Gadje gnezdo: Razlika med redakcijama

sedemnajstih let. Učili sta se v Ljubljani, klavir

igrata in vesta, kaj pomeni »bon jour«, »amour«

bere Janezove knjige ter poseda ž njim v brezkončnih

pomenkih; sinje oči se ji svetijo od navdušenja

za svoja leta stoji pred njo, stresa belkaste

lase ter široko maha z rokami. Kaj neki modrujeta

Stemnilo se je. Polna hrepenenj leži dolina

kakor sanja obakraj cesarske ceste, ki srebrno

odnekod, šumenje gozdov in jezov se zliva v

dišavah sena in večernega dima.

To je čas zaljubljenih besed. Dve mladi dvojici

stopata po zamišljeni cesti, poslavljata se

na vsakem koncu in se spremljata vedno iznova

nazaj.

Sredi poti se meri siva kapelica s častitljivim

gabrom, in vmes je tema kot pod vranjo perotjo;

koncema. Joža pritiska žareče ustnice na njene

lase in misli, kako so črni, na njene oči ter okuša

njih sladki mrak, na poluodprto školjko ust in

trepeče; Jela medli na njegovih prsih, tone vanj,

razprostira se kakor cvet dežju, kipi kakor vino

od dekliškega telesa? In morata čakati še leto dni!

Jelino lice je mokro.

»O drugem kresu,« mrmra Joža vroče, s

mara koga. Dolgo je gospodovala, težko daje oblast

iz rok; pustiva ji časa, ti ljubo moje. Tudi

»Ona se ne odvadi gospodovanja! Komandirala

Joža jo stisne tesneje; on sam ne verjame,

da bi Kastelka izpustila povodce, dokler živi. Ali

saj je vseeno; Joži ni do gospodinje, on hoče

posluša dekletovo misel, čuti jo z rezko boljo:

mati mu je sveta, ob teh prsih pa molči vse razen

koprnenja edinega. Beži, izkušnjava, da sin ne

zaželi materine smrti!

»Samo leto, duša, le še leto dni! Glej, vsak

Trpko se strese Jelina gibka postava: kaj

pomaga, če bo vsak dan pri nji — vsak dan!

Njene grudi merijo fantu v prsi kakor razbeljena

trna. In zdajci — mrzličen blisk mu obsvetli

»Jela!« Zamiraje, komaj slišno ji šepne v uho.

Jela vzdrhti in glava ji pade nazaj.

temi; njegove roke se razklenejo. Toda

Jela še ne razume, škrlatna sila jo vleče za njim.

»Ah!... Lahko noč!«

»Joža!«

Bežeč korak ji odgovarja. Zdaj ve; zasmeje

se tiho, pol bridko, pol škodoželjno, in krene

nedotaknjenega telesa. Kri v njenih žilah

poje glasneje od murnov dolinske noči.

Komaj da ve, kdaj sreča Janeza z Zino; že

sta pred kapelico.

»Zbogom, Zinka; drugače te bo strah skozi

temo nazaj grede.«

Njena roka leži toplo in mehko v njegovi;

zvezdni žarek ji pada v velike, nocoj tako čudno

strmeče oči. Nekaj ji teži srce, in rada bi mu

In tudi Janez diha težko; on čuti, da se nekaj

bliža, in strah ga je.

Oj gad, kako si še mlad!

Nocoj je razložil prijateljici svoje načrte,

kakor opoldne materi, samo še mnogo lepše in

Zina je zdajci umolknila.

»Zinka!« moleduje glas v njegovem srcu,

toda skrito je kakor pod meglami, dokler

lepota in dobrota vesoljnega sveta v tebi raztolmačena

in venčana s teboj?«

Ali ga razume, da je položila še drugo roko

na njegovo desnico?

na mestu umreti, ne bi izdavil besede več. Dekle

ga gleda kakor v snu; izpustila je njegovo dlan,

prekrižala roke na prsih ter jih mahoma razprostrla.

Vzdihnila je, kakor bi se zasmejala in zaihtela

hkrati. Za pol glave manjša od Janeza, mu

solzami, sama ne vedoč, kaj počenja. Zdaj šele

spozna Janez svojo srečo.

Kaj je to, moj Bog? Zvezde se vrte na nebu,

cesta igra pod nogami, kakor bi se izpreminjala

»Ti ljuba, ljuba moja!«

»Ti ljubi, ljubi moj!«

Komaj da jeclja nedolžnost: oba poljubljata

prvikrat.

rob dekličinega belega krila, ki diši tako

nežno po svežem in po nji.

Toda že kleči tudi ona in milo joče na njegovih

prsih.

»Ali se mi smeješ, Janez?«

rad, odkar sem na svetu?«

»Zelo?«

zato —«

»Zato ker si moj, ker si moj!« ponavlja dekle

Oddaleč prihaja korak; morda se vrača od

Kastelke.

Otroka gresta vštric proti Galjotovim, natihem

zadovoljna, da nihče ne ve; še pod pazduho se

Le tesnobno vprašanje mu plane z jezika:

»Me boš čakala, Zina?«

Njen glas je nalit s solzami.

»Ne boj se, Zinka; najina skrivnost je tako

In začudeno pogleda fant okrog sebe, kakor

da je govoril neviden drugi ž njegovimi usti.

Domov grede se ozira; Zina še dolgo maha

za njim.

časopisi jo prerokujejo; vlaki drdrajo v nočeh —

ali slišite rožljanje tovorov? Edina, ki noče verjeti,

pamet s hudičem.«

»Tvoja pamet je na pravem mestu, soseda,

Nu, daj Bog, kakor praviš; res škoda bi bilo

vsega, kar sva se menila! Najine vnuke bi še

pleme, Kastelka!«

»To ti bo pleme!« ponavlja vdova ponosno.

In gre Galjot; med vrati sreča Janeza, udari

ga po rami ter mu jasno pogleda v oči. Toda

srce sosedovo je polno tegobe.

Vse spi; skozi odprto okno fantovske sobe

se sliši tihi, brezbrežni glas teme, dihanje zveze

srajci ter sanja v neskončnost; vse skrivnosti gredo

nocoj mimo njega z odkritimi obrazi, vse bogastvo

sreče vidi ob svojih nogah. Njegovo srce se preklikava

s poldrugim milijonom src; njegova skoraj

bega po koži, ko posluša v svojih prsih nenadoma

postoterjeno moč: razliva se ko morje, peni

slapovih.

Najmlajši gad leti visoko k solncu; poljub

nedolžnega dekleta mu je razvezal krila. Kvišku

oči, robovi: Prometej se vrne kmalu, in beli dan

bo temnejši od njegove plamenice!

Legel je k počitku. Skozi okno se usipljejo

črne kite noči, ki stoji tam zunaj in pripoveduje

odgovarja velika mati, ki čuje, kadar spe otroci

na njenem krilu.

IV.

A / e s hudičev je današnji dan!« rentačt vdova