Gadje gnezdo: Razlika med redakcijama

je tista ko zmerom: če so ljudje od

svinca, bodo vsaj krogle človeške. Le nekaj leži

mlade in njihovo gnezdo.

V veži je luč; razdejana izba je spet urejena.

Za mizo čakata Joža in Tone, Janez v sredi med

njima; pičle pol ure je časa, da se poslove.

da je šla, v duhu že sliši zbadljivke. »Ves regiment

bo kazal s prstom za mano; ali je treba?

ste prav, kakor zmerom.«

Kaj ne bi popuščal v teh zadnjih trenotkih!

Vsi štirje molče; potem pravi Tone:

»Če se ne vrnem, mati, so moje knjige Janezove;

»Molčita o testamentih! Ob miru se vrneta

zdrava, vse drugo naj vaju ne briga.«

Že sta prepričana. Oči jima tle živeje, drzen

smehljaj igra okoli ust; niti osmešenje ni omajalo

je grenko nocoj. Kastelka nazdravlja:

»Da bi bili skupaj čez leto dni!«

Mati zvrne kozarec v dušku; in ko ga postavi

nazaj, se razkrhne z žalostnim klenkom na

dvoje.

»Močno roko imate,« se smeje Tone. »Krepko

boste vladali domu, ko naju ne bo.«

»Pri Galjotovih sta bila?« se spomni Kastelka.

»Bila sva.« Joža se grize v ustnice.

Ljubosumna zloba šine iz vdove:

»Nu, vidiš, dekle te ne sramoti, ko hodi mati

rajši.«

Toda skesano povzame:

In Tone pokima:

»Kmalu; Bog, da sva zraven. Za veliko gre.«

»Slutnje so bedarije!« roji Kastelka. »Kdor

sluti, izkupi; modra glava se z ognjem ne igra.«

Tedaj se zganejo vsi štirje: ura pri fari bije

deset. Gadje vstajajo.

matere ne poljubi: na ustnicah hrani dišavo Jelinih

las.

»Zbogom, mati!« pristopi Tone. »Da se vidimo,

da trčimo še na Kastelčevem!«

umreti. Vrnita se, kakor odhajata; hudo je

počivati v tuji zemlji.«

Sablji zvenita čez prag. Gada vesta, da je

čas; težko bi jima bilo s Kastelkino solzo v srcu.

Toda vse ni pri kraju: Janez ju spremlja na postajo.

»Tam zajočemo vsi trije,« premišlja Joža.

in čebljala, ko naju morda že več ne bo. Uboga

Jela, z glavo je bila ob mizo ...«

Že na vozu se spomni, plane doli in v hišo:

»Mati, besedo!«

Kastelka se zravna izza okna. Čemu se vrača

»Kaj bi rad? Si pozabil kaj?«

»Da, mati.« Joža sede tesno k nji. »Da bo

Vdova mu gleda globoko v oči.

»Ne, ne,« se nasmehne sin ter zardi pod lase.

»Da, sinko,« hlipne stara; ne more se več

zmagovati. »Kar hočeš, stori; ti boš gospodar.

Bogve zakaj se spomni na lepem, kako je

Tone kriv; kakor zdajle ga vidi ječati v kotu, in

sama ječi, srce se ji zvija kesanja. Ves čas jo bo

grizel črv za tisti dan!

»Odpusti, zlati moj!« hrope za njegovim vratom.

bratov, in vendar je bilo vse moje življenje ljubezen

do vas! Vrni se, Joža; vsak dan in sleherno

noč te čaka mati — čaka te zemlja, ki

Gadje solze ji kapljajo v roko. To je trenotje

brez imena; kar živi, ni bilo enakega, nikoli več

vzdigne jo k sebi, poljubi ga v sredo čela, prav

med oči.

Tako čudo se ji zazdi to dejanje, da strahoma

Vrata so se zaprla, odbrenketala je sablja

po produ; sivca prhata, voz drdra, in gadje vriskajo,

da bi žalost zaspala.

Stoj, Joža, stoj! Bela postava teče z Galjotovega,

še enkrat te hoče videti; ozri se, minuto

da jo vidiš, kako lovi vriske iz dalje ter išče med

srce bi vrgla tvojim konjem pod kopita! Ne dojde

jih. Burja vije za tabo; ne burja, tvoje dekle

Joža ne sliši; ali vrisk zamre na gadjih ustnicah

in roka se skrči ob srcu, kjer čuva pramen

njenih črnih las.

VI.

l ^ ornaj dnevi so minili, toda železen prst je