Gadje gnezdo: Razlika med redakcijama

svoje gorje.

 

kako. Že se je tigra opila krvi; v zadnjo

kočo sega njen glas, v najbolj zaklenjeni hram,

in strašne tožbe ji trepečejo izpod rdečih krempljev

po vsem širokem svetu.

Vojna? Dve polovici zemlje, ena večja, druga

manjša, sta se spopadli kakor dve besni želvi

zver je huda in urna; krvavi, ali grize in trga, da

svet ni videl tega. Živ krst ne ve, kakšen bo

V mesto so pripeljali prve ranjence. Njih

povesti gredo od ust do ust in rasto kakor

plazovi.

Niti staro srebroglavo solnce ne pomni grozot,

enakih tem, ki mora zdaj sijati nanje.

»Da, da,« zdihujejo sivci pri Galjotu, »svet

se levi, in vsaka nova koža je slabša od stare.

»Takrat so lepo marširali semintja; smolo

je moral človek imeti, da se je zleknil v travo.«

srečo, ljubi sosed, pa nič ne zameri.«

»Takrat je bilo skoraj veselje, kakor pretep

drugega, in kar z mašinami se pobijajo.«

komur zapoje, zbogom oča in mati. Eh, marsikaterega

ne bo nazaj!«

preveč ljudstva na svetu ...«

drugem in na drugem, vsi rdeči in beli. Sleherni

se boji zagledati med njimi sina.

Vsak dan je več novic. Rus je navalil s

strašno silo, kozakov je kakor kobilic v Egiptu;

Rus je vražji, nobena vojska mu ni kos.

»Pa čudni dedci so ti Rusi! Namesto, da bi

ti odrezali glavo, če te ujamejo na samem, te

s teboj: nu, hodi zbogom, doma pozdravi

pa oglasi se kaj.«

»Hudo je, hudo.«

Nikjer ne vidiš človeka, da bi se smejal.

Jela hodi bleda in mrtva, z Joževimi kartami

na golih prsih. Še vedno ližejo zublji noči, ko

vdova, vpije mati za edincem, ki je pal; toda

Jela šepeče:

»Naj vsi poginejo, samo da ostane moj ljubi

živ.«

Galjot jo vidi, kako trpi. Marsikdaj bi tolažil,

ali stori se mu, kakor bi hotel prijeti z roko za

zakaj oče je oče. Toda mahoma strese glavo in

umolkne, preden je zinil.

»Da bi vsaj rajnica živela,« vzdihne sam pri

sebi. »Križ je imeti odrasle hčere v hiši in ženo

pod zemljo.«

bliže in sede k sestri.

»Ne premišljaj, Jela, ljuba moja. Spančkaj,

»Mari tudi ti ne spiš?« vzdigne sestra glavo

iz blazine; čez minuto povzame s trpko zavistjo:

Zaihtela je: mala se nasmehne v mraku.

»In ti, ne jočeš nikoli?«

»Da, včasih; ne zmerom, kakor ti.«

»Otrok! Ti ne veš ničesar. Ti tega ne poznaš.

živ in zdrav? Pustili jih bodo stradati, dokler ne

pomro; ali pa si umislijo lepega dne in jih postrele.

dreza Jela sestri v srce, da bi se razbolelo: tako

dobro de, če sta dva skupaj nesrečna.

»Ne dam se ti oplašiti, ne! Ali bi mu pomagalo?

Kadar pomislim, kje je in kaj mu preti,

Vsa lepota sveta bi se razsula v laž, ako bi poginilo,

kar je med nama.«

»Brezžični brzojav!« se nasmehne Jela po

sili.

»Le norčuj se, sirota. Videla boš, z voljo in

vero izmolim gada iz vsega.«

ga in pošljo domov.«

»In vojna bo kmalu končana, Joža se vrne

in na Kastelčevem, Jelica vzame Jožo,

Zina zapleše z Janezom — kaj?«

Mala je hvaležno zlezla k sestri ter popravila

odejo. Dekleti se držita s toplimi rokami

in začne v tem polagoma misliti nanj, kako leži

nazadnje se strnejo slike temnic in bojišč v nekaj

boža, tiho in rahlo, dokler ne zatisne trepalnic.

Joža piše domov: zdrav je, nič mu ne manjka,

strahovom gleda v oči. Že je zmožna misliti s

hladnim srcem, da hodi Joža nekje po daljnji

zemlji in je kroginkrog vse živo letečega svinca.

Mrzlo in besno je njeno zaupanje v srečo; Kastelka

čez doline in hribe nad svojimi gadi: nobena

krogla je ne prebije, noben sodnik je ne presodi.

Dan potem, ko so odgnali Janeza, se je

peljala v mesto k odvetniku, prijaznemu staremu

jo je z veliko častjo in obljubil ogorčen, da

stori vse, kar je dandanes mogoče.

»Ali čas je težak, in zakon velja samo še za

tiste, ki ga teptajo z nogami,« je dodal nazadnje.

Z lažjim srcem se je vrnila domov.

Ljudje jo gledajo strahoma, odkar je Petschniga

jim zdi silnejša, bolj divje trmasta ko kdaj poprej.

Sive oči se ji bliskajo, kakor bi tleli v njih

mi pojdete iz doline, beraško palico v roki, preden

doglodajo črvi moje kosti!«

Prvič se je branila, topot napade sama; dolina

je ž njo, to se ve. Kolikor v gnezdu sršenov,

maščuje gadje pleme, je že znešen.

Take so njene srdite sanje; zraven ukreplje

še marsikaj. Kakor vedno v važnih trenotkih, se

je tudi v teh dnevih izkušnje obilno spomnila

zadrgnjeno dvakrat drži«. Košati mož je

toplo pohvalil vdovo, srečavši jo drugi dan.

trenotka. »Zatecite se k Bogu, da vzame žalost

od vas! Tolažba svetih zakramentov vam bo

Ali Kastelka se je ponosno uprla s palico

v tla.

samec, ki nima za kom jokati — ako bi hotel,

se pravi!«

To rekši ga je prepustila mislim, ki so mu

zavrele v glavi. Pogledal je za njo, ozrl se k

zvoniku ter povesil glavo v otožnem spoznanju,

da so ženske besede včasih modrejše od vseh

cerkvenih knjig. Ni ji zameril; on ve, da ne dreza

v tuje zadeve in mu ne pridi zvestih ovac.

Res so trenotja, ko niti Kastelka ne more

premagati čudne, brezmiselne tesnobe. To se

moč; ali ona ne krene v cerkev, po njivah se

napoti, k svoji zemlji se zateče, k zdravnici in

živo ko kdaj, in zadnji dogodki so ji razodeli še

očitneje, da tli v prsti njen lastni ogenj in je

prav to njena sila. Kadar stopa med razgoni, se

»Obe imava eno dušo v sebi,« ugiblje takrat,

»pa bodi dobra ali slaba, božja ali hudičeva

svetega, da, še močnejšega od njega. Nič se ne

boj, ki ne hodiš k maši in zanemarjaš izpoved:

ako je v zemlji Bog, si živela tik ob njegovem

srcu, ako je drugo, se bo teplo zate ž njim na

sodnji dan.«

In kdo ne bi ljubil večne zapeljivke? Loke

in polja so kakor zelene pesmi, razgovor šum je

strme ljudje v blagoslovljeni svet in šepečejo v

svojih srcih:

Vesoljna mati se lišpa in lije žar hlepenja v

kri svojih otrok, da bi se zarastla brezbrežna

medlečih sanj in stokajo žene v premočena

zglavja.

VIII.

I—jladna septembrova noč stoji sredi zemlje,