lahko širijo prsi od ponosa, da smo dosegli to stopinjo kulture, na kateri stojimo danes. Iz svoje moči, kljubovaje vsem sovražnim silam, je stopil naš mali narod pogumno in samozavestno v vrsto izobraženih, velikih narodov, ki so imeli stoletja časa za skrbno in mirno vzgojo in ki jim ni bilo treba premagovati nikakih ovir. Pred nekaterimi desetletji še nismo živeli, še nismo bili narod. Zdelo se je, da so nam odmerjene le še minute; velikanski kulturni preobrat, ki se je vršil na pragu prejšnjega stoletja v vsej Evropi, je zazibal v nas le rahle, komaj opazne in hitro pozabljene valove: ležali smo v mrtvilu, hlapčevsko ljudstvo, nesposobno za kulturo in torej nevredno prihodnosti. — In danes! Kako prelepo se je razvila naša umetnost, kako visoko smo se povzdignili v različnih strokah znanosti. Umetnost in znanost: — to sta dva cvetova, ki pričata o narodovem življenju. Drevo, ki ne poganja teh cvetov, je bolno, v mozgu njegovem gloda črv in njegovi dnevi so šteti. Drevo našega naroda ni bolno, ni se nam bati, da bi se posušilo. Pred ves svet stopimo lahko s proizvodi svoje duše in svojega razuma: to je izpričevalo našega življenja, to je naš popotni list v svobodno prihodnost!
Preden je stopil Slivar v gostilno, so govorili o politiki in par obrazov je bilo razgretih; a nato je pre­šel razgovor na umetnost. Prepirali so se večjidel samo literati o različnih estetičnih vprašanjih, ki so bila Sli-varju zelo nejasna. Slikarja se nista mešala v besedo; Ambrožu se je zdelo „čvekanje' o estetiki in podobnih rečeh dolgočasno in nepotrebno, a njegov tovariš slikar je molčal od začetka; ozrl seje samo enkrat s posebnim, neizmerno zaničljivim pogledom na literata-profesorja, ko i je zinil besedo o „vzvišeni nalogi umetnosti"; iz tega pogleda se je videlo, kot da je mislil na svoje naglo in z gnusom spaeane portrete mesarjev in hišnih po­sestnikov, ki jih je delal, da se je zdaj pa zdaj do sitega najedel.
 
— Poglejte to družbo, te mlade umetnike, ki bi bili na čast vsakemu večjemu, talentov bogatemu narodu: tukaj je poroštvo, da nismo udje družine, ki je danes, a ki je jutri ne bo več ...«
Ob tretji mizi — tri mize so bile primaknjene druga k drugi — so sedeli starejši, precej na prvi po­gled spoštovanja vredni in deloma celo častitljivi ljudje, ki jih je poznala dežela kot zaslužne na različnih poljih javnega življenja. Večjidel so bili znani politiki, pred­sedniki ali vsaj podpredsedniki različnih društev, po stanu advokatje, šolniki in zdravniki; tudi en inžener je bil med njimi. Slivar je videl že vse te obraze, ali z galerije deželnega zbora, ali v občinskem svetu, ali na cesti in njihove značaje je poznal vsaj površno iz časopisov. Samo dva izmed njih sta mu bila nova in zato sta ga posebno zanimala. Mlad advokat, ki si je šele ravnokar ustanovil svojo pisarno in se je obenem, kakor je šega, pripravljal na politiško kariero. Nosil se je zelo elegantno, govoril je tino, oprezno, tako oprezno, da ni prišel nikoli iz abstraktnosti in iz popolnoma ne­razumljivih namigavanj. Domači politiški položaj je bil namreč takrat nekoliko zamotan; zdelo seje, da poganja kal nove, močne stranke in zato je bilo treba opreznosti ljudem, ki so nastopali slučajev in iznenadenj polno pot javnega delovanja. Hodil je doslej še s „starimi" poli­tiki, s priznanimi voditelji naroda, ali vezal se ni na nikogar. Drugi je bil mlad zdravnik, ki se je bil pred ' nedavnim vrnil v domovino: dolg, suh človek s črno, kratko pristriženo brado in nemirnimi očmi. Tudi on se je ukvarjal s politiko, ali na drugačen način. Popotoval je veliko in študiral je pridno; prinesel je iz tujih kra-
 
Navdušil se je zelo — Slivar ga ni videl nikoli tako navdušenega — in govoril je s svečanim, povzdignjenim glasom. Vrnil se je polagoma k Slivarju in k natečaju za Kettejev spomenik ter opomnil s posebnim zadovoljstvom, da je bilo izročenih sedem načrtov, »kar bi bilo še pred desetimi leti nemogoče«. Naposled je ogovoril naravnost navzoče kiparje, slikarje in literate, zagotavljal jim je hvaležnost narodovo ter jih bodril k nadaljnjemu delovanju, »njim samim na čast in narodu v ponos«.
 
Ambrožu se je tresla brada posebno ob zadnjem delu govora; smehljal se je zase ter gledal zamišljen v svoj kozarec: »Saj vemo, dragi moj, kako je s to stvarjo!« — Lužar se je ozrl časih na Slivarja z nekako pomilovalnim pogledom in kakor bi se na tihem čudil: »Glej ga — res verjame!«
 
A Slivarja je bilo prijetno. Dasi ga je bilo nekoliko sram velike slave, ki ga je bil govornik obsipal z njo, vendar ga je v srcu veselilo priznanje in tudi njega se je prijela neka mehka navdušenost. Zahvaljeval se je s kratkimi besedami, ves v zadregi. Omenil je precej nejasno neko »nalogo«, ki jo je treba vršiti, trdil je, da je on in da so njegovi tovariši »v službi narodovi«, a polagoma se je pričel na tihem sramovati teh fraz; začutil je, da ne govori odkritosrčno, da igra komedijo in završil je jecaje, zmeden in nezadovoljen sam s seboj. Kozarci so zažvenketali, vse omizje je vzklikalo hrupno in navdušeno, posebno glasan je bil Lužar, čeprav sta bili ironični potezi ob njegovih ustnicah še nekoliko daljši nego navadno. Slivar je srečal slučajno pogled suhega slikarja in skoro prestrašil se je tega zaničljivega izraza, kot da bi mu bil zakričal pred vso družbo: »Lažnjivec«. — Ambrož pa se mu je smejal dobrodušno, kot da bi mu dajal milostljivo odvezo za mladinske neumnosti.
— 14 —
 
Razgovor se je sukal nato samo o umetnosti, o načrtih za spomenik. V omizju so bili vsi udje razsodišča: en advokat, en žurnalist, en profesor – jezikoslovec, en inžener in slikar Ambrož. Slivar se je čudil, da so sodili o kiparskih delih sami laiki, ali Ambrož ga je podučil, kako veselo je, da presojajo spomenike jezikoslovci; to je znamenje, da je prodrlo razumevanje umetnosti že v najširše laiške kroge in daje naš narod izredno nadarjen.
jev različne, neprebavljene ideje, ki jih je hotel presaditi v domačo zemljo in se je odkritosrčno jezil, ko je videl, da ne obrode zelenega lista, kaj še sadu. Ustanovil je v teoriji novo socialno stranko, s programom, ki je bil po njegovih mislih natanko prikrojen slovenskim raz­meram in ki je bil edini pot, po kateri bi se „izumira­joči, moralno in materialno propadajoči narod" še mogel rešiti pogina. Pristaš te stranke je bil samo slikar Am­brož, iz sočutja in prijateljstva do ustanovitelja. „Tako vsaj vem, v čigavi družbi sem" je dejal.
 
Sredi omizja, tam kjer so sedeli literatje, se je vnel živahen prepir. Mladi študent je zagovarjal z veliko samozavestjo in s krepkimi besedami internacionalnost v umetnosti; ali kaj je hotel povedati in čemu se je razgreval, je bilo Slivarju čisto nejasno: trudil se je, da bi spoznal razloček med nacionalno in internacionalno umetnostjo, toda ni se mu posrečilo. Uradnik je branil užaljen in ogorčen »narodno« umetnost; ko ga je Slivar prašal, kakšna so znamenja te umetnosti, se je čutil razžaljenega, ker je mislil, da ga zasmehuje. Ambrož mu je stvar pojasnil: »Delaj kakor se ti lepše zdi; v teorije pa se ne znaš vtikati, ker je to reč literatov. —
Vzdignil se je mladi advokat, tisti, ki je nastopal svojo politiško kariero, in v tem trenotku se je pričel večera oticialni del. Slivar je slutil, kaj prihaja in zardel je do ušes.
 
Pogovor je utihnil, ko se je oglasil častitljiv in ugleden mož, velik pokrovitelj umetnikov. Omenil je prejšnjih časov, ko so bili slovenski slikarji in kiparji še tujci na domači zemlji, od katere niso imeli drugega nego prah, ki so ga nosili na svojih podplatih v tujino, kjer so si služili kruh. Domovina je rodila imenitne može, ali služili ji niso, ker jim sama ni služila. Družina jih ni redila, pognala jih je preko praga kakor nezakonske otroke. Zdaj pa se je stvar izpremenila — kakor kaže bas ta natečaj za Kettejev spomenik. Pozival je umetnike da naj se oklenejo svojega naroda, zakaj ta narod jih pozna in ljubi kot svoje naj odličnejše sinove.
Advokat je obsul najprvo »Slivarja in njegova dru-gova z vljudnimi komplimenti, a nato se je pospel na višje stališče ter razpravljal o umetnosti sploh in nje­nem pomenu za narodovo prihodnost. Postavljal je v tem delu svojega govora pridevke za samostalnike, zato da so dobile besede nekak slovesen zvok. „ Narod slovenski," — tako je govoril — „je majhen in ubog in zaničevan od sosedov mogočnih. Ali pravično bi bilo, da bi izka­zovali temu majhnemu in ubogemu narodu največje spoštovanje. Ni velika zasluga, če se razrase mogočno in lepo drevo v zemlji rodovitni, v solnca blagodejni luči, gojeno od skrbnega vrtnarja; pač pa je zasluga in čudo je, če poženo cvetovi iz kamenite zemlje, brez solnca dobrotnega, brez^ rose krepilne, izročeni vetrovom in drugim nezgodam. Če se ozremo na mračno, suženj­sko preteklost naroda našega, če premislimo, kako seje moral boriti in kako se mora boriti še danes za svoj obstanek, za pravice, ki jih uživajo drugi od pamtiveka kot nekaj naravnega, ob sebi razumljivega, tedaj se nam pač lahko širijo prsi od ponosa, da smo dosegli to stopinjo kulture, na kateri stojimo danes. Iz svoje moči, kljubovaje vsem sovražnim silam, je stopil naš mali narod pogumno in samozavestno v vrsto izobraženih, velikih narodov, ki so imeli stoletja časa za skrbno in mirno vzgojo in ki jim ni bilo treba premagovati nikakih ovir. Pred nekaterimi desetletji še nismo živeli, še nismo bili narod. Zdelo se je, da so nam odmerjene le še minute;
 
Mnogo je bilo ginjenih vsled te napitnice; posebno mlademu advokatu, ki se je pripravljal na svojo poli­tično kariero in ki je videl, da je govornik zelo vplivna oseba, so stopile skoro solze v oči; popravil sije ščipec z levico, a z desnico je stisnil roko uradniku literatur ki se je jako začudil.
 
Po svoji napitnici seje častitljivi mož kmalu vzdignil in poslovil. V družbi umetnikov ni rad ponočeval: jeziki so se razvezah in tako so prihajale na vrsto stvari, ki jih dostojen in do vratu zapet človek ne posluša med prevelikim omizjem. Tudi mladi advokat je odšel z njim, a pol ure pozneje — bilo je že blizu polnoči — so se odpravili ostali odličnejši možje. Stiskali so Slivarju roko zelo prijazno in spoštljivo, kakor očetovsko. In Slivar je bil vesel, ves mehak. Večerjal je zelo dobro in tudi nekaj kozarcev je bil že izpraznil. Tako se je zgodilo, da niso videle njegove oči nobenih sirovih, razžaljivih potez več, da se je razprostrl pred njim jasen svet, poln same ljubezni in vseh lepih čednosti. »Spomnil se je svojih skritih, le pol zavednih misli, ki so očitale nekaterim izmed teh ljudi sebičnost, napuh in nevednost; in spoznal je, da jim je delal nekoliko krivico, zakaj vsi so bili dobri in požrtvovalni. Kdor gleda z zasmehovalnim očesom, vidi zasmehovanje; a gledati mora človek z ljubeznijo, in srca mu hite nasproti.
 
Literatje so pili mnogo, ali ni se jih prijela sentimentalnost. Narobe: njih besede so bile zmerom bolj rezke; zdelo se je, kot da si sede nasproti zagrizeni sovražniki, ki gledajo s paznim očesom, da bi zasačili golo mesto na koži nasprotnikovi ter zasadili vanjo strupeno puščico. Ali Slivar je videl na vsem samo prešerno ironijo, veselo igranje z duhovitimi besedami in tudi sam je bil od srca vesel te imenitne družbe. Res je bil nekoliko plah in si ni upal mnogo posegati v razgovor; toda ne zato, da bi se koga bal, da bi se čutil tesnega ali manjšega od drugih: napolnilo ga je bilo tako globoko, milo prijateljstvo do teh krasnih ljudi, da se je v svojih mislih hote in s prijetnim zadoščenjem ponižal pred njimi. Razumel je vse, kaj so govorili — večjidel o ženskah in o literaturi — in vendar je poslušal samo napol: sanjal je z bedečimi očmi, sredi glasne družbe. Vse ponosno upanje na prihodnjost se je vrnilo v njegovo dušo s podvojeno krasoto. Ostalo je v njem nekaj od visokoletečih napitnic, videl je vse te mogočne, velike ljudi in nič več se ni čutil samega in slabega kakor nekdaj. Tisoč vok je, ki ga drže trdno in varno, da se spenja navzgor, do največje lepote, do nebeških del. Da, z obema nogama, krepko in ukovano, stoji v narodu in tisoč obrazov gleda nanj z zaupanjem in z ljubeznijo, nanj umetnika.
velikanski kulturni preobrat, ki se je vršil na pragu prejšnjega stoletja v vsej Evropi, je zazibal v nas le rahle, komaj opazne in hitro pozabljene valove: ležali smo v mrtvilu, hlapčevsko ljudstvo, nesposobno za kulturo in torej nevredno prihodnosti. — In danes! Kako prelepo se je razvila naša umetnost, kako visoko smo se po­vzdignili v različnih strokah znanosti. Umetnost in zna­nost: — to sta dva cvetova, ki pričata o narodovem življenju. Drevo, ki ne poganja teh cvetov, je bolno, v mozgu njegovem gloda črv in njegovi dnevi so šteti. Drevo našega naroda ni bolno, ni se nam bati, da bi se posušilo. Pred ves svet stopimo lahko s proizvodi svoje duše in svojega razuma: to je izpričevalo našega življenja, to je naš popotni list v svobodno prihodnost!
 
Polagoma je potihnil literarni prepir; govorili so vse vprek, pripovedovali anekdote in stare dovtipe. Ambrožu se je razvezal jezik in odprl je zakladnico svojega humorja. V politične, literarne in umetniške razgovore se ni vtikal nikoli in če je zinil besedo, je profaniral vseli devet muz. Lužar se je smejal hrupno, da so se mu videli črni, razjedeni zobje do čeljusti. Izvrsten pripovedovavec je bil kipar Kuštrin; govoril je z mirnim glasom, v finih, izbranih besedah, četudi je bila stvar nedostojna; ganil ni z nobeno grbico v obrazu. Zanemarjeni slikar je samo pil, a njegov obraz je bil še bolj bled in upal; tudi močno vino mu ni spravilo v lica kapljice krvi. Posebno glasni so bili ob tem poznem času tisti ljudje, ki so prej molčali ter verno poslušali: ljudje, ki jih je dobiti v vseh političnih in umetniških družbah; kakor sence hodijo za njimi in se mešajo mednje, komaj jim ve kdo poklic in ime, a sčasoma se jih družba privadi in bi jih celo pogrešala; navadno so veliki pivci in dobri pevci, toda malo duhoviti in zelo naivni ljudje. Svoj posel nastopijo o polnoči.
— Poglejte to družbo, te mlade umetnike, ki bi bili na čast vsakemu večjemu, talentov bogatemu narodu: tukaj je poroštvo, da nismo udje družine, ki je danes, a ki je jutri ne bo več ..."
 
Navdušil se je zelo — Slivar ga ni videl nikoli tako navdušenega — in govoril je s svečanim, povzdig-njenim glasom. Vrnil se je polagoma k Hlivarju in k natečaju za Kettejev spomenik ter opomnil s posebnim zadovoljstvom, da je bilo izročenih sedem načrtov, ,.kar bi bilo še pred desetimi leti nemogoče". Naposled je ogovoril naravnost navzoče kiparje, slikarje in literate, zagotavljal jim je hvaležnost narodovo ter jih bodril k nadaljnjemu delovanju, ,.njim samim na čast in narodu v ponos".
 
Ambrožu se je tresla brada posebno ob zadnjem delu govora; smehljal se je zase ter gledal zamišljen v svoj kozarec: r8aj vemo, dragi moj, kako je s to stvarjo!"
 
— Lužar se je ozrl časih na Slivarja z nekako pomilo­valnim pogledom in kakor bi se na tihem čudil: ,.Glej ga — res verjame!"
 
A Slivarja je bilo prijetno. Dasi ga je bilo nekoliko sram velike slave, ki ga je bil govornik obsipal z njo, vendar ga je v srcu veselilo priznanje in tudi njega se je prijela neka mehka navdušenost. Zahvaljeval se je s kratkimi besedami, ves v zadregi. Omenil je precej ne­jasno neko ..nalogo", ki jo je treba vršiti, trdil je, da je on in da so njegovi tovariši „v službi narodovi", a
 
 
 
— 10 —
 
polagoma se je pričel na tihem sramovati teh fraz; za­čutil je, da ne govori odkritosrčno, da igra komedijo in završil je jecaje, zmeden in nezadovoljen sam s seboj. Kozarci so zažvenketali, vse omizje je vzklikalo hrupno in navdušeno, posebno glasan je bil Lužar, čeprav sta bili ironični potezi ob njegovih ustnicah še nekoliko daljši nego navadno. Slivar je srečal slučajno (»ogled suhega slikarja in skoro prestrašil se je tega zaničljivega izraza, kot da bi mu bil zakričal pred vso družbo: „Lažnjivec*. — Ambrož pa se mu je smejal dobrodušno, kot da bi mu dajal inilostljivo odvezo za mladinske neumnosti.
 
Razgovor se je sukal nato samo o umetnosti, o načrtih za spomenik. V omizju so bili vsi udje razsodišča: en advokat, en žurnalist, en profesor-jezikoslovec, en inžener in slikar Ambrož. Slivar se je čudil, da so sodili o kiparskih delih sami laiki, ali Ambrož ga je podučil, kako veselo je, da presojajo spomenike jezikoslovci; to je znamenje, da je prodrlo zazumevanje umetnosti že v najširše laiške kroge in daje naš narod izredno nadarjen.
 
Sredi omizja, tam kjer so sedeli literatje, se je vnel živahen prepir. Mladi študent je zagovarjal z veliko samozavestjo in s krepkimi besedami internacionalnost v umetnosti; ali kaj je hotel povedati in čemu se je razgreval, je bilo Slivarju čisto nejasno: trudil se je, da bi spoznal razloček med nacionalno in internacionalno umetnostjo, toda ni se mu posrečilo. Uradnik je branil užaljen in ogorčen „narodno'' umetnost; ko ga je Slivar prašal, kakšna so znamenja te umetnosti, se je čutil raz­žaljenega, ker je mislil, da ga zasmehuje. Ambrož mu je stvar pojasnil: ..Delaj kakor se ti lepše zdi; v teo­rije pa se neinaš vtikati, ker je to reč literatov.'- —
 
Pogovor je utihnil, ko se je oglasil častitljiv in ugleden mož, velik pokrovitelj umetnikov. Omenil je prejšnjih časov, ko so bili slovenski slikarji in kiparji še tujci na domači zemlji, od katere niso imeli drugega nego prah, ki so ga nosili na svojih podplatih v tujino, kjer so si služili kruh. Domovina je rodila imenitne može, ali služili ji niso, ker jim sama ni služila. Dru­žina jih ni redila, pognala jih je preko praga kakor ne­zakonske otroke. Zdaj pa se je stvar izpremenila — kakor kaže bas ta natečaj za Kettejev spomenik. Po-
 
 
 
— 17 —
 
žival je umetnike da naj se oklenejo svojega naroda, zakaj ta narod jih pozna in ljubi kot svoje naj odličnejše sinove.
 
Mnogo je bilo ginjenih vsled te napitnice; posebno mlademu advokatu, ki se je pripravljal na svojo poli­tično kariero in ki je videl, da je govornik zelo vplivna oseba, so stopile skoro solze v oči; popravil sije ščipee z levico, a z desnico je stisnil roko uradniku literatur ki se je jako začudil.
 
Po svoji napitniei seje častitljivi mož kmalu vzdig­nil in poslovil. V družbi umetnikov ni rad ponočeval: jeziki so se razvezah' in tako so prihajale na vrsto stvari,, ki jih dostojen in do vratu zapet človek ne posluša med prevelikim omizjem. Tudi mladi advokat je odšel z njim, a pol ure pozneje — bilo je že blizu polnoči — so se odpravili ostali odličnejši možje. Stiskali so Slivarju roko zelo prijazno in spoštljivo, kakor očetovsko. In Slivar je bil vesel, ves mehak. Večerjal je zelo dobro in tudi nekaj kozarcev je bil že izpraznil. Tako se je zgodilo, da niso videle njegove oči nobenih sirovih, razžaljivih potez več, da se je razprostrl pred njim jasen svet, poln same ljubezni in vseh lepih čednosti. »Spomnil se je svojih skritih, le pol zavednih misli, ki so očitale neka­terim izmed teh ljudi sebičnost, napuh in nevednost; in spoznal je, da jim je delal nekoliko krivico, zakaj vsi so bili dobri in požrtvovalni. Kdor gleda z zasmeho-valnim očesom, vidi zasmehovanje; a gledati mora človek z ljubeznijo, in srca mu hite nasproti.
 
Literatje so pili mnogo, ali ni se jih prijela senti­mentalnost. Narobe: njih besede so bile zmerom bolj rezke; zdelo se je, kot da si sede nasproti zagrizeni sovražniki, ki gledajo s paznim očesom, da bi zasačili golo mesto na koži nasprotnikovi ter zasadili vanjo stru­peno puščico. Ali Slivar je videl na vsem samo prešerno ironijo, veselo igranje z duhovitimi besedami in tudi sam je bil od srca vesel te imenitne družbe. Res je bil nekoliko plah in si ni upal mnogo posegati v razgovor; toda ne zato, da bi se koga bal, da bi se čutil tesnega ali manjšega od drugih: napolnilo ga je bilo tako glo­boko, milo prijateljstvo do teh krasnih ljudi, da se je v svojih mislih hote in s prijetnim zadoščenjem ponižal
 
■j
 
 
 
— 18 —
 
pred njimi. Razumel je vse, kaj so govorili - - veejidel o ženskah in o literaturi — in vendar je poslušal samo napol: sanjal je z bedečimi očmi, sredi »lasne družbe. Vse ponosno upanje na priliodnjost se je vrnilo v nje­govo dušo s podvojeno krasoto. Ostalo je v njem nekaj od visokoletečih napitnie, videl je vse te mogočne, velike ljudi in nič več se ni čutil samega in slabega kakor nekdaj. Tisoč vok je, ki ga drže trdno in varno, da se spenja navzgor, do največje lepote, do nebeških del. Ua, z obema nogama, krepko in ukovano, stoji v narodu in tisoč obrazov gleda nanj z zaupanjem in z ljubeznijo, nanj umetnika.
 
Polagoma je potihnil literarni prepir; govorili so vse vprek, pripovedovali anekdote in stare dovtipe. Am­brožu se je razvezal jezik in odprl je zakladnieo svojega humorja. V politične, literarne in umetniške razgovore se ni vtikal nikoli in če je zinil besedo, je profaniral vseli devet muz. Lužar se je smejal hrupno, da so se mu videli črni, razjedeni zobje do čeljusti. Izvrsten pripove-dovavec je bil kipar Kuštrin; govoril je z mirnim gla­som, v finih, izbranih besedah, četudi je bila stvar nedostojna; ganil ni z nobeno grbico v obrazu. Zane­marjeni slikar je samo pil, a njegov obraz je bil še bolj bled in upal; tudi močno vino mu ni spravilo v lica kapljice krvi. Posebno glasni so bili ob tem poznem času tisti ljudje, ki so prej molčali ter verno poslušali: ljudje, ki jih je dobiti v vseh političnih in umetniških družbah; kakor sence hodijo za njimi in se mešajo mednje, komaj jim ve kdo poklic in ime, a sčasoma se jih družba privadi in bi jih celo pogrešala; navadno so veliki pivci in dobri pevci, toda malo duhoviti in zelo naivni ljudje. Svoj posel nastopijo o polnoči.
 
Družba se je razšla pozno.
 
Slivar se ni spominjal drugo jutro, kako je bilo zadnjo uro v gostilni. Zdelo se mu je samo, da je videl uradnika- – literata, kako je slonel ob mizi in spal, in dasta se bila, Lužar in študent resno sprla: Lužar je kričal sirove besede s čisto osinelim obrazom in krvavo obrobljenimi očmi; iz prevrnjenega kozarca seje razlivalo vino po tleh.
 
Ambrož je prijel pod pazduho Slivarja in svojega kolega slikarja. Zunaj se je Slivarju glava takoj razvedrila in obšlo ga je veselje, da bi napravil ob tej lepi jasni noči izprehod po ljubljanskem polju do Save. Mesec je sijal in ulice so bile svetle; nekatere hiše so se svetile kakor v solncu. Ambrožev tovariš se je nekoliko opotekal. Spremila sta ga do doma: do nizke, starinske hiše zunaj mesta, kjer je imel v podstrešju svoj atelje. Ko so se vrata s hrupom zopet zaprla, je pokazal Ambrož z roko za njim:
Ambrož je prijel pod pazduho >Slivarja in svojega kolega slikarja. Zunaj se je Slivarju glava takoj raz-
 
»Glej, Slivar, to je narodna umetnost!«
 
Slivar je nekoliko postal; za hip ga je izpreletelo nekaj neprijetnega, ali v glavi, polni vina, so se mu misli takoj zopet zmedle. Lotil se ga je spanec in vrnila sta se v mesto; dvoje dolgih senc se je plazilo za njima po tlaku, in njuni koraki so odmevali v noči. Slivarju so že med potjo padale trepalnice na oči. Ko je odpiral vrata, je slišal Ambroža, kije prepeval v daljavi veselo pesem.
 
— 19 —
 
==III.==
vedrila in obšlo ga je veselje, da bi napravil ob tej lepi jasni noči izpreliod po ljubljanskem polju do Save. Mesec je sijal in ulice so bile svetle; nekatere hiše so se sve­tile kakor v solncu. Ambrožev tovariš se je nekoliko opotekal. Spremila sta ga do doma: do nizke, starinske hiše zunaj mesta, kjer je imel v podstrešju svoj atelje. Ko so se vrata s hrupom zopet zaprla, je pokazal Am­brož z roko za njim:
 
Pozno dopoldne se je Slivar zdramil; soba je bila že vsa v solncu; jutranja svetloba je izlila na sive stene, na staro pohištvo nekaj nedeljskega. Srce se mu je zasmejalo; vstal je hitro ter stopil k oknu. Spodaj na vrtu je bilo vse zeleno, rosno; na klopi pod kostanjem je sedela ženska v beli obleki; skozi vejevje se je izlival širok trak svetlobe ravno na njene lase, in tako so se lesketali, kakor zlatorumena pšenica na polju.
,.Ulej, Slivar, to je narodna umetnost!" Slivar je nekoliko postal; za hip ga je izpreletelo nekaj neprijetnega, ali v glavi, polni vina, so se mu misli takoj zopet zmedle. Lotil se ga je spanec in vrnila sta se v mesto; dvoje dolgih senc se je plazilo za njima po tlaku, in njuni koraki so odmevali v noči. Slivarju so že med potjo padale trepalnice na oči. Ko je odpiral vrata, je slišal Ambroža, kije prepeval v daljavi veselo pesem.
 
Zajci je iz umivalnika polno perišče vode ter si jo vrgel v obraz, na prsi; strepetal je ter se zasmejal na glas; nato se je sklonil in se poškropil po hrbtu; ledene igle so se mu zabodle v mehko kožo, ali takoj ga je izpreletela po telesu sladka gorkota. Med umivanjem se je domislil prejšnjega večera in zasmejal se je še glasneje. Vino je bilo dobro in tako je bila njegova glava čisto jasna; samo oči so gledale nekoliko megleno in v lica mu je bilo vroče.
m.
 
Pozno dopoldne se je Slivar zdramil; soba je bila že vsa v solncu; jutranja svetloba je izlila na sive stene, na staro pohištvo nekaj nedeljskega. Srce se mu je za-smejalo; vstal je hitro ter stopil k oknu. Spodaj na vrtu je bilo vse zeleno, rosno; na klopi pod kostanjem je sedela ženska v beli obleki; skozi vejevje se je izlival širok trak svetlobe ravno na njene lase, in tako so se lesketali, kakor zlatorumena pšenica na polju.
 
Zajci je iz umivalnika polno perišče vode ter si jo vrgel v obraz, na prsi; strepetal je ter se zasmejal na glas; nato se je sklonil in se poškropil po hrbtu; ledene igle so se mu zabodle v mehko kožo, ali takoj ga je izpreletela po telesu sladka gorkota. Med umiva­njem se je domislil prejšnjega večera in zasmejal se je še glasneje. Vino je bilo dobro in tako je bila njegova glava čisto jasna; samo oči so gledale nekoliko megleno in v lica mu je bilo vroče.
 
Gospodinja — starikava, drobna ženska, njegova daljna sorodnica — mu je prinesla zajutrek. Kavo je popil še vročo v dveh požirkili, kruha pa se ni doteknil. Izpil je še kozarec mrzle vode, nato se hitro opravil ter se napotil na cesto.
 
Komaj je stopil preko praga, so mu pričele segati neprijetne misli v veselo srce. Kakor tihe sence so hitele od vzhoda, vedno više so se spenjale. Čisto nenavadno, kot da bi se bil zbudil iz pijanosti, se je odprlo pred njim grdo vsakdanje življenje. Skrbi so se ga oklenile, prijele so ga pod pazduho in tako je hodil s trudnimi koraki, glavo težko, obrvi namršene.
2*
 
 
 
— 20
 
Komaj je stopil preko praga, so mu pričele segati neprijetne misli v veselo srce. Kakor tihe sence so hi­tele od vzhoda, vedno više so se spenjale. Čisto ne­navadno, kot da bi se bil zbudil iz pijanosti, se je od­prlo pred njim grdo vsakdanje življenje. Skrbi so se ga oklenile, prijele so ga pod pazduho in tako je hodil s trudnimi koraki, glavo težko, obrvi namršene.
 
Da bi se otresel neprijetnih misli, si je prigovarjal, da so skrbi nepotrebne, da je pot, po kateri hodi, po­polnomapopolnoma gladka, in da je neumno omahovati, če ni bre­menabremena na ramah. Hotel se je šiloma zopet vživeti v veselo, lahkomiselnozaupno voljo zadnjih dni; vsako njeno rahlo nianso je poiskal ter jo izkušal z veliko spretnostjo vsiliti svojemu srcu. Tako je nadomestil rože, ki so bile zvenele na njegovem oknu, z narejenimi, poškropljenimi z dišečo vodo in lagal je sam sebi, da so naravne, ravnokar presajene iz vrta. Izpira je čutil sam, da laže in da je to početje otročje; ali polagoma se tega ni zavedal več in seneesence so popolnoma izginile, ali pa so bile prepregle njegovo dušo čez in čez, tako da jih ni več videl in da je pozabil na solneesolnce. Za hip samo in zelo nejasno ga je obšel časih mrzel čut, kot da čaka tam v daljavi, bogve kje, nekaj črnega in ostudnega nanj. Le parkrat je šinilo to mimo njegovih oči, ali stresel je nezadovoljen z glavo; sam ni vedet, kaj je bilo.
 
Izprehajal se je po mestu celo uro, do pol enajstih. Življenja je bilo malo, posebno stranske ulice so bile čisto prazne; zdelo se mu je čudno, da je srečaval same stare ženske, — nikoli nikjer še ni videl toliko starih žensk. Na vsem izprehodu niti enega lepega obraza; okrenil se je hitro, ko je ugledal vitko telo v svetli obleki, in zelo ga je ozlovoljilo, ko se je ozrl nanj z dolgočasnim pogledom dolgočasen, starikav obraz.
 
Hipoma je postal in čelo se mu je nagubalo. Raz­srdilRazsrdil se je sam nad sabo, zakaj zapazil je, da so bile tiste rože iz zgrbljenega barvastega papirja in poškrop­ljenepoškropljene z dišečo vodo. Zastudilo se mu je in vrgel jih je na dvorišče . . .…
 
Tako je hodil po mestu dolgo uro in dalj, toda nikakor ne zato, da bi se izprehodil, ali da bi bilo prezgodaj, temveč iz strahu, da, iz strahu; bal se je svojih potov, odlašal je, ker so se mu noge tresle. To je vsa gladka cesta, to je veselo zaupanje v prihodnost! … Sram ga je bilo, da je hotel tako nerodno preslepiti sam sebe in tudi tega strahu ga je bilo sram. Potem pa se je spomnil na dogodke prejšnjega večera, na tiste slavnostne govore, na vso lepo navdušenost; in tedaj se je resnično oddehnil. Ni se več trudil, da bi se otresel skrbi, toda laže mu je bilo.
Tako je hodil po mestu dolgo uro in dalj, toda nikakor ne zato, da bi se izprehodil, ali da bi bilo pre-
 
Strah je bil docela nerazumljiv in neopravičen, zakaj vsi tisti ljudje so dobri in plemeniti, čutudi imajo svoje napake, kakor jih ima vsak človek. Neprijetna, ohola in trda poteza na njih obrazih je nekaj navadnega, kakor rodbinsko znamenje: vsi imajo tisto potezo in vendar so njih značaji povsem različni. Da bi se natanko pogledal v ogledalu, morda bi jo zapazil celo na svojih ustnicah in v svojih očeh. Ta plahost izvira pač samo iz tistega samotarskega življenja, izvira iz žalostnih, sramote in uboštva polnih časov. To je zbeganost, bojazljivost človeka, ki je mnogo pretrpel in ki ima zategadelj hrbet še zmerom sklonjen, pripravljen na nove udarce, četudi ni nikogar več, ki bi ga tepel. Kdor je nosil pol svojega življenja breme na ramenih, ne bo hodil nikoli več z lahkimi koraki in ravnim telesom. No zdaj še ni prepozno; to ni bilo pol življenja, bilje samo začetek, trnjev košček dolge poti; in zdaj se cesta širi, širi se vsa lepa zemlja naokoli ... In že je hodil z lahkimi koraki in ravnimi telesom, kot da bi nikoli ne bil nosil bremena.
 
Najprvo se je napotil k tistemu častitljivemu gospodu, ki je govoril o umetnosti tako genljive besede, da so se mlademu advokatu osolzile oči. Sel k njemu zaradi podpore, ki so jo dajali mladim umetnikom iz deželnega denarja. Na pragu je postal in vzdihnil, sam ni vedel, zakaj. Počasi je stopal po stopnicah navzgor, v drugo nastropje. Hiša je bila starinska; stene sive, mostovži temni. Potrkal je na majhne rdeče duri ter vstopil. V sprednji pisarni je sedel za veliko pisalno mizo suh, bled človek; ozrl se je na Slivarja z vodenimi očmi in Slivar je spoznal svojega nekdanjega sošolca z gimnazije, najboljšega učenca v razredu. Na Slivarjevo začudeno vprašanje je odgovoril s pusto besedo, a takoj nato je zakašljal; komaj viden resigniran nasmeh mu je zaigral za hipec na ustnicah in pokazal je z roko na prsi.
 
»Čemu pa bi se mučil še dalje? Za teh par mesecev ostanem pisar, imam vsaj mir … Gospod Koprivnik je notri, kar potrkaj!«
21 —
 
Slivar je vstopil z neodločnim, plahim korakom ter se poklonil; na tihem se mu je zdelo, da je ta plahost škodljiva in poniževalna. Za pisalno mizo pri oknu je sedel Koprivnik, debel gospod s sivo brado, in širokim, belim obrazom; zlat ščipec mu je visel na koncu nosa. Ozrl se je postrani na Slivarja, pokazal na stol blizu vrat, a nato je pisal svojo stvar dalje. Slivarju je bilo mučno; začutil je, da je siromak, ki prosi miloščine. Koprivnik je odložil pero, vzdignil glavo ter pogledal na Slivarja s strogim in mirnim očesom.
zgodaj, temveč iz strahu, da, iz strahu i bal se je svojih potov, odlašal je, ker so se mu noge tresle. To je vsa gladka cesta, to je veselo zaupanje v prihodnost! . . . .Sram ga je bilo, da je hotel tako nerodno preslepiti sam sebe in tudi tega strahu ga je bilo sram. Potem pa se je spomnil na dogodke prejšnjega večera, na tiste slavnostne govore, na vso lepo navdušenost; in tedaj se je resnično oddehnil. Ni se več trudil, da bi se otresel skrbi, toda laže mu je bilo.
 
»No, kaj pa Vi?«
Strah je bil docela nerazumljiv in neopravičen, zakaj vsi tisti ljudje so dobri in plemeniti, čutudi imajo svoje napake, kakor jih ima vsak človek. Neprijetna, ohola in trda poteza na njih obrazih je nekaj navadnega, kakor rodbinsko znamenje: vsi imajo tisto potezo in vendar so njih značaji povsem različni. Da bi se na­tanko pogledal v ogledalu, morda bi jo zapazil celo na svojih ustnicah in v svojih očeh. Ta plahost izvira pač samo iz tistega samotarskega življenja, izvira iz žalostnih, sramote in uboštva polnih časov. To je zbeganost, bo­jazljivost človeka, ki je mnogo pretrpel in ki ima za­tegadelj hrbet še zmerom sklonjen, pripravljen na nove udarce, četudi ni nikogar več, ki bi ga tepel. Kdor je nosil pol svojega življenja breme na ramenih, ne bo hodil nikoli več z lahkimi koraki in ravnim telesom. No zdaj še ni prepozno; to ni bilo pol življenja, bilje samo začetek, trnjev košček dolge poti; in zdaj se cesta širi, širi se vsa lepa zemlja naokoli ... In že je hodil z lahkimi koraki in ravnimi telesom, kot da bi nikoli ne bil nosil bremena.
 
Najprvo se je napotil k tistemu častitljivemu go­spodu, ki je govoril o umetnosti tako genljive besede, da so se mlademu advokatu osolzile oči. Sel k njemu zaradi podpore, ki so jo dajali mladim umetnikom iz deželnega denarja. Na pragu je postal in vzdihnil, sam ni vedel, zakaj. Počasi je stopal po stopnicah navzgor, v drugo nastropje. Hiša je bila starinska; stene sive, mostovži temni. Potrkal je na majhne rdeče duri ter vstopil. V sprednji pisarni je sedel za veliko pisalno mizo suh, bled človek; ozrl se je na Slivarja z vodenimi očmi in Slivar je spoznal svojega nekdanjega sošolca z gimna­zije, najboljšega učenca v razredu. Na Slivarjevo za-
 
 
 
•>•> —
 
čudeno vprašanje je odgovoril s pusto besedo, a takoj nato je zakašljal; komaj viden resigniran nasmeh mu je zaigral z& hipec na ustnicah in pokazal je z roko na prsi.
 
„Čemu pa bi se mučil še dalje? Za teh par me­secev ostanem pisar, imam vsaj mir . . . Gospod Ko­privnik je notri, kar potrkaj!"
 
Slivar je vstopil z neodločnim, plahim korakom ter se poklonil; na tihem se mu je zdelo, daje ta pla-host škodljiva in poniževalna. Za pisalno mizo pri oknu je sedel Koprivnik, debel gospod s sivo brado, in ši­rokim, belim obrazom; zlat ščipec mu je visel na koncu nosa. Ozrl se je postrani na Slivarja, pokazal na stol blizu vrat, a nato je pisal svojo stvar dalje. Slivarju je bilo mučno; začutil je, da je siromak, ki prosi miloščine. Koprivnik je odložil pero, vzdignil glavo ter pogledal na Slivarja s strogim in mirnim očesom.
 
„No, kaj pa Vi'?-'
 
Slivar je stopil korak bliže ter se poklonil še enkrat.
 
.,»Blagorodje, jaz sem Pavle Slivar —"«
 
„„Da, da, poznam Vas.":'
 
„In prišel sem, da Vas prosim . . . zaradi podpore, ki ste mi jo bili doslej vsako leto naklonili . . ."
 
Hesede mu niso hotele gladko z jezika in skoro so mu silile solze v oči: v tem hipu ni razumel, zakaj, ali od zadrege, ali od srama, ali od srda.
 
»»Da, da, poznam Vas.««
,,1'a saj ste že nehali študirati, saj ste že blizu trideset let."
 
»In prišel sem, da Vas prosim ... zaradi podpore, ki ste mi jo bili doslej vsako leto naklonili …«
„.,Šestindvajset, blagorodje; ali jaz sem kipar, ne študent.""
 
Besede mu niso hotele gladko z jezika in skoro so mu silile solze v oči: v tem hipu ni razumel, zakaj, ali od zadrege, ali od srama, ali od srda.
Dvigala se mu je v grlu neka upornost; za tre-notek se mu je hotelo, da bi zinil sirovo besedo, da bi jo zalučil prešerno v ta mirni obraz.
 
»Pa saj ste že nehali študirati, saj ste že blizu trideset let.«
„No, oprostite, tudi kiparjev ne moremo podpirati kar tako, dajati jim morda celo pokojnino . . . Ali jaz ne mislim tako hudo, kakor se Vam morda zdi, se bo že vse naredilo ..."
 
»»Šestindvajset, blagorodje; ali jaz sem kipar, ne študent.««
Slivar je molčal; Koprivnik je vstal ter stopil bliže ; njegove tanke ustnice, pokrite deloma s ščetinastimi brki, so dobile prijaznejši izraz.
 
Dvigala se mu je v grlu neka upornost; za trenotek se mu je hotelo, da bi zinil sirovo besedo, da bi jo zalučil prešerno v ta mirni obraz.
„Kam ste pa z nagrado? To je bilo vendar tudi tristo forintov, lep denar!"
 
»No, oprostite, tudi kiparjev ne moremo podpirati kar tako, dajati jim morda celo pokojnino … Ali jaz ne mislim tako hudo, kakor se Vam morda zdi, se bo že vse naredilo ...«
 
Slivar je molčal; Koprivnik je vstal ter stopil bliže; njegove tanke ustnice, pokrite deloma s ščetinastimi brki, so dobile prijaznejši izraz.
 
»Kam ste pa z nagrado? To je bilo vendar tudi tristo forintov, lep denar!«
— 23 —
 
.,„Delo»»Delo samo me je stalo mnogo, zakaj kiparstvo, blagorodje, je draga umetnost . . .… Zadolžil sem se bil tudi zelo, in ostane mi komaj, da si kupim pipo to­baka .tobaka .…«« .•'■'
 
„Živite»Živite malo preveč . . . razposajeno, a? Taki ste pač vsi, naši umetniki! . . . Da, da, dragi moj, z umet­nostjoumetnostjo ni nič-,; od umetnosti same se ne da živeti. Po­sebnoPosebno kiparstvo, — kaj pa hočete dandanes s kiparstvom ? V večjih narodih, ne rečem . . . ampak pri nas?-'«
 
Slivarju je šinila kri v lice; ni bil razžaljen sam, ali zdelo se mu je, kot da je Koprivnik osramotil ne­koganekoga, ki ga je on, Slivar, od srca ljubil.
 
.,.,»»Blagorodje, jaz nisem prišel prosjačit . . .""…««
 
Ni mogel dalje, ker je v tistem hipu začutil, da je bil res prišel prosjačit, nič drugega. Tudi Koprivnik je začuden vzdignil obrvi.
 
,,»Saj Vam nisem nič očital, — kako se lovite za mojimi besedami! Vi ste vsi tako ošabni: — umetnik, da! — In pa, saj ste šele začetnik -–, kaj mislite, da ste že kakšen Kuštrin?-'«
 
„,»»Ne, tega ne mislim,'-'« je odgovoril Slivar tiho, brez tistega naglasa, ki ga je bil hotel dati svojim besedam.
 
.,Xo»No, glejte! —•'«
 
Koprivnik se je naglo okrenil; hotel je končati razgovor, ki je bil neprijeten tudi njemu. Izprva se je bil namenil govoriti očetovsko, dobrovoljno; ali ko je videl Slivarjev obraz, so mu prišle na jezik neprijazne besede. XiNi maral tistih temnih, ošabnih in nezadovoljnih oči; ljubil je obrite, plahe obraze.
 
„Torej»Torej . . . jaz se potrudim. Nič ne skrbite, pripo­ročimpriporočim Vas toplo; Vam že naznanimo pismeno.-1«
 
Pokimal je z glavo ter se vrnil k mizi; Slivar se je poklonil.
 
Ko je šel skozi pisarno, se je komaj ozrl na svo­jegasvojega jetičnega znanca, in tudi ta je pozdravil malomarno, ne da bi odložil pero.
 
Nato se je napotil naravnost k tistemu advokatu; iz neke posebne zlobnosti je izbral to pot, smejal se je skoro sam pri sebi. .,»Ti, dragi, misliš, da prihajam k tebi ves ubog in ponižen; ali jaz imam v svojem srcu tihe misli: za norca te imam, dragi! Ti govoriš velike besede, ves v zadregi jecljaš očetovske fraze, kakor slabo naučene molitvice, a meni se na tihem srce trese od radosti. Nato prihajam polagoma z nevarnimi besedami, tipljem te s težkim palcem, in ti se zvijaš: — o gotovo, na vsak način ... umetnost, zvezda na obzorju človeške omike ... toda, oprostite, stvar je težka ... ne, resnično ne morem, oprostite ... Tako se zvijaš, na desno na levo, in meni se tresejo že ustnice od silnega smeha. No, ti ne vidiš ničesar; pokloniš se vljudno, misliš, da si odigral prelep prizor v življenja svojega komediji, jaz pa te zasmehujem, ker sem te imel strahovito za norca …«
 
 
 
— 24 —
 
tihe misli: za norca te imam, dragi! Ti govoriš velike besede, ves v zadregi jecljaš očetovske fraze, kakor slabo naučene molitvice, a meni se na tihem srce trese od radosti. Nato prihajam polagoma z nevarnimi bese­dami, tipljem te s težkim palcem, in ti se zvijaš: — o gotovo, na vsak način . . . umetnost, zvezda na obzorju človeške omike . . . toda, oprostite, stvar je težka . . . ne, resnično ne morem, oprostite . . . Tako se zvijaš, na desno na levo, in meni se tresejo že ustnice od silnega smeha. No, ti ne vidiš ničesar; pokloniš se vljudno, mi­sliš, da si odigral prelep prizor v življenja svojega ko­mediji, jaz pa te zasmehujem, ker sem te imel strahovito za norca . . ."
 
To tiho, nekoliko zlobno veselje je bilo pomešano z upanjem, skritim globoko v srcu. Osmešiti je hotel to neprijetno pot in posrečilo se mu je, tako da so bili njegovi koraki resnično lahki in da skoro ni čutil tiste tesnobe in bojazni. Ali upanje je ostalo kljub temu in ni bilo manjše vsled njegove razposajene volje. Tako trdno se je bilo zasadilo v njegovo srce: vsi so dobri ljudje in tisoč rok je, ki čakajo, da bi se oprl nanje.
 
Ko je stopil v pisarno mladega advokata, je pre-šernostprešernost vsa izginila in nič več ni mislil, da je prišel igrat komedijo. Pisarna ni bila velika; dvoje ljudi je sedelo v prednji sobi; v skrbno in prijazno urejenem kabinetu pa je bil advokat sam. Sprejel je Slivarja zelo ljubeznivo , ponudil mu je stol ter mu sedel nasproti. A ne, da bi se Slivar radoval nad to ljubeznivostjo, kakor se je bil spotoma namenil, ga je spravila še v zadrego, posebno ko je videl tako blizu pred sabo ta skrbno gojeni, beli, sladki obraz. Advokat je vedel, kaj se spo­dobispodobi in se je takoj napravil na polje umetnosti. Prijetno mu je bilo, da ga je Slivar posetil, zakaj dobro je, če ima človek ugleda tudi v ..»umetniških krogih"«, posebno pri mladih ljudeh.
 
,,Toda sitno je", tako je dejal Slivar v razgovoru, ki se mu je zdel zelo dolgočasen in neodkritosrčen, ,.in človeka ovira, če se mora boriti z vsakdanjostmi, ko bi bil najrajši sam in z neobteženo dušo pri svojih delih. Nerodno je, gospod doktor, če moram vsak trenotek dol na blatno cesto ter se ubijati . . ."
 
 
 
»Toda sitno je«, tako je dejal Slivar v razgovoru, ki se mu je zdel zelo dolgočasen in neodkritosrčen, »in človeka ovira, če se mora boriti z vsakdanjostmi, ko bi bil najrajši sam in z neobteženo dušo pri svojih delih. Nerodno je, gospod doktor, če moram vsak trenotek dol na blatno cesto ter se ubijati …«
— 25 —
 
Advokat je zasuknil brž na drugo stran.
 
„To»To je boj življenja, gospod Slivar! In zdi se mi, tla šele v tem boju leži prava vsebina umetnosti; vsi veliki umetniki so živeli nemirno, da, celo trnjeva je bila časih njih življenja pot; drugače bi pač ne bili veliki umetniki ... O, gospod Slivar, življenja boj, to je . . .…«
 
Zamahnil je z roko ter pogledal s prijateljskim, navdušenosti polnim pogledom Šlivarju naravnost v oči.
 
„To»To je . . . da se tako izrazim . . . zibel velikih dejanj, dojka velikih mož. Ne bojte se življenja boja, gospod Slivar, — narobe: iščite ga!"«
 
Slivar je vedel, da govori advokat neodkritosrčno, toda razločiti ni mogel, ali se šali, ali pa se igra s fra­zamifrazami, ne da bi kaj mislil ob tem. Toda v očeh advoka-tovihadvokatovih ni bilo sledu kakega zasmehovalnega nasmeška in čelo mu je bilo nabrano v gube, kot ob globokem raz-mišljevanjurazmišljevanju.
 
In Slivar je zasukal zopet na svojo stran.
 
„Ne»Ne, oprostite gospod doktor, to ni življenja boj, kakor pravite. Kaj je lepega in velikega na tem, če se moram n. prnpr. te dni potikati okoli različnih ljudi, — ki so drugače zelo pošteni in spoštovanja vredni ljudje —, da dobim denarja za nadaljnje študije in vsaj za ta čas, ko še nimam dela? Zakaj reč je taka, da dobi umetnik teže dela in kruha, kot navaden zidar . . ."…«
 
Da bi nikoli ne bil izpregovoril tega zadnjega stavka! Zakaj advokat je porabil priložnost in zasukal je spretno na svojo stran.
 
„To»To je tako pri nas, žalibog! . . . Povejte mi jasno, prosim Vas, — zdaj nismo pri banketu —"«
 
Slivarja je osupnila ta nedolžnookritosrčuanedolžnodkritosrčna beseda in zopet se mu je zazdelo, da ga advokat zasmehuje.
 
,.»Ali res mislite, da potrebujemo umetnosti in da je sploh pri nas prostora zanjo'? Saj nimamo niti svo­jegasvojega življenja, kako naj bi imeli svojo umetnost? Nič svojega nimamo, hlapci smo povsod! — Če hočete biti velik umetnik, saj ne morete biti naš! Mi, gospod Slivar, nismo narod, nimamo ničesar, da bi lahko rekli: to je naše, to je znamenje, da smo narod, to bo spomenik na našem grobu! — Pa še celo kipar! Niti svetnikov za cerkve ne morete delati, saj jih dobimo boljši kup drugje! Poglejte tisto novo hišo na trgu, — ravnokar so napravili okraske na njej kdo jih je delal? — Ne, — dragi gospod: — pri nas — —! Veste, kdaj bom trdno prepričan, da ste velik umetnik? Kadar se nam odtujite, kadar otresete prah od svojih podplatov. Mi ne potrebujemo ne umetnosti, ne umetnikov, — kaj bi s temi rečmi? Kruha nam dajte, ne kamna!«
 
 
 
— -26 —
 
cerkve ne morete delati, saj jih dobimo boljši kup drugje! Poglejte tisto novo hišo na trgu, — ravnokar so napravili okraske na njej kdo jih je delal? — Ne, — dragi gospod: — pri nas — —! Veste,
 
kdaj bom trdno prepričan, da ste velik umetnik? Kadar se nam odtujite, kadar otresete prah od svojih podplatov. Mi ne potrebujemo ne umetnosti, ne umetnikov, — kaj bi s temi rečmi? Kruha nam dajte, ne kamna!"
 
Slivar se je globoko začudil, ko je videl v teh trenotkih advokatov obraz. Ni bil več tako gladek, tako oblizano sladek; odurna črta se mu je bila zarezala od oči do ustnic. Poznalo se mu je, da je govoril, kar je resnično mislil. Ali spel se je na stolu, tista globoka poteza je izginila in nasmehljal se je ljubeznivo.
 
„Tako»Tako ljudje mislijo, glejte, tisti ljudje, o katerih bi lahko sodili, da so izobraženi in resni ljudje. Kaj jim hočete"«? Nekaj resnice je na tem, kar mislijo. Kaj niste že tudi Vi časih premišljevali, zakaj so se nam bili odtujili baš tisti možje, ki so bili po pravici veliki? Nikamor se niso mogli vtcknitivtakniti pri nas, to ni zemlja zanje. Po imenu so ostali naši, v svojem duhu in v svojih delih pa so bili tujci. Nekateri so nas celo na­ravnostnaravnost sovražili, kdo bi jim zameril?
 
„„Vi»»Vi torej mislite: — kar culo na ramo!""««
 
„E»E, tako ne mislim! Ne smete vzeti besede, kakor je; obrnite jo malo! To sem hotel reči, da ni nič čud­negačudnega in krivičnega, če morate prenašati . . . življenja hoj . . ."…«
 
Okrenil se je na stolu; začutil je pač na tihem, da si je bil odpel suknjo malo pregloboko. Dostavil je s previdnim, ne zelo prijaznim glasom:
 
.,»Jaz sem Vam naposled rad na uslugo."«
 
In nato je nadaljeval hitro:
 
,,»Toda moje zveze, veste, niso take, da bi mogel storiti kaj posebnega. Ali ste že bili pri gospodu Ko-privnikuKoprivniku?"«
 
„„Tam»»Tam sem bil in obljubil inimi je —"'««
 
„To»To je dovolj, če Vam je Koprivnik obljubil. — Kam pa se zdaj napravljate?"«
 
„„Na»»Na Dunaj najprej —""««
 
Advokat se je veselo nasmehnil.
 
»Kaj sem Vam bil rekel? Na Dunaj se napravljate! Čemu pa ne ostanete tukaj, na domači zemlji, Vi naš umetnik! Vas že žene, Vas že srbe podplati …«
 
»»Ali to je drugače, gospod doktor: vsi hodijo, zaradi študij in pa ker —««
 
»Nič ni drugače! ,In pa ker', pravite, da: in pa ker se tukaj ne da živeti, ne delati. Ne samo po kruli, tudi po fantazijo in moč hodite drugam! Kaj se Vam zdi mogoče, da bi tukajle kje, tam kje za Gradom, ustvarili veliko delo?«
— 27 —
 
»»Zakaj bi to ne bilo mogoče?«« je odgovoril Slivar neodločno in samemu se mu je zazdelo, kot da hi to res ne bilo mogoče.
-Kaj sem Vam hil rekel? Na Dunaj se naprav-Ijate! Čemu pa ne ostanete tukaj, na domači zemlji, Vi nas umetnik! Vas že žene, Vas že srhe podplati . . ,L'
 
»Zato ker ste tujec; človek napravi samo doma kaj posebnega in Vaša domovina ni Vaš dom.«
,,„Ali to je drugače, gospod doktor: vsi hodijo, zaradi študij in pa ker —""
 
Slivarju je bilo že zelo tesno. Stvari, ki jih je advokat pripovedoval, so ga pač zanimale, ali vznemirjale ga niso; bilo mu je, kot da je bil to vse že prej čul, bogve kje; morda je bral te cinične besede med vrstami političnih člankov, morda jih je slišal v vsakdanjih družbah, ne jasno izgovorjene, le kot nekako senco na brezpomembnih razgovorih, morda jih je videl na obrazili svojih znancev. Zato ga v tem hipu niso vznemirjale, četudi jih je bil izpregovoril advokat s tako sirovo določnostjo. Na skrbi mu je bila važna stvar, ki jo je bil hotel omeniti takoj ob začetku. Advokat je bil namreč v razsodišču za Kettejev spomenik, in Slivar ga s je mislil vprašati, kdaj nameravajo spomenik postaviti, kako daleč je reč sploh dozorela in če je res, kar pripovedujejo, da je bil natečaj le farsa, razposajena ideja polnočnega omizja. Ali po tem razgovoru se mu ni več zdelo primemo, da bi prihajal z resnim vprašanjem, bal se je zasmehovalnega odgovora.
„Nič ni drugače! ,In pa ker', pravite, da: in pa ker se tukaj ne da živeti, ne delati. Ne samo po kruli, tudi po fantazijo in moč hodite drugam! Kaj se Vam zdi mogoče, da hi tukajle kje, tam kje za Gradom, ustvarili veliko delo?"
 
Advokatu se je zdelo, da je pokazal že v vrhani meri svojo premoč in ker hi mu ne bilo prav, da bi se Slivarju zameril, je govoril v slovo prijateljske besede ter mu stisnil roko tako toplo, da je bil skoro sam ginjen.
„„ Zakaj bi to ne hilo mogoče?'"' je odgovoril Sli-var neodločno in samemu se mu je zazdelo, kot da hi to res ne hilo mogoče.
 
»Posetite me, prosim, kadar pridete spet dol v žalostno domovino ... In hodite uverjeni: kolikor bo v moji moči, se potrudim za Vašo korist. Samo ne obupavajte; z jasnim čelom je treba gledati v prihodnost in vse se napravi samo ob sebi …«
„Zato ker ste tujec; človek napravi samo doma kaj posebnega in Vaša domovina ni Vaš dom."
 
Slivar je jecal par nerodnih besed. Komaj se je še zavedal, da stoji v tuji sobi, pred advokatom, ki nastopa svojo politiško kariero; tudi njegovo roko je komaj čutil v svoji; odšel je kakor v sanjah, v zelo neprijetnih in grenkih sanjah. Nekaj se je vzdigalo v njem nejasno; porajalo se je iz besed, ki jih je bil čul pri Koprivniku in pri advokatu, dasi jih ni poslušal natanko in so se mu zdele tedaj celo dolgočasne; šele pozneje so mu zazvenele na uho tako trdo in razločno, kakor so bile izgovorjene; a že zdaj, takoj ko je prestopil prag advokatove pisarne, se je vzdigala senca iz njih ter segala težko in mrzlo na njegovo dušo.
Slivarju je bilo že zelo tesno. Stvari, ki jih je advokat pripovedoval, so ga pač zanimale, ali vznemir­jale ga niso; bilo mu je, kot da je bil to vse že prej čul, bogve kje; morda je bral te cinične besede med vrstami političnih člankov, morda jih je slišal v vsak­danjih družbah, ne jasno izgovorjene, le kot nekako senco na brezpomembnih razgovorih, morda jih je videl na obrazili svojih znancev. Zato ga v tem hipu niso vznemirjale, četudi jih je hil izpregovoril advokat s tako sirovo določnostjo. Na skrbi mu je bila važna stvar, ki jo je bil hotel omeniti takoj ob začetku. Advokat je hil namreč v razsodišču za Kettejev spomenik, in Slivar ga s je mislil vprašati', kdaj nameravajo spomenik postaviti, kako daleč je reč sploh dozorela in če je res, kar pri­povedujejo, da je bil natečaj le farsa, razposajena ideja polnočnega omizja. Ali po tem razgovoru se mu ni več zdelo primemo, da bi prihajal z resnim vprašanjem, bal se je zasmehovalnega odgovora.
 
Advokatu se je zdelo, da je pokazal že v vrhani meri svojo premoč in ker hi mu ne hilo prav, da bi se Slivarju zameril, je govoril v slovo prijateljske besede ter mu stisnil roko tako toplo, da je hil skoro sam giujen.
 
,,1'osetite me, prosim, kadar pridete spet dol v ža­lostno domovino ... In hodite uverjeni: kolikor ho v moji moči, se potrudim za Vašo korist. Samo ne ob-
 
 
 
28 —
 
upavajte; z jasnim čelom je treba gledati v prihodnost in vse se napravi samo ob sebi . . ."
 
Slivar je jecal par nerodnih besed. Komaj se je še zavedal, da stoji v tuji sobi, pred advokatom, ki na­stopa svojo politiško kariero; tudi njegovo roko je komaj čutil v svoji; odšel je kakor v sanjah, v zelo neprijetnih in grenkih sanjah. Nekaj se je vzdigalo v njem nejasno; porajalo se je iz besed, ki jih je bil čul pri Koprivniku in pri advokatu, dasi jih ni poslušal natanko in so se mu zdele tedaj celo dolgočasne; šele pozneje so mu za-zvenele na uho tako trdo in razločno, kakor so bile izgovorjene; a že zdaj, takoj ko je prestopil prag advo-katove pisarne, se je vzdigala senca iz njih ter segala težko in mrzlo na njegovo dušo.
 
Šel je k profesorju Mravlji, predsedniku razsodišča. Bilo je že blizu poldne in profesor je bil prišel ravnokar domov.
 
„Ah»Ah, zaradi spomenika ..."« se je zasmejal na uvodne besede Slivarjeve. „Veste»Veste, stvar je taka: naši ljudje niso požrtvovalni. Jaz že sploh mislim, da ne bo iz stvari nikoli nič. Natečaj je bil nekako bodrilo našim umetnikom ... In Vaš načrt! V dvajsetih letih ne bomo imeli tega denarja! Lepo delo ste napravili, res, — ali to ni za nas! Odkritosrčno Vam povem: jaz sem bil proti temu, da bi se prisodila nagrada Vašemu načrtu: nekaj tujega je na njem. Tak spomenik spada na Dunaj, za naše mesto ni. Je že Kuštrinov ves drugačen, bolj pohleven sicer, bolj tih in skromen, toda kakor vzrasel iz na§ihnaših tal: nihče bi se ne ozrl osupel nanj. No, Vi ste še mladi, se že še umirite, udomačite . . . Ali kar se tiče spomenika: kakor sem rekel, jaz mislim, da ne bo nikoli nič. Če ste na to upali — —"«
 
Profesor je nekoliko zamahnil z roko ter se na­smehnil pol pomilovalno, pol škodoželjno. Slivar ni bil nič neprijetno iznenaden; kot da bi bil vedel vse to že prej. Samo nasmeh profesorjev mu je bil zoprn in zato se je poslovil nakratko ter je šel.
 
Ko je bil zunaj, se je zastudil sam sebi; tako ga je bilo sram, da se mu je izlila rdečica po licih in da je hodil hitro, s sklonjeno glavo, kot da bi kazali za njim. Čutil je, da se je bil ponižal radovoljno, da je bil
 
 
Profesor je nekoliko zamahnil z roko ter se nasmehnil pol pomilovalno, pol škodoželjno. Slivar ni bil nič neprijetno iznenaden; kot da bi bil vedel vse to že prej. Samo nasmeh profesorjev mu je bil zoprn in zato se je poslovil nakratko ter je šel.
 
Ko je bil zunaj, se je zastudil sam sebi; tako ga je bilo sram, da se mu je izlila rdečica po licih in da je hodil hitro, s sklonjeno glavo, kot da bi kazali za njim. Čutil je, da se je bil ponižal radovoljno, da je bil sam ponudil obraz klofutam. In obenem se mu je krčilo srce od srda in žalosti. Postal je na uricah ter izpregovoril skoro na glas: »Oni mi je ne dajejo, jaz jim dajem miloščino!« — Hitel je domov in njegove oči so bile vse solzne.
— 29 —
 
sam ponudil obraz klofutam. In obenem se mu je krčilo srce od srda in žalosti. Postal je na uricah ter izprego-voril skoro na glas: „Oni mi je ne dajejo, jaz jim dajem miloščino!" — Hitel je domov in njegove oči so bile vse solzne.
 
==IV.==
 
Nevesela je bila Slivarjeva zadnja noč v domovini. Sel se je izprehajat pozno na večer, ali kmalu je za­čutil v nogah utrujenost in vrnil se je domov. Doma pa mu je bilo tesno in zadehlo; odprl je okno ter gledal na vrt. Tam je bilo temno in tiho; par se je izprehajal med drevjem, po peščeni poti; S livar je slišal neraz­ločno šepetanje; ni vedel, ali je šumelo drevje, ali so prihajale do okna zaljubljene besede. Težko mu je bilo pri srcu: tudi on bi se izprehajal tako po vrtu, med tihim drevjem, po svetli peščeni poti; mesec bi sijal tam daleč; kakor belosvileni trakovi bi legali njegovi žarki na pot, tresli se na temnem listju.
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Tujci«