|
==VIII.==
»Septembra meseca je bila poroka. Praznovali so ta veliki praznik čisto na tihem. Slivar ni povabil nobeneganobenega znanca; tudi sporočil ni bil nikomur o svojih namerah, skril se je popolnoma v svojo srečo ter zaprl duri varno za seboj. XaNa svatbi je bil samo neki komi — pisal se je Alfonz Neuner —, ki je bil znan z rodbinorodbino Sykorovo že nekaj let in je zahajal pogostokrat tja. Bil je krepak in lep človek, z rdečim polnim obrazomobrazom in živahnimi, časih nekoliko lokavimi očmi. In dvoje postarnih žensk je bilo poleg; obe šivilji, zelo blebetavi, radovedni in opravljivi; mlajša je bila jetična; skrbela je sama za veliko rodbino in pred dvema ali tremi leti je bila skočila v Donavo, a rešili so jo o pravem času: osleparil jo je bil neki človek za pet goldinarjevgoldinarjev, oskrunil jo ter izginil; bil je edini, ki ji je kdaj prisegal ljubezen.
Tisti dnevi pred poroko so bili za Slivarja neznosnineznosni. Kot da bi ga bilo udarilo po čelu: saj ni nikjernikjer mostu do tiste prihodnosti, ki je sanjal o njej tako lepo in s takim zaupanjem in ki je celo Berto sleparil z njo! . . . Tako se mu je časih stisnilo v pršili, prestrašilprestrašil se je sam sebe in svojega početja. Ali le za hip, za kratko nemirno uro, — drugače je ležalo prav na dnu srca tiho in neprijetno.
Ustvaril je bil v svojih mislih najpredrznejšo prihodnostprihodnost; ukazoval je in vrata so se sama odpirala. Zdaj je bilo treba prestvariti sanje v resnico, — in njegovenjegove roke so se tresle, njegov pogled je bil nemiren in neodločen.
Na srečo je dobil štirinajst dni pred poroko podporopodporo iz Ljubljane, od Koprivnika, in poleg podpore resnihresnih naukov. „Ko»Ko bi vedel!"« seje nasmehnil Slivar. Ali teh dvesto goldinarjev se je razpršilo kot jata vrabcev, če pade kamen mednje: pogledal je in ni jih bilo več. Ko je prinesel prvega svojo plačo, se mu je zdela smešno majhna; računiljeračunil je zdaj nenavadno dobro in izra-čunilizračunil je, da ob tej plači ne more živeti vsa družina niti do dvajsetega. In to drago stanovanje: štirideset goldinarjevgoldinarjev na mesec! Preveliko res ni bilo za pet ljudi, ali bilo bi lahko bolj skromno, posebno ateljé je bil vse prelep in preveč prostoren; Slivar bi bil prav tako zadovoljen, če bi imel ateljé v četrtem ali petem, namesto v tretjem nadstropju ... Trezno in natanko je mislil na te stvari šele pozneje, mesec dni po poroki. Prve tedne je bil tako vznemirjen, da ni imel ne časa, ne volje za mirno premišljevanje. In vrhutega se je ozrla Berta strahovno in začudeno v njegov obraz, če mu je slučajno šinila senca preko čela. Sreča prvih tednov je bila nemirna; bal se je zanjo, zakaj čutil je, da čaka nekaj pred vratmi, — kaj bi bilo, sam ni vedel.
Berta je živela kakor v sanjah; rosna mlada sreča je dihala iz njenega obraza, iz njenih besed. Večen praznik je bilo to življenje; roke so se samo igrale in delo je bilo storjeno. Stanovanje je bilo svetlo in veselo; na stenah, na novem blestečem pohištvu, na cveticah, na namiznem prtu, — povsod se je poznalo, da stanujejo v teh sobah srečni ljudje. Kadar je šla na trg ali v nedeljo s Slivarjem na izprehod, se je ozirala boječe in z gnusom na tiste visoke hiše tam zunaj, ki je gledala iz njih temnih oken bolezen in smrt. Tod po teh ulicah je hodila zjutraj na delo, zvečer od dela, slabo oblečena, lačna, težko breme na srcu; izpreletavalo jo je bolestno in sočutno, kadar je srečavala te blede obraze z upornimi, temnimi očmi: sovražni pogledi so padali iz teh oči nanjo, mlado, srečno ženo.
Stari Sykora se je težko privadil novega življenja. Od začetka mu je bilo celo zoprno; kot da uživa miloščino, se mu je zdelo. V prejšnjem tesnem in zadehlem stanovanju je preživel deset let in skoro žal mu je bilo, ko ga je ostavljal. Tudi po pisarni mu je bilo dolgčas, ali videl je že tako slabo, da niti črk ni več razločeval in da so se mu oči solzile, če je pisal pol ure. Zato se je bil poslovil od pisarne štirinajst dni pred Bertino poroko; a potem je posedal po sobi, kadil iz pipe ter čakal večera; legel je navadno takoj, ko se je napravila noč ter spal pozno v jutro. Mati Bertina je hodila po sobah, po kuhinji tako tiho, z mirnim, skrbečim obrazom kakor prej. Tudi njena lica so bila ozka, upala in razbrazdana kakor prej; pregloboko je bilo vtisnilo življenje svoja znamenja vanje, da bi se mogla kdaj izbrisati. Pokašljevala je ter se prijemala za prsi. Mari je imela voziček ob oknu: od tam se je videlo na majhen gostilniški vrt; ali listje je bilo prašno in suho, drevje je bilo udušeno od teh visokih, sivih sten, ki so se dvigale na vseh straneh. Njene oči so bile kakor prej velike, sanjave in hrepeneče in njene ustnice stisnjene in brezbarvne.
Slivarja so ljubili vsi z vdano hvaležnostjo. Ateljé je bil svet kraj, kamor ni stopila nikoli nepoklicana noga. Hodili so po prstih in govorili poluglasno, kadar je bil Slivar v ateljéju; zaprli so se navadno v spalnico ali v kuhinjo in samo Berta je ostala v prvi sobi, da je bila bliže njega; sedela je ob oknu in šivala zase ali pa za družino. Duri so bile samo priprte; časih se je približala po prstih, odprla duri nalahko, prav nalahko, ter se ozrla v ateljé s pol boječim, pol hudomušnim obrazom. Tako se je kdaj zgodilo, da se je prestrašila in da ji je srce vztrepetalo. Slivar je sedel v kotu, da mu ni padala svetloba v obraz; njegove obrvi so bile namršene, ustnice napete. Ozrl se je neprijazno in v zadregi.
— 63 —
»Ali te motim? ... Oprosti!«
bilo bi lahko bolj skromno, posebno atelje je bil vse prelep in preveč prostoren ; Slivar bi bil prav tako zadovoljen, če bi imel atelje v četrtem ali petem, namesto v tretjem nadstropju . . . Trezno in natanko je mislil na te stvari šele pozneje, mesec dni po poroki. Prve tedne je bil tako vznemirjen, da ni imel ne časa, ne volje za mirno premišljevanje. In vrhutega se je ozrla Berta stra-hovno in začudeno v njegov obraz, če mu je slučajno šinila senea preko čela. Sreča prvih tednov je bila nemirna; bal se je zanjo, zakaj čutil je, da čaka nekaj pred vratmi, — kaj bi bilo, sam ni vedel.
»»Ne, Berta, le ostani ...««
Berta je živela kakor v sanjah; rosna mlada sreča je dihala iz njenega obraza, iz njenih besed. Večen praznik je bilo to življenje; roke so se samo igrale in delo je bilo storjeno. Stanovanje je bilo svetlo in veselo ; na stenah, na novem blestečem pohištvu, na cveticah, na namiznem prtu, — povsod se je poznalo, da stanujejo v teh sobah srečni ljudje. Kadar je šla na trg ali v nedeljo s Slivarjem na izprehod, se je ozirala boječe in z gnusom na tiste visoke hiše tam zunaj, ki je gledala iz njih temnih oken bolezen in smrt. Tod po teh ulicah je hodila zjutraj na delo, zvečer od dela, slabo oblečena, lačna, težko breme na srcu; izpreletavalo jo je bolestno in sočutno, kadar je srečavala te blede obraze z upornimi, temnimi očmi: sovražni pogledi so padali iz teh oči nanjo, mlado, srečno ženo.
Stari Svkora se je težko privadil novega življenja. Od začetka mu je bilo celo zoprno; kot da uživa miloščino, se mu je zdelo. V prejšnjem tesnem in zadehlem stanovanju je preživel deset let in skoro žal mu je bilo, ko ga je ostavljal. Tudi po pisarni mu je bilo dolgčas, ali videl je že tako slabo, da niti črk ni več razločeval in da so se mu oči solzile, če je pisal pol ure. Zato se je bil poslovil od pisarne štirinajst dni pred Bertino poroko; a potem je posedal po sobi, kadil iz pipe ter čakal večera; legel je navadno takoj, ko se je napravila noč ter spal pozno v jutro. Mati Bertina je hodila po sobah, po kuhinji tako tiho, z mirnim, skrbečim obrazom kakor prej. Tudi njena lica so bila ozka, upala in razbrazdana kakor prej; pregloboko je bilo vtisnilo življenje svoja znamenja vanje, da bi se mogla kdaj
— 64 —
izbrisati. PokaŠljevala je ter se prijemala za prsi. Mari je imela voziček ob oknu: od tam se je videlo na majhen gostilniški vrt; ali listje je bilo prašno in suho, drevje je bilo udušeno od teh visokih, sivih sten, ki so se dvigale na vseh straneh. Njene oči so bile kakor prej velike, sanjave in hrepeneče in njene ustnice stisnjene in brezbarvne.
Slivarja so ljubili vsi z vdano hvaležnostjo. Atelje je bil svet kraj, kamor ni stopila nikoli nepoklicana noga. Hodili so po prstih in govorili poluglasno, kadar je bil Slivar v ateljeju; zaprli so se navadno v spalnico ali v kuhinjo in samo Berta je ostala v prvi sobi, da je bila bliže njega; sedela je ob oknu in šivala zase ali pa za družino. Duri so bile samo priprte; časih se je približala po prstih, odprla duri nalaliko, prav na-lahko, ter se ozrla v atelje s pol boječim, pol hudomušnim obrazom. Tako se je kdaj zgodilo, da se je prestrašila in da ji je srce vztrepetalo. Slivar je sedel v kotu, da mu ni padala svetloba v obraz; njegove obrvi so bile namršene, ustnice napete. Ozrl se je neprijazno in v zadregi.
„Ali te motim? . . . Oprosti!"
„„Ne, Berta, le ostani . . .""
Nasmehnil se je prisiljeno in še bolj težko mu je bilo. Opravičeval se je z zmedenimi besedami, a čelo mu je stiskal obroč.
„Nič»Nič ne bodi žalostna, Berta, če je moj obraz tako . . . neprijeten. Kadar mislim na svoja dela, glej, mi zlezejo lica v gube, sam ne vem, zakaj . . ."«
In sram ga je bilo laži.
Ona ni mogla razumeti tega nemirnega pogleda. Zaupala je vanj tako trdno in globoko, da je skrival oprezno svoje velike skrbi, kakor nekaj pregrešnega in sramotnega. Zdelo se mu je, kot da jo je bil varal od začetka, in zdaj je bilo prepozno, da bi ji povedal resnicoresnico. Gledala je v njegove zastrte, neprozorne oči in ni razumela. „Kadar»Kadar misli na svoja dela, mu zlezejo lica v gube, sam ne ve, zakaj ..."« In ozrla se je z očita-jočimočitajočim in boječim pogledom na komaj začeto delo, zavitozavito v mokre cunje.
Zbudil se je iz sanj. Sanjalo se mu je, da hodi po lepi pokrajini; vsenaokoli zeleno, rosno, veselo kakor sami smehljajoči otroški obrazi. In nad pokrajino sije večno sobice, sije skozi košato vejevje, tako da se stresa listje v topli blaženosti. On je mlad, njegovo srce kakor zrcalo čisto in jasno, najmanjše sence ni v njem. Pota so odprta na vse strani, s peskom posuta bela, pota. V senci vrb se skrivajo tihi, samotni ribniki in. sanjajoči labodi plavajo v senci, komaj trepečejo valovi ob belih perotih. Tam ob ovinku stoji lopa, drevje jo varuje naokoli in bršljan se vije navzgor po umetno izrezljanem lesu na zeleno pobarvano streho, vije se celo pred ozkim vhodom, tako da je v lopi mrak in se izgubi le časih solnčni žarek na okroglo mizo; zapleše po Prešernovih poezijah, ki leže odprte med poluovenelimi rožami, ter se izmuzne zopet previdno iz lope, na trato. On molči in tudi ona molči, a smeh je na njunih obrazih, njune oči so rosne in duši sta polni ljubezni. Duši se razgovarjata brez besed, se spajata in se ljubita, kakor se ljubijo kipeče ustnice in objemajoče, trepetajoče roke. In duši ne vesta ne o preteklosti, ne o prihodnosti, duši sta nesmrtni, ne razločujeta ne dneva, ne minute, sreča je večna in zmerom enaka ... Tako sta vstala, se napotila v senci aleje navzgor, zakaj pota so bila odprta na vse strani, gladka pot se je vila v neizmerno višavo, do neba. Nikogar ni bilo, ki bi stopil predenj ter mu zabranil: »To ni tvoja pot, ti nisi povabljen!« Tudi plotu ni bilo, da bi čakal pred durmi in klical vratarja ter si mučil srce s hrepenenjem, in tudi ni bilo na poti trnja, da bi mu trgalo meso iz nog ter bi se poznali na pesku krvavi sledovi njegovih korakov. Hodila sta lahko in veselo, drevje je stopalo pred njima v stran ter se priklanjalo. Kakor kralj in kraljica sta hodila. Njegovo srce je zaželelo nebeške višine; in zemlja se je razprostrla pred njim v vsej svoji lepoti in podjarmil si jo je z enim samim pogledom. »Sreča je napolnila vse njegovo srce, tako da je usehnilo poslednje hrepenenje; vse je bilo v njem in on je bil vse …
Zbudil se je iz sanj, in ko je pogledal krog sebe, ga je stresel mraz. Se so se mu vračale sanje za minute, za cele ure, toda nejasne so bile, sence so segale nanje, strah je trkal na duri njegovega srca, tako da je užival hlastno ter se oziral kakor hudodelec, in plahost se je vračala v njegove roke, v njegove korake. Tisti meseci otroške, razbrzdane ljubezni so se mu zdeli zdaj, kot da bi jih bil preživel nekdo drugi, ki je bil njemu samo od daleč podoben. Takrat se je bil izgubil, pozabil je bil čisto nase, bil je samo še posoda tiste otroške, razbrzdane ljubezni, dveleten otrok je bil, brez misli, brez skrbi, brez zavesti. To so bili edini meseci, ko je resnično živel, ko je plaval z življenjem, kakor ga je nosilo in ni stal ob strani, gledal v zrcalo, meril sebe in svojo moč z bolestno natančnostjo ter se mučil zaradi svoje plašljivosti in neodločnosti. Mlada ljubezen ga je nosila na svojih mirnih valovih, zatisnil je oči od blaženosti ter se smehljal. Nič ni imel svojega, iz sramežljivosti ali iz strahu varno skritega; ni bil tujec, ki se plazi ob steni, ob strani s temnim obrazom, skrito žalost v srcu, ali hodi po cesti neznan in neljubljen: ljudje se ozirajo nanj z radovednimi, neprijaznimi, morda celo sovražnimi pogledi; sede za mizo, razgovarja se, ali četudi govore z njim prijazno in vljudno, vsi čutijo, da je tujec in tudi on se ne čuti domačega, tudi njegove besede so oprezne, neodkritosrčne, železne duri so pred njegovim srcem in nikogar ni, ki bi prijazno potrkal nanje. Takrat je sedel brat med brati, oči so same govorile, in duša je govorila iz oči. Zdelo se mu je, da je ljubil Berto že od nekdaj, ko je hrepenel, da bi prišel kdo ter potrkal na duri njegovega srca. Ona je potrkala in izginile so vse tiste težke misli, ki mu niso dale pokoja v dolgih nočeh in svetlo sobice je posijalo prav na dno. Ljubil jo je že od nekdaj, vse življenje je čakal, da pride in da potrka na njegovo srce; vedel je, da pride ona, mlada, lepa, uživanja željna ter odpre pot luči z brezskrbno-predrzuo roko. Tiste težke misli, ki so se bile udomačile v njegovem srcu, so izginile v ljubezni, sence so izginile v solnci, spogledali so se ter so opazili vsi začudeni in veseli, da so si bratje in sestre, da ni tujca med njimi. Objel je Berto in je čutil v sladki ljubezni in hvaležnosti, da ni več sam, tujec med tujimi ljudmi, na tujih ulicah, pod tujim solncem.
Ali zdaj so se vračale tiste težke misli. Čakale so samo pred durmi, na ugoden čas so čakale. In prihajale so polagoma, tiho, da je komaj slišal njih plazeče korake, zibale so se pred oknom, postajale pred durmi, prihajale bliže, in mraz je dihal od njih. Ozrl se je, in že so legale zopet hladne krinke na obraze, tudi na njegov obraz je legala hladna krinka. Tresel se je za svojo ljubezensko srečo, z obema rokama jo je izkušal priviti k sebi, in kolikor bolj se je bal zanjo, tembolj je bila sladka, sladka, da se mu je od sladkosti stiskalo in krčilo srce. Njegovi poljubi so bili vroči, vsak poljub je bil poslednji, vsi ti dolgi dnevi so bili kakor dnevi slovesa. No, kadar je gledal Berti v vesele oči, ni mislil ničesar, le globoko v srcu mu je ležalo nekaj neprijetnega, nerazumljivemu strahu podobnega. Samotarska plahost, ki ga je bila ostavila za kratke mesece, se mu je vrnila ter mu legla na ude, da so bili zopet leni in neokretni.
— 65 —
Zadolžil se je bil ob poroki preko glave, ali takrat bi bil vzel na upanje pol sveta. Berta ni vedela nič natančnega o njegovih dohodkih; govoril je bil z njo in z njeno materjo, vrag vedi kako, kot da bi imel tam kje za plotom spravljene kupe zlata. Nekoč jih je bil pogostil v gostilni — pač še nikoli niso bili večerjali tako imenitno — in zdelo se jim je najbrž, da je bogat, seveda — in da mu je le treba zagrabiti, pa mu ostane v roki to in ono; samo lahkomiseln je, zato ima tako umazano kravato, »je pač umetnik, in umetniki so vsi taki!« In on je bil sam neumen, saj je čisto navadno lagal, sleparil je! In celo brez besed je lagal, samo s tistim prešernim, brezskrbnim obrazom, s tisto kretnjo, ko je posegel v žep, s tistim pogledom, ko se je ozrl na plešastega natakarja, in s tisto malomarnostjo, ko je porinil novce po mizi, kot da bi bile to kakšne smeti! ... Tako jih je speljal, nič jim ni zameriti. Se jim je pač zdelo, da bi ga razžalili, če bi ga vprašali: »Oprostite, gospod Slivar, kako je naposled z Vašimi dohodki?« — — In saj so se branili, saj jih je s silo zvlekel k sebi, nezadovoljni so bili celo, in stari je dejal, da ne je rad nezasluženega kruha. Ali on: — — baron, grof! Z milostno roko jih povabi, zapove naravnost, kot da bi imel hiše kar tako raztresene po mestu, da bi sam ne vedel natanko: ta je moja in ona je sosedova. Tam v tistem gnoju, kakor so živeli: ni čudno, da so se oklenili s takim zaupanjem njegove roke, saj so bili že otročji od stradanja in hrepenenja; verjeli bi mu bili, če bi jim bil pravil o svojem kraljestvu tam za ono goro; šli bi bili z njim kakor otroci, in nihče bi ga ne bil prašal: » Gospod Slivar, kako pa se pravi Vašemu kraljestvu?« Prav tako bi se bilo lehko zgodilo kakor s tisto blebetavo šiviljo: prišel je, pripovedoval ji bogve kakšne zlate neumnosti, osleparil jo za pet s solzami in stradanjem prisluženih goldinarjev, oskrunil jo za svojo živalsko zabavo ter izginil. Ti ljudje verujejo vse in vsakemu sleparju, tako zelo so že nesrečni in pol neumni od samega uboštva in hrepenenja ... In ona, nedolžen, neumen otrok: Bog vedi, kolikokrat je sanjala o taki svetli, lepi sobi, o prostorni kuhinji, o sladkem družinskem življenju, o možu, ki je močan in dober in ki ga ona ljubi z neizmerno hvaležnostjo in mu napravi doma gorko, prijetno gnezdeče, da se odpočije, kadar se vrne na večer od dela — o sladko, brezskrbno življenje! Kakor pobožne molitve, take so bile njene sanje! Verovala je trdno v svojem srcu, da pride tako, in glej, — si misli zdaj – – res je prišlo tako! Do pičice so se izpolnile pobožne molitve ... In kako bo takrat, prašam te, Slivar, poštena duša, ki nisi še nikdar nikogar osleparil — kako bo, kadar jo primes za roko in ji porečeš: »Berta, vrni se, odkoder si prišla, z mano ni nič, osleparil sem te bil! Vrni se tja gor, Berta, v tisto sobo, ki jo poznaš, z očetom in z materjo se vrni tja in s svojo sestro; tja se vrni v tisto delalnico, ki jo poznaš, med jetične šivilje, od sedmih zjutraj, Berta, do sedmih zvečer, kavo opoldne in kavo zvečer, za mater niti kave ne, na tiste temne ulice se vrni, Berta, ki jih poznaš in ki boš tam srečavala zvečer sirove obraze izgubljenih duš, tako da se ti bo časih stisnilo srce v ostudni in obupni misli. Tja se vrni, Berta!« Kako ji bodo omahnile roke in bo strepetala in bo padla na kolena. In vsi bodo gledali nate s širokimi, prestrašenimi očmi kakor na hudodelca ... Kako bo takrat, Slivar, poštena duša?«
Zbudil se je iz sanj. Sanjalo se mu je, da hodi po lepi pokrajini; vsenaokoli zeleno, rosno, veselo kakor sami smehljajoči otroški obrazi. In nad pokrajino sije večno sobice, sije skozi košato vejevje, tako da se stresa listje v topli blaženosti. On je mlad, njegovo srce kakor zrcalo čisto in jasno, najmanjše sence ni v njem. Pota so odprta na vse strani, s peskom posuta bela, pota. V senci vrb se skrivajo tihi, samotni ribniki in. sanjajoči labodi plavajo v senci, komaj trepečejo valovi ob belih perotih. Tam ob ovinku stoji lopa, drevje jo varuje naokoli in bršljan se vije navzgor po umetno izrezljanem lesu na zeleno pobarvano streho, vije se celo pred ozkim vhodom, tako da je v lopi mrak in se izgubi le časih solnčni žarek na okroglo mizo; zapleše po Prešernovih poezijah, ki leže odprte med poluovenelimi rožami, ter se izmuzne zopet previdno iz lope, na trato. On molči in tudi ona molči, a smeh je na njunih obrazih, njune oči so rosne in duši sta polni ljubezni. Duši se razgovarjata brez besed, se spajata in se ljubita, kakor se ljubijo kipeče ustnice in objemajoče, trepetajoče roke. In duši ne vesta ne o preteklosti, ne o prihodnosti, duši sta nesmrtni, ne razločujeta ne dneva, ne minute, sreča je večna in zmerom enaka . . . Tako sta vstala, se napotila v senci aleje navzgor, zakaj pota so bila odprta na vse strani, gladka pot se je vila v neizmerno višavo, do neba. Nikogar ni bilo, ki bi stopil predenj ter mu zabranil: „To ni tvoja pot, ti nisi povabljen!" Tudi plotu ni bilo, da bi čakal pred durmi in klical vratarja ter si mučil srce s hrepenenjem, in tudi ni bilo na poti trnja, da bi mu trgalo meso iz nog ter bi se poznali na pesku krvavi sledovi njegovih korakov. Hodila sta lahko in veselo, drevje je stopalo pred njima v stran ter se priklanjalo. Kakor kralj in kraljica sta hodila. Njegovo srce je zaželelo nebeške višine; in zemlja se je razprostrla pred njim v vsej svoji lepoti in podjarmil si jo je z enim samim pogledom. »Sreča je napolnila vse njegovo srce, tako da je usehnilo poslednje hrepenenje; vse je bilo v njem in on je bil vse . . .
Izpregledal je nenadoma ter spoznal, da je bil sam radovoljno ustavil svoje korake in da ne pride nikoli več na višino, o kateri je sanjal toliko let in ki jo je bil že dosegel predrzni Tratnik. Zdaj je vedel, da je treba samo še delati, delati mirno in vztrajno, zato da bo kruha zmerom dovolj, da bodo plačani dolgovi, da bo denarja za stanarino in za obleko. Samo delati, mirno, s trezno roko, nič sanjati in nič misliti. Le teden sanj — in uboštvo bi pogledalo skozi okno, obrazi bi bili začudeni in vznemirjeni. Brez hrepenenja delati — hrepenenje zavaja človeka v brezdelico in v načrte, ki jih nikoli ni mogoče izvršiti. In del, ki je sanjarsko hrepenenje v njih, ljudje ne kupujejo in če so jih bili naročili, ne naročijo ničesar več. Delati mirno in solidno kakor Bajt, četudi mizarska dela in četudi hlapčevska dela v tujem ateljéju. Hvali Boga, da imaš ta dela, kakor ga hvali Bajt, ki živi mirno in zadovoljno. Nobene poti ni več naprej, ne navzgor; kamor si prišel, tam sedi ter glej, kako hodijo drugi mimo tebe. Kaj ni to mirno in zadovoljno življenje?
Zbudil se je iz sanj, in ko je pogledal krog sebe, ga je stresel mraz. Se so se mu vračale sanje za minute, za cele ure, toda nejasne so bile, sence so segale
In spoznal je, da je ostal tujec v svojih mislili. »Skrival jih je, ker so bile čisto njegove in ker bi drugi začudeno in morda celo neprijazno pogledali, če bi nekoliko vzdignil zagrinjalo. Ljudje, ki so domači, nimajo svojih misli; njih besede so kakor zrak: same ob sebi razumljive, ne vznemirjajo nikogar, kakor jih človek obrne, ne zapazi nič nenavadnega na njih, nič novega. Tujec je in nosi svoje resnično življenje s sabo, zaklenjeno globoko v srcu. Ali treba se je smehljati, nositi je treba na ustnicah, na jeziku zlagano srce, ukradeno domačinstvo. A kako bo takrat, kadar prideš in pokažeš odkrito svoj tuji obraz? Kako bo takrat, kadar porečeš — — —?
5
Decembra meseca je posetil Bajta prvikrat po svoji poroki. Povedal mu je, da se je oženil in da je srečen. Bajt mu je pogledal v oči, na nagubano čelo in ni nič odgovoril. Šele pozneje, po čaju je rekel nenadno: »Veš kaj, Slivar, nič se ne jezi, morda bi bilo zate bolje, če bi se ne bil ženil. Ti si tak ... popotnik ... nimaš miru ne v nogah, ne v roki, ne v glavi, saj te poznam! Mislil sem, da se potepaš po Parizu — glej, pa si se ženil!«
»»Nič nisem popotoval. Doslej smo živeli čisto dobro in prijetno. Ali, Bajt, jaz bi bil rad, kakor si ti ...««
»To si rekel že zadnjič in zdaj si sploh na pravi poti. Saj praviš, da živiš mirno in zadovoljno.«
— 66
»»Da, mirno in zadovoljno živim,«« je odgovoril Slivar hitro in z neprijaznim glasom, in Bajt je zasukal razgovor na druge stvari.
nanje, strah je trkal na duri njegovega srca, tako da je užival hlastno ter se oziral kakor hudodelec, in pla-host se je vračala v njegove roke, v njegove korake. Tisti meseci otroške, razbrzdane ljubezni so se mu zdeli zdaj, kot da bi jih bil preživel nekdo drugi, ki je bil njemu samo od daleč podoben. Takrat se je bil izgubil, pozabil je bil čisto nase, bil je samo še posoda tiste otroške, razbrzdane ljubezni, dveleten otrok je bil, brez misli, brez skrbi, brez zavesti. To so bili edini meseci, ko je resnično živel, ko je plaval z življenjem, kakor ga je nosilo in ni stal ob strani, gledal v zrcalo, meril sebe in svojo moč z bolestno natančnostjo ter se mučil zaradi svoje plašljivosti in neodločnosti. Mlada ljubezen ga je nosila na svojih mirnih valovih, zatisnil je oči od blaženosti ter se smehljal. Nič ni imel svojega, iz sramežljivosti ali iz strahu varno skritega; ni bil tujec, ki se plazi ob steni, ob strani s temnim obrazom, skrito žalost v srcu, ali hodi po cesti neznan in ne-ljubljen: ljudje se ozirajo nanj z radovednimi, neprijaznimi , morda celo sovražnimi pogledi; sede za mizo, razgovarja se, ali četudi govore z njim prijazno in vljudno, vsi čutijo, da je tujec in tudi on se ne čuti domačega, tudi njegove besede so oprezne, neodkrito-srčne, železne duri so pred njegovim srcem in nikogar ni, ki bi prijazno potrkal nanje. Takrat je sedel brat med brati, oči so same govorile, in duša je govorila iz oči. Zdelo se mu je, da je ljubil Berto že od nekdaj, ko je hrepenel, da bi prišel kdo ter potrkal na duri njegovega srca. Ona je potrkala in izginile so vse tiste težke misli, ki mu niso dale pokoja v dolgih nočeh in svetlo sobice je posijalo prav na dno. Ljubil jo je že od nekdaj, vse življenje je čakal, da pride in da potrka na njegovo srce; vedel je, da pride ona, mlada, lepa, uživanja željna ter odpre pot luči z brczskrbno-prcdrzuo roko. Tiste težke misli, ki so se bile udomačile v njegovem srcu, so izginile v ljubezni, sence so izginile v solncii, spogledali so se ter so opazili vsi začudeni in veseli, da so si bratje in sestre, da ni tujca med njimi. Objel je Berto in je čutil v sladki ljubezni in livalež-nosti, da ni več sam, tujec med tujimi ljudmi, na tujih ulicah, pod tujim solncem.
V tej uri, ko je gledal Slivar trezni, vsakdanji obraz Bajtov in ko je poslušal njegove solidne besede, se mu je zazdela ta mirna zadovoljnost strahovito dolgočasna, naravnost ostudna. Poslovil se je kmalu od njega ter se napotil v mesto. Razburjen je bil nekoliko, pregrešno vesel svoje nezadovoljnosti, svojih nevarnih sanj in tistega hrepenenja, ki je vedel, da bo »vse pri vragu«, če se mu vda brez odpora. »Nalašč, Slivar, nalašč — življenje je tvoje, tvoje srce, tvoje sanje, tvoje hrepenenje, vse je tvoje — kdo ima kaj zraven? Kakor te je mati rodila, tako lehko sedeš na prestol, ali pogineš v beraški suknji, sam svoj gospod! Če bi še sanje ne bile moje, kaj potem? Kaj moram biti res še v svoji duši hlapec? Bajt, gnusoba, ostani v svojem zadovoljnem gnoju — jaz popotujem po hribih in dolinah z razmršenimi lasmi in strgano obleko, zato ker se mi tako zdi, in ne prasam nikogar!« —
67 —
Ali zdaj so se vračale tiste težke misli. Čakale so samo pred durmi, na ugoden čas so čakale. In prihajale so polagoma, tiho, da je komaj slišal njih plazeče korake, zibale so se pred oknom, postajale pred durmi, prihajale bliže, in mraz je dihal od njih. Ozrl se je, in že so legale zopet hladne krinke na obraze, tudi na njegov obraz je legala hladna krinka. Tresel se je za svojo ljubezensko srečo, z obema rokama jo je izkušal priviti k sebi, in kolikor bolj se je bal zanjo, tembolj je bila sladka, sladka, da se mu je od sladkosti stiskalo in krčilo srce. Njegovi poljubi so bili vroči, vsak poljub je bil poslednji, vsi ti dolgi dnevi so bili kakor dnevi slovesa. No, kadar je gledal Berti v vesele oči, ni mislil ničesar, le globoko v srcu mu je ležalo nekaj neprijetnega, nerazumljivemu strahu podobnega. Samotarska plahost, ki ga je bila ostavila za kratke mesece, se mu je vrnila ter mu legla na ude, da so bili zopet leni in neokretni.
Zadolžil se je bil ob poroki preko glave, ali takrat bi bil vzel na upanje pol sveta. Berta ni vedela nič natančnega o njegovih doliodkih; govoril je bil z njo in z njeno materjo, vrag vedi kako, kot da bi imel tam kje za plotom spravljene kupe zlata. Nekoč jih je bil pogostil v gostilni — pač še nikoli niso bili večerjali tako imenitno — in zdelo se jim je najbrž, da je bogat, seveda — in da mu je le treba zagrabiti, pa mu ostane v roki to in ono; samo lahkomiseln je, zato ima tako umazano kravato, „je pač umetnik, in umetniki so vsi taki!' In on je bil sam neumen, saj je čisto navadno lagal, sleparil je! In celo brez besed je lagal, samo s tistim prešernim, brezskrbnim obrazom, s tisto kretnjo, ko je posegel v žep, s tistim pogledom, ko se je ozrl na plešastega natakarja, in s tisto malomarnostjo, ko je porinil novce po mizi, kot da bi bile to kakšne smeti! . . . Tako jih je speljal, nič jim ni zameriti. Se jim je pač zdelo, da bi ga razžalili, če bi ga vprašali : ,.Oprostite, gospod Slivar, kako je naposled z Vašimi dohodki'?-' — In saj so se branili, saj jih je s silo zvlekel k sebi, nezadovoljni so bili celo, in stari je dejal, da ne je rad nezasluženega kruha. Ali on: - - baron, grof! Z milostno roko jih povabi, zapovc naravnost, kot
5*
— 68 —
da bi imel hiše kar tako raztresene po mestu, da bi sam ne vedel natanko: ta je moja in ona je sosedova. Tam v tistem gnoju, kakor so živeli: ni Čudno, da so se oklenili s takim zaupanjem njegove roke, saj so bili že otročji od stradanja in hrepenenja; verjeli bi mu bili, če bi jim bil pravil o svojem kraljestvu tam za ono goro; šli bi bili z njim kakor otroci, in nihče bi ga ne bil prašal: „ Gospod Slivar, kako pa se pravi Vašemu kraljestvu?•' Prav tako bi se bilo lehko zgodilo kakor s tisto blebetavo šiviljo: prišel je, pripovedoval ji bogve kakšne zlate neumnosti, osleparil jo za pet s solzami in stradanjem prisluženih goldinarjev, oskrunil jo za svojo živalsko zabavo ter izginil. Ti ljudje verujejo vse in vsakemu sleparju, tako zelo so že nesrečni in pol neumni od samega uboštva in hrepenenja ... In ona, nedolžen, neumen otrok: Bog vedi, kolikokrat je sanjala o taki svetli, lepi sobi, o prostorni kuhinji, o sladkem družinskem življenju, o možu, ki je močan in dober in ki ga ona ljubi z neizmerno hvaležnostjo in mu napravi doma gorko, prijetno gnezdeče, da se odpočije, kadar se vrne na večer od dela — o sladko, brezskrbno življenje! Kakor pobožne molitve, take so bile njene sanje! Verovala je trdno v svojem srcu, da pride tako, in glej, — si misli zdaj - - res je prišlo tako! Do pičice so se izpolnile pobožne molitve ... In kako bo takrat, prašam te, Slivar, poštena duša, ki nisi še nikdar nikogar osleparil — kako bo, kadar jo primes za roko in ji porečeš: ..Berta, vrni se, odkoder si prišla, z mano ni nič, osleparil sem te bil! Vrni se tja gor, Berta, v tisto sobo, ki jo poznaš, z očetom in z materjo se vrni tja in s svojo sestro; tja se vrni v tisto delalnico, ki jo poznaš, med jetične šivilje, od sedmih zjutraj, Berta, do sedmih zvečer, kavo opoldne in kavo zvečer, za mater niti kave ne, na tiste temne ulice se vrni, Berta, ki jih poznaš in ki boš tam srecavala zvečer sirove obraze izgubljenih duš, tako da se ti bo časih stisnilo srce v ostudni in obupni misli. Tja se vrni, Berta!" Kako ji bodo omahnile roke in bo strepetala in bo padla na kolena. In vsi bodo gledali nate s širokimi, prestrašenimi očmi kakor na hudodelca . . . Kako bo takrat, Slivar, poštena duša'?
— 69 —
Izpregledal je nenadoma ter spoznal, da je bil sam
radovoljno ustavil svoje korake in da ne pride nikoli več na višino, o kateri je sanjal toliko let in ki jo je bil že dosegel predrzni Tratnik. Zdaj je vedel, da je treba samo še delati, delati mirno in vztrajno, zato da bo kruha zmerom dovolj, da bodo plačani dolgovi, da bo denarja za .stanarino in za obleko. Samo delati, mirno, s trezno roko, nič sanjati in nič misliti. Le teden sanj — in uboštvo bi pogledalo skozi okno, obrazi bi bili začudeni in vznemirjeni. Brez hrepenenja delati — hrepenenje zavaja človeka v brezdelico in v načrte, ki jih nikoli ni mogoče izvršiti. In del, ki je sanjarsko hrepenenje v njih, ljudje ne kupujejo in če so jih bili naročili, ne naročijo ničesar več. Delati mirno in solidno kakor Bajt, četudi mizarska dela in četudi hlapčevska dela v tujem ateljeju. Hvali Boga, da imaš ta dela, kakor ga hvali Bajt, ki živi mirno in zadovoljno. Nobene poti ni več naprej, ne navzgor; kamor si prišel, tam sedi ter glej, kako hodijo drugi mimo tebe. Kaj ni to mirno in zadovoljno življenje?
In spoznal je, da je ostal tujec v svojih mislili. »Skrival jih je, ker so bile čisto njegove in ker bi drugi začudeno in morda celo neprijazno pogledali, če bi nekoliko vzdignil zagrinjalo. Ljudje, ki so domači, nimajo svojih misli; njih besede so kakor zrak: same ob sebi razumljive, ne vznemirjajo nikogar, kakor jih človek obrne, ne zapazi nič nenavadnega na njih, nič novega. Tujec je in nosi svoje resnično življenje s sabo, zaklenjeno globoko v srcu. Ali treba se je smehljati, nositi je treba na ustnicah, na jeziku zlagano srce, ukradeno domačinstvo. A kako bo takrat, kadar prideš in pokažeš odkrito svoj tuji obraz? Kako bo takrat, kadar porečeš — — — ?
Decembra meseca je posetil Bajta prvikrat po svoji poroki. Povedal mu je, da se je oženil in da je srečen. Bajt mu je pogledal v oči, na nagubano čelo in ni nič odgovoril. Šele pozneje, po čaju je rekel nenadno: rVeš kaj, Slivar, nič se ne jezi, morda bi bilo zate bolje, če bi se ne bil ženil. Ti si tak . . . popotnik . . . nimaš miru ne v nogah, ne v roki, ne v glavi, saj te poznam! Mislil sem, da se potepaš po Parizu — glej, pa si se ženil!"
— 70
■ „„Nič nisem popotoval. Doslej smo živeli čisto dobro in prijetno. Ali, Bajt, jaz bi bil rad, kakor si ti . . .""
„To si rekel že zadnjič in zdaj si sploh na pravi poti. Saj praviš, da živiš mirno in zadovoljno."
„„Da, mirno in zadovoljno živim,"" je odgovoril Slivar hitro in z neprijaznim glasom, in Bajt je zasukal razgovor na druge stvari.
V tej uri, ko je gledal Slivar trezni, vsakdanji obraz Bajtov in ko je poslušal njegove solidne besede, se mu je zazdela ta mirna zadovoljnost strahovito dolgočasna, naravnost ostudna. Poslovil se je kmalu od njega ter se napotil v mesto. Razburjen je bil nekoliko, pregrešno vesel svoje nezadovoljnosti, svojih nevarnih sanj in tistega hrepenenja, ki je vedel, da bo „vse pri vragu", če se mu vda brez odpora. „Nalašč, Slivar, nalašč — življenje je tvoje, tvoje srce, tvoje sanje, tvoje hrepenenje, vse je tvoje — kdo ima kaj zraven? Kakor te je mati rodila, tako lehko sedeš na prestol, ali pogineš v beraški suknji, sam svoj gospod! Ce bi še sanje ne bile moje, kaj potem? Kaj moram biti res še v svoji duši hlapec? Bajt, gnusoba, ostani v svojem zadovoljnem gnoju — jaz popotujem po hribih in dolinah z razmršenimi lasmi in strgano obleko, zato ker se mi tako zdi, in ne p rasam nikogar!" —
Bilo je že pozno; malo ljudi je hodilo po ulicah; mraz je bilo, da je škripalo pod nogami. Brki Slivarjevi so bili polni ivja, ivje mu je viselo na čelo in na oči. Napotil se je naposled v zakotno tiakarsko gostilnico; pil je dolgo v noč ter se upijanil. Ko se je vrnil domov, je bilo že blizu polnoči. V sobi je bilo svetlo; Berta je sedela za mizo in šivala.
Ko ga je ugledala, so ji stopile solze v oči; Slivar se je ob tem plašnem in oČitajočemočitajočem pogledu nekolikonekoliko iztreznil in poizkušal je, da bi se nasmehljal veselo in prijazno.
„Nič»Nič, Berta ... saj nisem mislil tako ... to je bil samo razposajen trenotek ..."«
In hipoma je bil globoko ginjen; začutil se je grešnika.
„Ne»Ne, ne, Berta, dušica moja . . . samo moje srce je časih tako neumno, tako zelo neumno, ali drugače nisem hudoben človek . . ."«
Primeknil je stol k njej nerodno in s hrupom, da se je predramil stari Sykora na postelji.
»Berta, dušica, ne zameri mi ... moje srce je res neumno, ali glej, moje roke so trezne in pridne ... ne boj se ničesar, na teh rokah te bom nosil, Berta, dušica …«
Berta je odložila delo, in solze so ji tekle po licu. Nikoli še ni bila videla njegovega obraza tako bledega, razoranega in njegovih oči tako krvavo-motnih.
— 71 —
Primeknil je stol k njej nerodno in s hrupom, daStari se je predramil stari Svkoraobrnil na postelji.
»Ti, Berta,« je izpregovoril z zaspanim glasom, »nikar ne zmerjaj! Mladim ljudem se mora dati malo svobode, posebno če so umetniki ... glej!''
„Berta, dušica, ne zameri mi . . . moje srce je res neumno, ali glej, moje roke so trezne in pridne . . . ne boj se ničesar, na teh rokah te bom nosil, Berta, dušica . . .-'
Berta je odložila delo, in solze so ji tekle po licu. Nikoli še ni bila videla njegovega obraza tako bledega, razoranega in njegovih oči tako krvavo-motnik.
Htari se je obrnil na postelji.
„Ti, Berta," je izpregovoril z zaspanim glasom, „nikar ne zmerjaj! Mladim ljudem se mora dati malo svobode, posebno če so umetniki . . . glej!''
S livarja je izpreletelo neprijetno, čisto zoprno čuvstvo in zazdel se je smešen sam sebi. Vstal je hitro ter odšel v drugo sobo, a ko se je ozrl med vratmi nanjo, je bil njegov pogled skoro sovražen.
==IX.==
Ob Novem letu ga je profesor Brenner odslovil; dela, ki je imel Slivar opravka pri njih, so bila dovršena. Odslovil je baš njega, ker je bil „tujec" in ker je bil vrhutega zadnje mesece počasen in neokreten.
Slivar je šel počasi proti domu. Mislil je na nekaj čisto drugega, na postranske neumnosti, celo na otročje, vesele stvari. Bal seje, če bi stopil prehitro in pretrdo; če bi stresel z glavo ter se zasmejal svojim neumnim mislim, ki niso spadale nikamor, da bi v tistem tre-notku ne navalile nanj skrbi, ki so čakale v ozadju velike in temne; da, stopale so tiho za njim, natanko je slišal njih korake in je vedel, da pride čas, ko ga obsujejo kot sirova pijana družba; ko se ga oklenejo in mu opljujejo obraz in mu strgajo obleko s telesa. Ali zdaj so še čakale, in on je hodil počasi ter se igral v svojih mislih z otročarijami, postajal pred izložbami, gledal ženske obleke ter se smejal celo pisanim plakatom, ki ni bilo prav nič smešnega na njih.
Ko je prišel domov, se je zaklenil v atelje; glavo sklonjeno, obrvi globoko na očeh, je hodil s težkimi koraki od stene do stene. Berta je stala v sobi pred za-
Ob Novem letu ga je profesor Brenner odslovil; dela, ki je imel Slivar opravka pri njih, so bila dovršena. Odslovil je baš njega, ker je bil »tujec« in ker je bil vrhutega zadnje mesece počasen in neokreten.
Slivar je šel počasi proti domu. Mislil je na nekaj čisto drugega, na postranske neumnosti, celo na otročje, vesele stvari. Bal seje, če bi stopil prehitro in pretrdo; če bi stresel z glavo ter se zasmejal svojim neumnim mislim, ki niso spadale nikamor, da bi v tistem trenotku ne navalile nanj skrbi, ki so čakale v ozadju velike in temne; da, stopale so tiho za njim, natanko je slišal njih korake in je vedel, da pride čas, ko ga obsujejo kot sirova pijana družba; ko se ga oklenejo in mu opljujejo obraz in mu strgajo obleko s telesa. Ali zdaj so še čakale, in on je hodil počasi ter se igral v svojih mislih z otročarijami, postajal pred izložbami, gledal ženske obleke ter se smejal celo pisanim plakatom, ki ni bilo prav nič smešnega na njih.
72 —
klenjenimiKo je prišel domov, se je zaklenil v ateljé; glavo sklonjeno, obrvi globoko na očeh, je hodil s težkimi koraki od stene do stene. Berta je stala v sobi pred zaklenjenimi durmi ter poslušala. Od tistega večera je bila na njenem obrazu senca, ki ni izginila nikoli več.
Vedel je, da pridejo tiste velike in temne skrbi, in odprl jim je vrata radovoljno . . .…
Na to bi bil lahko prej mislil, Slivar! Ali ti si vedel in čakal, da te zaloti uboštvo. Kje so tista tvoja imenitna dela, ki si mislil nanje in ki naj bi ti bila donesla časti in denarja? Tvoj ateljeateljé je prazen, tako lep in prostoren ateljeateljé, ki si mislil, da ga obljudiš z večnimi deli! No, ta dela so se prevračala tako dolgo po tvojih sanjah, da so izgubila že vse življenje in vso barvo; če Itiiti jih ustvaril zdaj z nerodno roko, bi ustvaril spačene obraze, karikaturo prejšnje lepote . . . Kaj se je zgodilo s tabo, Slivar? Ali nisi upal, da si napraviš vse solnčno življenje, ki bo tvoje srce bogato in veselo v njem in tvoja roka predrzna in svobodna? In glej, zaklenil si se bil v ječo .. .
Stisnil je ustnice in zamežikal -— -— hotel se je nečesanečesa otresti, morda se domisliti nečesa.
„To»To je bil samo zunanji dogodek — čisto lahko hi bil pričakoval, da se pripeti prej ali pozneje. Zato ni na njem nič nenavadnega, četudi se ne da tajiti, da me je spravil v veliko zadrego. Saj je vse čisto jasno in vsakdanje: treba je poiskati drugega dela in stvar bo zopet v redu . . ."«
Ne da bi se zavedal, je odprl vrata v sobo, oblekel suknjo in potisnil klobuk na čelo.
„Kam»Kam se napravljaš, Pavle? -— Saj je že pozno; ali ne misliš počakati večerje?"«
Začudil se je: iz čisto drugega sveta je prišel ta glas. Pogledal je pazno in zavedel se je.
„ »Posebno pot imam, Bcrta Berta! Toda vrnem se kmalu; spravi večerjo, če ne pridem o pravem času."«
Strah ga je bilo, da bi v tem trenotku sedel za mizo in pretvarjal svoj obraz v sladke iu vsakdanje gube ter se razgovarjal. Ali na misel mu ni prišlo niti od daleč, da bi stopil k HertiBerti, jo prijel za roko ter ji povedalpovedal, da nima službe in da se bo treba preriti kakorkoli. „Ne»Ne bodi žalostna, vse se bo napravilo! Če pojde danes malo slabo, pa pojde jutri toliko bolje! Dela je dovolj na vseh koncih in krajih, treba ga je samo poiskati.
Takih ljudi, — kakor sem jaz, ni nikoli preveč. Vse se bo napravilo, samo če boš ti vesela in če ne boš mislila na stvari, ki ne sme človek misliti nanje. Veselim ljudem dežuje zlata v sobo, le perišče je treba nastaviti ...« Tako bi govoril, in ona bi se nasmehnila in smejala bi se oba in drugi dan bi našel dela, kolikor bi ga hotel.
Znočilo se je bilo hitro in noč je bila mrzla, da je rezalo v lice. Streslo ga je, stisnil je glavo v ovratnik ter hitel po ulicah navzdol. Ali zazdelo se mu je hipoma tako daleč do svetlega notranjega mesta — tam bi se izprehajal med veselimi ljudmi, tam je gorko in glasno in nobenih skrbi ni tam. Pot je bila dolga in pusta in mraz je bilo. Leden veter je pihal, ob oglu so se mu ustile v obraz žareče igle, da ga je skoraj dušilo. Tupatam je prihitela mimo ženska, sključena in skrbno zavita, hišna vrata so zaškripala in nikogar ni bilo več na ulici. Postal je ob zidu, ves truden in žalosten.
»Da bi imel človek dom!« — je izpregovoril na glas, ali ko je slišal in razumel svoje besede, ga je izpreletela groza.
— 73
»Da bi imel človek dom!« — Hodi po tujih krajih, spi na tuji postelji, sedi za tujo mizo in je vesel, če more na cesto sredi mrzle noči, da je sam in da se lehko pogovarja s svojo žalostjo po svoji volji in brez strahu, da bi ga kdo poslušal ter se mu čudil in se mu smejal.
Takih ljudi,- kakor sem jaz, ni nikoli preveč. Vse se bo napravilo, samo če boš ti vesela in če ne boš mislila na stvari, ki ne sme človek misliti nanje. Veselim ljudem dežuje zlata v sobo, le perišče je treba nastaviti . . ." Tako bi govoril, in ona bi se nasmehnila in smejala bi se oba in drugi dan bi našel dela, kolikor bi ga hotel.
Da bi imel dom, ko je noč tako mrzla in ko je žalost tako težka, da je ne more več nositi sam: zgrudil bi se ob oglu, zatisnil oči in zaspal ... Da bi takrat prišel kdo, ki bi se ga doteknil z znano ljubečo roko ter mu pogledal v obraz z znanimi ljubečimi očmi: »Pavle, kaj me ne poznaš? Pojdi z mano, tam pri meni in pri tebi je tvoj dom, najina gorka soba čaka nate, kakor je čakalo nate moje srce …« Da bi imel človek dom! …
Znočilo se je bilo hitro in noč je bila mrzla, da je rezalo v lice. Streslo ga je, stisnil je glavo v ovratnik ter hitel po ulicah navzdol. Ali zazdelo se mu je hipoma tako daleč do svetlega notranjega mesta — tam bi se izprehajal med veselimi ljudmi, tam je gorko in glasno in nobenih skrbi ni tam. Pot je bila dolga in pusta in mraz je bilo. Leden veter je pihal, ob oglu so se mu ustile v obraz žareče igle, da ga je skoraj dušilo. Tu-patam je prihitela mimo ženska, sključena in skrbno zavita, hišna vrata so zaškripala in nikogar ni bilo več na ulici. Postal je ob zidu, ves truden in žalosten.
Vrnil se je na stanovanje. Ko je prišel, je Berta pogrnila mizo ter prinesla večerjo. Toplo je bilo v sobi, mir je dihal s svetlih sten, svetilka je svetila tako prijazno. Ležalo je v zraku nekaj mehkega, prazničnega kakor na Sveti večer.
,.I)a bi imel človek dom!'- je i/pregovoril na glas, ali ko je slišal in razumel svoje besede, ga je izpre-letela groza.
»Ko bi bil tukaj doma!«
„Da bi imel človek dom!" — Hodi po tujih krajih, spi na tuji postelji, sedi za tujo mizo in je vesel, če more na cesto sredi mrzle noči, da je sam in da se lehko pogovarja s svojo žalostjo po svoji volji in brez strahu, da bi ga kdo poslušal ter se mu čudil in se mu smejal.
Bertine roke so bile ozke, bele; ko je položila servieto predenj, se je skoro doteknila njegovega lica in čutil je tiho gorkoto, ki je dihala iz te ozke, bele roke. Doteknila se ga je bila morda nehote, iz nezavedne ljubezni ali celo iz nezavednega sočutja.
Da bi imel dom, ko je noč tako mrzla in ko je žalost tako težka, da je ne more več nositi sam : zgrudil bi se ob oglu, zatisnil oči in zaspal ... Da bi takrat prišel kdo, ki bi se ga doteknil z znano ljubečo roko ter mu pogledal v obraz z znanimi ljubečimi očmi: „Pavle, kaj me ne poznaš V Pojdi z mano, tam pri meni in pri tebi je tvoj dom, najina gorka soba čaka nate, kakor je čakalo nate moje srce .. ." Da bi imel človek dom! . . .
»Kod si hodil? Tvoj obraz je čisto leden.«
Vrnil se je na stanovanje. Ko je prišel, je Berta pogrnila mizo ter prinesla večerjo. Toplo je bilo v sobi, mir je dihal s svetlih sten, svetilka je svetila tako prijazno. Ležalo je v zraku nekaj mehkega, prazničnega kakor na Sveti večer.
»»Na cesti sem bil.««
rKo bi bil tukaj doma!-
— 74 —
Bertine roke so bile ozke, bele; ko je položila servieto predenj, se je skoro doteknila njegovega lica in čutil je tiho gorkoto, ki je dihala iz te ozke, bele roke. Doteknila se ga je bila morda nehote, iz nezavedne ljubezni ali celo iz nezavednega sočutja.
..Kod si hodil? Tvoj obraz je čisto leden."
„„Na cesti sem bil."-
In ko je molčala, je pripomnil čez nekaj časa:
„,.»Prišlo mi je bilo tako na pamet ... na cesti človek laže misli . . ."«
Na tihem jc govoril dalje:
„Tako se mora človek ogibati, če je tujec ; skrivati se mora in lagati mora . . . Tukaj je tako prijetno, da bi se človek udomačil; ali tuj kraj je! — V tistih otročjih časih sem mislil, da si zidam dom, da sem ga opremil po svojem okusu, zase in za svojo družino in celo za moje neumne sanje naj bi bilo prostora. In res sem sezidal prijazen dom in sem ga opremil, da bi ga lepše ne mogel; in ko je bilo vse dovršeno, sem odprl oči in sem videl, da je to tuje stanovanje." — Iz njegovega obraza in iz njegovih misli so se bile polagoma pričele dvigati sence ter legati po sobi. Nič več ni bila tako nedeljska in svetla kakor prve tedne. Niso še opazili tega; vršilo se je tako počasi, da ni bilo od jutra do večera nobene izpremembe. Toda kadar se je Berta spomnila na tiste prve tedne, jo je nekaj vznemirilo; postala je ter se ozrla po sobi. In velike, temne oči njene sestre so se včasih vsesale v Slivarjev obraz mirno in vprašujoče, tako da se je stresel. Čutil je, da gledajo te velike, temne oči v temo njegovih misli in da poizkušajo razločevati. Niso še videle natanko, gledale so samo skozi razpoke v durih, ali privadile se bodo teme in takrat se bodo prestrašile.
Hodil je v profesorjev atelje še štirinajst dni in namenil se je vsako jutro, da pogleda tualitam ter si poišče dela. Ali odlašal je od dne do dne. „Jutri je še čas,-' si je mislil. Bilo ga je strah, odvadil se je bil teh potov, a vedel je obenem, da na naročila ne more čakati, da se je treba ponižati, morda celo prositi. Rokodelskega dela iskati, če ni drugače, vpreči v jarem roke in misli! Dnevi so hiteli strahovito hitro, skoro ho treba plačati
— 75
stanarino, obroke, in troje ljudi je doma, ki čakajo nanj in si niti ne mislijo, da jutri, pojutrišnjem že morda ne bo večerje. Ni mogoče, da bi prišel s praznimi rokami, rajši — — —.
Dobil je pismo iz domovine, in cela tista temna stena, ki se je bila vzdignila pred njim, se je kar hipoma zrušila. Da, solnee je posijalo v to tujo sobo in stene so se mu prvikrat veselo zasmejale. In tudi sam se je smejal. „Najboljše je, kar čakati in izprehajati se. Vse pride samo ob sebi, čemu bi se človek preganjal. Kako vraga, da so mislili name baš ob tem času! — Lenariti je treba, in danes, jutri pride kdo ter potrka . . .:'
„Berta," je dejal zvečer, ko je hodil po sobi in se smehljal in kadil cigarete, „jutri ne pojdem več v atelje. Vesel sem, verjemi, zakaj tisto delo tam je bilo pusto. Zoprno mi je bilo časih do duše, ker glej, če dela človek v tujem ateljeju tuja naročila, je nazadnje vendarle hlapec in druzega nič . . . Zdaj sem dobil imenitno naročilo iz domovine, spomenik nekemu pesniku za neko zakotno vas . . . potrpi . . . kako mu je ime? Vraga, misli si, da mu ne vem imena v temle trenotku . . . nikoli nisem bral njegovih pesmi . . . Skočir se piše ali kako podobno. Nekateri stari prijatelji so mu naročili spomenik, ali to je vseeno . . . poglej I-1
Stopil je v atelje ter vzel fotografijo iz pisma.
„ Ali ni to čudovit obraz V Takim ljudem naj bi naročali spomenike, to je obraz! Ali časih — le oglej se malo po mestu — postavljajo na ogle in na trge suhljate, dolgočasne ljudi, ki so morda napravili ob svojem času kaj posebnega, ki so pa kljub temu zelo smešni in ki človek ne ve, kaj bi z njimi: najrajši bi napravil karikaturo. Tako se smešijo sami pred vsem svetom in vrhutega kazijo ceste in parke. Ali to je glava, da bi Jo klesal človek sebi na veselje, kaj šele po naročilu! Skoda, da je samo doprsnik: na kakšnem telesu je bila pač ta glava; kakor hrast bi stal tam! . . . Vidiš, to je delo, ki si ga jaz želim: čisto po svojih mislih, iz svoje moči, da se lehko pokažem! Videla boš, kaj bom napravil!"
Fotografija je bila stara, že zelo obledela, ali Slivar ni čakal boljše, ki je bil pisal ponjo; delal je
76
prvo skico skoi-o iz fantazije, ilo se mu je obrazilo samo pod veselo roko.
Zdaj je bil svoboden in čudil se je, kako je mogel biti nesrečen, ko je bil izgubil tisto hlapčevsko delo. Očital si je, da se je bil že Čisto potopil v mlako vsakdanjega, živalskega življenja brez prihodnosti, da se je bil odpovedal vsem svojim mladostnim upom, da je bil upognil svoj tilnik v jarem nelepih skrbi iu da je celo obupaval, ko ga je življenje šiloma potegnilo iz te mlake. Ozrl se je in spoznal je s strahom, da se je bil vkljub svojim upornim sanjam že čisto privadil lene vsakdanjosti, da je živel kakor delavec, ki sovraži poniževalno, beraško plačano delo in dela vendar od jutra do noči in trepeče, da bi ga danes ali jutri zaradi malenkosti, morda prav zaradi tiste komaj prikrite upornosti ne pognali preko praga. Tako je bil že slab in pohujšan, da se je prestrašil ter se branil, ko se mu je odprla znana lepa pot navzgor. Prestrašil se je tistega trnja, ki raste ob tej znani lepi poti in ki bi ga morda časih malo opraskalo, ki ga pa prej niti videl ni in se je komaj menil za tiste slučajne, majhne ranice.
Da, vse tiste predrzne, svetle sanje, ki jih je prej sanjal v mučnem, dolgočasnem življenju, so se oblekle zdaj v veselejše obleke ter so se vrnile, napolnile so zopet ves prostorni atelje. Gube so se bile zarezale v njegov obraz in zdaj so izginile, preko oči mu je legla senca in tudi ta senca je izginila. Čutil se je mlajšega, kakor da bi bil ravnokar okreval od dolge bolezni.
Vrnila se mu je v dušo tista lepa razposajenost, ki je izviralo iz nje toliko rodovitnih misli; načrti, porojeni iz nje, so kipeli v telesno obliko, roke so se igrale in iz mehkega ila so vstajale zopet njegove misli. Tako je ustvaril mimogrede število „igračic", kakor jih je imenoval, skic za večja dela, ki jih je mislil izdelati pozneje s paznim očesom in mirno roko. To je bila njegova „pot navzgor", sam je vedel, da je to tista pot, in njegova duša je bila vesela, polna upanja in pričakovanja.
Na tihem je govoril dalje:
Živel je zdaj drugače, ves dolgočasni red je bil pri kraju. Časih je vstal zgodaj, napol še v sanjah so se mu prsi razširili od imenitne misli, od ljubezni do
»Tako se mora človek ogibati, če je tujec; skrivati se mora in lagati mora ... Tukaj je tako prijetno, da bi se človek udomačil; ali tuj kraj je! — V tistih otročjih časih sem mislil, da si zidam dom, da sem ga opremil po svojem okusu, zase in za svojo družino in celo za moje neumne sanje naj bi bilo prostora. In res sem sezidal prijazen dom in sem ga opremil, da bi ga lepše ne mogel; in ko je bilo vse dovršeno, sem odprl oči in sem videl, da je to tuje stanovanje.« — Iz njegovega obraza in iz njegovih misli so se bile polagoma pričele dvigati sence ter legati po sobi. Nič več ni bila tako nedeljska in svetla kakor prve tedne. Niso še opazili tega; vršilo se je tako počasi, da ni bilo od jutra do večera nobene izpremembe. Toda kadar se je Berta spomnila na tiste prve tedne, jo je nekaj vznemirilo; postala je ter se ozrla po sobi. In velike, temne oči njene sestre so se včasih vsesale v Slivarjev obraz mirno in vprašujoče, tako da se je stresel. Čutil je, da gledajo te velike, temne oči v temo njegovih misli in da poizkušajo razločevati. Niso še videle natanko, gledale so samo skozi razpoke v durih, ali privadile se bodo teme in takrat se bodo prestrašile.
Hodil je v profesorjev ateljé še štirinajst dni in namenil se je vsako jutro, da pogleda tualitam ter si poišče dela. Ali odlašal je od dne do dne. »Jutri je še čas,« si je mislil. Bilo ga je strah, odvadil se je bil teh potov, a vedel je obenem, da na naročila ne more čakati, da se je treba ponižati, morda celo prositi. Rokodelskega dela iskati, če ni drugače, vpreči v jarem roke in misli! Dnevi so hiteli strahovito hitro, skoro bo treba plačati stanarino, obroke, in troje ljudi je doma, ki čakajo nanj in si niti ne mislijo, da jutri, pojutrišnjem že morda ne bo večerje. Ni mogoče, da bi prišel s praznimi rokami, rajši — — —.
Dobil je pismo iz domovine, in cela tista temna stena, ki se je bila vzdignila pred njim, se je kar hipoma zrušila. Da, solnce je posijalo v to tujo sobo in stene so se mu prvikrat veselo zasmejale. In tudi sam se je smejal. »Najboljše je, kar čakati in izprehajati se. Vse pride samo ob sebi, čemu bi se človek preganjal. Kako vraga, da so mislili name baš ob tem času! — Lenariti je treba, in danes, jutri pride kdo ter potrka …«
— (I —
»Berta,« je dejal zvečer, ko je hodil po sobi in se smehljal in kadil cigarete, »jutri ne pojdem več v ateljé. Vesel sem, verjemi, zakaj tisto delo tam je bilo pusto. Zoprno mi je bilo časih do duše, ker glej, če dela človek v tujem ateljéju tuja naročila, je nazadnje vendarle hlapec in druzega nič ... Zdaj sem dobil imenitno naročilo iz domovine, spomenik nekemu pesniku za neko zakotno vas ... potrpi ... kako mu je ime? Vraga, misli si, da mu ne vem imena v temle trenotku ... nikoli nisem bral njegovih pesmi ... Skočir se piše ali kako podobno. Nekateri stari prijatelji so mu naročili spomenik, ali to je vseeno ... poglej!«
dela in od brezskrbnega veselja nad tem lepim svobodnim življenjem. Vstal je, opravil se hitro ter se zaprl v atelje, ko je sijalo sobice še z zaspano, medlo lučjo nanj. Ko je bil odpiral oči, ko so bile bizarne sanje še vse okoli njega, se smejale ter bledele ter se izgubljale v daljavo, je stopilo predenj ter ga poklicalo. In v njegovi glavi je bilo še vse polno bizarnosti, tudi njegova roka je bila predrzna in razposajena in tako je ustvaril delo, ki se ga je prestrašil ob belem dnevu sam: še v sanjah bi se zgražal pred njim soliden človek. To so bili obrazi, kakor jih ni bilo na svetu nikjer; Bog vedi, kod je hodil v sanjali, da jih je prinesel s sabo, posebnosti iz devete dežele. Skupine, kot bi si jih izmislil Človek samo v pijanosti, ko ne pozna več nobenih pravil, ne dostojnosti in ko se fantazija osvobodi nerodnega bremena, razuma, ter hodi po strmih potih, kamor še ni stopila nikoli noga profesorja: v vetru ji vihra plašč in lasje ji vihrajo v vetru in sence posvetne dolgočasnosti beže plaho, skrivajo se za plotove ter gledajo skozi razpoke z neumnimi očmi . . . Kadar se je ozrl na poludovršene skice, se je smejal in vesel je bil sam sebe. Tudi na cesti so mu prihajale prešerne misli, kadar je hodil po mestu brez namena in mu je mrzli zrak umival lica. Hipoma so se mu misli čudovito vzdignile, oči so se mu razširile in videle so natanko, kakor skozi obraze, skozi telesa. In začudil se je neizmerno, zasmejal bi se na glas: kakšni obrazi, kakšna telesa! Kot da bi se bila natura upijanila in bi stvarila v pijani prešernosti neizrekljivo smešne karikature; to je bil vrhunec humoristične umetnosti. Pogledal je tisto žensko, visoko in vitko, z nekoliko privzdignjenim ozkim nosom in pobožnimi očmi; hodila je z nedosežno gran-deco, španska dvornica; — to bi bil krasen svečnik; kako bi se obraz čudil, kako bi protestirale oči, kako bi lica sramežljivo rdela in bi trepetalo dolgo telo. Toda on bi bil neusmiljen . . . Nebeške skupine so hodile mimo njega; prav tako plastične karikature so bile njih misli in želje kakor njih telesa. Neusmiljen je bil, prijemal jih je z levico za nosove, a z desnico jim je odpenjal suknje, tako da je videl prvič njih od pijane nature izklesane ude in drugič njih srca, ki je bila natura pač
Stopil je v ateljé ter vzel fotografijo iz pisma.
»Ali ni to čudovit obraz? Takim ljudem naj bi naročali spomenike, to je obraz! Ali časih — le oglej se malo po mestu — postavljajo na ogle in na trge suhljate, dolgočasne ljudi, ki so morda napravili ob svojem času kaj posebnega, ki so pa kljub temu zelo smešni in ki človek ne ve, kaj bi z njimi: najrajši bi napravil karikaturo. Tako se smešijo sami pred vsem svetom in vrhutega kazijo ceste in parke. Ali to je glava, da bi jo klesal človek sebi na veselje, kaj šele po naročilu! Skoda, da je samo doprsnik: na kakšnem telesu je bila pač ta glava; kakor hrast bi stal tam! ... Vidiš, to je delo, ki si ga jaz želim: čisto po svojih mislih, iz svoje moči, da se lehko pokažem! Videla boš, kaj bom napravil!«
Fotografija je bila stara, že zelo obledela, ali Slivar ni čakal boljše, ki je bil pisal ponjo; delal je prvo skico skoro iz fantazije, ilo se mu je obrazilo samo pod veselo roko.
— 78 —
Zdaj je bil svoboden in čudil se je, kako je mogel biti nesrečen, ko je bil izgubil tisto hlapčevsko delo. Očital si je, da se je bil že čisto potopil v mlako vsakdanjega, živalskega življenja brez prihodnosti, da se je bil odpovedal vsem svojim mladostnim upom, da je bil upognil svoj tilnik v jarem nelepih skrbi in da je celo obupaval, ko ga je življenje šiloma potegnilo iz te mlake. Ozrl se je in spoznal je s strahom, da se je bil vkljub svojim upornim sanjam že čisto privadil lene vsakdanjosti, da je živel kakor delavec, ki sovraži poniževalno, beraško plačano delo in dela vendar od jutra do noči in trepeče, da bi ga danes ali jutri zaradi malenkosti, morda prav zaradi tiste komaj prikrite upornosti ne pognali preko praga. Tako je bil že slab in pohujšan, da se je prestrašil ter se branil, ko se mu je odprla znana lepa pot navzgor. Prestrašil se je tistega trnja, ki raste ob tej znani lepi poti in ki bi ga morda časih malo opraskalo, ki ga pa prej niti videl ni in se je komaj menil za tiste slučajne, majhne ranice.
še bolj pijana, ko si jih je izmišljala . . . Tako je nakopičil v svoji glavi neizmernega bogastva, in načrtov, ki so čakale izvršitve, je bilo brez števila.
Da, vse tiste predrzne, svetle sanje, ki jih je prej sanjal v mučnem, dolgočasnem življenju, so se oblekle zdaj v veselejše obleke ter so se vrnile, napolnile so zopet ves prostorni ateljé. Gube so se bile zarezale v njegov obraz in zdaj so izginile, preko oči mu je legla senca in tudi ta senca je izginila. Čutil se je mlajšega, kakor da bi bil ravnokar okreval od dolge bolezni.
Mnogokrat je spal pozno v jutro ter ležal na postelji skoro do poldne, posebno kadar je bilo vreme dolgočasno in je bilo nebo nizko, sivo in mokro. Viselo je tam nad strehami kot beraška suknja, da ni moglo posijati solnce skoznjo. Take dni je bil določil za „trezno in mimo- izdelavo popravljenih skic, toda kadar je bil v ateljeju, se mu ni nič hotelo. ,.Vrag vzemi to vreme!" Ves je bil pameten in suhoparen, tako da skoro ni razumel svojih načrtov, da so se mu zdeli celo sirovi — „za nikamor". Kje je trgovec ali fabrikant, ki bi kupil te stvari'? 8 takimi stvarmi je nevarno začenjati. Začenjati mora človek ponižno, hinavsko: -- „0 prosim, saj ni nič; čisto dostojno je, kakor na-akademiji narejeno ; če je kaj prešernega v stvari, tedaj je to samo znamenje mladostnega ognja; a človek se sčasoma upokoji." In natihem se smeje. Tako gre polagoma navzgor, le po ravni, varni poti in vodi ljudi za nos. Že je znan in priznan, že je merodajalen — in glej, tisti „mladostni ogenj" je zmerom bolj vroč, tista pre-šernost je zmerom bolj prešerna. No zdaj je že prepozno, dragi moji; prej bi se mu smejali, zdaj ga občudujejo, četudi se jeze na skrivnem . . . Tako se hodi po poti navzgor! — Ali če bi človek kar od začetka neumnosti uganjal, bi poginil lahko na cesti in živa duša bi so ne zmenila zanj. Ne — tako se ne sme začenjati. - Sam se je jezil nad svojim hladnim razumom, je vrgel orodje v kot, zagrnil komaj pričeto delo ter se napravil od doma.
Vrnila se mu je v dušo tista lepa razposajenost, ki je izviralo iz nje toliko rodovitnih misli; načrti, porojeni iz nje, so kipeli v telesno obliko, roke so se igrale in iz mehkega ila so vstajale zopet njegove misli. Tako je ustvaril mimogrede število »igračic«, kakor jih je imenoval, skic za večja dela, ki jih je mislil izdelati pozneje s paznim očesom in mirno roko. To je bila njegova »pot navzgor«, sam je vedel, da je to tista pot, in njegova duša je bila vesela, polna upanja in pričakovanja.
lzprehajal se je te čase veliko in v gostilni je bil skoro vsak večer. Po več kot poluletnem presledku se je napotil spet časih v tisto beznico v notranjem mestu, kjer se je shajala kolonija slovenskih umetnikov.
Živel je zdaj drugače, ves dolgočasni red je bil pri kraju. Časih je vstal zgodaj, napol še v sanjah so se mu prsi razširili od imenitne misli, od ljubezni do dela in od brezskrbnega veselja nad tem lepim svobodnim življenjem. Vstal je, opravil se hitro ter se zaprl v ateljé, ko je sijalo sobice še z zaspano, medlo lučjo nanj. Ko je bil odpiral oči, ko so bile bizarne sanje še vse okoli njega, se smejale ter bledele ter se izgubljale v daljavo, je stopilo predenj ter ga poklicalo. In v njegovi glavi je bilo še vse polno bizarnosti, tudi njegova roka je bila predrzna in razposajena in tako je ustvaril delo, ki se ga je prestrašil ob belem dnevu sam: še v sanjah bi se zgražal pred njim soliden človek. To so bili obrazi, kakor jih ni bilo na svetu nikjer; Bog vedi, kod je hodil v sanjali, da jih je prinesel s sabo, posebnosti iz devete dežele. Skupine, kot bi si jih izmislil človek samo v pijanosti, ko ne pozna več nobenih pravil, ne dostojnosti in ko se fantazija osvobodi nerodnega bremena, razuma, ter hodi po strmih potih, kamor še ni stopila nikoli noga profesorja: v vetru ji vihra plašč in lasje ji vihrajo v vetru in sence posvetne dolgočasnosti beže plaho, skrivajo se za plotove ter gledajo skozi razpoke z neumnimi očmi ... Kadar se je ozrl na poludovršene skice, se je smejal in vesel je bil sam sebe. Tudi na cesti so mu prihajale prešerne misli, kadar je hodil po mestu brez namena in mu je mrzli zrak umival lica. Hipoma so se mu misli čudovito vzdignile, oči so se mu razširile in videle so natanko, kakor skozi obraze, skozi telesa. In začudil se je neizmerno, zasmejal bi se na glas: kakšni obrazi, kakšna telesa! Kot da bi se bila natura upijanila in bi stvarila v pijani prešernosti neizrekljivo smešne karikature; to je bil vrhunec humoristične umetnosti. Pogledal je tisto žensko, visoko in vitko, z nekoliko privzdignjenim ozkim nosom in pobožnimi očmi; hodila je z nedosežno grandeco, španska dvornica; — to bi bil krasen svečnik; kako bi se obraz čudil, kako bi protestirale oči, kako bi lica sramežljivo rdela in bi trepetalo dolgo telo. Toda on bi bil neusmiljen ... Nebeške skupine so hodile mimo njega; prav tako plastične karikature so bile njih misli in želje kakor njih telesa. Neusmiljen je bil, prijemal jih je z levico za nosove, a z desnico jim je odpenjal suknje, tako da je videl prvič njih od pijane nature izklesane ude in drugič njih srca, ki je bila natura pač še bolj pijana, ko si jih je izmišljala ... Tako je nakopičil v svoji glavi neizmernega bogastva, in načrtov, ki so čakale izvršitve, je bilo brez števila.
Začudili so se vsi, ko jim je bil povedal, da se je oženil. Tratnik mu je dejal: ,.Xeumnost ste napravili. Oženili bi se tam kje na Dolenjskem - to bi bilo za Vas. Ali če ste se na vsak način hoteli ženiti na Dunaju, bi si bili poiskali kako bogato žensko — nekateri ljudje imajo srečo. Toda šiviljo — a . . .!•
Mnogokrat je spal pozno v jutro ter ležal na postelji skoro do poldne, posebno kadar je bilo vreme dolgočasno in je bilo nebo nizko, sivo in mokro. Viselo je tam nad strehami kot beraška suknja, da ni moglo posijati solnce skoznjo. Take dni je bil določil za »trezno in mirno« izdelavo popravljenih skic, toda kadar je bil v ateljéju, se mu ni nič hotelo. »Vrag vzemi to vreme!« Ves je bil pameten in suhoparen, tako da skoro ni razumel svojih načrtov, da so se mu zdeli celo sirovi — »za nikamor«. Kje je trgovec ali fabrikant, ki bi kupil te stvari? S takimi stvarmi je nevarno začenjati. Začenjati mora človek ponižno, hinavsko: –– »O prosim, saj ni nič; čisto dostojno je, kakor na akademiji narejeno; če je kaj prešernega v stvari, tedaj je to samo znamenje mladostnega ognja; a človek se sčasoma upokoji.« In natihem se smeje. Tako gre polagoma navzgor, le po ravni, varni poti in vodi ljudi za nos. Že je znan in priznan, že je merodajalen — in glej, tisti »mladostni ogenj« je zmerom bolj vroč, tista prešernost je zmerom bolj prešerna. No zdaj je že prepozno, dragi moji; prej bi se mu smejali, zdaj ga občudujejo, četudi se jeze na skrivnem ... Tako se hodi po poti navzgor! — Ali če bi človek kar od začetka neumnosti uganjal, bi poginil lahko na cesti in živa duša bi so ne zmenila zanj. Ne — tako se ne sme začenjati. – Sam se je jezil nad svojim hladnim razumom, je vrgel orodje v kot, zagrnil komaj pričeto delo ter se napravil od doma.
Izprehajal se je te čase veliko in v gostilni je bil skoro vsak večer. Po več kot poluletnem presledku se je napotil spet časih v tisto beznico v notranjem mestu, kjer se je shajala kolonija slovenskih umetnikov.
Začudili so se vsi, ko jim je bil povedal, da se je oženil. Tratnik mu je dejal: »Neumnost ste napravili. Oženili bi se tam kje na Dolenjskem – to bi bilo za Vas. Ali če ste se na vsak način hoteli ženiti na Dunaju, bi si bili poiskali kako bogato žensko — nekateri ljudje imajo srečo. Toda šiviljo — a …!«
— 79 —
Slivar je bil skoro razžaljen.
nVi»Vi ste jako tilistrski . . .''…«
„„Seveda»»Seveda sem. Vi pa bi se ravno zato ne bili smeli ženiti, ker niste tilistrski. Saj Vas poznam: sanjač ste, še znoreli boste!""««
Kot da bi mu bil kar tako mimogrede potipal na srce, odprl duri ter pogledal vanj z mirnim očesom: ne, tukaj ni vse v redu; saj Vas poznam, še znoreli boste! —
„Ali»Ali odkod — kako paste opazili, da sem sanjač? To je neumnost!"«
„„Ej»»Ej, ne pravite mi,""«« je zamahnil Tratnik ter se nasmehnil očetovsko. „„Take»»Take ljudi poznam že po nosu; po besedah se Vas že lehko spozna. In saj sem videl nekaj Vaših skic, imenitne stvari, čisto originalne — ampak s takimi skicami, prijatelj, se človek ne ženi!""««
„To»To so bile samo igrače."«
„„Igrače»»Igrače, seveda! Kakor zida človek lopo, tako zida grad, ker drugače ne more. — Vi bi se ne smeli ženiti, res ne! — (ilejteglejte, ko bi bili malo drugačen -saj–saj niste za nobeno rabo, znoreli boste -— -— bi lahko prišli v dunajsko družbo, lehko bi se potujili, kakor se je bil potujil, recimo, Merkun. In godilo bi se Vam imenitnoimenitno in slavni bi bili vrlmtegavrhutega. Ali Vi ste Kranjec do fermenta, sanjač, ne znate se okreniti, ne veste, kaj imate v sebi, sanjate in se ženite.""««
Slivarju je bilo tesno; Tratnikove besede so mu padale na srce kakor mrzle kaplje. Tratnik je videl, da ga je vznemiril ali morda celo užalil in zasmilil se mu je.
„Nikar»Nikar ne mislite, da sem kak prerok. Saj smo v gostilni -— -— to se le tako govori. Naposled je res, da ste neroden in da ste sanjač, ampak zaradi tega še ni treba, da bi znoreli. Na ta način bi bilo norega pol našega naroda tam doli."«
Tudi 8 livarjaSlivarja v tem času niso pregloboko vznemirjalavznemirjala prerokovanja Tratnikova. Izpreletelo ga je bilo pač, ali bolj od osuplosti, ko je slišal iz tujih ust besede, kijih je bil govoril časih sam natihem, skoro čisto tako, morda le še bolj grenko in mrzlo. Prišle so mu na misel mnogo pozneje, kakor da bi mu jih kričal naravnostnaravnost v lice z zlobnim in škodoželjnim obrazom, ali zdaj se je zasmejal, ko je šel iz beznice.
»Dovršil je že svojo pot. Na vrtu je in tako gleda dol s hladnim očesom in vse se mu zdi majhno, nerodno in neumno. Toda prijatelj, jaz pridem za tabo in takrat se bodeš začudil! Tudi ti nisi bil najbrž tilistrski, ko si stopal počasi in boječe po prvih klinih visoke lestvice, tudi ti bi bil takrat lehko znorel in ko bi te bil takrat videl Merkun, morda bi ti bil povedal nekaj podobnega, kakor si ti danes povedal meni ... Pridem za tabo in takrat se boš začudil, prijatelj!« —
V teh razposajenih časih, polnih veselih načrtov in veselega postopanja je imel malo življenskih skrbi. Od Tratnika si je bil izposodil dvesto goldinarjev, potem je dobil od tistih starih gospodov, ki so mu bili naročili Skočirjev spomenik, petsto goldinarjev na račun, in upal je tudi, da dobi spomladi podporo iz Ljubljane in pa da proda nekaj stvari, ki so bile že do malega dovršene in jih je bilo treba samo še nekoliko izgladiti. Tako se ni ukvarjal s tistimi skrbmi, ki so mu bile najstrašnejše in ki so mu legale tako težko na dušo in na roke, da je bil za delo čisto nesposoben in da so se plazilo njegove sanje po tleh kakor obstreljene tiče. Teh skrbi se je bal, ker jih je poznal in jih je bilo polno vse njegovo prejšnje zadehlo življenje. No zdaj je živel kraljevsko.
— 80
.,Dovršil je že svojo pot. Xa vrtu je in tako gleda dol s hladnim očesom in vse se mu zdi majhno, nerodno in neumno. Toda prijatelj, jaz pridem za tabo in takrat se bodeš začudil! Tudi ti nisi bil najbrž tilistrski, ko si stopal počasi in boječe po prvih klinih visoke lestvice, tudi ti bi bil takrat lehko znorel in ko bi te bil takrat videl Merkun, morda bi ti bil povedal nekaj podobnega, kakor si ti danes povedal meni . . . Pridem za tabo in takrat se boš začudil, prijatelj!" —
V teb razposajenih časih, polnih veselih načrtov in veselega postopanja je imel malo življenskih skrbi. Od Tratnika si je bil izposodil dvesto goldinarjev, potem je dobil od tistih starih gospodov, ki so mu bili naročili ■Skočirjev spomenik, petsto goldinarjev na račun, in upal je tudi, da dobi spomladi podporo iz Ljubljane in pa da proda nekaj stvari, ki so bile že do malega dovršene in jih je bilo treba samo še nekoliko izgladiti. Tako se ni ukvarjal s tistimi skrbmi, ki so inu bile najstrašnejše in ki so mu legale tako težko na dušo in na roke, da je bil za delo čisto nesposoben in da so se plazilo njegove sanje po tleh kakor obstreljene tiče. Teh skrbi se je bal, ker jih je poznal in jih je bilo polno vse njegovo prejšnje zadehlo življenje. No zdaj je živel kraljevsko.
Ali zgodilo se je, da se je to njegovo kraljevsko življenje še čudovito razširilo; vzklilo je toliko novih, doslej čisto nepoznanih sanj, toliko novih moči in novih misli, da je bil kakor pijan od življenja, od svetlobe, od svojega velikega bogastva. Vse kar je bilo v njem, tudi tiste temne skrbi, ki se jih je bal in ki so čakalo tam daleč v ozadju, da bi ga skoro ne dohitele več na veseli poti — vse je dobilo čisto novo obliko, tako da je skoro vznemirjalo in da je gledal pol začuden, pol srečen v to novo prihodnost, ki je časih morda malo mislil nanjo, toda le površno in zunanje, ne da bi mu srce posebno trepetalo.
Perta mu je povedala novico, ki ga je v trenotku osupnila, čudno pretresla; šele pozneje se mu je srce polagoma odpiralo, stisnilo se mu in se razširilo in skoro so mu stopile solze v oči. Pogledal je Berti v obraz in ta obraz je bil tako vdan, zaupen in nedolžen.
— 81 —
Stisnil jo je k sebi, varno kakor otroka in nikoli je ni ljubil s tako mehko in globoko ljubeznijo.
Tudi zunaj je prihajala pomlad. Nebo se je vedrilo in se dvigalo, okna so^ se odpirala, topla sapa od juga je prihajala v sobo. Že so poganjale cvetice na oknu, že so se smejale stene v svetlem solncnsolncu, in čudovito šumenje je bilo v zraku. Slivar je živel v sanjah; 5 njegovonjegovo življenje se je zibalo rahlo kakor na perotih škrjanca, kadar se dvigne s polja in trepeče visoko pod nebom, pijan od sobica, od pomladi in od ljubezni.
==X.==
Berta je porodila prezgodaj, in otrok je prišel mrtev na svet. Ležala je štirinajst dni, potem je vstala in legla zopet; tako je minilo pet tednov. Okna so bila tesno zagrnjena; v sobi je bilo tiho in mračno. Hodili so po prstih, z resnimi obrazi in govorili so šepetaje, kot da bi imeli mrliča v hiši.
Slivarju se je zdelo, da je moralo biti tako. Otrok je bil njegov, zato je prišel mrtev na svet. Sam je bil mrtev, to življenje je bilo mrliško: vstal je bil iz groba in hodil je med ljudmi kakor senca, neopazen in ne-ljubljenneljubljen in, če ga je kdo slučajno ugledal, je stresel z glavo ter se začudil. Kaj bi mogel ustvariti živega in veselega, kje je bilo duše v njem, da bi jo vdihnil drugim? Moralo je biti tako.
Njegovi koraki so bili zdaj plazeči in leni, potrt je bil in bolan. Zadnje mesece se je bilo vse vzdignilo in razširilo v njem in okoli njega; soba je bila visoka in svetla, svetlo in veliko je bilo vse v njegovem srcu. Ali to ni moglo biti dolgo; njegove prenapete vesele moči so omahovale in zdrsnil je z višine globoko dol. Kot da bi bil sanjal ves jasni pomladanski dan po gozdu, po polju, brez skrbi, nezaveden od radosti, ter se vračal na večer truden v zadehlo predmestje, kjer bi ga sprejele na pragu z režecimirežečimi ustnicami ostudne vsakdanje bolečine. Vsa lepota je izginila, niti razumel je ni več. Vedel je, da so vsi tisti lepi dnevi, ki so prišli časih nenadno kakor nezaslužen božji dar, le hipna sladka pijanost njegovega plahega in bolnega srca, ki je toliko bolj plaho in bolno, kadar se predrami iz te pijanosti. Vse tiste sanje o imenitni prihodnosti, o »poti navzgor«, so same otročarije; sam se je sleparil z njimi, da bi pozabil na svoje resnično življenje; zatisnil je oči in sanjal, da bi ne videl, kod hodi in kam je bil zašel. Gnusne so tiste sanje, ker so neodkritosrčne, lažnive, in ker so mu branile, da bi se trezno ozrl, da bi se privadil življenja in da bi si ga vsaj za silo olepšal, kolikor bi bilo pač mogoče. In gnusne so, ker so ga zapeljale, da se je zaljubil sam v sebe; oblatile so s svojo pijanostjo njegovo pošteno srce, tako da ni ljubil s čisto in zaupljivo ljubeznijo nikogar več, razen tistega ovenčanega, velikega, prešernega Slivarja, ki so ga bile ustvarile in ki so ga kazale njemu nizkotno pohlepnemu v lažnivem zrcalu. Osleparil je ljudi, ki so se mu bližali z nedolžno zaupljivostjo in ki jih je lahkomiseln in sebičen privezal nase. Osleparil jih je za vse njih življenje; hodili so za njim, sebičnim sanjačem, ker jih je bil privezal nase, in oči so se jim strahoma odpirale, skoro so že videli, da so priklenjeni na mrliča.
V vseh teh tednih ni genil z roko, niti pogledal ni svojih del; prejšnji prešerni načrti so se mu zdeli zoprni, neumni; režali so se nanj, rogali so se njemu, ki jih je bil ustvaril v pregrešno–veselih sanjah, v razuzdani pijanosti. Spravil jih je ter jih skrbno zagrnil, da jih ni videl, kadar je šel skozi ateljé.
6
Doma je bil navadno ves dan, šele na večer se je časih napravil v mesto, toda vračal se je zgodaj. Sedel je ob Bertini postelji. Njen obraz je bil bel in nekoliko upal; obrvi so bile stisnjene, kot da je mislila neprestano in naporno na novo, važno stvar, ki ji je uhajala v temo ter se vračala zopet nejasna, brez kontur in ki jo je izkušala razločiti natanko. Slivarju je bilo neprijetno ob tem strogem, zamišljenem izrazu, ki je bil razlit preko oči in ustnic, preko vsega obraza. Časih so se ozrle vanj le tihe, zamišljene oči, pogledale so mu naravnost in napeto v obraz, in Slivar je čutil od daleč, kakšne so tiste nemirne, mučne misli, ki gledajo iz njenih oči in ki trepeče njih odsev na ustnicah in na čelu.
— *2 —
srca, ki je toliko bolj plaho in bolno, kadar se predrami iz te pijanosti. Vse tiste sanje o imenitni prihodnosti, o „poti navzgor", so same otročarije; sam se je sleparil z njimi, da bi pozabil na svoje resnično življenje; za-tisnil je oči in sanjal, da bi ne videl, kod hodi in kam je bil zašel. Gnusne so tiste sanje, ker so ne-odkritosrčne, lažnive, in ker so mu branile, da bi se trezno ozrl, da bi se privadil življenja in da bi si ga vsaj za silo olepšal, kolikor bi bilo pač mogoče. In gnusne so, ker so ga zapeljale, da se je zaljubil sam v sebe; oblatile so s svojo pijanostjo njegovo pošteno srce, tako da ni ljubil s čisto in zaupljivo ljubeznijo nikogar več, razen tistega ovenčanega, velikega, prešernega Slivarja, ki so ga bile ustvarile in ki so ga kazale njemu nizkotno pohlepnemu v lažnivem zrcalu. Osleparil je ljudi, ki so se mu bližali z nedolžno zaupljivostjo in ki jih je lahkomiseln in sebičen privezal nase. Osleparil jih je za vse njih življenje; hodili so za njim, sebičnim sanjačem, ker jih je bil privezal nase, in oči so se jim strahoma odpirale, skoro so že videli, da so priklenjeni na mrliča.
V vseh teh tednih ni genil z roko, niti pogledal ni svojih del; prejšnji prešerni načrti so se mu zdeli zoprni, neumni; režali so se nanj, rogali so se njemu, ki jih je bil ustvaril v pregrešno-veselih sanjah, v razuzdani pijanosti. Spravil jih je ter jih skrbno zagrnil, da jih ni videl, kadar je šel skozi atelje.
Doma je bil navadno ves dan, šele na večer se je časih napravil v mesto, toda vračal se je zgodaj. Sedel je ob Bcrtini postelji. Njen obraz je bil bel in nekoliko upal; obrvi so bile stisnjene, kot da je mislila neprestano in naporno na novo, važno stvar, ki ji je uhajala v temo ter se vračala zopet nejasna, brez kontur in ki jo je izkušala razločiti natanko. Slivarju je bilo neprijetno ob tem strogem, zamišljenem izrazu, ki je bil razlit preko oči in ustnic, preko vsega obraza. Časih so se ozrle vanj le tihe, zamišljene oči, pogledale so mu naravnost in napeto v obraz, in Slivar je čutil od daleč, kakšne so tiste nemirne, mučne misli, ki gledajo iz njenih oči in ki trepeče njih odsev na ustnicah in na čelu.
— 83 —
Vstala je naposled, hodila je počasi, popoldne in zvečer je sedela ob oknu skrbno zavita, še bleda in slaba.
Vzdignila je rulete in pogledala na nebo. Slivar je slonel ob oknu poleg nje. Zunaj je bil maj, nebo je bilo zlato in rdeče, večerne sence so bile še daleč za gorami, a v sobi je bil že mrak.
„Pavle»Pavle, dolgo že nisva bila tam zunaj ..."«
„Potrpi»Potrpi, Berta, kadar ozdraviš, pojdeva, in potem vsako nedeljo."«
Pogledala ga je pazljivo in nasmehnila se je.
„Ne»Ne vsako nedeljo. Tebi ni prijetno, ti si rajši sam ... Ali časih, Pavle, pojdeva vendarle, takole vsak mesec, čeprav ti bo sitno. Čisto sem že pozabila, kakšni so travniki in kakšno je drevje. Tisto tam na vrtu ni drevje; zaprašeno je in bolno; čemu ga ne posekajoposekajo, da se muči med tem visokim zidovjem . . .…? Vsak mesec, Pavle, nič več. In daleč pojdeva, kjer ne bo toliko ljudi, prav gor v gozd. AUAli se spominjaš, kako tam diši; čisto pijan je človek. CeČe le pomislim , mi je že polno v prsih . . . Drugo nedeljo, Pavle, kaj praviš'?"«
„ Vsako nedeljo . . . Ti nimaš lepega življenja pri meni," je dostavil hitro, nekako sirovo, in od sramu so se mu orosile oči. Sram ga je bilo in bolelo ga je v srcu, ko je videl ta bolni obraz in te oči, ki si niso upale očitati, ker so bile preplahe in prenedolžne.
„Ti nimaš lepega življenja. Kako si upala, Berta, in kako sem te osleparil!"
Herta se je začudila in prestrašila, ko je slišala te besede, izgovorjene trdo in hladno, in ko je videla njegov temni obraz. Začudila se je, ali Slivar ji je videl na očeh, da ji te besede niso bile čisto tuje, da jih je slišala morda časih kakor od daleč, nerazločne, a prav tako trde in hladne: „Kako si upala, Berta, in kako te je osleparil." Tudi takrat se jih je prestrašila in jih ni razumela natanko, a pri srcu ji je bilo neizrekljivo težko.
„Kaj si očitaš, Pavle, če ti jaz ničesar ne očitam. Ves čas si bil dober in prijazen in jaz sem ti hvaležna .. . Ti si umetnik, in zato niti ne maram, da bi bil zmerom poleg mene, da bi se samo z mano ukvarjal. Ti moraš
G*
»Vsako nedeljo ... Ti nimaš lepega življenja pri meni,« je dostavil hitro, nekako sirovo, in od sramu so se mu orosile oči. Sram ga je bilo in bolelo ga je v srcu, ko je videl ta bolni obraz in te oči, ki si niso upale očitati, ker so bile preplahe in prenedolžne.
»Ti nimaš lepega življenja. Kako si upala, Berta, in kako sem te osleparil!«
Berta se je začudila in prestrašila, ko je slišala te besede, izgovorjene trdo in hladno, in ko je videla njegov temni obraz. Začudila se je, ali Slivar ji je videl na očeh, da ji te besede niso bile čisto tuje, da jih je slišala morda časih kakor od daleč, nerazločne, a prav tako trde in hladne: »Kako si upala, Berta, in kako te je osleparil.« Tudi takrat se jih je prestrašila in jih ni razumela natanko, a pri srcu ji je bilo neizrekljivo težko.
84 —
»Kaj si očitaš, Pavle, če ti jaz ničesar ne očitam. Ves čas si bil dober in prijazen in jaz sem ti hvaležna ... Ti si umetnik, in zato niti ne maram, da bi bil zmerom poleg mene, da bi se samo z mano ukvarjal. Ti moraš misliti na svoja dela. Ali eno nedeljo v mesecu, Pavle, zakleni ateljeateljé. Zdaj je pomlad zunaj, tam gori je gotovo že vse v cvetju . . .-1…«
„Vse»Vse drugače bova živela odslej, Berta, lepo življenježivljenje, kakor je bilo takrat, — ali se spominjaš na lansko pomlad V"?«
Toda v njegovem glasu ni bilo nič toplote; hladen je bil in prazen in sam ni verjel svojim besedam. Vedel je, da tiste pomladi ne bo nikoli več. Na njenih ustnicah je zatrepetal komaj viden nasmeh: tudi ona je vedela, da tiste pomladi ne bo nikoli več.
Mnogo bolj natanko nego ona sama je razumel Slivar, kaj se je godilo v njenem srcu takrat, ko je ležala ona na postelji s stisnjenimi obrvmi in potem ko je sedela ob oknu in zalirepenelazahrepenela nenadno po pomladi in po rosnem zelenju tam zunaj.
Tudi v njeno veselo življenje prvih tednov so pričelepričele segati sence, zmerom temnejše so bile in njeno srce je bilo nemirno; spoznalo je polagoma in že se je treslo od razočaranja in od hrepenenja, ki je bilo za kratke dni ugasnilo in ki se je vračalo zdaj, neutešeno in varano, s toliko večjo silo. Po bolezni, po tistih dolgih, žalostnih dneh, pa ji je legla težka resnoba v srce in na obraz. Davno so minili pomladanski časi, vse je oveiieloovenelo in umrlo . . . umrlo . . . Tako daleč so bili tisti prvi meseci mlade ljubezni, da se je komaj še spominjala nanje, — na trepetajočo svetlobo, brez oblik. SeŠe se ji je svetlilo pred očmi, ali bledelo je in zahajalo.
Toliko jasneje se je spominjala na tisto hrepenenje, ki je bilo pognalo iz njene grenke mladosti, kakor krasen rdeč cvet iz močvirja. Iz blata se je bilo vzdignilo, iz uboštva in grdih skrbi, zato je bilo toliko lepše in raz-košnejerazkošneje. Zdaj se je vračalo, polagoma je prihajalo zopet bliže, gibalo se je v njenem srcu in vsenaokoli je že dišalo po tistem krasnem rdečem cvetu. Bala se je od začetka teh sanj, — zdele so se ji strašne, in prinašaleprinašale so s sabo zemljo, iz katere so se bile prvikrat rodile. Zdelo se ji je pregrešno in nehvaležno, sanjati o drugem življenju, ko je bilo vendar vse tako lepo in prijazno, da bi se iztegalo pač tisoč suhih hrepenečih rok iz močvirja po takem življenju, kakor je to v teh svetlih sobah pri ljubečem možu.
Po porodu in po grenkem razočaranju, ki ji je bilo ranilo srce do krvi, pa je videla jasneje. Malenkosti, ki so jo prej samo nalahko vznemirjale, so ji prišle zdaj na misel in razumela jih je natanko. Slivarjev obraz je bil kakor prozoren, videla mu je v dušo in strah je je bilo. Zapazila je gubo na njegovem čelu, strogo, globoko potezo ob njegovih ustnicah, nemirni pogled njegovih oči. Zdelo se ji je, da bi mislil lahko na svoja velika dela brez nemira v očeh in brez skrbi na čelu. Njegove ljubeznive besede so bile izgovorjene s hladnim, razmišljenim glasom, ali pa s pijano razburjenostjo, ki ni bilo v njej nič mehke in čiste ljubezni, kakršne si je želela ona. Želela je, da bi sedel zvečer poleg nje za mizo ter se razgovarjal prijazno in ljubeznivo; časih bi jo prijel za roko, pogladil jo po licih in po čelu, poljubil jo nagajivo in veselo na uho ali na drobni mezinec. Pripovedoval bi ji o svojih delih, o mestnih novicah, govorila bi o načrtih za prihodnost — tiho, ljubeznivo, časih z veselim smehom, časih resno in mirno, kakor brat in sestra. Ali tako ni bilo nikoli. Če je sedel za trenotek, je govoril razmišljeno, skoro zlovoljno, ali pa je molčal in guba na njegovem čelu je bila temna in globoka. Zaklenil se je najrajši v ateljé, in slišala je, kako je hodil gor pa dol s trdimi koraki. Kadar je bil ljubezniv, ni bilo v tej ljubeznivosti nič mehkobe in nič sladkega miru ... In želela je, da bi šla takole v nedeljo popoldne, ali morda celo časih v delavnik na večer, kadar bi bilo toplo in jasno, na izprehod v okolico, v gozd, na travnike, po cesti med veselimi ljudmi, ki bi se ozirali nanjo in nanj, po poti, ki se vije med travniki proti gozdu, in potem med šumečim, zelenim drevjem počasi v veselem razgovoru po mehki gozdni poti. Samo časih bi se čul od daleč prešerni smeh izletnikov, ali drugače bi bilo vse tako tiho in mirno, nedeljsko solnce bi sijalo izza vejevja, in on bi ji položil desnico krog pasu, z levico bi ji nagajivo privzdignil bradico, sklonil bi se ter jo poljubil. Smejala bi se oba od same mladosti in ljubezni, a na večer bi se vračala počasi, nekoliko trudna, kakor v sanjah, v mesto navzdol. V obleki, v laseh, na obrazu bi bilo še vse polno pomladanskega duha, iz oči bi še sijalo pomladansko solnce in morda bi se skrival tam kje v krilu, ali na Slivarjevi suknji droben pomladanski hrošček, tako da bi vsi pomilovali ubogega izgubljenca ... Tega vsega ni bilo, Slivar je hodil sam po svojih potih; časih je šel že dopoldne, na večer pa je bil zelo redkokdaj doma. Samo dvakrat, trikrat sta bila skupaj zunaj in takrat ni bilo tako, kot si je mislila. Slivar je sanjal sam svoje sanje in le časih, le redkokdaj je čutila na svojem obrazu žarek njegovega veselja. Ni se čutila tako svobodno in otroško, in smeh si je komaj upal preko njenih ustnic, — sama ni vedela zakaj. To je bilo v prvem času, pozneje pa je bila ob nedeljah sama doma, sedela je s sestro ob oknu; če je bil Slivar v ateljéju, se je zaklenil. Njene lepe svetle obleke, ki jih je bila namenila za take izprehode, so ležale v omari; časih jih je razgrnila in težko ji je bilo.
Čutila je, kako se ji je polagoma odtujil; ne da bi ga mogla držati s svojimi slabimi rokami, je polagoma odhajal, že se skoro izgubljal. Nikoli ni bilo žale besede iz njegovih ust in če jo je pogledal neprijazno, je bil ta pogled hipen, slučajen, le šinilo mu je mimo oči, tako da se morda niti sam ni zavedal. Ali njegov obraz je bil tuj; odhajal je, in ni ga mogla držati s svojimi slabimi rokami.
Tako se je vračalo tisto staro, dobro znano, sladko in bolestno hrepenenje po veselem, solnčnem, pomladanskem življenju. Ona se ga je branila in pozdravljala ga je obenem. Prišle so zopet tiste dolge ure, ko so strmele oči v daljavo in so se tresle ustnice v uživanju. Zmerom bolj sladke so bile te sanje, kolikor večje in temnejše so bile skrbi, ki niso stale več daleč v ozadju, temveč so že gledale skozi okno, plazile se bliže v vsej svoji ostudnosti. —
— 85 —
Denar, ki ga je dobil Slivar na račun za spomenik, je skopnel v dveh mesecih, polovico so ga potrosili ob Bertini bolezni. Podpore iz Ljubljane še ni bilo — Slivar se je bal, da bi je sploh ne bilo — in prodal ni ničesar. Trgovec je stvari pogledal, se nasmehnil ter skomizgnil z rameni. »Kaj me imate za norca? Kdo pa bo kupil te blazne reči? Ne spadajo v nobeno sobo — saj bi se prestrašil, kdor bi se ozrl nanje ... To ste! delali pač le za svojo zabavo.« — Slivar se ni zelo čudil, — celo nekako veselilo ga je, da so njegove stvari »blazne«. Ni jih več spravljal in jih skrbno zagrinjal. »Nalašč ne; če ne spadajo v nobeno sobo, spadajo v moj ateljé; če so blazna, pa so moja, jaz sem jih napravil sam zase, samo omadeževale bi jih tuje roke in tuje oči, če bi gledale nanje topo in neumno. Žid se jih je prestrašil, — zdaj so posvečena!« —
rok iz močvirja po takem življenju, kakor je to v teh svetlih sobah pri ljubečem možu.
Ko je obljubil Berti, da bo zdaj življenje »vse drugačno«, ni veliko mislil zraven. Vedel je, da ne bo nič drugačno, da bo še mnogo slabše, da je v prihodnosti sama groza. Ali vse je omahnilo v njem, zgrudilo se na tla. Nič več ni imel ne volje, ne veselja, da bi se vzdigal, da bi iskal in mislil, koval ni nobenih načrtov več. »Pustimo kakor je; če nas nese ladja sama naprej, je dobro; če neče, pa naj stoji in gnije.« Skoro zlobnost je bila, kar ga je obšlo časih. Z zlobnostjo in zaničevanjem je mislil v takih urah nase in na svoje ljudi. »Radoveden sem, kako pojde; radoveden sem, kako teče življenje, če človek sede in dene roke navzkriž in pusti, da ga sujejo semintja ... Ali bi iskal rokodelskega dela? Fej! Dovolj ga imam, preveč so že umazane od njega moje roke. Vsakemu svoje: rokodelcu rokodelstvo, meni svobodna dela. (Je jih ni, ne morem nič zato; jaz nisem kriv, natura je kriva. In ljudje so krivi; ni ga človeka, ki bi mu delal krivico, če bi pljunil predenj. Tako dolgo so me suvali, da sem prišel do »blaznih« reči ... prokleti Žid!« ...
Po porodu in po grenkem razočaranju, ki ji je bilo ranilo srce do krvi, pa je videla jasneje. Malenkosti, ki so jo prej samo nalahko vznemirjale, so ji prišle zdaj na misel in razumela jih je natanko. Slivarjev obraz je bil kakor prozoren, videla mu je v dušo in strah je je bilo. Zapazila je gubo na njegovem čelu, strogo, globoko potezo ob njegovih ustnicah, nemirni pogled njegovih oči. Zdelo se ji je, da bi mislil lahko na svoja velika dela brez nemira v očeh in brez skrbi na čelu. Njegove ljubeznive besede so bile izgovorjene s hladnim, razmišljenim glasom, ali pa s pijano razburjenostjo, ki ni bilo v njej nič mehke in čiste ljubezni, kakršne si je želela ona. Želela je, da bi sedel zvečer poleg nje za mizo ter se razgovarjal prijazno in ljubeznivo ; časih bi jo prijel za roko, pogladil jo po licih in po čelu, poljubil jo nagajivo in veselo na uho ali na drobni mezinec. Pripovedoval bi ji o svojih delih, o mestnih novicah, govorila bi o načrtih za prihodnost — tiho, ljubeznivo, časih z veselim smehom, časih resno in mirno, kakor brat in sestra. Ali tako ni bilo nikoli. Ce je sedel za trenotek, je govoril razmišljeno, skoro zlovoljno, ali pa je molčal in guba na njegovem čelu je bila temna in globoka. Zaklenil se je najrajši v atelje, in slišala je, kako je hodil gor pa dol s trdimi koraki. Kadar je bil ljubezniv, ni bilo v tej ljubeznivosti nič mehkobe in nič sladkega miru ... In želela je, da bi šla takole v nedeljo popoldne, ali morda celo časih v delavnik na večer, kadar bi bilo toplo in jasno, na iz-prehod v okolico, v gozd, na travnike, po cesti med veselimi ljudmi, ki bi se ozirali nanjo in nanj, po poti, ki se vije med travniki proti gozdu, in potem med šumečim, zelenim drevjem počasi v veselem razgovoru po mehki gozdni poti. ►Samo časih bi se čul od daleč prešerni smeh izletnikov, ali drugače bi bilo vse tako tiho in mirno, nedeljsko soluce bi sijalo izza vejevja, in on bi ji položil desnico krog pasu, z levico bi ji nagajivo privzdignil bradico, sklonil bi se ter jo poljubil. Smejala bi se oba od same mladosti in ljubezni, a na večer bi se vračala počasi, nekoliko trudna, kakor v sanjah, v
S spomenikom neznanega pesnika je šlo počasi. Izdeloval je doprsje v nadnaravni velikosti, ali veselja ni imel nad to krepko, imenitno glavo nič več. Ko je bil v hlastni naglici izvršil prvotno skico, je bil del vanjo vse svoje srce, in zdaj mu je bilo glavno delo dolgočasno; zdelo se mu je celo neumno. »Kaj me briga ta človek, ki ga nikoli nisem videl? Mnogo interesantnejših obrazov hodi po cesti, — zakaj jim ne postavljajo spomenikov? Bilo bi pametneje!«
Domislil seje ženskega obraza, finega nosa, krepkih ustnic, vitkega telesa, in njegove roke so se igrale z ilom. Zaželel si je modela samega, da bi se izlivalo v njegovo roko kipenje in trepetanje udov in bi kipelo in trepetalo v ilu čisto novo življenje, izčiščeno v njegovi duši. Ali komaj se je roka zaigrala, je misel izginila in veselje ga je minilo.
Po takih zlobnorazposajenih urah ga je ovladala časih globoka utrujenost. Kar legel bi in ležal brez misli, brez žalosti in brez skrbi. In tako bi šlo življenje samo dalje, brez njega, mimo njega. Ležal bi in poslušal, kako bi šumelo mimo njega in se prevračalo in vzdihovalo, a on bi se samo časih nasmehnil v mirnem spanju, obžaloval bi ljudi, ki se pehajo mimo po prašni cesti in stokajo, uklenjeni, ranjeni ... Ali bi ga obšlo morda kdaj hrepenenje, globoko v srcu bi se morda kdaj vzdignilo tiho, nezavedno kesanje? Tudi drugi bi šli mimo njega, z veselimi koraki, solnčnosvetlimi očmi, rože v laseh. To je pot izvoljencev. Oba toka se valita drug mimo drugega, navzgor, navzdol, skoro se zadevata, časih skoro križata, ali vendar je plot visok do nebes, oba toka sta skrbno ločena, da ne zaide izgubljenec v vrsto izvoljencev, da neizmerna vrsta uklenjenih in ranjenih ne obteži izvoljencem veselega srca. Hodijo drug mimo drugega, dotikajo se skoro, ali ne vidijo se in so ne poznajo, — le časih slišijo na solnčni strani zamolko stokanje iz daljne daljave in časih postanejo trudni in okrvavljeni romarji, obstanejo in poslušajo s sanjavimi očmi: zvoki nebeške godbe so zazveneli od daleč ... Tako hodijo mimo njega, njegove oči so zatisnjene, in samo ustnice se stresejo zdajpazdaj v nezavednih sanjah.
— 86 —
No, v vseh teh sanjah ga ni ostavila skeleča, neznosna skrb. Bilo mu je kakor železniškemu čuvaju, ki leži oblečen na klopi in spi trdno, da bi se ne zgenil, če bi mu kdo na uho zaklical, toda šteje v spanju natanko ure in minute, vstane, ko bi culo komaj najfinejše uho zamolklo drdranje, ki prihaja iz daljave in stopi pred kolibo s trdnimi koraki, njegove oči so široko odprte in gledajo pazljivo, toda on spi in sanja o sinu, ki mu je umrl pred tremi leti pri vojakih; vrne se na klop, in zatisne oči in spi in posluša natanko in šteje ure in minute.
mesto navzdol. V obleki, v laseh, na obrazu bi bilo še vse polno pomladanskega duha, iz oči bi še sijalo pomladansko solnce in morda bi se skrival tam kje v krilu, ali na Slivarjevi suknji droben pomladanski hrošček, tako da bi vsi pomilovali ubogega izgubljenca . . . Tega vsega ni bilo, Slivar je hodil sam po svojih potih; časih je šel že dopoldne, na večer pa je bil zelo redkokdaj doma. Samo dvakrat, trikrat sta bila skupaj zunaj in takrat ni bilo tako, kot si je mislila. Slivar je sanjal sam svoje sanje in le časih, le redkokdaj je čutila na svojem obrazu žarek njegovega veselja. Ni se čutila tako svobodno in otroško, in smeh si je komaj upal preko njenih ustnic, — sama ni vedela zakaj. To je bilo v prvem času, pozneje pa je bila ob nedeljah sama doma, sedela je s sestro ob oknu; če je bil Slivar v ateljeju, se je zaklenil. Njene lepe svetle obleke, ki jih je bila namenila za take izprehode, so ležale v omari; časih jih je razgrnila in težko ji je bilo.
Čutila je, kako se ji je polagoma odtujil; ne da bi ga mogla držati s svojimi slabimi rokami, je polagoma odhajal, že se skoro izgubljal. Nikoli ni bilo Žale besede iz njegovih ust in če jo je pogledal neprijazno, je bil ta pogled hipen, slučajen, le šinilo mu je mimo oči, tako da se morda niti sam ni zavedal. Ali njegov obraz je bil tuj; odhajal je, in ni ga mogla držati s svojimi slabimi rokami.
Tako se je vračalo tisto staro, dobro znano, sladko in bolestno hrepenenje po veselem, solnčnem, pomladanskem življenju. Ona se ga je branila in pozdravljala ga je obenem. Prišle so zopet tiste dolge ure, ko so strmele oči v daljavo in so se tresle ustnice v uživanju. Zmerom bolj sladke so bile te sanje, kolikor večje in temnejše so bile skrbi, ki niso stale več daleč v ozadju, temveč so že gledale skozi okno, plazile se bliže v vsej svoji ostudnosti. —
Denar, ki ga je dobil Slivar na račun za spomenik, je skopnel v dveh mesecih, polovico so ga potrosili ob Bertini bolezni. Podpore iz Ljubljane še ni bilo — Slivar se je bal, da bi je sploh ne bilo — in prodal ni ničesar. Trgovec je stvari pogledal, se nasmehnil ter skomizgnil z rameni. „Kaj me imate za norca? Kdo pa
— 87 —
bo kupil te blazne reči? Ne spadajo v nobeno sobo — saj bi se prestrašil, kdor bi se ozrl nanje ... To ste! delali pač le za svojo zabavo." — Slivar se ni zelo čudil, — celo nekako veselilo ga je, da so njegove stvari „blazne". Ni jib več spravljal in jih skrbno za-grinjal. „Nalašč ne; če ne spadajo v nobeno sobo, spadajo v moj atelje; če so blazna, pa so moja, jaz sem jih napravil sam zase, samo omadeževale bi jih tuje roke in tuje oči, če bi gledale nanje topo in neumno. Žid se jih je prestrašil, — zdaj so posvečena!" —
Ko je obljubil Berti, da bo zdaj življenje „vse drugačno", ni veliko mislil zraven. Vedel je, da ne bo nič drugačno, da bo še mnogo slabše, da je v prihodnosti sama groza. Ali vse je omahnilo v njem, zgrudilo se na tla. Nič več ni imel ne volje, ne veselja, da bi se vzdigal, da bi iskal in mislil, koval ni nobenih načrtov več. „Fustiino kakor je; če nas nese ladja sama naprej, je dobro; če neče, pa naj stoji in gnije." 8koro zlob-nost je bila, kar ga je obšlo časih. Z zlobnostjo in zaničevanjem je mislil v takih urah nase in na svoje ljudi. »Radoveden sem, kako pojde; radoveden sem, kako teče življenje, če človek sede in dene roke navzkriž in pusti, da ga sujejo semintja . . . Ali bi iskal rokodelskega dela? Fej! Dovolj ga imam, preveč so že umazane od njega moje roke. Vsakemu svoje: rokodelcu rokodelstvo, meni svobodna dela. (Je jih ni, ne morem nič zato; jaz nisem kriv, natura je kriva. In ljudje so krivi; ni ga človeka, ki bi mu delal krivico, če bi pljunil predenj. Tako dolgo so me suvali, da sem prišel do ,blaznih' reči . . . prokleti Žid!" . . .
H spomenikom neznanega pesnika je šlo počasi. Izdeloval je doprsje v nadnaravni velikosti, ali veselja ni imel nad to krepko, imenitno glavo nič več. Ko je bil v hlastni naglici izvršil prvotno skico, je bil del vanjo vse svoje srce, in zdaj mu je bilo glavno delo dolgočasno; zdelo se mu je celo neumno. „Kaj me briga ta človek, ki ga nikoli nisem videl? Mnogo interesant-nejših obrazov hodi po cesti, — zakaj jim ne postavljajo spomenikov? Bilo bi pametneje!"
Domislil seje ženskega obraza, finega nosa, krepkih ustnic, vitkega telesa, in njegove roke so se igrale z
— 88 —
ilom. Zaželel si je modela samega, da bi se izlivalo v njegovo roko kipenje in trepetanje udov in bi kipelo in trepetalo v ilu čisto novo življenje, izčiščeno v njegovi duši. Ali komaj se je roka zaigrala, je misel izginila in veselje ga je minilo.
Po takib zlobnorazposajenih urab ga je ovladala časih globoka utrujenost. Kar legel bi in ležal brez misli, brez žalosti in brez skrbi. In tako bi šlo življenje samo dalje, brez njega, mimo njega. Ležal bi in poslušal, kako bi šumelo mimo njega in se prevračalo in vzdihovalo, a on bi se samo časih nasmehnil v mirnem spanju, obžaloval bi ljudi, ki se pehajo mimo po prašni eesti in stokajo, uklenjeni, ranjeni . . . Ali bi ga obšlo morda kdaj hrepenenje, globoko v srcu bi se morda kdaj vzdignilo tiho, nezavedno kesanje? Tudi drugi bi šli mimo njega, z veselimi koraki, solnčnosvetlimi očmi, rože v laseh. To je pot izvoljencev. Oba toka se valita drug mimo drugega, navzgor, navzdol, skoro se zadevata, časih skoro križata, ali vendar je plot visok do nebes, oba toka sta skrbno ločena, da ne zaide izgubljenec v vrsto izvoljencev, da neizmerna vrsta uklenjenih in ranjenih ne obteži izvoljencem veselega srca. Hodijo drug mimo drugega, dotikajo se skoro, ali ne vidijo se in so ne poznajo, — le časih slišijo na solnčni strani za-molko stokanje iz daljne daljave in časih postanejo trudni in okrvavljeni romarji, obstanejo in poslušajo s sanjavimi očmi: zvoki nebeške godbe so zazveneli od daleč . . . Tako hodijo mimo njega, njegove oči so za-tisnjene, in samo ustnice se stresejo zdajpazdaj v nezavednih sanjah.
No, v vseh teh sanjah ga ni ostavila skeleča, neznosna skrb. Bilo mu je kakor železniškemu čuvaju, ki leži oblečen na klopi in spi trdno, da bi se ne zgenil, če bi mu kdo na uho zaklical, toda šteje v spanju natanko ure in minute, vstane, ko bi culo komaj najfinejše uho zamolklo drdranje, ki prihaja iz daljave in stopi pred kolibo s trdnimi koraki, njegove oči so široko odprte in gledajo pazljivo, toda on spi in sanja o sinu, ki mu je umrl pred tremi leti pri vojakih; vrne se na klop, in zatisne oči in spi in posluša natanko in šteje ure in minute.
— 89 —
Razjedajoča skrb je kljuvala in rezala neprestano v njegovi glavi, kakor gnila rana. Hotel je pozabiti nanjo, ali pozabil ni nanjo niti za hip, vse njegove misli so smrdele po tej gnili rani, zato so bile zlobno-razposajene, bolne in umazane od grde bolečine.
„Popotnik»Popotnik serasem, kakor je dejal Bajt, sanjač, kakor je dejal Tratnik, — čemu so mi navezali to težko breme, ki ga ne morem nositi V? Zdaj gledajo name in čakajo, da jim prinesem kruha, — zaslužite si kruha sami, jaz ga nimam! Popotnik sem, ki sem bil prišel k vam samo slučajno, samo prenočevat, čemu ste me zadržali ter se obesili name? Kaj niste videli, da sem popotnik? — Osleparil sem vas bil, nalagal'? Vsi popotnikipopotniki lažejo, tako je šega in ne morejo druga'čedrugače. Sami bi bili morali videti, potisniti mi palico v roko! Ti bi bila morala videti, Berta, — in oba bi se bila jokala ter se poslovila; lep spomin bi bil ostal v srcu. Ali zdaj je hudo tebi in strah te je in meni je še bolj hudo in še bolj me je strah . . . Dušo sem si bil ob-težilobtežil z grehom, ker sem vas bil priklenil nase, na svoje nemirno popotno življenje. Tako hodimo zdaj priklenjeni drug na drugega, hodimo nerodno in strahoma kakor otroci ob nevihti in padamo na kolena ... Ti bi bila morala videti, Berta!"« —
Koncem meseca je bilo, v juniju, in potrkala je zvečer na duri ateljejaateljéja. Prišla je plaho, v zadregi, in obstala je pred durmi.
,.Pavlc»Pavle, jutri nimamo nič več . . . komaj še za danes je bilo."«
,..Iaz»Jaz tudi nimam nič,"« je odgovoril hladno, ne da bi ji pogledal v obraz.
,.»Ali —»«
„No»No? Saj je bilo dosti denarja, kam pa je šel'?"«
Vedel je dobro, kam je šel, ali hotel jo je razgalitirazgaliti.
„Prodal»Prodal nisem ničesar, ker mojih stvari ne kupujejo trgovci; ne spadajo v nobeno sobo, niso sploh za nobeno rabo, glej!"«
Prestrašila se je, da je prebledela.
rKaj»Kaj pa bo zdaj?"«
»Ali jaz vem, kaj bo zdaj? Če iztaknem dela, dobro, če ne, — pa naj bo, kakor hoče ... Še tristo goldinarjev dobim za tole neumnost« — pokazal je na zagrnjeni doprsnik neznanega pesnika — »ali dvesto jih je Tratnikovih, in če pride kaj iz Ljubljane, je vprašanje; morda šele na zimo. Tako je, vidiš, Berta! Zdaj se pripravi, — jaz ne vem nič, ne morem nič. Lepo življenje je pri kraju.«
— 90 —
„Ali jaz vem, kaj bo zdaj? Če iztaknem dela, dobro, če ne, — pa naj bo, kakor hoče ... Se tristo goldinarjev dobim za tole neumnost'' — pokazal je na zagrnjeni doprsnik neznanega pesnika — „ali dvesto jih je Tratnikovih, in če pride kaj iz Ljubljane, je vprašanje; morda šele na zimo. Tako je, vidiš, Berta! Zdaj se pripravi, — jaz ne vem nič, ne morem nič. Lepo življenje je pri kraju.-'
Stala je še minuto molče pred durmi, nato se je vrnila v sobo. Slivar se je bil okrenil od nje; če bi se bil ozrl na njen obraz, bi se prestrašil: bled je bil in plašen, in v očeh so bile solze.
Zvečer se je šel Slivar izprehajat in ostal je zunaj pozno v noč. Ko se je vrnil, je legel in zaspal je takoj. Ali predramil se je nenadno ter skočil s postelje: zdelo se mu je, da sedi nekdo na zofi, čisto bel in miren. Bila je mesečina; mesec je plaval po nebu, vse jasno je bilo zunaj, in široka plast bele svetlobe je padala skozi slabo zagrnjeno okno na zofo. Spustil je rulete ter se vrnil na posteljo nemiren in plah. Vso noč so begale po njegovi glavi čudne sanje: spačeni, mrzli obrazi so se ga skoro dotikali, tako da se je tresel od mraza in strahu.
==XI.==
Dopoldne je šla Berta od doma in ostala je zunaj skoro dve uri. Slivar jo je videl samo, ko se je vrnila z velikim zavojem. Kosilo je bilo opoldne na mizi kakor navadno. Dnevi zo tekli, kot da bi se nič ne bilo iz-premenilo. Zjutraj od šestih in do sedmih zvečer je sedela Berta pri šivalnem stroju; poiskala si je bila dela v mestu; prvi teden je zastavila svojo nedeljsko obleko. Slivarju ni rekla grenke besede; njen obraz je bil prijazen kakor prej, ali otroška vdanost je izginila z njega in obrvi so bile skrčene, kakor takrat, ko je ležala na postelji in gledala s pazljivim očesom v daljavo.
Prej je bil Slivar malo v sobi, zdaj ga sploh ni bilo vanjo, razen ob kosilu in večerji. Sedel je v ateljeju in poslušal, kako je drdral v sobi šivalni stroj in kako so škripale škarje v odmerjenih presledkih. Ti
— 91 —
glasovi so spremljali v taktu njegove misli, držali so jih na konapcu, da niso mogle na vesela stranpota; izkušale so se osvoboditi, ubežati, ali trdna roka jih je potegnila nazaj in lazile so trudne in umazane nizko po zemlji.
Dovršil je spomenik ter poslal dol natančno skico. Dobil je ostali denar in plačal je stanarino in dolg pri Tratniku, ('asih se je napravil v mesto, „da bi poiskal dela", je dejal sam pri sebi, kadar je zaprl duri za sabo. Ali hodil je po ulicah kakor brez namena. Dnevi so bili vroči, ulice so bile ožgane in prazne; kadar je zapihal veter, se je dvigal prah preko streh. Visoke predmestne hiše so stale v solncu puste in dolgočasne, ostudna, smrdeča poletna revščina je gledala iz oken ter tavala po tlaku; upalih, sesušenih ženskih obrazov, raztrganih in umazanih otrok je bilo vse polno po teh krajih; delavci brez dela, ki so bili dobili bogve kje desetico za špirit, so kleli po žganj arnieah, da se je slišalo daleč na ulico. In nad tem zadehlim življenjem tisti težki sivi oblak, ki se je skoro dotikal najvišjih streh in ki so sijali skozenj oprašeni, razpaljeni solnčni žarki. Tukaj je dihalo in stokalo življenje v svoji najnižji nizkosti; ponižani, zavrženi, od uboštva in zavisti osiroveli ljudje so tavali tod okoli kakor lačne živali: samo kruha, odkoderkoli, za kakršno ceno koli. Samo kruh je bil vsebina tega strašnega življenja; kruh, iztrgan lakomni družbi z nečloveškim trudom, s solzami in kletvami, in použit hlastno, brez miru in veselja.
Slivarja je bilo pol strah tega močvirja, pol ga je vabilo k sebi s čudovito silo. Kletve, ki so se vzdigale iz tega ponižanega sveta, so odmevale v njegovem srcu, od tistih upalih, upornih obrazov, ki so gledali v bogato notranje mesto s sovraštvom, zavistjo in poželje-njem, je padal odsev tudi na njegov obraz, in ogenj, ki je sijal iz njegovih oči, je bil nemiren in krvav, kakor poluzadušen od dima in prahu . . . Kakor na vseh teh obrazih, je odsevalo tudi na njegovem obrazu le časih in za hip sovraštvo in poželenje; na Slivarjevem obrazu, kakor v vseh teh očeh, je zasijal le redkokdaj, kot oddaljena bliskavica, nemirni ogenj v njegovih očeh. Drugače so bili ti obrazi vdani, zamolkli, od skrbi sirovo
Dopoldne je šla Berta od doma in ostala je zunaj skoro dve uri. Slivar jo je videl samo, ko se je vrnila z velikim zavojem. Kosilo je bilo opoldne na mizi kakor navadno. Dnevi so tekli, kot da bi se nič ne bilo izpremenilo. Zjutraj od šestih in do sedmih zvečer je sedela Berta pri šivalnem stroju; poiskala si je bila dela v mestu; prvi teden je zastavila svojo nedeljsko obleko. Slivarju ni rekla grenke besede; njen obraz je bil prijazen kakor prej, ali otroška vdanost je izginila z njega in obrvi so bile skrčene, kakor takrat, ko je ležala na postelji in gledala s pazljivim očesom v daljavo.
Prej je bil Slivar malo v sobi, zdaj ga sploh ni bilo vanjo, razen ob kosilu in večerji. Sedel je v ateljeju in poslušal, kako je drdral v sobi šivalni stroj in kako so škripale škarje v odmerjenih presledkih. Ti glasovi so spremljali v taktu njegove misli, držali so jih na konopcu, da niso mogle na vesela stranpota; izkušale so se osvoboditi, ubežati, ali trdna roka jih je potegnila nazaj in lazile so trudne in umazane nizko po zemlji.
Dovršil je spomenik ter poslal dol natančno skico. Dobil je ostali denar in plačal je stanarino in dolg pri Tratniku, Časih se je napravil v mesto, »da bi poiskal dela«, je dejal sam pri sebi, kadar je zaprl duri za sabo. Ali hodil je po ulicah kakor brez namena. Dnevi so bili vroči, ulice so bile ožgane in prazne; kadar je zapihal veter, se je dvigal prah preko streh. Visoke predmestne hiše so stale v solncu puste in dolgočasne, ostudna, smrdeča poletna revščina je gledala iz oken ter tavala po tlaku; upalih, sesušenih ženskih obrazov, raztrganih in umazanih otrok je bilo vse polno po teh krajih; delavci brez dela, ki so bili dobili bogve kje desetico za špirit, so kleli po žganjarnicah, da se je slišalo daleč na ulico. In nad tem zadehlim življenjem tisti težki sivi oblak, ki se je skoro dotikal najvišjih streh in ki so sijali skozenj oprašeni, razpaljeni solnčni žarki. Tukaj je dihalo in stokalo življenje v svoji najnižji nizkosti; ponižani, zavrženi, od uboštva in zavisti osiroveli ljudje so tavali tod okoli kakor lačne živali: samo kruha, odkoderkoli, za kakršno ceno koli. Samo kruh je bil vsebina tega strašnega življenja; kruh, iztrgan lakomni družbi z nečloveškim trudom, s solzami in kletvami, in použit hlastno, brez miru in veselja.
— 92 —
Slivarja je bilo pol strah tega močvirja, pol ga je vabilo k sebi s čudovito silo. Kletve, ki so se vzdigale iz tega ponižanega sveta, so odmevale v njegovem srcu, od tistih upalih, upornih obrazov, ki so gledali v bogato notranje mesto s sovraštvom, zavistjo in poželjenjem, je padal odsev tudi na njegov obraz, in ogenj, ki je sijal iz njegovih oči, je bil nemiren in krvav, kakor poluzadušen od dima in prahu ... Kakor na vseh teh obrazih, je odsevalo tudi na njegovem obrazu le časih in za hip sovraštvo in poželenje; na Slivarjevem obrazu, kakor v vseh teh očeh, je zasijal le redkokdaj, kot oddaljena bliskavica, nemirni ogenj v njegovih očeh. Drugače so bili ti obrazi vdani, zamolkli, od skrbi sirovo razbrazdani; to je bila vdanost jetnika, obsojenega v dosmrtno ječo; prve tedne je uporen in divji, da ga je treba kovati v težko železje, ali naposled se privadi, umiri se in gleda topo predse. Le kdajpakdaj se mu zasveti pred očmi, prsi se mu razširijo — zalesketalo se mu j&:v sanjali gozdno zelenje, odprla se je za treuotektrenotek nad njim neizmerna modrina neba; začudi se in prestraši, pogleda z velikimi očmi, lovi s trudnim spominom krasno sliko — ali izginila je, ostavila je v sobi samo še tenak trak svetlobe, ki trepeče na steni, se bliža omreženi linici ter se izgubi . . .…
Domačega se je čutil po teh ulicah, med temi ljudmi. HezniceBeznice, ki je prej zahajal vanjo, že dolgo ni videl; ne vabilo bi ga tja, tudi ko bi imel denarja. Povsod je bil tujec in tam še najbolj, med tistimi ljudmi, ki so se bili dokopali že visoko po zlati lestvici, ki so bili otresli prah od svojih podplatov, se izrvali šilomasiloma iz domače zemlje ter se spretno presadili. V njih je bila mrzla zoprna moč: plezali se po lestvici s trezno, mirno glavo in trdnimi nogami, nikoli se jim ni zavrtalo in zazibalo od neumnih sanj. Komaj so se zavedali, ko so si otresali prah od podplatov ter se polagoma izkopavaliizkopavali iz domače zemlje; nič jim ni bilo hudo, niti ozrli se niso. Presadili so se, kakor se presadi rastlina — I5ogBog vedi, če zahrepeni kdaj rastlina po vrtu, po svojih mladih tovarišicah . . . CeČe je prišel mednje, je prišel kakor iz tujine; govorili so z njim hladno, skoro zani-čevalnozaničevalno: tujec iz uboge dežele, sam ubog in malo-vredcnmalovreden.
Šel je nekoč po umazani predmestni ulici; o mraku je bilo, in ljudje so prihajali iz stanovanj in iz delalnic, ulice so se polnile. Takrat se je ozrl, ozrl se še enkrat natančneje in začudil se je veselo. S sklonjeno glavo, suh, bled in zanemarjen je prišel mimo tisti slikar, ki ga je bil videl v Ljubljani na slavnostnem večeru.
„Oprostite''»Oprostite«, je zaklical za njim, »Jaz sem Pavle Slivar."«
„.»Jaz sem Hladnik'«, je odgovoril nemarno ter se napravil, da bi šel svojo pot dalje. Ali postal je in pogledal >Spogledal livarjuSlivarju pazljivo v obraz:
,.»Kaj pa ti delaš tukaj?"«
Tikal ga je; spoznal je na očeh in na obrazu prijetnega tovariša. Slivarju se je zdela ta intimnost čisto naravna.
»Nič ne delam, potepam se okoli,« se je zasmejal.
»Torej se potepajva skupaj,« in prijel ga je pod pazduho.
— 93 —
»Ali imaš denarja?«
Tikal ga je; spoznal je na očeh in na obrazu prijetnega tovariša. Slivarju se je zdela ta intimnost čisto naravna.
»Dve kroni,« je dejal Slivar in pristavil: »Pa dobim kmalu od Koprivnika.«
..Nič ne delam, potepam se okoli/' seje zasmejal.
»O, jaz tudi. Zdajle imam samo tri krone — ampak kaj človeka vse čaka! Jaz prodam jutri svojo veliko sliko »Salome« za dvajsettisoč goldinarjev; je že vse narejeno.«
„Torej se potepajva skupaj/' in prijel ga je pod pazduho.
»Kaj si delal kakšno Salome?«
„AIi imaš denarja?"
»O ne! Pa zakaj bi je ne delal? — Saj tudi ti praviš, da dobiš denarja od Koprivnika. Poznam te, bratec, precej sem te spoznal, ko sem te ugledal. — Ali stanuješ v teh krajih?«
„Dve kroni,a je dejal Slivar in pristavil: „Pa dobim kmalu od Koprivnika."
»Da, čisto blizu; kje pa si ti doma?«
.,(>, jaz tudi. Zdajle imam samo tri krone — ampak kaj človeka vse čaka! Jaz prodam jutri svojo veliko sliko „Salome" za dvajsettisoč goldinarjev; je že vse narejeno."
»Ateljé imam na akademiji še za to leto, stanujem pa v Favoritih; tam je še prijetneje kot tukaj. Sami razcapanci, človek se čuti kakor v družini. Pojdiva pit!«
„Kaj si delal kakšno Salome?"
Napotila sta se v eno tistih predmestnih gostilnic, ki diši v njih po prestanem pivu, po kvargljih, po golažu in po dimu slabega tobaka. Vsi ti duhovi se združujejo v težak, zadehel vzduh, ki je pa nekako prijeten, če se ga človek privadi: napravi srce veselo, razposajeno in sirovo, ali dobe se tudi ljudje, ki prineso iz tega vzduha mehko sentimentalnost.
„0 ne! Pa zakaj bi je ne delal? — Saj tudi ti praviš, da dobiš denarja od Koprivnika. Poznam te, bratec, precej sem te spoznal, ko sem te ugledal. — Ali stanuješ v teh krajih?'
»Kaj pa si doživel, Slivar, v tem času. Doživel si pač veliko, postaral si se zelo in celo brada ti raste.«
,,Da, čisto blizu; kje pa si ti doma?"
»Oženil sem se.«
„Atelje imam na akademiji še zato leto, stanujem pa v Favoritih; tam je še prijetneje kot tukaj. Sami razcapanci, človek se čuti kakor v družini. Pojdiva pit!"
Hladnik je imel čašo že pred ustnicami, ali postavil jo je trdo na mizo in pogledal mu je v oči, če se ne šali.
Napotila sta se v eno tistih predmestnih gostilnic, ki diši v njih po prestanem pivu, po kvargljih, po golažu in po dimu slabega tobaka. Vsi ti duhovi se združujejo v težak, zadehel vzduh, ki je pa nekako prijeten, če se ga človek privadi: napravi srce veselo, razposajeno in sirovo, ali dobe se tudi ljudje, ki princso iz tega vzduha mehko sentimentalnost.
»Ti — ženil? — Kaj to je vrag ... kaj si bil pijan?«
„Kaj pa si doživel, Slivar, v tem Času. Doživel si pač veliko, postaral si se zelo in celo brada ti raste."
»Nič nisem bil pijan. Oženil sem se z lepo, dobro žensko; doma imam dvoje svetlih sob in prostoren ateljé. Tudi njena družina je pri meni.«
_Oženil sem se."
»Saj govoriš čisto resno, nič se ne lažeš. — Ampak lažeš se z obrazom, svinja! Zakaj pa ni tvoj obraz dostojen, zakaj pa slepariš z njim poštene ljudi? In čemu si šel z mano v to gostilnico?«
Hladnik je imel čašo že pred ustnicami, ali postavil jo je trdo na mizo in pogledal mu je v oči, če se ne šali.
»Tudi z obrazom se nič ne lažem; vse je v redu. Moje stanovanje, moja družina in — jaz, to je dvoje ...«
„Ti — ženil? — Kaj to je vrag . . . kaj si bil pijan?"
»Ej, ti si pa veliko upal, globoko si se zakopal,« je opomnil Hladnik pol šaljivo, pol z resničnim obžalovanjem in natočil je kozarca. »Vraga — kaj pa misliš zdaj? Jaz ne vem čisto nič, kaj bi napravil na tvojem mestu ... No, to so naposled tvoje skrbi — pijva, siromak, na tvoje zdravje!«
„Nič nisem bil pijan. Oženil sem se z lepo, dobro žensko; doma imam dvoje svetlih sol) in prostoren atelje. Tudi njena družina je pri meni."
Slivar se je oddihal. Prijetno mu je bilo, ko je poslušal te naravne, pol šaljive, pol sramežljivo presrčne besede in ko je gledal pred sabo ta čisto upali, od stradanja izsesani, kocinasti obraz. Zdelo se mu je, kot da bi bil prišel domov.
»Kaj pa je s tabo, Hladnik?«
»Z mano je vse po starem. Človek se naposled tako privadi tega življenja, da ne mara drugega ...««
— 94 —
»Jaz bi se ga ne privadil.«
„Saj govoriš čisto resno, nič se ne lažeš. — Ampak lažeš se z obrazom, svinja! Zakaj pa ni tvoj obraz dostojen, zakaj pa slepariš z njim poštene ljudi V In čemu si šel z mano v to gostilnico?"
»Tem slabše zate. Ti bi se ga moral še celo privaditi. Seveda imaš verige na nogah ... toda to so tvoje skrbi. Res, strašno je tvoje življenje, prijatelj, pijva na tvoje zdravje! — Ali si že kaj slišal o Kuštrinu?«
„Tndi z obrazom se nič ne lažem; vse je v redu. Moje stanovanje, moja družina in — jaz, to je dvoje ..."
»Kaj je napravil?«
„Ej, ti si pa veliko upal, globoko si se zakopal," je opomnil Hladnik pol šaljivo, pol z resničnim obžalovanjem in natočil je kozarca. „Vraga — kaj pa misliš zdaj? Jaz ne vem čisto nič, kaj bi napravil na tvojem mestu . . . No, to so naposled tvoje skrbi — pijva, siromak, na tvoje zdravje!"
»Kettejev spomenik bo napravil.«
Slivar se je oddihal. Prijetno mu je bilo, ko je poslušal te naravne, pol šaljive, pol sramežljivo presrčne besede in ko je gledal pred sabo ta čisto upali, od stradanja izsesani, koeinasti obraz. Zdelo se mu je, kot da bi bil prišel domov.
,.Kaj pa je s tabo, Hladnik?"^
„Z mano je vse po starem. Človek se naposled tako privadi tega življenja, da ne mara drugega . . .""
„Jaz bi se ga ne privadil."
„Tem slabše zate. Ti bi se ga moral še celo privaditi. Seveda imaš verige na nogah . . . toda to so tvoje skrbi. Res, strašno je tvoje življenje, prijatelj, pijva na tvoje zdravje! — Ali si že kaj slišal o Kuštrinu?"
„Kaj je napravil?"
„Kettejev spomenik bo napravil."
»Slivar je omahnil. Gledal je Hladniku začuden v obraz.
„Zakaj»Zakaj se pa čudiš? Seveda ga bo napravil. DobiliDobili so denar. Neki človek, ki nastopa svojo politiško kariero ..."«
„Tisti»Tisti advokat?"«
„Tisti»Tisti advokat se je lani bogato oženil — ker nastopa svojo politiško kariero — objavil je oglas in dal je tudi sam precej denarja. Nato so ga dali še drugi, ki tudi nastopajo to ali ono kariero, in Kuštrin ima danes naročilo. Zakaj se pa čudiš?"«
Slivarju se je bilo razlilo po srcu grenko in zoprno.
»Kuštrinu so naročili?«
»Kuštrinu, seveda; kaj misliš, da bodo naročali tako stvar tebi? ... Ne, Slivar, nič nikar ne bodi žalosten: razžalili bi te, če bi ti naročili karkoli; resnično, Slivar, jaz bi te ne pogledal več, in moje prijateljstvo je nekaj lepega. Kaj imaš opraviti doli, čemu bi ti naročali, saj si tujec!«
Slivar je bil žalosten; mučne misli so gledale iz brazd na njegovem čelu. Beseda »tujec« se mu je zarezala v tem trenotku še posebno globoko v srce. Čutil je, kako je osamljen in siromašen, kako je bil zdrsnil dol v vagabundstvo ter našel tam ljubeznivega tovariša, razcapanega in zanemarjenega na telesu in še bolj na duši.
— 95 —
»Čakaj, da ti to stvar razložim,« je nadaljeval Hladnik. »Ti se še čudiš in se žalostiš po nepotrebnem, ker si bil šele prišel v našo družbo in se še nisi dobro ogledal. Polagoma se boš otresel vseli sentimentalnosti, odprl boš oči in videl boš stvari, kakor so. Niso lepe, ali dobro je, da jih človek vidi. Brez naočnikov živeti je grenko, prijatelj, toda pošteno je. — Da ti reč razjasnim: Ti si tujec, dragi moj, iz devete dežele doma. Hodiš lahko koderkoli, lahko se oženiš in si napraviš lepo stanovanje in prostoren ateljé — ali doma nimaš, vsi te poznajo, da si tujec in se skrivajo pred tabo in ti ne zaupajo. Povsod si tujec, najbolj pa si tujec tam doli. Vedo, da si doma iz devete dežele, da si drugačen od njih in zato te sovražijo in tudi ti jih sovražiš. Ali jih ne sovražiš'?«
,.Kuštrinu so naročili?"
„Kuštrinu, seveda; kaj misliš, da bodo naročali tako stvar tebi ? . . . Ne, Slivar, nič nikar ne bodi žalosten : razžalili bi te, če bi ti naročili karkoli; resnično, Slivar, jaz bi te ne pogledal več, in moje prijateljstvo je nekaj lepega. Kaj iinaš opraviti doli, čemu bi ti na- i ročali, saj si tujec!"
Slivar je bil žalosten; mučne misli so gledale iz brazd na njegovem čelu. Beseda „tujec" se mu je zarezala v tem trenotku še posebno globoko v srce. Čutil je, kako je osamljen in siromašen, kako je bil zdrsnil dol v vagabundstvo ter našel tam ljubeznivega tovariša, razcapanega in zanemarjenega na telesu in še bolj na duši;
„Cakaj, da ti to stvar razložim," je nadaljeval Hladnik. „Ti se še čudiš in se žalostiš po nepotrebnem, ker si bil šele prišel v našo družbo in se še nisi dobro ogledal. Polagoma se boš otresel vseli sentimentalnosti, odprl boš oči in videl boš stvari, kakor so. Niso lepe, ali dobro je, da jih človek vidi. Brez naočnikov živeti je grenko, prijatelj, toda pošteno je. — Da ti reč razjasnim: Ti si tujec, dragi moj, iz devete dežele doma. Hodiš lahko koderkoli, lahko se oženiš in si napraviš lepo stanovanje in prostoren atelje — ali doma nimaš, vsi te poznajo, da si tujec in se skrivajo pred tabo in ti ne zaupajo. Povsod si tujec, najbolj pa si tujec tam doli. Vedo, da si doma iz devete dežele, da si drugačen od njih in zato te sovražijo in tudi ti jih sovražiš. Ali jih ne sovražiš'?"
Slivar se je prestrašil: ni mogel reči odločno, da bi jih ne sovražil.
„No»No, glej! In vse kar pride iz tvojih rok, vse, kar ima tvoje misli na sebi, je tuje. Tvoja dela jim gledajo tuje in sovražno v lica, in tudi oni gledajo sovražno nanje. Če je stvar taka, kako moreš zahtevati, da bi ti naročali? Ali sem ti razjasnil stvar?"«
Preštel je skrbno svoje denarje ter naročil drugo ali tretjo steklenico vina. Vino je bilo jako slabo in dišalo je zoprno po sodu; no Hladnik je bil navajen nanj in Slivar ni mislil na vino; vedel je komaj, kaj je pil. — GrostilnicaGostilnica se je polagoma polnila. Prihajali so delavci in tisti slabo oblečeni, toda večjidel dobro rejeni in pijani ljudje, ki jih je predmestje vse polno in ki nihče ne ve, od česa žive in s čim se ukvarjajo. Čez dan spe, a na večer se odpravijo po svojih temnih opravilih.
»In tebi ni nič hudo, da nimaš doma?« je prašal Slivar.
»Nič več. Znamenito je, kako postane človek moder in soliden. Kaj se nisi nikoli jokal? Tudi jaz sem se jokal — strašno so ljudje otročji, dokler ne izpregledajo! Prašam te: kaj morda ti zavidaš tiste ljudi, ki imajo dom in so ukopani v zemljo do vratu?«
— 96 —
so delavci in tisti slabo oblečeni, toda veČjidel dobro rejeni in pijani ljudje, kijih je predmestje vse polno in ki nihče ne ve, od česa žive in s čim se ukvarjajo. Čez dan spe, a na večer se odpravijo po svojih temnih opravilih.
„In tebi ni nie hudo, da nimaš doma?-' je prašal Šlivar.
„Xie več. Znamenito je, kako postane človek moder in soliden. Kaj se nisi nikoli jokal? Tudi jaz sem se jokal — strašno so ljudje otročji, dokler ne izpregledajo! Frašam te: kaj morda ti zavidaš tiste ljudi, ki imajo dom in so ukopani v zemljo do vratu?-'
Tudi zdaj se je Slivar prestrašil: ni mogel reči odločno, da bi zavidal tiste ljudi.
„No»No, glej! Kar človeka šele napravi človeka in kar ga povzdigne visoko nad vse pozemske neumnosti, 'je modrost. Kako bi bil moder, če bi bil zakopan v zemljo do vratu in bi bulil s poluslepimi očmi krog sebe tako, da bi ne videl preko najbližje krtine? Mi pasmo svobodni popotniki, tujci povsod. Nič nam ne veže nog, nič nam ne moti očesa, vzvišeni gledamo na življenje, sodimo ga po pravici. Ni je usode lepše, nego je naša: mečejo nas preko praga in mi se jim smejemo, ker jih poznamo. Se bolj bi se jim smejali, če bi nas sprejemalisprejemali prijazno. Trčiva: HogBog živi popotništvo!"«
Slivarja se je vino prijemalo; žile so mu bile na sencih in mehkoba mu je legala na dušo.
.,»Ej ne, prijatelj, ni lepo naše življenje. Kaj nisi nikoli obžaloval ... ali ti ni bilo nikoli žal tvojih del, ki so bila tako lepa in jih nisi nikoli napravil, ker ni bilo človeka, da bi jih bil vesel in da bi se ti zahvalil?"«
„Žal mi je bilo v tistih otročjih časih. Ali zdaj si ne želim več nobenega veselja in nobene hvale. Kar imam, je moje, ne briga nikogar nič . . . Toda na tihem dragi moj, odkritosrčno in prijateljsko —"
Čuden nasmeh mu je zaigral krog ustnic, sklonil se je nekoliko preko mize ter pogledal Slivarjn naravnost v obraz:
„Kaj pa ti delaš? Povej mi po pravici: ali res misliš, da bi mogel kdaj delati? Kaj ne veš na tihem,
»Žal mi je bilo v tistih otročjih časih. Ali zdaj si ne želim več nobenega veselja in nobene hvale. Kar imam, je moje, ne briga nikogar nič ... Toda na tihem dragi moj, odkritosrčno in prijateljsko —«
Čuden nasmeh mu je zaigral krog ustnic, sklonil se je nekoliko preko mize ter pogledal Slivarju naravnost v obraz:
— 97 —
»Kaj pa ti delaš? Povej mi po pravici: ali res misliš, da bi mogel kdaj delati? Kaj ne veš na tihem, da se lažeš, kadar misliš na svoja dela, ki jih nikoli ni bilo in jih nikoli ne bo?-'«
Slivar je molčal: ni mogel reči, da bi se nikoli ne bil lagal.
„To»To je usoda popotnikov, prijatelj ! Taka je naša natura —"«
„Tako»Tako je v krvi, je rekel Bajt."«
„Bajt»Bajt je gnusoba, ima dom! — Kako bi mogel delati ti, ki nimaš doma? Tudi tvoje misli so popot-niškepopotniške, nikoli jih ne boš zagrabil s trdno roko. Saj te poznam, ne skrivaj se! Povej mi: koliko večerov je bilo pač, ko si hodil po ateljejuateljéju in si mislil to in ono, same sladke, cukrene misli — veličastna dela, sama nebeška lepota, lavorike, slovesen šunder vsenaokoli V? Takrat si bil res velik umetnik; ko bi bil prišel kdo in bi zajel oprezno tiste misli iz tvoje glave ter jih utelesil: to bi bil umotvor, bratec! Ali nikogar ni bilo, in ti si hodil gor pa dol in ko si se spravil nad ilo, si gledal debelo ter se čudil: za norca so te imele tvoje misli! Koliko je bilo takih večerov'? — Tudi tvoje misli so izrvane, izkoreninjene; če bi se ti kdaj posrečiloposrečilo, da bi jih utelesil, bi se zdele tuje tebi samemu, smejale bi se ti v obraz. — Delaj z roko, in nič ne misli, pacarije, da si zaslužiš kruha vsaj za vsak drugi dan, zakaj kruha je nazadnje le treba. Toda svojih misli ne muči in ne izkušaj jih uklepati, igraj se z njimi in bodi jih vesel, ker so tako razposajene in svobodnesvobodne."«
Slivar ga je poslušal in žal mu je bilo zanj. Odkod so prihajale te prešerne besede? Iz oblatenega, raztrganega srca so prihajale, preko ustnic, ki so bile tako osinele^osivele in otekle, kakor pri človeku, ki se je vso noč jokal. CeČe bi videl kdo ta zoprni, grdi obraz z majhnimi mežikajočimi očmi, usehlimi lici, poraščenimi z redkimi rumenimi kocinami, bi nikoli ne pričakoval takih besed. Najbolj je bil podoben izgubljenemu študentuštudentu, pisaču v kaki zakotni pisarni. Ko sta se poslovila pred gostilnico, je hitel dol po temni ulici z drobnimi, nerodnimi koraki, sključenim telesom, roke v hlačnih žepih in klobuk pomaknjen na tilnik, tako da so štrleli iznad čela ščetinasti lasje.
Pozneje se je shajal Slivar pogostokrat z njim. Na dom ga ni povabil nikoli, in Hladnik bi tudi najbrž ne prišel. Sešla sta se vsaj po dvakrat v tednu v tisti gostilnici, kot da bi iskala drug druzega; kadar je bil Slivar tam, je prišel gotovo tudi Hladnik. Slivarju so bili ti sestanki zelo prijetni; dihal je svobodno, govoril je iz srca, in misli, ki jih je prej pazno in strahoma skrival, so mu prihajale polagoma na jezik. Tistih grenkih skrbi, ki so ga dušile in poniževale in tistega čuta, daje slab, nizkoten, zaničevanja vreden človek, ni omenil prve dni niti Hladniku. Bal se je celo njega, zdel se mu je močnejši in poštenejši. Toda ko je pil in ga je obhajala mehkoba, je pripovedoval in Hladnik je molčal in poslušal.
T
»Siromak, zate bi bilo najbolje, — — no, trčiva na tvoje zdravje!«
Dela ni nič več iskal in tudi zase ni nič več delal, niti igral se ni več. Ko mu je bil povedal Hladnik o Kettejevem spomeniku, je vzel v roko skico ter jo ogledoval. Zdela se mu je popolnoma ponesrečena, — Bog vedi, kaj je dihalo iz nje: duh domače zemlje je dihal iz nje, še prav nalahko, komaj se je opazilo, nihče bi ne čutil tega duha razen njega. Takrat se še ni bil popolnoma izrval, ni bil še otresel prahu in kaj je bilo še vse v njegovem srcu! Milo in težko mu je bilo in vzel je v roko kladivo ter razdrobil skico, da bi je nikoli več ne videl. Nato je napravil v naglici in v sirovih potezah drugo skico. Na prvi je bil pesnikov obraz sentimentalen: gledal je kakor zaljubljen študent, in nedolžen koder mu je visel na čelo. Ženska, ki se je spenjala k njemu, boječe in hrepeneče, je bila vitka, tenka, ne še dozorela, otrok poln neumnih sanj, in njen obraz je bil, kot da bi se igral na njem žarek tistega pohlevnega ljubeznivega, sanjavega sobica, ki sije tam doli ... Ali zdaj se je domislil pesnikovega obraza in zazdel se mu je ves drugačen. Videlo bi se, kot da se smehlja, toda odločilno črto so zakrivali brki: bolestno, skoro sovražno črto ob ustnicah; tako je bila krepka in globoka, da se je čudil, kako da je ni bil prej opazil. Samo nekoliko je bilo treba privzdigniti brke, potisniti jih v stran samo za milimeter, in ustnice so se zasmejale na glas, grenko in razžaljivo: »Kdo pa ste vi, ki brskate po mojih možganih in ki mislite, da sem trpel vam na zabavo ter vzdihaval v taktu, da bi vi plesali? Postavili ste me na kamen, da bi mi darovali svojo milost, in zgodilo se je, da so moje noge nad vašimi glavami.« — In čisto napačno je bil zarezal njegove obrvi; napravil je bil čelo gladko, veselo, jasno, popolnoma je bil prezrl tisto visoko razbočeno, uporno in samozavestno profilno črto, ki se je vzdigala iznad obrvi ter prehajala le polagoma, pol še nemirno, pol že resignirano v mirno črto visokega čela. Slep je bil, da ni videl te črte, ki je dajala obrazu čisto drug, nov izraz. Že je vstajala upornost pod tem čelom, oči so izpregledavale, niso še videle natanko, čudile so se še in gledale so z naporno pazljivostjo, še vprašujoče, a že prestrašeno. Korenine so bile še globoko v zemlji, a že so jih rvali, — koliko časa še, in krasno drevo bi bilo splavalo po reki? — In žensko, ki se je zdaj spenjala k njemu, je napravil bujno in dozorelo, toda njen obraz je bil mrtvaški, ustnice so se tresle v zlobnem nasmehu, kakor so se stresle časih Hladniku ... Tako je zarezal par sirovih potez in postavil je nedovršeno skico na tisto mesto, kjer je stala prej ona, ki jo je bil razdrobil. Zadovoljen je bil. Uničil je brez obžalovanja svojo preteklost, razdrobil jo s par udarci, izbrisal vse spomine nanjo. V kotu so ležale razbite tiste sanjave zaupljive oči, tisto jasno čelo je ležalo razbito v kotu, tisto mlado, ljubezni polno srce, ki je trpelo in se zvijalo in gledalo v daljavo in sanjalo stokajoč in krvaveč vesele sanje o veseli prihodnosti. Razbito za zmerom — in soba je bila polna zaničljivega, resigniranega smeha, ki je prihajal izza rezko zarisanih, nalahko odprtih pesnikovih ustnic.
==XII.==
— 9H —
Berta ni imela več dela; nastopilo je bilo vroče poletje. Kar je bilo v stanovanju denarja vrednega, je šlo kos za kosom v zastavnico. S postelj so izginili kmalu lepi rožasti prti, koncem avgusta so izginila lepa zagrinjala izpred oken; plačana so bila v obrokih, z veliko težavo in za skopo ceno. Stanovanje je bilo pusto in dolgočasno; Berta je hodila po sobah počasi, kakor trudna, obrvi so se ji bile pomeknile nekoliko na oči ter so jih obsenčile. Na obrazu so se poznali sledovi neizgovorjenih misli, skrite žalosti. Prej se je komaj genilo v njenem srcu in ozrla se je ter iskala ljubeznivega obraza, da bi ji pogledal v oči ter jo vprašal. Potrkala je v prejšnjih časih na duri ateljéja, nasmehljala se ter povedala Slivarju kakršnokoli važno malenkost. In Slivar je bil vesel, ko mu je prinesla na dlani svojo otroško dušo. Zdaj so kljuvale in vzdihovale v njenem srcu zaklenjene misli, ki niso imele nikogar, da bi jim odprl duri. Njen obraz je bi resen in zamišljen, postaral se je. Kakor se je Slivar oddaljeval, izgubljal se v daljavo, tako se je oddaljevala tudi ona sama; z obrazom proti njemu obrnjenim je stopala počasi nazaj, navzdol, brez upora in srce polno grenkobe. Ni imela toliko moči, da bi zaklicala, da bi vzdignila roko. Trpela je kakor onemela, uklenjena, kakor v spanju.
Pozneje se je sbajal Slivar pogostokrat z njim. Na dom ga ni povabil nikoli, in Hladnik bi tudi najbrž ne prišel. Sešla sta se vsaj po dvakrat v tednu v tisti gostilnici, kot da bi iskala drug druzega; kadar je bil .Slivar tam, je prišel gotovo tudi Hladnik. Slivarju so bili ti sestanlvi zelo prijetni; dihal je svobodno, govoril je iz srea, in misli, ki jih je prej pazno in strahoma skrival, so mu prihajale polagoma na jezik. Tistih grenkih skrbi, ki so ga dušile in poniževale in tistega čuta, daje slab, nizkoten, zaničevanja vreden človek, ni omenil prve dni niti Hladniku. Hal se je eclo njega, zdel se mu je močnejši in poštenejši. Toda ko je pil in ga je obhajala mehkoba, je pripovedoval in Hladnik je molčal in poslušal.
Govorila je s Slivarjem in z materjo samo o najbolj vsakdanjih stvareh. O vsakdanjih skrbeh sta govorila s Slivarjem, mirno in na videz odkritosrčno, ali vedela sta oba, da to ni tisto, o čemer bi bilo treba govoriti. »Denar ... denar ... denar ...« beseda je dobila naposled čisto poseben zvok; bila je meja, preko katere niso segali njuni razgovori. Zjutraj sta se domenila o stvari, ki bi jo bilo še lahko pogrešiti, opoldne sta računila in če je bil zvečer slučajno doma, sta računila tudi zvečer. Časih so besede pošle, stvar je bila predelana že popolnoma, presojena natanko od vseh strani; ali ker sta si pač sedela nasproti, sta govorila dalje, monotono, mirno, da bi ne molčala in da bi si ne pogledala v oči baš v trenotku, ko bi sijale iz njih prikrite misli, ali da bi ne zašle nenadno in po nerodnosti na razgovor, ki bi ne imel opravka s kruhom ... kruhom ... kruhom. »Sploh pa mislim, da dobim jutri delal– je dejal časih, ali ona je vedela tako kakor on, da ga ne dobi in da ga tudi iskal ni. »Sploh pa mislim, da dobim jutri tisti denar iz Ljubljane,« — in oba sta vedela, da ga čisto gotovo ne dobi, toda zadovoljna sta bila in gledala sta resno. Samo da je človek govoril, vedel se dostojno ter se delal, kot da je domač in da se medtem nič ni bilo dogodilo. Ne pokazati, za Boga; da se je bilo nekaj dogodilo! Če bi se kar duri odprle, če bi zašumelo, privrelo nenadno na dan, z vso strašno silo, — za Boga! Zatorej le skrivati, le tiho in mirno in polahko, ne se zadevati ob srce! Dokler je mogoče; kadar pride, pride samo, le nikar odpirati duri, pride zgodaj dovolj! —
„Siromak, zate bi bilo najbolje, — — no, trčiva na tvoje zdravje!"
Pet, šest tednov, zadehlih, vročih dni, — in če je sedel v ateljéju, je spet poslušal, kako je drdral v sobi šivalni stroj in so škripale škarje v odmerjenih presledkih. »Strašno mu je bilo: tiste škarje so škripale, prihajale so bliže, polagoma, oprezno so se odpirale duri v ateljé, in tako smešno so škripale svetle škarje, in bližal se je neznan, ostuden obraz, plazil se je k njemu, in škarje so mu škripale že prav pred očmi, dotikale so se mrzlo njegovih lic, tako da je sklanjal glavo nazaj, a geniti se ni mogel ... Fej! Slepar, vagabund, ženska te redi! — Bal se je, da bi kdo ne prišel, da bi ga ne videl in ne spoznal na njegovem obrazu, da je ničvreden in v srcu ves gnil in umazan.
Dela ni nič več iskal in tudi *ase ni nič več delal, niti igral se ni več. Ko mu je bil povedal Hladnik o Kettejevem spomeniku, je vzel v roko skico ter jo ogledoval. Zdela se mu je popolnoma ponesrečena, — Bog vedi, kaj je dihalo iz nje: duh domače zemlje je dihal iz nje, še prav nalahko, komaj se je opazilo, nihče bi ne čutil tega duha razen njega. Takrat se še ni bil popolnoma izrval, ni bil še otresel prahu in kaj je bilo še vse v njegovem srcu! Milo in težko mu je bilo in vzel je v roko kladivo ter razdrobil skico, da bi je nikoli več ne videl. Nato je napravil v naglici in v sirovih potezah drugo skico. Na prvi je bil pesnikov obraz sentimentalen: gledal je kakor zaljubljen študent, in nedolžen koder mu je visel na Belo. Ženska, ki se je spenjala k njemu, boječe in hrepeneče, je bila vitka, tenka, ne še dozorela, otrok poln neumnih sanj, in njen obraz je bil, kot da bi se igral na njem žarek tistega pohlevnega ljubeznivega, sanjavega sobica, ki sije tam doli . . . Ali zdaj se je domislil pesnikovega obraza in zazdel se mu je ves drugačen. Videlo bi se, kot da se smehlja, toda odločilno črto so zakrivali brki :• bolestno, skoro sovražno Črto ob ustnicah; tako je bila krepka in globoka, da se je čudil, kako da je ni bil prej opazil. Samo nekoliko je bilo treba privzdigniti brke, potisniti jih v stran samo za milimeter, in ustnice so se zasme-
Skrival se je v Hladnikovo družbo, želel si je je tem bolj, kolikor bolj se je bal sam sebe. Hladnikova ciničnost in mirnost mu je bila pogodi, spoštoval ga je zaradi teh čednosti, ki jih sam še ni imel, in ki so mu zato imponirale in si jih je želel ... Lepo je biti brezskrben popotnik, — vse se je v prsih že raztrgalo, izkrvavelo je že vse, nobene bolečine več, nič upanja in hrepenenja, v nobeni gubi ni več ostala kaplja, ki bi časih zaskelela, da bi se zdrznil ter zajokal. Vse mirno in tiho, človek hodi po svetu kakor po pokopališču in se smehlja z nasmehom, polnim mrtvaške modrosti. Življenje seka rane, trudi se neprenehoma v krvoločni zlobi, toda moti se jako: meso je neobčutljivo, nobene kapljice ni več iz njega in človek se smeje, da je bil tako prešerno opeharil življenje …
Laže mu je bilo, kadar je prihajal od Hladnika; prijeten hlad mu je ležal na srcu, čutil se je nekako varnega, ves strah je izginil vsaj za minute ... Prijetno in hladno je bilo tako globoko doli, v nižinah, na neizmerni ravnini; tam ni bilo več mogoče navzdol, noga je stopala svobodno, nikjer ni bilo zadehlega brezdna, da bi se ga človek strahoma ogibal. In tudi gora ni bilo, visokih, solnčnosvetlih, da bi človek hrepenel in plezal po strmi poti in se ranjeval, spotikal se in padal. Sama ravnina brez konca in kraja, sivo nebo nad njo, mir naokoli. In popotnik hodi brez misli, brez želja, brez skrbi: vsa pota so enaka, vsa vodijo v neskončnost …
Doma se je izgubljal ta lepi, polnočni mir; predramil se je, spet so se pokazala brezdna, in so se vzdignile gore.
— 99 —
Časih je pogledal, stresel se je in milo in težko mu je bilo: iz dveh velikih, temnili oči mu je sijal isti lepi, polnočni mir nasproti. Bližal se je polagoma Bertini sestri, Mariji, še boječ in neodločen. Prej je čutil na sebi poglede teh oči kot očitanje in zaničevanje; goreli so mu na obrazu, tako da se jih je ogibal. In ni jih še razumel v svojih nemirnih mislili, v nestalnem sanjarjenju in kolebanju prvih mesecev. Zdaj jih je skoro že razumel in zato mu je bilo milo in težko pri srcu ... Vedel se je do nje kakor do bolnega, nezadovoljnega otroka, ki molči in misli in v svoji svojeglavnosti ne pozna ne ljubezni ne veselja. Tako so govorili z njo vsi: s prisiljeno mehkobo, ki je ležalo nekaj očitanja v njej: »Glej, kako smo ljubeznivi in prijazni s tabo, in ti si tako samosvoja in nezadovoljna!« — Ni se nasmehnila in še ozrla se ni: »Hranite svojo ljubeznivost!« — In kakor se je bolj izgubljal, kolikor bolj se je oddaljeval od drugih, toliko bolj se ji je približeval; dobro mu je bilo, kadar je čutil na sebi njene poglede: kakor da bi sijalo nanj njeno srce samo. Spominjal se je mnogokrat, kaj mu je bila pripovedovala Berta nekoč na cesti: kako je prišla v sobo, ravno ko se je bila spela Mari na okno; »ona, Berta, ve dobro, zakaj je Mari tako žalostna in zakaj se že leto dni ni zasmejala …« Nič ni vedela Berta; težko šolo je treba dovršiti, tako da je človek nakonci že raztrgan in bolan, preden more brati v takih očeh ... Tisti rdečelični, zdravi, dolgočasni komi, ki je bil napival na svatbi ter se naposled upijanil, — tisti človek, da bi ji bil napravil srce neumno! In če se je tedaj, v tistih časih, morda res bilo kaj zgenilo v njenem srcu, je že davno izginilo. Vse kaj drugega je bilo v njenem srcu. Ta človek bi jo bil samo omadeževal, če bi mislila nanj v svojih sanjah; tako je bil vsakdanji, zdrav in neumen. Ali ona je bila v ječi, uklenjena na prostor, ki je bil komaj meter dolg in širok, — in on je prihajal iz drugega sveta, odondod, kjer je vse šumelo in se smejalo, prinašal je, sabo mladost, pomlad in življenje, tako da je zadišalo sveže po sobi. Tisto življenje je ljubila, mladost in pomlad in samo zato je bila prestrašena, kadar je odhajal, zapiral duri za seboj in se je spet zgrinjala tema po ječi. Tako bi bila ljubila vsakogar, samo da bi prišel od zunaj, iz drugega sveta, še ves svež, mlad in vesel od tistega šumečega življenja, ki je tam zunaj …
jale na glas, grenko in razžaljivo: „Kdo pa ste vi, ki brskate po mojih možganih in ki mislite, da sem trpel vam na zabavo ter vzdihaval v taktu, da bi vi plesali'? Postavili ste me na kamen, da bi mi darovali svojo milost, in zgodilo se je, da so moje noge nad vašimi glavami." — In čisto napačno je bil zarezal njegove obrvi; napravil je bil čelo gladko, veselo, jasno, popolnoma je bil prezrl tisto visoko razbočeno, uporno in samozavestno protilno črto, ki se je vzdigala iznad obrvi ter prehajala le polagoma, pol še nemirno, pol že resignirano v mirno črto visokega čela. Slep je bil, da ni videl te črte, ki je dajala obrazu čisto drug, nov izraz. Že je vstajala upornost pod tem čelom , oči so izpregledavale, niso še videle natanko, čudile so se še in gledale so z naporno pazljivostjo, še vprašujoče, a že prestrašeno. Korenine so bile še globoko v zemlji, a že so jih rvali, — koliko časa še, in krasno drevo bi bilo splavalo po reki ? — In žensko, ki se je zdaj spenjala k njemu, je napravil bujno in dozorelo, toda njen obraz je bil mrtvaški, ustnice so se tresle v zlobnem nasmehu, kakor so se stresle časih Hladniku . . . Tako je zarezal par sirovih potez in postavil je nedovršeno skico na tisto mesto, kjer je stala prej ona, ki jo je bil razdrobil. Zadovoljen je bil. Uničil je brez obžalovanja svojo preteklost, razdrobil jo s par udarci, izbrisal vse spomine nanjo. V kotu so ležale razbite tiste sanjave zaupljive oči, tisto jasno čelo je ležalo razbito v kotu, tisto mlado, ljubezni polno srce, ki je trpelo in se zvijalo in gledalo v daljavo in sanjalo stokajoč in krvaveč vesele sanje o veseli prihodnosti. Razbito za zmerom — in soba je bila polna zaničljivega, resigniranega smeha, ki je prihajal izza rezko zarisanih, nalahko odprtih pesnikovih ustnic.
To je bilo tedaj, preden se je bila priplazila do okna z rokami in nogami. Ali v tistem strašnem trenotku se je bila hipoma zdramila, izpregledala je in zazeblo jo je od groze. Ko ga je bila vprašala, če je videl tisto solnce, ki sije na jugu, nad morjem, je vztrepetalo morda poslednjikrat v njenem srcu; samo še rahel spomin na izgubljene otročje sanje, na hrepenenje, ki je bilo tako lepo in tako neumno, a potem se je postavala; drobni obraz je bil šestnajstleten, srce pa je bilo suho in polno gub. Tudi ona je bila že davno na tisti neizmerni ravnini, kjer ni ne gora, ne brezden, ki je sivo solnce nad njo in mir naokoli. Na tisti ravnini, ki si je je on tako želel in ki mu je izginila izpred oči, ko se je komaj za hip odprla pred njim, in so mu zatrepetale in omahnile trudne noge, ko je komaj začutil varna tla ... Kakor tista mirna, neizmerna ravnina so sijale njene oči; vabile so ga in bližal se jim je.
XII.
Šel je časih kakor slučajno mimo nje, doteknil se rahlo njenih rok, njenih lic. Ustnice so se ji stresle, skoro je bil to smehljaj, skriven, zaupen, kakor se nasmehne prijatelj prijatelju, ki vesta oba lepo, globoko skrivnost in se veselita, kako hodijo drugi mimo, resno, dostojanstveno in vendar tako neizrekljivo smešno, — tujci so, prav ničesar ne vedo o tisti skrivnosti.
Herta ni imela več dela; nastopilo je bilo vroče poletje. Kar je bilo v stanovanju denarja vrednega, je šlo kos za kosom v zastavnico. S postelj so izginili kmalu lepi rožasti prti, koncem avgusta so izginila lepa zagrinjala izpred oken; plačana so bila v obrokih, z veliko težavo in za skopo ceno. Stanovanje je bilo pusto
7-
— 100 —
in dolgočasno; Berta je hodila po sobah počasi, kakor trudna, obrvi so se ji bile pomeknile nekoliko na oči ter so jih obsenčile. Na obrazu so se poznali sledovi neizgovorjenih misli, skrite žalosti. Prej se je komaj genilo v njenem srcu in ozrla se je ter iskala ljubeznivega obraza, da bi ji pogledal v oči tev jo vprašal. Potrkala je v prejšnjih časih na duri ateljeja, nasmeliljala se ter povedala Slivarju kakršnokoli važno malenkost. In »Slivar je bil vesel, ko mu je prinesla na dlani svojo otroško dušo. Zdaj so kljuvale in vzdihovale v njenem srcu zaklenjene misli, ki niso imele nikogar, da bi jim odprl duri. Njen obraz je bi resen in zamišljen, postaral se je. Kakor se je Slivar oddaljeval, izgubljal se v daljavo, tako se je oddaljevala tudi ona sama; z obrazom proti njemu obrnjenim je stopala počasi nazaj, navzdol, brez upora in srce polno grenkobe. Ni imela toliko moči, da bi zaklicala, da bi vzdignila roko. Trpela je kakor onemela, uklenjena, kakor v spanju.
Govorila je s Slivarjcin in z materjo samo o najbolj vsakdanjih stvareh. O vsakdanjih skrbeh sta govorila s Slivarjem, mirno in na videz odkritosrčno, ali vedela sta oba, da to ni tisto, o čemer bi bilo treba govoriti. ,,Denar . . . denar . . . denar . . ." beseda je dobila naposled čisto poseben zvok; bila je meja, preko katere niso segali njuni razgovori. Zjutraj sta se domenila o stvari, ki bi jo bilo še lahko pogrešiti, opoldne sta ra-čunila in če je bil zvečer slučajno doma, sta računila tudi zvečer. Časih so besede pošle, stvar je bila predelana že popolnoma, presojena natanko od vseh strani; ali ker sta si pač sedela nasproti, sta govorila dalje, monotono, mirno, da bi ne molčala in da bi si ne pogledala v oči baš v trenotku, ko bi sijale iz njih prikrite misli, ali da bi ne zašle nenadno in po nerodnosti na razgovor, ki bi ne imel opravka s kruhom . . . kruhom . . . kruhom. „Sploh pa mislim, da dobim jutri dela,1- je dejal časih, ali ona je vedela tako kakor on, da ga ne dobi in da ga tudi iskal ni. „Sploh pa mislim, da dobim jutri tisti denar iz Ljubljane,' — in oba sta vedela, da ga čisto gotovo ne dobi, toda zadovoljna sta bila in gledala sta resno. Samo da je človek govoril, vedel se dostojno ter se delal, kot da je domač in da se medtem
— 101 —
nič ni bilo dogodilo. Ne pokazati, za Boga; da se je bilo nekaj dogodilo! Če bi se kar duri odprle, če bi zašumelo, privrelo nenadno na dan, z vso strašno silo, — za Boga! Zatorej le skrivati, le tiho in mirno in polabko, ne se zadevati ob srce! Dokler je mogoče; kadar pride, pride samo, le nikar odpirati duri, pride zgodaj dovolj! —
Pet, šest tednov, zadehlih, vročili dni, — in če je sedel v ateljeju, je spet poslušal, kako je drdral v sobi šivalni stroj in so škripale škarje v odmerjenih presledkih. »Strašno mu je bilo: tiste škarje so škripale, prihajale so bliže, polagoma, oprezno so se odpirale duri v atelje, in tako smešno so škripale svetle škarje, in bližal se je neznan, ostuden obraz, plazil se je k njemu, in škarje so mu škripale že prav pred očmi, dotikale so se mrzlo njegovih lic, tako da je sklanjal glavo nazaj, a geniti se ni mogel . . . Fej! Slepar, vagabund, ženska te redi! — Bal se je, da bi kdo ne prišel, da bi ga ne videl in ne spoznal na njegovem obrazu, da je ničvreden in v srcu ves gnil in umazan.
Skrival se je v Hladnikovo družbo, želel si je je tem bolj, kolikor bolj se je bal sam sebe. Hladni-kova ciničnost in mirnost mu je bila pogodi, spoštoval ga je zaradi teh čednosti, ki jih sam še ni imel, in ki so mu zato imponirale in si jih je želel . . . Lepo je biti brezskrben popotnik, — vse se je v prsih že raztrgalo, izkrvavelo je že vse, nobene bolečine več, nič upanja in hrepenenja, v nobeni gubi ni več ostala kaplja, ki bi časih zaskelela, da bi se zdrznil ter zajokal. Vse mirno in tiho, človek hodi po svetu kakor po pokopališču in se smehlja z nasmehom, polnim mrtvaške modrosti. Življenje seka rane, trudi se neprenehoma v krvoločni zlobi, toda moti se jako: meso je neobčutljivo, nobene kapljice ni več iz njega in človek se smeje, da je bil tako prešerno opeharil življenje . . .
Laže mu je bilo, kadar je prihajal od Hladnika; prijeten hlad mu je ležal na srcu, čutil se je nekako varnega, ves strah je izginil vsaj za minute . . . Prijetno in hladno je bilo tako globoko doli, v nižinah, na neizmerni ravnini; tam ni bilo več mogoče navzdol, noga je stopala svobodno, nikjer ni bilo zadehlega brezdna,
102 —
da bi se ga človek strahoma ogibal. In tudi gora ni bilo, visokih, solnčnosvetlih, da bi človek hrepenel in plezal po strmi poti in se ranjeval, spotikal se in padal. .Sama ravnina brez konea in kraja, sivo nebo nad njo, mir naokoli. In popotnik hodi brez misli, brez želja, brez skrbi: vsa pota so enaka, vsa vodijo v neskončnost . . .
Doma se je izgubljal ta lepi, polnočni mir; predramil se je, spet so se pokazala brezdna, in so se vzdignile gore.
Časih je pogledal, stresel se je in milo in težko mu je bilo: iz dveh velikih, temnili oči mu je sijal isti lepi, polnočni mir nasproti. Bližal se je polagoma Hertini sestri, Mariji, še boječ in neodločen. Prej je čutil na sebi poglede teh oči kot očitanje in zaničevanje; goreli so mu na obrazu, tako da se jih je ogibal. In ni jih še razumel v svojih nemirnih mislili, v nestalnem sanjarjenju in kolebanju prvih mesecev. Zdaj jih je skoro že razumel in zato nm je bilo milo in težko pri srcu . . . Vedel se je do nje kakor do bolnega, nezadovoljnega otroka, ki molči in misli in v svoji svojeglavnosti ne pozna ne ljubezni ne veselja. Tako so govorili z njo vsi: s prisiljeno mehkobo, ki je ležalo nekaj očitanja v njej: „Grlej, kako smo ljubeznivi in prijazni s tabo, in ti si tako samosvoja in nezadovoljna!" — Ni se nasmehnila in še ozrla se ni: ..Hranite svojo ljubeznivost!-' — In kakor se je bolj' izgubljal, kolikor bolj se je oddaljeval od drugih, toliko bolj' se ji je približeval; dobro mu je bilo, kadar je čutil na sebi njene poglede: kakor da bi sijalo nanj njeno srce samo. Spominjal se je mnogokrat, kaj mu je bila pripovedovala Berta nekoč na cesti: kako je prišla v sobo, ravno ko se je bila spela Mari na okno; .,ona, Berta, ve dobro, zakaj je Mari tako žalostna in zakaj se že leto dni ni zasinejala . . .■• Kič ni vedela Berta; težko šolo je treba dovršiti, tako da je človek nakonci že raztrgan in bolan, preden more brati v takik očeh . . . Tisti rdečelični, zdravi, dolgočasni komi, ki je bil napival na svatbi ter se naposled upijanil, — tisti človek, da bi ji bil napravil srce neumno! In če se je tedaj, v tistih časih, morda res bilo kaj zgenilo v njenem srcu, je že davno izginilo. Vse kaj drugega je bilo v njenem srcu. Ta človek bi
103
jo bil samo omadeževal, če bi mislila nanj v svojih sanjah; tako je bil vsakdanji, zdrav in neumen. Ali ona je bila v ječi, uklenjena na prostor, ki je bil komaj meter dolg' in širok, — in on je prihajal iz drugega sveta, odondod, kjer je vse šumelo in se smejalo, prinašal je, sabo mladost, pomlad in življenje, tako da je zadišalo sveže po sobi. Tisto življenje je ljubila, mladost in pomlad in samo zato je bila prestrašena, kadar je odhajal, zapiral duri za seboj in se je spet zgrinjala tema po ječi. Tako bi bila ljubila vsakogar, samo da bi prišel od zunaj, iz drugega sveta, še ves svež, mlad in vesel od tistega šumečega življenja, ki je tam zunaj . . .
To je bilo tedaj, preden se je bila priplazila do okna z rokami in nogami. Ali v tistem strašnem tre-notku se je bila hipoma zdramila, izpregledala je in zazeblo jo je od groze. Ko ga je bila vprašala, če je videl tisto solnee, ki sije na jugu, nad morjem, je vztre-petalo morda poslednjikrat v njenem srcu; samo še rahel spomin na izgubljene otročje sanje, na hrepenenje, ki je bilo tako lepo in tako neumno, a potem se je postavala; drobni obraz je bil šestnajstleten, srce pa je bilo suho in polno gub. Tudi ona je bila že davno na tisti neizmerni ravnini, kjer ni ne gora, ne brezden, ki je sivo solnee nad njo in mir naokoli. Na tisti ravnini, ki si je je on tako želel in ki mu je izginila izpred oči, ko se je komaj za hip odprla pred njim, in so mu zatrepetale in omahnile trudne noge, ko je komaj začutil varna tla . . . Kakor tista mirna, neizmerna ravnina so sijale njene oči; vabile so ga in bližal se jim je.
»Sel je časih kakor slučajno mimo nje, doteknil se rahlo njenih rok, njenih lie. Ustnice so se ji stresle, skoro je bil to smehljaj, skriven, zaupen, kakor se nasmehne prijatelj prijatelju, ki vesta oba lepo, globoko skrivnost in se veselita, kako hodijo drugi mimo, resno, dostojanstveno in vendar tako neizrekljivo smešno , — tujci so, prav ničesar ne vedo o tisti skrivnosti.
Potem je časih sedel poleg nje ob oknu, dopoldne, kadar je šla Berta v mesto, ali zvečer, ko se je vrnil z ulice.
„Kaj»Kaj misliš, Mari,"« jo je vprašal, ko je sijala v sobo večerna svetloba in sta bila sama v mraku, »kako bi bilo dobro umreti, počasi,kako mirno, kakor zahaja solnce?«
— 104 —
bi bi bilo dobro umreti, počasi, mirno, kakor zahaja solnce?"
„Zakaj»Zakaj umreti, ko je zmerom isto, ko je čisto vseeno! Kaj misliš, da se bo kdaj končalo, da bi se končalo s smrtjo? — To je neizmerno, nikoli konca. Življenje je neizmerno in smrti ni."« —
S livarjuSlivarju je bilo mehko; kako sladak mir je dihal iz njenih oči!
„In»In sama si si želela konca!"«
„Tako»Tako je človek otročji, glej Pavle!-'« je odgovorilaodgovorila z resnim glasom. „Misli»Misli si: zaprem oči, pa ne vidim ničesar več! Glej, tako je človek neumen in bojazljiv bojazljiv! A ne da bi gledal čisto mirno. Kadar nič več ne mislim; tako bo in tako bi bilo lahko in tako žive drugi in tako je drugod, — potem je vse dobro. Saj ni nikjer nič, Pavle, verjemi mi!"«
„Ali»Ali preden človek spozna, da ni nikjer nič . . . Ti, nbožicaubožica!"«
Mari se je nasmehijala.
„Kako»Kako pa govoriš, Pavle, kakor da bi bil star in moder? Saj si ti ubožec, Pavle!"«
In nekoč pozneje — tudi tedaj je sijala večerna svetloba v sobo in sta bila sama v mraku — mu je rekla nenadno:
,.»Ti si ubožec, Pavle, saj nimaš nobenega človeka!"«
..»Kako si to videla, Mari?"«
„Sam»Sam si mi povedal. Saj nikoli ne govoriš drugega."«
In nekoč — zunaj je bila tema, svetilka je gorelagorela na šivalnem stroju, tam sta sedela UertaBerta in rdeče-ličnirdečelični komi Neuner, in Slivar in Mari sta bila ob odprtem oknu, blizu noči -— -— mu je pogledala mirno v obraz in je rekla:
„Zakaj»Zakaj pa hodiš tod okoli, Pavle? Saj nimaš nobeneganobenega človeka!"«
Začudil se je:
..»Resnično: čemu hodim tod okoli, ko nimam nobenega človeka!"«
„Saj»Saj si popotnik, takoj sem te bila spoznala, — zakaj pa si ostal tukaj?"«
Resnično: popotniki potujejo, a on se je bil spozabilspozabil ter je ostal tukaj.
» Šel bi bil po svoji poti dalje, Pavle, preden te ne ponižajo.«
»Dovolj so me bili že ponižali, sam sem se bil ponižal.«
»Ti govoriš tako otročje, Pavle! Človek ne pade nikoli nizko dovolj! Verjemi meni, ki sem doživela veliko: če je človek v ječi, je izkušen in moder. –– Nikoli ne pade človek nizko dovolj, Pavle, — šel bi bil po svoji cesti in jaz bi te bila vesela.«
— 105 —
Kamor je gledala Mari s tihimi, kakor zastrtimi očmi, tja so se obračale polagoma tudi njegove oči; sklonil se je pod težo ostudne, nizkotne misli.
„>Šel bi bil po svoji poti dalje, Pavle, preden te ne ponižajo."
Ob šivalnem stroju sta sedela Berta in rdečelični Neuner; od svetilke mu je padala luč naravnost na lica, tako da je bil še bolj rdeč, gladek in sladak. Berta ni gledala nanj; delala je hitro, z globoko sklonjeno glavo, in telo se ji je nekoliko zibalo. Dolgo že ni videl Slivar njenega obraza takega. Sanjava svetloba je bila razlita po njem, obrvi, prej skrčene in nemirne, so se bile vzdignile, oči so se svetile jasno in veselo, in ustnice so kipele, cvetele z rosnim, rdečim cvetom. Prišel je bil nekdo ter je odgrnil sivi pajčolan, ki je bil zakrit z njim njen obraz. — Govorila sta vsakdanje stvari, z mirnim, prijateljskim glasom, le časih se je ozrla nanj, hipno in mimogrede, kadar je posegla po delo na mizi; ali ta pogled je bil mehak in prijazen.
„ Dovolj so me bili že ponižali, sam sem se bil ponižal."
Ostudna, nizkotna je bila misel, ki je obtožila Slivarju srce. Kakor se je časih prestrašil Hladnika, tako se je ozrl zdaj skoro strahoma na Mari: vedel je, da mu je bila prišla iz njenih oči tista ostudna, nizkotna misel. Strah ga je bilo tega mrtvaškega miru, ki ne razločuje med veseljem in žalostjo, med smrtjo in življenjem. Zasadila mu je bila iglico v srce in niti sama ni vedela, da je bila iglica zastrupljena in da ga je ranila. Taki mirni ljudje so iz rodu hudodelcev.
„Ti govoriš tako otročje, Pavle! Človek ne pade nikoli nizko dovolj! Verjemi meni, ki sem doživela veliko: če je človek v ječi, je izkušen in moder. -- Nikoli ne pade človek nizko dovolj, Pavle, — šel bi bil po svoji cesti in jaz bi te bila vesela."
Vstal je ter se napravil, in tudi Neuner se je polagoma vzdignil.
Kamor je gledala Mari s tihimi, kakor zastrtimi očmi, rja so se obračale polagoma tudi njegove oči; sklonil se je pod težo ostudne, nizkotne misli:
»Le ostani, Neuner, saj se ti nikamor ne mudi! Jaz grem samo malo na cesto in na cesti nimam rad družbe.«
Ob šivalnem stroju sta sedela Berta in rdečelični Neuner; od svetilke mu je padala luč naravnost na lica, tako da je bil še bolj rdeč, gladek in sladak. Berta ni gledala nanj; delala je hitro, z globoko sklonjeno glavo, in telo se ji je nekoliko zibalo. Dolgo že ni videl Slivar njenega obraza takega. Sanjava svetloba je bila razlita po njem, obrvi, prej skrčene in nemirne, so se bile vzdignile, oči so se svetile jasno in veselo, in ustnice so kipele, cvetele z rosnim, rdečim cvetom. Prišel je bil nekdo ter je odgrnil sivi pajčolan, ki je bil zakrit z njim njen obraz. — Govorila sta vsakdanje stvari, z mirnim, prijateljskim glasom-, le časih se je ozrla nanj, hipno in mimogrede, kadar je posegla po delo na mizi; ali ta pogled je bil mehak in prijazen.
Ostudna, nizkotna je bila misel, ki je obtožila Slivarju srce. Kakor se je časih prestrašil Hladnika, tako se je ozrl zdaj skoro strahoma na Mari: vedel je, da mu je bila prišla iz njenih oči tista ostudna, nizkotna misel. Strah ga je bilo tega mrtvaškega miru, ki ne razločuje med veseljem in žalostjo, med smrtjo in življenjem. Zasadila inu je bila iglico v srce in niti sama ni vedela, da je bila iglica zastrupljena in da ga je ranila. Taki mirni ljudje so iz rodu hudodelcev.
Vstal je ter se napravil, in tudi Neuner se je polagoma vzdignil.
„Le ostani, Neuner, saj se ti nikamor ne mudi! Jaz grem samo malo na cesto in na cesti nimam rad družbe."
Neuner se je zasmejal in je sedel.
»Pa se kmalu vrni, morda te počakam!«
Zakaj se je zasmejal? — je mislil Slivar na stopnicah. Ali je bil to neumen smeh, kakor je ta človek sploh neumen, ali pa je bilo nekaj hinavskega na dnu? — Slišalo se je, kot da bi se bil zasmejal nedolžnemu dovtipu, ali pa je bil morda napravil v svojem srcu dovtip, ki nikakor ni bil nedolžen in se mu je smejal?
Obstal je med vratmi: Kakšna neumna, neumna misel! In nizkotna in ostudna povrhu! Kaj je res, da človek nikoli ne pade nizko dovolj? Zelo nizko je, kamor sem se bil izgubil v svojih mislih! — Tako ni zadosti, da sem se bil sam povagabundil, še druge poštene in čiste ljudi bi rad oblatil. Samo mislim nanje, pa jih oblatim, tako blatne so moje misli! —
106
Ali pretežka je bila tista misel in pregloboko se mu je bila zasadila v srce precej v prvem trenotku, da bi jo mogel izrvati z razumnim prigovarjanjem. Vzdignila se je, zgenila se močno in zaskelelo ga je, kakor da bi ga bil kdo telesno ranil, zarezal mu v meso s topim nožem ter se še nekoliko poigral, še malo obrnil nož v rani.
,.l'a se kmalu vrni, morda te počakam!'
Kje pa imam pravico, da bi ji rekel: »Berta, poglej mi v oči — —!« Prebledela bi in trepetala pred mano? – Nasmehnila bi se mirno in bi rekla: »Kako pa naj ti pogledam v oči, Pavle, ko jih sam povešaš?« — — In tedaj bi on sam prebledel in bi trepetal pred njo, ona pa bi se okrenila. — Kako bi ji pogledal v oči, ko zine lahko samo besedo, da me poniža do kolen? In ko je zapisano na vseh stenah v sobi, da sem jo bil osleparil? —
Zakaj se je zasmejal".'' — je mislil Slivar na stopnicah. Ali je bil to neumen smeh, kakor je ta človek sploh neumen, ali pa je bilo nekaj hinavskega na dnu"? — Slišalo se je, kot da bi se bil zasmejal nedolžnemu dovtipu, ali pa je bil morda napravil v svojem srcu dovtip, ki nikakor ni bil nedolžen in se mu je smejal?
Napotil se je v gostilnico, ali ognil se je tiste, kjer ga je čakal Hladnik. Zlobni mir njegov bi ga zdaj dušil, zalučil bi mu kozarec v obraz. »Kriči, duša, stokaj, ali si od mesa ali nisi? Ali te ni sram, da se vlačiš tako po svetu, cunja na cesti, prah v vetru? Kje pa si bil ukral to človeško podobo, da slepariš ljudi z njo, ko nisi človek? ... Jaz, glej, — ali si mislil, da sem tvoj tovariš, kak filozof v usnje vezan? Ne, — stopim nate, ti prah, ker jaz sem človek!« —
Obstal je med vratmi: Kakšna neumna, neumna misel! In nizkotna in ostudna povrhu! Kaj je res, da elovek nikoli ne pade nizko dovolj"? Zelo nizko je, kamor sem se bil izgubil v svojih mislih! — Tako ni zadosti, da sem se bil sani povagabundil, še druge poštene in čiste ljudi bi rad oblatil. Samo mislim nanje, pa jih oblatim, tako blatne so moje misli! —
Ali pretežka je bila tista misel in pregloboko se mu je bila zasadila v srce precej v prvem trenotku, da bi jo mogel izrvati z razumnim prigovarjanjem. Vzdignila se je, zgenila se močno in zaskelclo ga je, kakor da bi ga bil kdo telesno ranil, zarezal mu v meso s topim nožem ter se še nekoliko poigral, še malo obrnil nož v rani.
Kje pa imam pravico, da bi ji rekel: „Herta, poglej mi v oči — —!" Prebledela bi in trepetala pred mano? - Nasmehnila bi se mirno in bi rekla: „Kako pa naj ti pogledam v oči, Pavle, ko jih sam povešaš?" - - In tedaj bi on sam prebledel in bi trepetal pred njo, ona pa bi se okrenila. — Kako bi ji pogledal v oči, ko zine lahko samo besedo, da me poniža do kolen? In ko je zapisano na vseh stenah v sobi, da sem jo bil osleparil? —
Napotil se je v gostilnieo, ali ognil se je tiste, kjer ga je čakal Hladnik. Zlobni mir njegov bi ga zdaj dušil, zalučil bi mu kozarec v obraz. ..Kriči, duša, stokaj, ali si od mesa ali nisi? Ali te ni sram, da se vlačiš tako po svetu, cunja na cesti, prah v vetru? Kje pa si bil ukral to človeško podobo, da slepariš ljudi z njo, ko nisi človek? . . . Jaz, glej, — ali si mislil, da sem tvoj tovariš, kak filozof v usnje vezan? Ne, — stopim nate, ti prah, ker jaz sem človek!-' —
Ognil se je bil gostilnice, ali prišel je naravnost prednjo.
»Saj sem čisto bedast!« si je mislil. Izza zagrinjala se je svetilo, pogledal je v sobo in Hadnika ni bilo. Gostilnica je bila skoro prazna, ob eni sami mizi je sedelo par zidarjev.
Pil je hitro kozarec za kozarcem; čez pol ure je plačal ter se napotil zopet na ulico. Hodil je vse križem po predmestju, motal se med ljudmi, ki so se izprehajali v večernem hladu.
— Nič čudnega bi ne bilo, saj se je moralo tako zgoditi, in če se še ni, če se motim, tedaj se zgodi gotovo v prihodnje. Življenja je željna, kakor otrok je polna sanj, in jaz sem jo bil osleparil za življenje in za sanje ... Prišla je bila k meni, oklenila se me je bila tako zaupno, vdano, mislila je, da kar odprem roko in ji dam ves tisti lepi svet, ki je hrepenela po njem in ki ga nikjer ni. Iz močvirja se je bila rodila, ubožica, in zato so bile njene sanje tako neumne; oklenila bi se bila vsakogar, če bi bil prišel kdo slučajno pred mano in bi govoril tako sladko in lažnivo, kakor sem govoril jaz. Vsak slepar bi ji bil kraljevič iz devete dežele ... In tudi potem bi se bilo zgodilo isto, če bi bil prišel kdo drugi namesto mene. Morda bi se vršilo bolj počasi, polahko, — leta bi morda minevala, ali vršilo bi se čisto gotovo ... Boljše je celo, da se je izvršilo tako hitro, preden je njen obraz čisto bled in upal. In boljše je, da se je izvršilo tako sirovo, jasno; nobenega dvoma ni, nič kesanja. — — Bog ti blagoslovi sanje, Berta, otrok! —
— 107
— Ker se mora tako vršiti, naj se vrši. Greh bi bil, ko bi s sovražnim pogledom, z zlobno besedo segal v njene sanje. Če nima življenja v teh praznih sobah, v mojih mrzlih rokah, kako bi ga ne iskala drugod? Njene misli so prenedolžne in preotroške, da bi se plazile po tleh, po tej ostudni vsakdanjosti. Osleparil sem jo bil, in okrenila se je od mene — kaj bi ji mogel očitati? Jaz sam sem se bil okrenil od nje, zaprl sem se bil v svojo sobo in sem pozabil nanjo. Kako bi zdaj zahteval, da bi se me oklepala za noge in drsala za mano po kolenih? Saj sem jo bil sam sunil v stran, poslovil sem se, ne da bi se bil ozrl nanjo in še čutil sem na sebi njen prestrašeni, proseči pogled. Takrat je bil čas; takrat naj bi se bil zdrznil, zgrabil naj bi bil življenje, kakor je bilo, in delal veselo, z jasno, pametno dušo. Takrat je bil še čas, da bi stopil s trdnim korakom na Tratnikovo pot, da bi delal in živel in nič ne mislil; življenje bi me bilo neslo samo navzgor, vedno više — in ona bi gledala name danes kakor prvi trenotek, s pogledom polnim ljubezni in občudovanja, ker bi ji bil napravil življenje, kakor je bilo v njenem hrepenenju. Takrat je bil čas, ali že sem bil bolan in truden in izgubljen; nezavedno sem padal navzdol — in glej, zdaj bi hotel, da bi padala ona z mano! — Čuvaj se, Berta, pot je strma in polzka! — Čuvala se je — in že so njene sanje na lepih, gladkih potih, izprehajajo se po nebu. Bog ti blagoslovi sanje, Berta! —
„Sajsem čisto bedast!-' si je mislil. Izza zagri-njala se je svetilo, pogledal je v sobo in Madnika ni bilo. Gostilniea je bila skoro prazna, ob eni sami mizi je sedelo par zidarjev.
— Naj se vrši, kakor se mora vršiti; nič več nimam pravice, da bi segal v njene sanje. — — Bilo je že pozno, ko se je vračal domov. Miren je bil in nekoliko truden, vse ostudne misli so mu izginile iz srca. Hladen veter mu je pihal prijetno v čelo in lica.
l'il je hitro kozarec za kozarcem; čez pol ure je plačal ter ,se napoti) zopet na ulieo. Hodil je vse križem po predmestju, motal se med ljudmi, ki so se izprehajali v večernem hladu.
»Naj se vrši, kakor se mora vršiti.« —
— Nič čudnega bi ne bilo, saj se je moralo tako zgoditi, in če se še ni, če se motim, tedaj se zgodi gotovo v prihodnje. Življenja je željna, kakor otrok je polna sanj, in jaz sem jo bil osleparil za življenje in za sanje . . . Prišla je bila k meni, oklenila se me je bila tako zaupno, vdano, mislila je, da kar odprem roko in ji dam ves tisti lepi svet, ki je hrepenela po njem in ki ga nikjer ni. Iz močvirja se je bila rodila, ubožiea, in zato so bile njene sanje tako neumne; oklenila bi se bila vsakogar, če bi bil prišel kdo slučajno pred mano in bi govoril tako sladko in lažnivo, kakor sem govoril jaz. Vsak slepar bi ji bil kraljevič iz devete dežele . . . In tudi potem bi s(j bilo zgodilo isto, če bi bil prišel kdo drugi namesto mene. Morda bi se vršilo bolj počasi, polahko, — leta bi morda minevala, ali vršilo bi se čisto gotovo . . . Boljše je celo, da se je izvršilo tako hitro, preden je njen obraz čisto bled iu upal. In boljše je, da se je izvršilo tako sirovo, jasno; nobenega dvoma ni, nič kesanja. - - Bog ti blagoslovi sanje, Berta, otrok! -
Par dni pozneje je bilo, o lepem večeru začetkom septembra. Vse je bilo kakor takrat: Slivar je bil z Mari ob oknu; govorila sta poluglasno, v dolgih presledkih; Neuner je sedel poleg Berte in kakor takrat mu je sijala v obraz luč od svetilke. Slivarju so se tresle noge, legalo mu je na lice nekaj težkega in govoril je trudoma. Neuner se je bil že poslovil, in stala sta z Berto par minut pred durmi; tudi Slivarju je bil že dal roko. Toda govoril je in potem je zopet sedel, klobuk je položil na mizo. Pripovedoval je o svojem življenju, o svojih prijateljih in prijateljicah, o plesu, o gledališču, o izletih, o samem tistem veselem, vsakdanjem življenju. Govoril je neprisiljeno, s prijetnim glasom, zasmejal se je časih razposajeno in samo žal mu je bilo, da ga ni poslušal tudi Slivar. Obrnil se je časih k njemu in izpregovoril glasneje: »čakaj, Slivar, poslušaj —!« in povedal je anekdoto, ki se je zdela Slivarju neizmerno neumna in zoprna. — Poslovil se je vdrugič in je zopet sedel; bilo je že blizu devetih.
- Ker se mora tako vršiti, naj se vrši. Greh bi bil, ko hi s sovražnim pogledom, z zlobno besedo segal v njene sanje. Če nima življenja v teh praznih sobah, v mojih mrzlih rokah, kako bi ga ne iskala drugod ? Njene misli so prenedolžne in preotroške, da bi se plazile po tleh, po tej ostudni vsakdanjosti. Osleparil sem jo bil, in okrenila se je od mene — kaj bi ji mogel očitati'? Jaz sam sem se bil okrenil od nje, zaprl sem se bil v svojo sobo in sem pozabil nanjo. Kako bi zdaj zahteval, da bi se me oklepala za noge in drsala za mano po kolenih? Saj sem jo bil sam sunil v stran, poslovil sem se, ne da bi se bil ozrl nanjo in še čutil sem na sebi njen prestrašeni, proseči pogled. Takrat je bil čas; takrat naj bi se bil zdrznil, zgrabil naj bi bil
»Naj se vrši, kakor se mora vršiti!« si je mislil Slivar in noge so se mu tresle. Bertin obraz je bil lep in mlad, oči so sijale v veselih sanjah, ustnice so kipele, zgenile se časih, kot da bi govorile na tihem.
Neuner je vstal vtretjič; tudi Berta je odložila delo in vstala. In vstal je tudi Slivar ter stopil bliže. Neuner je stisnil Berti roko, govoril je dalje in njena roka je ostala v njegovi. Slivar je pogledal njeno roko; nikoli se mu ni bila zazdela tako bela in drobna in spomnil se je, kako jo je nekdaj poljubljal. Izpustila sta roke, ali Neuner se je zopet poklonil, njena roka se je vzdignila kakor nezavedno in zopet jo je stisnil in roka je ostala zopet v roki. Ozrl se je Slivarju v obraz in smejal se je nedolžno, kot da bi se nič ne vršilo.
— 108 —
življenje, kakor je bilo, in delal veselo, z jasno, pametno dušo. Takrat je bil še čas, da bi stopil s trdnim korakom na Tratnikovo pot, da bi delal in živel in nič ne mislil; življenje bi me bilo neslo samo navzgor, vedno više — in ona bi gledala name danes kakor prvi trenotek, s pogledom polnim ljubezni in občudovanja, ker bi ji bil napravil življenje, kakor je bilo v njenem hrepenenju. Takrat je bil čas, ali že sem bil bolan in truden in izgubljen; nezavedno sem padal navzdol —v in glej, zdaj bi hotel, da bi padala ona z mano! — Čuvaj se, Berta, pot je strma in polzka! — Čuvala se je — in že so njene sanje na lepih, gladkih potih, izpreliajajo se po nebu. Bog ti blagoslovi sanje, Berta! —
— Naj se vrši, kakor se mora vršiti; nič več nimam praviee, da bi segal v njene sanje. — — Bilo je že pozno, ko se je vračal domov. Miren je bil in nekoliko truden, vse ostudne misli so mu izginile iz srca. Hladen veter mu je pihal prijetno v čelo iu lica.
„Naj se vrši, kakor se mora vršiti." —
Par dni pozneje je bilo, o lepem večeru začetkom septembra. Vse je bilo kakor takrat: Slivar je bil z Mari ob oknu; govorila sta poluglasno, v dolgih presledkih ; Neuner je sedel poleg Berte in kakor takrat mu je sijala v obraz luč od svetilke. Slivarju so se tresle noge, legalo mu je na lice nekaj težkega in govoril je tradoma. Neuner se je bil že poslovil, in stala sta z Berto par minut pred durmi; tudi Slivarju je bil že dal roko. Toda govoril je in potem je zopet sedel, klobuk je položil na mizo. Pripovedoval je o svojem življenju, o svojih prijateljih in prijateljicah, o plesu, o gledališču, o izletih, o samem tistem veselem, vsakdanjem življenju. Govoril je neprisiljeno, s prijetnim glasom, zasmejal se je časih razposajeno in samo žal mu je bilo, da ga ni poslušal tudi Slivar. Obrnil se je časih k njemu in izpregovoril glasneje: „čakaj, Slivar, poslušaj —!" in povedal je anekdoto, ki se je zdela Slivarju neizmerno neumna in zoprna. — Poslovil se je vdrugič in je zopet sedel; bilo je že blizu devetih.
„Naj se vrši, kakor se mora vršiti!" si je mislil Slivar in noge so se mu tresle. Bertin obraz je bil lep
109 —
in mlad, oči so sijale v veselih sanjah, ustnice so kipele, zgenile-se časih, kot da bi govorile na tihem.
Neuner je vstal vtretjič; tudi Berta je odložila delo in vstala. In vstal je tudi Slivar ter stopil bliže. Neuner je stisnil Berti roko, govoril je dalje in njena roka je ostala v njegovi. Slivar je pogledal njeno roko; nikoli se mu ni bila zazdela tako bela in drobna in spomnil se je, kako jo je nekdaj poljubljal. Izpustila sta roke, ali Neuner se je zopet poklonil, njena roka se je vzdignila kakor nezavedno in zopet jo je stisnil in roka je ostala zopet v roki. Ozrl se je Slivarjn v obraz in smejal se je nedolžno, kot da bi se nič ne vršilo.
Slivar je stopil čisto predenj:
„Torej»Torej, ali bo konec?"«
Njegov glas je bil grd, hripav, in komaj je začul sam svoje besede, je stisnil pest ter ga udaril z vso silo v veseli, rdečelični obraz. Neuner je bil prestrašen in začuden, ni mislil, da bi se branil. Slivar je udaril vdrugič, vtretjič, naravnost v veseli, rdečelični obraz. Dihal je težko in ves se je tresel. Neuner se je umikal počasi, nič ni razumel.
„Kaj»Kaj pa sem ti bil storil, za Boga?"«
Zgrabil je hitro za klobuk ter zbežal; slišalo se je, kako je zaloputnil zunaj duri ter tekel po stopnicah.
HertaBerta je stala ob mizi; njen obraz je bil bled, ustnice so bile poluodprte, ali izpregovoriti ni mogla besede.
SelŠel je mimo nje, ne da bi se ozrl nanjo. Prižgal je v ateljejuateljéju luč ter hodil dolgo v noč, da se je že skoro danilo. Ko se je spravil spat, ni zaspal niti za minuto; čakal je jutra, in ko je zasijalo solnce zunaj na strehi, je vstal ter se oblekel.
==XIII.==
Kar se je izvilo polagoma iz kipečih, razburkanih misli ter stopilo predenj jasno in neizogibno, je bila zavest, da je v tistem trenotku, ko je bil udaril s pestjo v rdečelični obraz, privezal na svoje noge nedolžno, trepetajoče Bertino telo ter jo prisilil, da hodi in pada z njim. »Jaz sem tvoj mož,« ji je rekel, »Jaz, vagabund, in ti nimaš pravice misliti na nikogar, razen name, in želeti si nimaš drugega življenja, nego sem ti ga bil jaz pripravil!« Prijel jo je bil sirovo s svojo mrzlo roko, in ona se je tresla, vsa majhna, nedolžna in boječa. Kar popadale so vse njene sanje, porezal jim je bil peroti, in zdaj je hodila za njim, po umazanih, trdili tleh in njene oči se niso upale ozreti nikamor. — Vedel je, da je razbil s tistim udarcem najlepši del njenega življenja; razbil je njene sanje, sladke misli na prihodnost, ki je pač ne bo nikoli, a ki je v hrepenenju še vse lepša in slajša, nego bi bila v resnici. Njeno srce je razbil, neusmiljeno ga je uklonil v svojo službo in tako bi ga vlačil s sabo po umazani ulici. Ubogo, trepetajoče nedolžno srce! —
In vedel je: samo ena je pot, da izbriše ta veliki greh in olajša svojo dušo. Kako bi pač hodil, če bi bilo privezano nanj tisto mlado življenje, ki ga je bil oblatil in uničil in bi stokalo za njim in bi mu očitalo? — Vedel je, da je pot samo ena in skoro lahko mu je bilo ob tej misli. —
— 110
z njim. „Jaz sem tvoj mož," ji je rekel, Jaz, vagabund, in ti nimaš pravice misliti na nikogar, razen name, in želeti si nimaš drugega življenja, nego sem ti ga bil jaz pripravil!" Prijel jo je bil sirovo s svojo mrzlo roko, in ona se je tresla, vsa majhna, nedolžna in boječa. Kar popadale so vse njene sanje, porezal jim je bil peroti, in zdaj je hodila za njim, po umazanih, trdili tleh in njene oči se niso upale ozreti nikamor. — Vedel je, da je razbil s tistim udarcem najlepši del njenega življenja; razbil je njene sanje, sladke misli na prihodnost, ki je pač ne bo nikoli, a ki je v hrepenenju še vse lepša in slajša, nego bi bila v resnici. Njeno srce je razbil, neusmiljeno ga je uklonil v svojo službo in tako bi ga vlačil s sabo po umazani ulici. Ubogo, trepetajoče nedolžno srce! —
In vedel je: samo ena je pot, da izbriše ta veliki greh in olajša svojo dušo. Kako bi pač hodil, če bi bilo privezano nanj tisto mlado življenje, ki ga je bil oblatil in uničil in bi stokalo za njim in bi mu očitalo ? — Vedel je, da je pot samo ena in skoro lahko mu je bilo ob tej misli. —
Berta mu je prinesla zajutrek; roka se ji je tresla in ni se mu upala pogledati v obraz. Nato se je odpravil takoj od doma in je ostal zunaj skoro do poldne.
Dan je bil krasen in gorak; samo daleč zunaj, ob gozdu, je že dihal nalahko hladnejši jesenski veter. Ali vse je bilo še zeleno, šumelo je še vsenaokoli in prepevaloprepevalo, tako da mu je bilo čisto milo in mehko in da se je spomnil domovine. Tistih lepih krajev se je spomnil, dolin in holmov, šumečih gozdov; zdelo se mu je zdaj, da sije tam neprestano veselo pomladansko solnce, — travniki se tope v svetlobi, pšenica se ziblje v mehkem vetru, vse čez in čez je razlita rosna solnčna sreča . . . Kako bi pokleknil in poljubil tisto zemljo, on popotnik, izgubljeni sin tiste zemlje! S solzami bi jo poljubil, njo ljubljeno, neljubečo; -.»glej, tvoj sin se vrača k tebi!"« bi jo prosil in bi stokal od bolečine, on tujec, nepoznan in neljubljen. — Tako je prosil in stokal vso svojo mladost, ali naposled je spoznal svojo usodo in svoj poklic in ni več prosil. Otresel je prah od svojih podplatov ter vzel v roko popotno palico. Namenjena mu je bila že oddavna in samo zato je trpel, ker ni, spoznal, da mu je namenjena in je ni bil zgrabil z vdano roko takoj od začetka. Tujec je bil v svojih mislili; rodile so se bile v vetru, na nebu, na drugih svetovih; tujec je bil v svojem srcu, ki je bilo nemirno in je hrepenelo za solncem, kadar je odhajalo v tuje kraje in jemalo s sabo svojo gorko, zlato svetlobo. Hodil je za njim, da bi ga dohitel, ali kamor je prišel, povsod je bila že tema in povsod je bil tujec.
— 111 —
podplatov ter vzel v roko popotno palico. Namenjena mu je bila že oddavna in samo zato je trpel, ker ni , spoznal, da mu je namenjena in je ni bil zgrabil z vdano roko takoj od začetka. Tujec je bil v svojih mislili; rodile so se bile v vetru, na nebu, na drugih svetovih; tujec je bil v svojem srcu, ki je bilo nemirno in je hrepenelo za solncein, kadar je odhajalo v tuje kraje in jemalo s sabo svojo gorko, zlato svetlobo. Hodil je za njim, da bi ga dohitel, ali kamor je prišel, povsod je bila že tema in povsod je bil tujec.
Povsod tujec! ... In gledal je z mračnim očesom na to lepoto krog sebe in v tistem hipu kakor da je obledela svetloba pod njegovim mračnim pogledom in je zelenje že trepetalo in venelo.
Vrnil se je domov. Po kosilu se je zaprl v ateljeateljé, da bi uredil v njem svoje stvari. Spomenik je bil že odpravil k livaču, dal je navodila kamnoseku, ki je izdelaval podstavo ter se opravičil onim starim gospodom tam doli, ki so se pripravljali na praznik slavnostnega odkritja, da uene more dol, ker ima opravkov preveč in bi zamudil vsako minuto. — Ogledaval je skice svojih del, spomenike razposajenih sanj. Kako so mu gledali ti obrazi tuje in začudeno v lice! Kdo jih je bil ustvaril, iz katere zemlje so se bili porodili'? Kako je vse živelo v njih — čudno, polnočno življenje, ki ga ni nego v popotniški fantaziji . . . Vedel je, da bi zdaj ne mogel več napraviti kaj takega, — spominjal se je na tisto življenje, ki so se bila rodila iz njega ta čudna dela, kakor na lepo mladinsko neumnost, ki nima več ne moči ne veselja, da bi jo živel še enkrat.
,,»Drugače bi delal zdaj!"«
„Ne»Ne . . .…! Stresel je z glavo kakor v strahu. Bal se je misli, ki bi ga zapeljale na stranpota, morda celo v novo prazno upanje. „Ž»Z delom je zdaj pri kraju, nima več zmislasmisla ne zame in ne za druge."« In sam se je nasmehnil svoji smešni želji, ki mu je bila nenadoma potrkala na srce. „Delal»Delal bi, sanjal z očmi in rokami! Kako bi mrtveci delali? Zdramil bi se v rakvi, prišel neroden in otročji v ateljeateljé ter se spravil nad il — to bi bilo nedostojno in nenaravno! Živi naj delajo, mrliči naj gnijo! — Zato le brž stran z izkušnjavami, le hitro stran z njimi!«
Razbil je v kosce skico za skico. Na steni je viselo dvoje mask, ki jih je bil napravil še na akademiji, v kotu so stala nekatera ženska in moška doprsja. Vse je razdrobil.
»Da se mi ne bo vedelo ne imena, ne stanu!«
»Da ne bodo prihajali in zmajevali z učeno glavo in govorili: škoda ga je bilo, lepo je bil začel, sčasoma bi bilo morda nekaj dostojnega iz njega. Ali še nezrel in sanjarski je bil, zapil se je in izgubil, taki mladi ljudje ne znajo živeti in tako dalje ... Ker sem umrl zase, ni treba, da bi živel za druge — in tisto neumno mlado življenje še celo ne. Urez spomina, brez sledu!«
112 —
In lahko bi tudi kdo prišel in bi rekel, da so to otročja dela, ki pričajo večjidel o vihravosti in nestalnosti in le od daleč o neki vrsti ženijalnosti. S hladno radovednostjo bi ogledaval ta otročja dela, tako da bi jih ponižaval in bi se v resnici priklanjala pred njim. Ali jaz ne pustim tega. To so bili kamni ob moji trnjevi poti navzgor, in ker nisem dosegel vrha, tudi ni treba, da bi pričali ti kamni o mojih otročjih in neuspešnih naporih.«
naj gnijo! — Zato le brž stran z izknšnjavami, le hitro stran z njimi!"
»Strani torej z njimi!«
Razbil je v kosce skico za skico. Na steni je viselo dvoje mask, ki jih je bil napravil še na akademiji, v kotn so stala nekatera ženska in moška doprsja. Vse je razdrobil.
Ostala je samo ženska glava, še ne popolnoma dovršena. Vzdignil je kladivo, ali roka mu je omahnila. Obraz njegove žene je gledal nanj proseč in prestrašen.
„Da se mi ne bo vedelo ne imena, ne stanu!-'
»Prizanesi, ne udari!«
„Da ne bodo prihajali in zmajevali z učeno glavo in govorili: škoda ga je bilo, lepo je bil začel, sčasoma bi bilo morda nekaj dostojnega iz njega. Ali še nezrel in sanjarski je bil, zapil se je in izgubil, taki mladi ljudje ne znajo živeti in tako dalje . . . Ker sem umrl zase, ni treba, da bi živel za druge — in tisto neumno mlado življenje še celo ne. Urez spomina, brez sledu! ■'
Sam se je začudil in mehko mu je bilo pri srcu. Pred nekaterimi tedni je bil pričel delati to glavo, brez namena in samo iz dolgega časa; ni imel ne modela ne slike in tudi spominjal se ni natanko, kje bi bil videl ta obraz, ki mu je bil tako jasno v spominu. Zdaj, ko je vzdignil roko, da bi ga uničil, pa so nenadoma pogledale nanj oči njegove žene, neveste. Taka je bila, ko jo je prvikrat videl — življenja in uživanja željna, polna hrepenenja in vdanosti obenem. Živela je v siromaštvu in skrbeh — ali glej, kako so bile vesele njene oči, kako si je bila sredi siromaštva in skrbi najlepši cvet, ki bi si kraljična ne želela lepšega. Sla je po trnjevi poti kakor angel: noge so se komaj dotikale tal in se niso ranile na trnju.
In lahko bi tudT kdo prišel in bi rekel, da so to otročja dela, ki pričajo večjidel o vihravosti in nestal-nosti in le od daleč o neki vrsti ženijalnosti. 8 hladno radovednostjo bi ogledaval ta otročja dela, tako da bi jih ponižaval in bi se v resnici priklanjala pred njim. Ali jaz ne pustim tega. To so bili kamni ob moji trnjevi poti navzgor, in ker nisem dosegel vrha, tudi ni treba, da bi pričali ti kamni o mojih otročjih in neuspešnih naporih."
..Strani torej z njimi!"
Ostala je samo ženska glava, še ne popolnoma dovršena. Vzdignil je kladivo, ali roka mu je omahnila. Obraz njegove žene je gledal nanj proseč in prestrašen.
..Prizauesi, ne udari!-'
Sam se je začudil in mehko mu je bilo pri srcu. Pred nekaterimi tedni je bil pričel delati to glavo, brez namena in samo iz dolgega časa; ni imel ne modela ne slike in tudi spominjal se ni natanko, kje bi bil videl ta obraz, ki mu je bil tako jasno v spominu. Zdaj, ko je vzdignil roko, da bi ga uničil, pa so nenadoma pogledale nanj oči njegove žene, neveste. Taka je bila, ko jo je prvikrat videl — življenja in jiživanja željna, polna hrepenenja in vdanosti obenem. Živela je v siromaštvu in skrbeh — ali glej, kako so bile vesele njene oči, kako si je bila sredi siromaštva in skrbi
113
najlepši cvet, ki bi si kraljična ne želela lepšega. Sla je po trnjevi poti kakor angel: noge so se komaj dotikale tal in se niso ranile na trnju.
Roka mu je omahnila in nasmehljal se je.
„Kako»Kako si se prestrašila, sirota! Ne boj se, ne storim ti nič zalega! Bog ti blagoslovi sanje!-'«
Stopil je v sobo; skoro se je že bližal mrak.
„Ne»Ne boj se, sirota, ne storim ti nič zalega!"«
Smehljal se je sočutno in ljubeznivo in položil je Berti roko na ramo. Sedela je pri šivalnem stroju, sključenasključena, obrvi tesno skrčene, tako da se je prikazala guba na čelu. Zgenila se je in ko se je ozrla nanj, se je začudilazačudila njegovemu mehkemu pogledu.
„Ce»Če me dolgo ne bo domov, ne čakaj z večerjo, Berta!"«
Stisnil ji je roko topleje in bilo mu je, kakor da ji mora povedati še nekaj, reči še besedo, ki bi bilo v njej vse, kar je čutil. Ali tiste besede ni bilo; pogledal ji je še enkrat v plašne in začudene oči.
-»Zbogom, Berta!"«
Nato se je ozrl po sobi. Mari je sedela ob oknu; zdelo se je, da dremlje, ali izza poluzatisnjenih trepalnic je sijal pogled na Slivarja. Miren in tih pogled, ki se ni vznemiril nikoli več in ki bi se ne prestrašil in razširil, ko bi ugledal smrt pred sabo. Slivarja je zazeblo od tega miru, — bal se ga je in zoprn mu je bil. „Ni»Ni ne smrt, ne življenje, brezdušno spanje je, Hladnikovo spanje."« — V sobo je prišla za hip Bertina mati, tiha, skrbeča, bolna, — zmerom enaka; njena usoda je bila odločena že davno, ko je imela trinajst let in je nastopilanastopila tam doli v močvirju svoje hlapčevsko delo. Slabotna je bila in bolna, ali njena močna opora je bila vsakdanjavsakdanja skrb, ki ji je prilivala krvi in življenja. Obsul bi jo z bogastvom, in ugasnila bi v treh dneh. — Ko je odprla duri, je videl Slivar v drugi sobi starega Sykoro; sedel je v temi na stolu in dremal. Sključen je bil že zelo; v mesecih, odkar je bil ostavil pisarno, se je postaralpostaral za mnogo let; hodil je že težko, govoril je redkokdajredkokdaj. Počasi je ugašal in danes ali jutri ugasne in ne vstane več. — Bog vas blagoslovi, pošteni ljudje! — Slivarju je bilo lahko; v tem hipu je vedel tako jasno, da bo sijalo zmerom solnce v teh sobah, zmerom na novo rojeno iz veselega Bertinega srca, ustvarjenega za srečo. — Dokler stoji v sobi on, tujec, pada temna senca od njega in lega na stene, na obraze, na srce. Toda ko zapre duri za seboj, — kako bo zasijalo, zatrepetalo! — Vzdignilo se je za hip zagrinjalo in videl je daleč v prihodnost. Kakor prihaja sreča k sreči in življenje k življenju, tako je prišel k Berti vesel človek, ki je živel in ni mislil o življenju, in živela sta in se ljubila; njene sanje so bile razposajene in mladostne in niso frfotale tako daleč, da bi jih ne dosegla z roko; če je zahrepenela po rdečih rožah, — ob oknu so cvetele. In vsa soba je bila polna smeha in svetlobe. Iz življenja se je porajalo življenje: rdeči otroški obrazi so se smejali po sobi, svetilo se je deset svetlih, razposajenih oči, same svetle, razposajene Bertine oči. Tiste bolne rastline iz močvirja so zvenele hitro v tem gorkem solncu; ni bilo več ne očeta, ne matere, in ko je stopila Berta nekoč popoldne k svoji sestri ter postavila kavo na mizo, se Mari ni zgenila; obraz je bil miren, neizpremenjen, toda že mrzel in trd. Sedela je mrtva pet ur. In tako je ostalo samo življenje, zadnja senca je izginila, vse rulete so se vzdignile ...
»Zbogom, Berta!« je ponovil pri durih ter se ozrl nanjo še enkrat, polno in ljubeznivo, toda sedaj brez sočutja. —
8
Mračilo se je, ko je prišel na ulico. Napotil se je v notranje mesto, v tisto ljubljansko beznico. Prejšnji dan je bil zastavil uro in tako je imel v žepu še pet ali šest goldinarjev. Namenil se je, da jih zapije.
Bilo je še prezgodaj, družba še ni bila polnoštevilna, ali že del njen je bil Slivarju zoprn. Začutil je bolj razločno kakor kdaj prej, da čisto nič ne spada mednjo. Prišel je, kakor pride siromašen popotnik, ki prosi miloščine, med goste v gosposko sobo. Pogledajo ga postrani in čudno, da ga ne potisnejo preko praga. Med neznane ljudi je zašel; kakšna misel ga je privedla mednje? — To so sami ljudje, ki žive in ne mislijo na življenje. Tujci so, ki so bili otresli prah od svojih podplatov in so si v tujini ustvarili drugo domovino, ker je tako zahtevalo življenje. — Mraz mu je dihal iz te družbe, in poslovil se je kmalu. Ni imel opravka med ljudmi, ki plavajo z življenjem kakor jih nese, in gledajo le toliko, da ne zaidejo iz hitrega toka. »Sovražil jih je; — bili so tisto življenje, ki ga on ni mogel in ni smel živeti, tista »družba« so bili, ki ga je bila pehnila iz sebe.
Ko je stopil na cesto, se je domislil tiste družbe, ki ga je bila slavila predzadnji večer, preden je odšel iz Ljubljane. Tudi med njimi jih je bilo mnogo, ki so bili tisto življenje in tista »družba«, — ali celo na obrazili teh spoštovanih in dostojnih ljudi je bil sled tiste poteze, ki je bila začrtana tako globoko na obrazili literatov in slikarjev. Tista odurna, zaničljiva in ošabna poteza, ki je takrat Slivar ni razumel in ki ga je vznemirjala, tako da se je čutil med njimi tesnega, nedomačega. In zdaj jo je razumel. V spominu so stopili tisti obrazi bolj jasno predenj, kot da bi jih gledal pred sabo v resnici. Odurna, zaničljiva poteza se je razširila, njen izraz se je razlil po vsem obrazu. Zdaj je spoznal, da se je bila rodila iz mučnih, težkih misli, da je bil v srcu tisti nož, ki jo je bil zarezal pod očmi in krog ustnic; rezal je počasi, leta in leta, dokler ni popačil veselega obraza. Spoznal je tudi, odkod tista duhovita zlobnost, ki so je bili polni njih razgovori in odkod tisto sentimentalno reformatorstvo, ki se je ukvarjala z njim polovica teh ljudi ... Napol so bili že izrvani iz zemlje, tujci so bili že napol. Nekateri so se branili, da, mislili so celo, da so ukopani se vedno do vratu v domačo zemljo, ali njih misli so bile tuje in tujinske, samo še telesne zunanjosti so jim ostale, v resnici pa so bili že davno posegli po popotni palici ter otresli prah od svojih podplatov. Tisti, ki so bili umetniki med njimi, so govorili o domači, o »narodni« umetnosti. Ko bi ne bili že davno tujci, bi ne govorili o taki umetnosti; njih umetnost bi ne mogla biti drugačna nego narodna, ne poznali bi druge. Toda njih misli in sanje so bile tujinske in sami so čutili to, branili so se in hrepeneli nazaj. Tudi reformatorji so bili med temi tujci, ki so se bali in sramovali tujinstva. Ali že njih teoretično reformatorstvo jih je izdajalo; niso živeli, temveč mislili so o življenju; niso bili ukopani v to zemljo, temveč stali so ob strani ter gledali nanjo s kesanjem in hrepenenjem ... Drugi pa se niso branili in morda tudi hrepeneli niso več; Lužar je bil med njimi. Zavedali so se jasno, da so tujci, da nimajo nobenega opravka na tej zemlji. In sovražili so jo; da. samo mrzlo sovraštvo je bilo na njih obrazih in v njih besedah. Če so hrepeneli, so hrepeneli drugam, ali trdo vsakdanje življenje jih je kovalo na to tujo zemljo, ki je niso več poznali in je niso ljubili. Sovražili so jo, ker jih je rodila …
— 114 —
da bo sijalo zmerom solnce v teh sobah , zmerom na novo rojeno iz veselega Bertinega srca, ustvarjenega za srečo. — Dokler stoji v sobi on, tujec, pada temna senca od njega in lega na stene, na obraze, na srce. Toda ko zapre duri za seboj, — kako bo zasijalo, zatrepetalo! — Vzdignilo se je za hip zagrinjalo in videl je daleč v prihodnost. Kakor prihaja sreča k sreči in življenje k življenju, tako je prišel k Berti vesel človek, ki je živel in ni mislil o življenju, in živela sta in se ljubila; njene sanje so bile razposajene in mladostne in niso frfotale tako daleč, da bi jih ne dosegla z roko; če je zahrepenela po rdečih rožah, — ob oknu so cvetele. In vsa soba je bila polna smeha in svetlobe. Iz življenja se je porajalo življenje: rdeči otroški obrazi so se smejali po sobi, svetilo se je deset svetlih, razposajenih oči, same svetle, razposajene Bertine oči. Tiste bolne rastline iz močvirja so zvenele hitro v tem gorkem solncu; ni bilo več ne očeta, ne matere, in ko je stopila Berta nekoč popoldne k svoji sestri ter postavila kavo na mizo, se Mari ni zgenila; obraz je bil miren, neizpre-menjen, toda že mrzel in trd. Sedela je mrtva pet ur. In tako je ostalo samo življenje, zadnja senca je izginila, vse rulete so se vzdignile . . .
„Zbogom, Berta!" je ponovil pri durih ter se ozrl nanjo še enkrat, polno in ljubeznivo, toda sedaj brez sočutja. —
Mraeilo se je, ko je prišel na ulico. Napotil se je v notranje mesto, v tisto ljubljansko beznico. Prejšnji dan je bil zastavil uro in tako je imel v žepu še pet ali šest goldinarjev. Namenil se je, da jih zapije.
Bilo je še prezgodaj, družba še ni bila polnošte-vilna, ali že del njen je bil Slivarju zoprn. Začutil je bolj razločno kakor kdaj prej, da čisto nič ne spada mednjo. Prišel je, kakor pride siromašen popotnik, ki prosi miloščine, med goste v gosposko sobo. Pogledajo ga postrani in čudno, da ga ne potisnejo preko praga. Med neznane ljudi je zašel; kakšna misel ga je privedla mednje? — To so sami ljudje, ki žive in ne mislijo na življenje. Tujci so, ki so bili otresli prah od svojih podplatov in so si v tujini ustvarili drugo domovino, ker je tako zahtevalo življenje. — Mraz mu je dihal iz
— 115 —
te družbe, in poslovil se je kmalu. Ni imel opravka med ljudmi, ki plavajo z življenjem kakor jih nese, in gledajo le toliko, da ne zaidejo iz hitrega toka. »Sovražil jih je; — bili so tisto življenje, ki ga on ni mogel in ni smel živeti, tista ,,družba" so bili, ki ga je bila pehnila iz sebe.
Ko je stopil na cesto, se je domislil tiste družbe, ki ga je bila slavila predzadnji večer, preden je odšel iz Ljubljane. Tudi med njimi jih je bilo mnogo, ki so bili tisto življenje in tista „ družba", — ali celo na obrazili teh spoštovanih in dostojnih ljudi je bil sled tiste poteze, ki je bila začrtana tako globoko na obrazili literatov in slikarjev. Tista odurna, zaničljiva in ošabna poteza, ki je takrat Slivar ni razumel in ki ga je vznemirjala, tako da se je čutil med njimi tesnega, nedoma-čega. In zdaj jo je razumel. V spominu so stopili tisti obrazi bolj jasno predenj, kot da bi jih gledal pred sabo v resnici. Odurna, zaničljiva poteza se je razširila, njen izraz se je razlil po vsem obrazu. Zdaj je spoznal, da se je bila rodila iz mučnih, težkih misli, da je bil v srcu tisti nož, ki jo je bil zarezal pod očmi in krog ustnic; rezal je počasi, leta in leta, dokler ni popačil veselega obraza. Spoznal je tudi, odkod tista duhovita zlobnost, ki so je bili polni njih razgovori in odkod tisto sentimentalno reformatorstvo, ki se je ukvarjala z njim polovica teh ljudi . . . Napol so bili že izrvani iz zemlje, tujci so bili že napol. Nekateri so se branili, da, mislili so celo, da so ukopani se vedno do vratu v domačo zemljo, ali njih misli so bile tuje in tujinske, samo še telesne zunanjosti so jim ostale, v resnici pa so bili že davno posegli po popotni palici ter otresli prah od svojih podplatov. Tisti, ki so bili umetniki med njimi, so govorili o domači, o „narodni" umetnosti. Ko bi ne bili že davno tujci, bi ne govorili o taki umetnosti; njih umetnost bi ne mogla biti drugačna nego narodna, ne poznali bi druge. Toda njih misli in sanje so bile tujinske in sami so čutili to, branili so se in hrepeneli nazaj. Tudi reformatorji so bili med temi tujci, ki so se bali in sramovali tujinstva. Ali že njih teoretično reformatorstvo jih je izdajalo ; niso živeli, temveč mislili so o življenju; niso bili ukopani v to zemljo,
8*
— 116 —
temveč stali so ob strani ter gledali nanjo s kesanjem in hrepenenjem . . . Drugi pa se niso branili in morda tudi hrepeneli niso več; Lužar je bil med njimi. Zavedali so se jasno, da so tujci, da nimajo nobenega opravka na tej zemlji. In sovražili so jo; da. samo mrzlo sovraštvo je bilo na njih obrazih in v njih besedah. Če so hrepeneli, so hrepeneli drugam, ali trdo vsakdanje življenje jih je kovalo na to tujo zemljo, ki je niso več poznali in je niso ljubili. Sovražili so jo, ker jih je rodila . . .
S studom in strahom se je otresel Slivar teh misli. Vesel je bil, da se je bil tako odtrgal, da ni ostal med njimi in da je bil otresel prah od svojih podplatov.
Vrnil se je v predmestje, naravnost v Hladnikovo beznieobeznico.
,,»Dolgo te nisem videl'.-'« ga je pozdravil Hladnik.
„In»In me dolgo ne boš!-'« je odgovoril Slivar veselo ter sedel za mizo.
..»Kam pa se odpravljaš V■'?«
,,»Na popotovanje. Od doma sem se bil poslovil za zmerom.-'«
Hladnik se je začudil in ozrl se je na Slivarja z globoko spoštljivostjo.
,.»Ti si pa močan, Slivar! Nisem se ti bil upal svetovati kaj takega, in vendar je bilo to edino. Zdaj si na pravi poti, Slivar! Pokazal si, da si moder in pošten človek!-'«
„Ali»Ali se delaš norca?"«
„Nikakor»Nikakor ne! Dobro si napravil sebi in drugim. Poleg tebe, vagabunda, bi umirali od lakote in od dolgegadolgega časa. in ti sam bi umiral z njimi. — Saj sem ti bil i*ekelrekel takoj, da si napravil neumnost, ko si se oženil. -– No, prijatelj, in zdaj je pred tabo veselo življenje, — sezi mi v roko!""«
Slivar mu je segel v roko in zasmejal se je.
..»Kaj pa misliš ti v prihodnje, Hladnik?'«
„ »Vprihodnje? Ne poznam prihodnosti. Iz prejšnjegaprejšnjega življenja so ti ostale še take neumne besede; iznebi se jih čim prej! — Za nas, prijatelj, ni ne preteklostipreteklosti, ne sedanjosti, ne prihodnosti. Ne poznamo časa, ne življenja, ne smrti . . ."«
Slivar se je domislil svojega srda: »Prah v vetru, cunja na cesti!« —
»Stojimo ob strani,« je nadaljeval Hladnik, »in gledamo in presojamo. Ubijajo se mimo nas, sleparijo, kradejo in tako dalje, a nas vse to nič ne gane: mirni sodniki stojimo ob strani. Kako si moreš želeti bolj vzvišenega življenja? In bolj prijetnega? Ko ne poznamo ne skrbi, ne upanja, ne strahu, in nas lahko tepo, kakor jim drago, pa nič ne čutimo? To je mirno in sladko življenje, prijatelj, in veseli me, da si ga nastopil.«
Slivar je poslušal in zmerom bolj mu je bilo zoprno. — Saj resnično ni človek, si je mislil. Tu sedi, obleka slaba in ogoljena, lica vsa sestradana in nič ga ne boli, nič ga ne vznemirja! Svoj čas je sanjal morda prelepe sanje o veliki prihodnosti, o visoki poti navzgor — in nič ga ne boli, da je zdrsnil tako globoko, da leže njegove sanje v blatu in njegova mladost z njimi. Saj ni človek; — doma ima morda staro mater, ki misli nanj in čaka nanj, on pa sedi tukaj in pravi, da nima ne preteklosti in ne prihodnosti in niti ne zamežikne ob takih strašnih besedah. Ne pozna ne življenja, ne smrti — sama neizmerna praznina. Saj ni človek: cunja na cesti je, prah v vetru.
Slivar se je domislil svojega srda: ,.Prali v vetru, cunja na cesti!" —
»Samo da sem te malo pogledal, Hladnik! Mudi se mi na imenitno pot, ostavljam te nocoj samega.«
..Stojimo ob strani,- je nadaljeval Hladnik, ,.in gledamo in presojamo. Ubijajo se mimo nas, sleparijo, kradejo in tako dalje, a nas vse to nič ne gane: mirni sodniki stojimo ob strani. Kako si moreš želeti bolj vzvišenega življenja? In bolj prijetnega? Ko ne poznamo ne skrbi, ne upanja, ne strahu, in nas lahko tepo, kakor jim drago, pa nič ne čutimo? To je mirno in sladko življenje, prijatelj, in veseli me, da si ga nastopil."
»Prikaži se kmalu!«
Slivar je poslušal in zmerom bolj mu je bilo zoprno. — Saj resnično ni človek, si je mislil. Tu sedi, obleka slaba in ogoljena, lica vsa sestradana in nič ga ne boli, nič ga ne vznemirja! Svoj čas je sanjal morda prelepe sanje o veliki prihodnosti, o visoki poti navzgor — in nič ga ne boli, da je zdrsnil tako globoko, da leže njegove sanje v blat« in njegova mladost z njimi. Saj ni človek; — doma ima morda staro mater, ki misli nanj in čaka nanj, on pa sedi tukaj in pravi, da nima ne preteklosti in ne prihodnosti in niti ne zame-žikne ob takih strašnih besedah. Ne pozna ne življenja, ne smrti — sama neizmerna praznina. Saj ni človek : cunja na cesti je, prah v vetru.
„Samo da sem te malo pogledal, Hladnik! Mudi se mi na imenitno pot, ostavljam te nocoj samega."
..Prikaži se kmalu!"
Ponudil mu je roko preko mize, ne da bi vstal in Slivar se je odpravil.
Noč je bila zunaj, bilo je že morda blizu desetih. Nebo je bilo jasno, vse pokrito z belimi zvezdami. Ko je šel mimo cerkve, je bila ura; tuintam so se hišna vrata s hrupom zapirala, ključ je zahreščal. ZapozneleiZapoznelci so hiteli z urnimi koraki mimo njega, ulice so v par minutah osamele. Ali ob oglih po ovinkih so se prikazovaliprikazovali ljudje, ki so čakali pozne noči. Srečaval je že sirovesirove, temne moške obraze, ženske ki so se zadevale obenj in ga nagovarjale; časih je prišla mimo družba, ki se je bila zapoznila na izprehodu ali v gostilnici, pijan delavec je omahoval po tlaku, prepiral se na glas s krčmarjem, ali prepeval refren dunajske kvante; pri-pridrdral je eleganten voz in švignil mimo — Bog vedi, kako se je bil izgubil v te kraje.
— 118 —
drdral je eleganten voz in švignil mimo — Bog vedi, kako se je bil izgubil v te kraje.
Dvakrat ali trikrat je stopil v zakajeno kavarno ter popil čašico rjavega žganja; ob mizah so kartali ali se zabavali z natakaricami, bledimi zaspanimi ženskami, ki so tavale ob poznih urah že pol pijane, kričale in se smejale, da se je slišalo na ulico. „To je Hladnikovo življenje," si je mislil .Slivar. Prah v vetru, cunja na cesti. Nihče ne ve, odkod je bila prišla ta bleda, zaspana ženska, kam pojde in kdo ji zatisne oči ob smrtni uri. Kdor jo poljubi, jo poljubi, ker je pijan, in zjutraj ga je sram. Izrvane so iz zemlje, zavržene, družba jih je bila bruhnila iz sebe in zdaj tavajo — vešče nad močvirjem."
Ze se mu je nekoliko meglilo od močnega žganja, toda mislil je jasno in ni pozabil, kam se je bil namenil.
Dvakrat ali trikrat je stopil v zakajeno kavarno ter popil čašico rjavega žganja; ob mizah so kartali ali se zabavali z natakaricami, bledimi zaspanimi ženskami, ki so tavale ob poznih urah že pol pijane, kričale in se smejale, da se je slišalo na ulico. »To je Hladnikovo življenje,« si je mislil Slivar. Prah v vetru, cunja na cesti. Nihče ne ve, odkod je bila prišla ta bleda, zaspana ženska, kam pojde in kdo ji zatisne oči ob smrtni uri. Kdor jo poljubi, jo poljubi, ker je pijan, in zjutraj ga je sram. Izrvane so iz zemlje, zavržene, družba jih je bila bruhnila iz sebe in zdaj tavajo — vešče nad močvirjem.«
Bilo je že daleč preko polnoči; zakotne kavarne so zapirali, okna velikih kavaren so se še lesketala v temi. Tam so bili isti ljudje kakor v predmestju, in tudi življenje je bilo isto. Razloček je bil samo na oblekah in pa na večjem številu pijanih in noči željnih ljudi; njih obrazi so bili prav tako sirovi, razbrazdani od pijanosti in od nage strasti, ki ni bilo na njej nobene lepote in nobene plemenitosti več. Ženske, ki so hodile tod, so bile oblečene v kričeče, pisane obleke; posedale so krog miz in pile; njih oči so bile tope in umazane, le na redkokaterem obrazu je še ostal sled mladosti in ženske vdanosti . . . Same tujke, vešče nad močvirjem . . .
Že se mu je nekoliko meglilo od močnega žganja, toda mislil je jasno in ni pozabil, kam se je bil namenil.
„Ne, tega življenja nikdar ne, Hladnikovega življenja nikdar ne! In drugam ni mogoče nikamor, druga pota so vsa zagrajena ... Ne iskre moči več v rokah, ne žarka hrepenenja več v srcu. Ali Hladnikovega življenja nikdar ne!"
Bilo je že daleč preko polnoči; zakotne kavarne so zapirali, okna velikih kavaren so se še lesketala v temi. Tam so bili isti ljudje kakor v predmestju, in tudi življenje je bilo isto. Razloček je bil samo na oblekah in pa na večjem številu pijanih in noči željnih ljudi; njih obrazi so bili prav tako sirovi, razbrazdani od pijanosti in od nage strasti, ki ni bilo na njej nobene lepote in nobene plemenitosti več. Ženske, ki so hodile tod, so bile oblečene v kričeče, pisane obleke; posedale so krog miz in pile; njih oči so bile tope in umazane, le na redkokaterem obrazu je še ostal sled mladosti in ženske vdanosti ... Same tujke, vešče nad močvirjem …
Počasi, sklonjen, s trudnimi koraki je stopal po široki cesti v Prater. Zelo je bil utrujen, želel si je že počitka. V tej uri ga je bilo strah, zgrozil se je, če je pomislil, da bi se vrnil v svetli dan, da bi skrbel in delal in mislil . . . mislil . . . sukal nož po možganih. Da bi begal po svetlih, prašnih, zadehlih ulicah in
»Ne, tega življenja nikdar ne, Hladnikovega življenja nikdar ne! In drugam ni mogoče nikamor, druga pota so vsa zagrajena ... Ne iskre moči več v rokah, ne žarka hrepenenja več v srcu. Ali Hladnikovega življenja nikdar ne!«
Počasi, sklonjen, s trudnimi koraki je stopal po široki cesti v Prater. Zelo je bil utrujen, želel si je že počitka. V tej uri ga je bilo strah, zgrozil se je, če je pomislil, da bi se vrnil v svetli dan, da bi skrbel in delal in mislil ... mislil ... sukal nož po možganih. Da bi begal po svetlih, prašnih, zadehlih ulicah in iskal kruha, in prihajal domov in hodil po ateljéju in poslušal, ko bi drdral šivalni stroj in bi škripale škarje v odmerjenih presledkih ... in bi bežal in iskal kruha ... in bi delal ostudna dela, brez sanj, brez hrepenenja ... po tujih delalnicah hlapčevska dela ... in grde skrbi bi iztezale skozi okno koščene roke in bi trkale na duri in odpirale polagoma in prihajale …
Danilo se je že; ravno pred njim se je spenjala na nebo medla svetloba; slišal je šumenje od daleč in telo se mu je streslo– v prijetnem pričakovanju. Ob poti je raslo drevje; zibalo se je nalahko in kaplje so padale na pesek. —
— 119
Šel je hitro mimo finančnega stražnika, ki je dremal v kolibi pred mostom. Na mostu je postal ter se ozrl dol na zelene valove, ki so hiteli pod njim v neskončnost. Nasmehljal se je; lepa se mu je zdela sentimentalna misel, ki ga je bila obšla v tem trenotku:
iskal kruha, in prihajal domov in hodil po ateljeju in poslušal, ko bi drdral šivalni stroj in bi škripale škarje v odmerjenih presledkih ... in bi bežal in iskal kruha . . . in bi delal ostudna dela, brez sanj, brez hrepenenja . . . po tujih delalnicah hlapčevska dela ... in grde skrbi bi iztezale skozi okno koščene roke in bi trkale na duri in odpirale polagoma in prihajale . . .
»Oprostite mi vsi, vi dobri ljudje, ki sem vas kdaj razžalil, jaz siromašni popotnik, kakor sem vam jaz vsem oprostil …«
Danilo se je že; ravno pred njim se je spenjala na nebo medla svetloba; slišal je šumenje od daleč in telo se mu je streslo- v prijetnem pričakovanju. Ob poti je raslo drevje; zibalo se je nalahko in kaplje so padale na pesek. —
Voda je zašumela; finančni stražnik se je predramil, kakor da bi mu bil nekdo zaklical na uho, in ozrl se je prestrašen naokoli. —
»Šel je hitro mimo finančnega stražnika, ki je dremal v kolibi pred mostom. Na mostu je postal ter se ozrl dol na zelene valove, ki so hiteli pod njim v neskončnost. Nasmehljal se je; lepa se mu je zdela sentimentalna misel, ki ga je bila obšla v tem tre-notku:
„Oprostite mi vsi, vi dobri ljudje, ki sem vas kdaj razžalil, jaz siromašni popotnik, kakor sem vam jaz vsem oprostil . . .'
Voda je zašumela; finančni stražnik se je predramil, kakor da bi mu bil nekdo zaklieal na uho, in ozrl se je prestrašen naokoli. —
[[Kategorija: Ivan Cankar]]
|
