Gadje gnezdo: Razlika med redakcijama

njenih črnih las.

 

črtal na severu in jugu, na vzhodu in zahodu;

rdeča meja loči dvoje svetov.

Kastelka stoji z Janezom na griču za hišo;

sive oči ji merijo obzorje, misel ves daljnji svet.

sveta, in mati veruje vanjo, saj ni le njena volja:

to je duša zemlje, katero je ona vzdramila.

»Takšen pokoj naokoli,« govori Janez kakor

»Dobro se čuje,« pravi Kastelka; ona ne laže!

»Streljanje, mati? Zdi se vam! Komaj vročino

slišim peti.«

pesek z voza. Ti mladič, ne slišiš, ali mati

čuje, in zemlja.«

boli?«

»Koga?«

pod menoj in mi tožila. Kastelka, pravi,

sam hudič jih je dal; premisli, kaj delajo! Vso

spuščajo vame: vse belo mrtvih je v meni. Strah

me je, pravi, kadar spite ljudje ...«

»To vam je odleglo, ko ste se zbudili!«

Toda vse krogle lete mimo Jože in Toneta. Ne

upajo si; ne smejo.«

Široko strmi Janez materi v obraz; ali se ji

meša?

Vdova gleda bistreje ko kdaj.

Pomni, mi pravi, dobro zapomni, Kastelka: Bog

se ne bo ravsal zate z menoj! Pozabila si ga,

deveta briga; kar držim, ne izpustim, če me tudi

vzameš po smrti.«

»Nu, mati, braniti svoje ni greh, zasluga je!«

meni Janez, ali sveta groza mu lije v kosti.

na več. Zemlja je pokazala, da me hoče imeti

zase — kadar sem se obrnila k drugemu, je bilo

kazni. Tudi ona ima rada žito, ki raste iž nje,

in vendar ji sonce ne neha sijati.«

bodi srečno, kar diha na nji.«

»Košček zasluge prinese vsak na oni svet,«

ljudje; in Bog mi všteje, da bi bili drugače cigani.

Malokdo si zasluži nebesa brez kruha in

»Poslušaj; ali potem ji gospodari, da jo boš

prav razumel.«

Komaj skrije zmagoslaven smehljaj; gruda je

ne izpusti.

»Posli!« ga stavi opoldne pred družino.

»Dokler se Joža ne vrne, je on zraven mene vaš

gospodar. Kar zapove, je moja volja, kar obljubi,

moj dolg; njegova beseda je moja!«

Srečno gleda Janez in rdi kakor mladi kralj,

ki prvikrat čuti krono na čelu.

skleplje račune. Ni je ljubezni, ki bi ne upala,

ni ga sovraštva, ki ne bi dvigalo noža ta čas.

Kdo je suženj, pa ne čaka svobode? Kateri trinog

roko; čuj in straži, zemlja dedov, strni se tesno,

poldrugi naš milijon! Prihajač in Judež hočeta

sodnika siče laž — kar močni rad verjame, je

resnica!

Jud-premogar se brati z jaro sodrgo; trški

pisači, štacunarji in pitani oštirji s tirolskimi klobuki

v sliko te lepe zemlje: daleč drže bele ceste, ob

cestah se ziblje drevje, na drevju mrtvaško sadje

čreda moli gamzov šop; nežna deca joka v tuji

šoli, poje po taktu lehrerjeve palice pesem zmage

nad svetinjo svojih mater.

Tako se menijo, ko teče zanje naša dobra

kri. Maščevanje piše črna pisma; ne pomniš nič

sovražnikov, Kastelka? Komu si tresla pest? Koga

vzame satan prvega? Petindvajset let je zdaj temu;

ali Petschnig ni pozabil. Herr Petschnig udari

gada, ko tebi nič ne more; on kaznuje otroke

si trebuh in se napihne, zaslugo razmazano po

vsem obličju.

Od poldne do poldne je bil Janez gospodar;

k obedu prirožljata dva žandarja s komisarjem.

»Mene hočejo,« se Benjamin obrne k stari.

»Ne strašite se, za Boga, ne govorite; molčite,

zadene!«

Težka roka mu pade na ramo:

»V imenu zakona!«

»Prehitro zveste,« se sovražno zmrdne komisar.

»Skromni bodite, mladi mož! Vklenite ga,

Dve mrzli železni sponi mu stisneta zapestja;

drugi orožnik pomenljivo nagne puško z ostrim

bajonetom.

Kastelka sloni na mizi, oprta na stisnjene

pesti. Začenja se Kalvarija, na vsakogar pada veliki

zalivajo se s krvjo, in mizna plošča poka med njenimi

prsti.

»Mati,« krikne Janez bled, »ne delajte mu

veselja, kdor je kriv! Naj ne vidijo solze v vaših

očeh, naj ne slišijo vašega joka; s častjo in slavo

Janez ga ne pogleda. Toda Kastelka se je

vzravnala:

Skoro bi bila vesela gada. Kakor bor stoji,

pogled mu plapola, verigo nosi kakor žezlo, obraz

mu sije od ponosa. To ni obraz človeka, zemlja

v duhu ječe in vešala ter moli sama pri sebi:

»Še to pot pomagaj, ti tam, ki mi stojiš

ob strani; Bog ali satan, vzemi mojo dušo v

Gospodje opravljajo hišno preiskavo; ves

dom pretikajo od vrha do tal, vse kašče, shrambe

in podstrešja. V fantovski sobi je plen bogat.

je hodil Joža na srnjaka? Mhm, to se razume;

petnajst nabojev — tetete, čimdalje lepše! Pa zemljevid

slovenske zemlje, ki bi jo radi odcepili!«

To so reči, ki jih plačujejo s konopcem; ali

Janez ne trene z očmi. Smehlja se: le kdo je

sodniki se bodo zvijali od smeha!

Par knjig zatlačita žandarja v svoji torbi;

ozri se, Benjamin, poslednjikrat! Jo slišiš, zemljo,

zeleno trato, kaj pripoveduje?

Kremen, ostani trd!

Voz je zaprežen.«

»Voz — zame? Izprezi, Lipe, konja v hlev!

Vsi naj me vidijo; Kastelci ne povešamo oči.«

Vdova stoji na pragu, trka s palico, gleda

za njimi; črno ljudstva se je zbralo pokraj ceste,

da bi videli gada v železju. Gredo: Janez naprej,

žandarja zadaj, komisar v vas, kjer ga čaka voznik.

nihče se ne smeje; ko stopa mimo, se Galjot

odkrije, za njim vsi. Na Kastelcih ni madeža, čast

komur čast!

Ob vodnjaku zaječi: Zina je planila k njemu,

obraz belejši od snega.

»Suni! Poljubim ga vendarle!« Na usta, in

niže, na vklenjene roke. »Svete so; ali me blagosloviš

»Do svidenja, vi ljubi moji!« klikne Janez.

»Bog s teboj!«

Ali zdaj — tega ne pozabi vsa dolina: traptraptrap

koleselj izza vogala, v koleslju Petschnig,

Koga si s stolom, stara, koga si gnala:

marš? Nizko se skloni sovražnik z voza:

In mastno pljune Janezu v lice.

Gad se zdrzne, krikne, trga; oba žandarja ga

komaj držita, kri mu lije izza nohtov. Zdajci odneha;

»Judežev pljunek na mojem obrazu! Kje si,

da ga ubiješ namesto mene?«

Toda levinja je gledala s praga. Že leti, že

je snela vile pred hlevom, pet mož jih komaj

zemlja na celem:

»Stekli pes, krvoses, zemljegolt! Glejte, ljudje,

dom, in sem ga pregnala; zdaj se maščuje, toži

po krivem, pogublja nedolžno kri! Poznam te,

morilec? Čuj, volk, in vsi poslušajte: izdajavec

pogine od svojega dela! Meniš, da moram

sveta te ubije materina kletev: ne zaspim, ne jem,

Množico stresa mraz. Žandarja z gadom hitita

svojo pot, Judež Iškarijot zeleni groze, bije

joče k nebu, tuli k zemlji, moli k Bogu in

satanu za maščevanje.

Janeza po razjarjenih ulicah; psovke frče kakor

divji sršeni, pljunki oblivajo glavo in prsi, kri

njiju oči si pripovedujejo, kako človek smehljaje

trpi.

Le mati ga ne spremlja. Doma sedi na prazni

sinovi postelji ter gleda srepo čez gore; še Ga-

ne sliši je, ko tiho joče v njeno krilo. Kastelka

molitev.

obličja:

dvema urama ga je zadela kap.«

»Mrtev?« Vdovino lice oživlja v temni zarji.

»Kaj je povedal pred smrtjo?«

»Govoriti ni mogel več; še svetega olja ni

učakal.«

In sosed hiti, kot bi se bal.

Kastelkina misel ubija; poslej jo bo stražil

jesenskih nočeh. Le Zina se je ne boji; in vdova

se sklanja k nji, zamišljeno mrmraje:

v njegovem imenu, roko bi ji položila na

pojdi; trudna sem nocoj.«

In veli odgrniti posteljo ter prinesti belega

kruha in vina.

Visoke zvezde gledajo z enim očesom na

bojne poljane, z drugim v Kastelkino sobo, kjer

kletev na njenih ustnicah, in roke se ji krčijo na

praznem životu, kjer je nosila svoje gade.

Gospa sanja: črni vrani so ji razkopali srce;

brez njega ne more živeti ne umreti. Zdaj prhutajo

nad njeno glavo, krvave kose v krempljih,

in krakajo s hudobnimi glasovi:

»Kaj daš, da jih vrnemo: zemljo ali gade —

povej!«

In Kastelka ne da tega niti onega, ne more

živeti ne umreti, še vpiti ne more, da bi povedala

svoje gorje.

VII.

Jnevi so se razlezli v tedne, da nihče ne ve